Angel-Ho: Death Becomes Her

Južnoafriška producentka je nase opozorila kot soustanoviteljica kolektiva NON, platforme za ustvarjalce afriškega rodu, ki delujejo zunaj binarnih družbenih obrazcev, pozornosti pa je deležna tudi zaradi domiselne produkcije avanturistične elektronike. Zdaj v ospredje stopi še kot vokalistka in se s prvencem loti emancipacije in trans identitete v slogu pop div, ki v ospredje postavljajo svojo osebnost. Skladbe zato res dobijo pop obliko, vendar to ne pomeni, da se odpove elektronski transgresivnosti iz preteklosti. »Če želimo preseči ločnice, povezane s spolnimi identitetami in seksualnostjo, ne vidim razloga, zakaj bi to počeli z najbolj pogreto house glasbo.« Ja, s ploščo Death Becomes Her Angel-Ho potrjuje, da je upornica v vseh pogledih.

The Comet Is Coming: Trust in the Life Force of the Deep Mystery

Med vsemi pobudami, početji in zapisi, s katerimi se je London vkopal kot svetovna prestolnica z (novim) jazzom povezanih praks, se je izbrusil konsenz, da se glavno osišče scene povezuje s pihalcem Shabako Hutchingsom. Najhrupnejši in najbolj elektronsko obarvan oddelek njegove razmetane delavnice muziciranja sedaj streže z drugim albumom, ki je iluzija vesoljskega vijuganja improvizacije v enem kosu, a tudi plod vnetega studijskega prčkanja. Trojec The Comet is Coming (ponovno) osupne s fluidnostjo drnca med kozmičnim jazzom, prog rockom, sodobnimi beatovskimi prijemi in elektronskimi klubskimi odmevi. Komet, ki frenetično in elegantno, surovo in z občutkom leti v več smeri hkrati.

Foals: Everything Not Saved Will Be Lost – Part 1 

Foals, britanski pop rockerji, so ustvarjalno pot začeli s priljudno interpretacijo math rocka in jo nadaljevali s stadionskimi indie epopejami, v katerih se očitno počutijo domače. Tudi nova, peta plošča stavi na učinkovito zmes veličastnih aranžmajev, pompoznih vzponov in spevnih refrenov, s katerimi frontman Yannis Philippakis čuteče izraža goreče skrbi zaradi distopične prihodnosti planeta. Zasedbine glasbene zamisli so izjemno ambiciozne, a se pri večini skladb precej kmalu izpojejo in plošča, ki je pravzaprav prvi del dvojnega albuma, kljub vsej razkošnosti hitro postane nekoliko monotona. Bo drugi del, ki izide jeseni, popravil okus?

Helado Negro: This Is How You Smile

Roberto Carlos Lange, ustvarjalec skladb, producent in multiinstrumentalist, si je občinstvo razširil s prejšnjo ploščo Private Energy (2016), s katero se je s temami latino ponosa in kulturne ozaveščenosti dotaknil napetega ameriškega (predvolilnega) političnega ozračja. Ne toliko zaradi vsebine kot zaradi »clickbait« naslovov komadov Young, Latin and Proud in It’s My Brown Skin. »Ničesar ne skrivam, ampak obenem tudi ničesar ne oglašujem,« pripomni. Zanima ga tisto, kar se skriva v odtenkih, med vrsticami. To zdaj izvrstno upesni na plošči This Is How You Smile, šesti, ki jo je ustvaril pod imenom Helado Negro.

Bonobo: Fabric Presents Bonobo

Bonobo, britanski producent in mojster visokomelodičnih laganic, je doživel prelevitev iz nišnega spalničnega junaka počasnih obratov v izjemno priljubljenega jahača v plesnem drncu. Preobrazba je bila postopna, a zanesljiva. Tako ni nobeno presenečenje, da se miks za megainstitucijo klubskih zvokov Fabric ne oddaljuje kaj dosti od njegovih didžejevskih nastopov zadnjih let. Eden najpopularnejših svetovnih klubov je sicer pred kratkim končal kultni seriji Fabric in Fabriclive, novo serijo Presents pa je zagnal prav v navezi z Bonobom. Popotnica ni preveč spodbudna, saj gre za sila ravninsko, suhoparno namešanko z glavnino progresivnega housa plastično epskih in neskončnih melodičnih naraščanj. Muzika za after brez domišljije.

Weezer: Weezer (Black Album)

Ker so najbolj piflarski kalifornijski rockerji v zadnjih treh letih izdali že štiri plošče, ni težko skleniti, da si očitno prizadevajo spet najti relevantnost iz devetdesetih let, ko sta se jih oprijela kultnost in priljubljenost. Tak vtis ponudi tudi nova plošča, s katero hkrati poskušajo nagovoriti stare fene in s pop obrazci najti stik z aktualnimi poprockovskimi smernicami. To so oboževalci sprejeli precej zadržano. Zaradi naslova so pričakovali zvočno tršo rockovsko ploščo, namesto tega pa dobili lahkoten, baladni, (sintovski) alter pop s (temačnejšimi) introspektivnimi besedili. Nova Weezerjeva plošča bo verjetno prepričala predvsem tiste, ki prisegajo na sodobne »popevkarje«.

Little Simz: Grey Area

Edinstveni londonski raperki Little Simz ni več mar, koga užali, to glasno poudari že v uvodni skladbi tretje plošče Grey Area, ki je brez dvoma njeno najboljše delo doslej. Udarni flow in brezkompromisne rime dostavi v raznovrstnih instrumentalnih kontekstih, pa naj gre za čvrste starošolske hiphop beate, za cinematične soul kompozicije ali celo za diskoidni štikeljc, ki pop potencial izkoristi s spevnim refrenom londonske R & B-pevke Cleo Sol. Little Simz komplementarne dialoge vzpostavlja tudi s številnimi drugimi gostujočimi glasbeniki, recimo z reggae napevom jamajškega pevca Chronixxa, čudaško baladnim prispevkom zasedbe Little Dragon ali izlivanjem srca kantavtorja Michaela Kiwanuke.

Solange: When I Get Home

Solange Knowles je ubrala precej podobno taktiko kot njena bolj znana starejša sestra. Potem ko je pred dvema letoma dokončno stopila iz njene sence s ploščo A Seat at the Table, ki je bila v vseh pogledih skoraj popoln zadetek v polno, je četrti album napovedala le nekaj dni pred izidom. Spremlja ga tudi polurni film, ki ga je režirala kar sama. Vse skupaj hitro v spomin prikliče Beyoncé in njen zadnji dolgometražni izdelek Lemonade.

Julia Jacklin: Crushing

Avstralska kantavtorica Julia Jacklin je nase opozorila že s prvencem Don’t Let The Kids Win, a ga je z novo, presunljivo intimno ploščo suvereno presegla. Crushing je izjemno delikatna, s čustvi nabita plošča, s katero se pevka popolnoma razgali in razkrije svojo krhkost. Občudovanja vredno je že to, da glasbenici uspe prežvečene teme, povezane s strtim srcem in koncem ljubezenskega razmerja, obdelati brez spotikanja ob klišeje. Vrhunska besedila podkrepi s preprostimi kitarskimi skladbami, ki se znajdejo na presečišču med akustičnim popom in indie rockom. Instrumentalne podlage so učinkovitejše v spokojnih trenutkih plošče, ki ob večernem poslušanju delujejo kot uspavanke.

SunnySun: Reperska Posla

Reperska Posla ... z Balkana? Ja, SunnySun, eden od stebrov domače hip hop scene, promotor, DJ, MC in producent, je k sodelovanju na novi plošči povabil enajst kolegov emsijev iz Slovenije, Hrvaške in Srbije, dobro znanih predvsem fenom podtalnega rapa. Ghet, Mrigo, Sajkoslav, Fraw Blanka, Naji, Skova, General Woo, Cyam, Smoke Mardeljano, Ajs Nigrutin in Klemen s svojimi rimami krmarijo med resnejšimi, aktualnimi družbenopolitičnimi temami in igrivimi, samoreferenčnimi zgodbami. Vse skupaj pa s starošolskimi, atmosferičnimi in nafankiranimi, na elegantnem samplanju zloženimi beati spretno poveže SunnySun, ki s ploščo sestavi izvrstno razglednico iz svojega raperskega okolja.

Chaka Khan: Hello Happiness

Povratniški album Chake Khan je napovedovala singlica Like Sugar – vrnitev »kraljice funka« po dvanajstih letih je napovedala v zvočno posodobljenem plesnem paketu, seveda s kar nekaj retro šika. A vse skupaj le ni tako hudo ziheraško. Hello Happiness nam hitrostno nameče plastično natlačenko ne samo jamiroquaijskega disco funka, ampak tudi baladnega in že skoraj gramatikovskega popa, bluesa in duba. Po svoje mu težko rečemo pravi album, saj ne doseže niti polurne dolžine, hkrati pa bi še zmeraj zlahka pogrešali posnetek ali dva ali tri. In po svoje je osvežujoče, da Chaka ni posnela še enega ortodoksnega pop funk projekta, hkrati pa je odklon ne preveč strukturiran kiks-miks.

Sleaford Mods: Eton Alive

Dvojec Sleaford Mods, najmočnejši glasbeni glas britanskega delavskega razreda, je na četrti plošči še vedno jezen, oster ter izjemno duhovit in zbadljiv. Po dvanajstih letih delovanja še ni jasno, kako sta avtorja s tako specifičnim, surovim in zafrkantskim pristopom svojemu ustvarjanju zagotovila komercialni preboj. To ostaja uganka tudi z izdajo nove plošče, na kateri njun slog ostaja diametralno nasprotje trendi glasbe. Zavidanja vredna baza zvestih (pretežno britanskih) oboževalcev se verjetno zlahka poistoveti z ogorčenostjo nad političnimi in družbenimi razmerami v Združenem kraljestvu, ki ga Sleaford Mods – namesto z neposredno kritiko – spljuva v anekdotah o vsakdanjem življenju na deževnem otočju.

Bruce: Sonder Somatic

Čeprav je britanski producent Bruce debitantsko mojstrovino izdal že konec lanskega leta, je ta za naš prostor zdaj ponovno zanimiva, saj nas bo avtor prihodnji mesec nepričakovano počastil z nastopom v tovarni Rog. Sonder Somatic je vrhunsko sproducirana plošča, ena najboljših lani, to so opazili tudi številni vodilni glasbeni mediji. Avtor na njej izjemno spretno krmari med nabritimi techno koračnicami, temačnimi grime dekonstrukcijami in ambientalnimi zvočnimi pokrajinami, ki se gladko prelivajo v intenzivne ritmične rafale. Plošča pa jemlje dih tudi zaradi vseh mikro podrobnosti v zvočni sliki: prav pri vsakem poslušanju odkrijemo plasti, ki jih prej nismo zaznali.

Theon Cross: Fiyah

Med izstopajočimi akterji londonskega (samoorganizacijskega) novojazzovskega vrveža iz druščine posebej štrli Theon Cross. Ne le ker se smuka skozi številne kombote in ustroje – navsezadnje je član zasedbe Sons of Kemet, lani najprodornejšega benda s scene. Cross izstopa tudi zaradi izbire svojega glasu, saj gre za edinstveno gibkega pihalca, tubista. Njegova večstranskost je občudovanja vredna, ko brezhibno preskakuje z basovskih balvanov na ritmični drnec in melodično fraziranje (celo soliranje!), pa jo na prvencu prožno razteguje med tradicijo New Orleansa, karibskimi konglomerati, afrofunkom, soul jazzom in domačim klubskim izročilom. Z nedvoumnim naslovom, ognjevito!

Homeshake: Helium

Pod imenom Homeshake ustvarja Peter Sagar, lo-fi indie R & B posebnež, ki je pred osamosvojitvijo igral v zasedbi kanadskega kantavtorja Maca Demarca. Med tem in Homeshakom prepoznamo kar nekaj vzporednic, a bolj kot po estetiki so si njuna dela podobna po razpoloženju, ki je izrazito lagodno in zasanjano. Značilni Homeshakov zvok temelji predvsem na elektroniki, ta pa je z vsako izdajo bolj minimalistična; na plošči Helium, njegovi četrti, so skladbe aranžmajsko oskubljene do najosnovnejših elementov. Ta metoda je hkrati blagoslov in prekletstvo: sprva blagodejno učinkuje na spokojnost nove plošče, ob koncu poslušanja pa se zdi, da jo prav minimalizem nekoliko razvodeni.

Ladytron: Ladytron

Leta 1999, ko je postalo jasno, da se bo vpliv (plesne) elektronske glasbe obdržal v mainstreamu, in so velike založbe številne ustvarjalce podpirale z visokimi finančnimi vložki, sta Daniel Hunt in Reuben Wu v Liverpoolu za petdeset funtov pod imenom Ladytron posnela prvi singel. Nekaj mesecev pozneje sta v zasedbo povabila še pevki in klaviaturistki Helen Marnie in Miro Aroyo in skupaj so posneli prvo malo ploščo, zaradi prvih treh singlov pa so jih opazili pri reviji NME. Zdelo se je, da je vzpon na mainstreamovske lestvice le še vprašanje časa. No, po petih dolgometražnih ploščah, od katerih je zadnja izšla pred osmimi leti, se jim ta še vedno izmika. Se bo z novo ploščo to spremenilo, tudi zaradi kultnega statusa, ki so si ga pridelali v teh dveh desetletjih?

Xiu Xiu: Girl with Basket of Fruit

Avantgardni kalifornijski artrockerji so v sedemnajstih letih delovanja posneli kopico zahtevnih in čudaških plošč, ampak z enajsto so presegli celo svoje standarde. Ploščo, feministično preimenovano po Caravaggievem Dečku s košaro sadja, so menda zasnovali na premisi Črne lože iz Lyncheve serije Twin Peaks in vanjo instalirali kopico mitologije, zgodovinskih referenc in refleksij o nasilju. Hrupno, drzno in um begajoče, kot to v zadnjih dveh desetletjih mojstrsko počne le še Scott Walker, nekdanji član trojca The Walker Brothers. No, kljub očitnim podobnostim s tem pa Xiu Xiu ritualističnemu muziciranju – tokrat tudi ob pomoči producenta Grega Saunierja in haitijskih tolkalcev – vtisne povsem svoj značaj. Za izkušena in radovedna ušesa.

Panda Bear: Buoys

Vsi, ki smo se spraševali, kaj te dni naklepa britanski konceptualni čudak Dean Blunt, smo pred mesecem dobili delni odgovor. Režiral je videospot za posnetek z novega, šestega albuma Panda Beara (s pravim imenom Noah Lennox), najbolj izpostavljenega člana indie skupine Animal Collective. Buoys je sanjava zazibanka izrazito počasnega tempa in neskončnih brenkaških repeticij, v kateri je v ospredje potisnjen Lennoxov vokal, ki je z rednim autotunanjem precej (zavijajoče) procesiran. Občudujemo lahko dlakocepsko programiranje in zračno umeščanje zvokov, vendar plošči manjka kar nekaj prožnosti, saj kljub polurni hipnosti zveni plosko. Vaja v slogu.

Ariana Grande: Thank U, Next

Peta plošča Ariane Grande je v rekordnih petih minutah pristala na vrhu iTunesove prodajne lestvice. Pričakovano. Tabloidni mediji strani s trači o ameriški zvezdnici in njenem lani še posebej turbulentnem zasebnem življenju polnijo s svetlobno hitrostjo. Za nameček je naslovni singel Thank U, Next, v katerem se je lotila (preteklih) romantičnih razmerij, na začetku novembra postal njen prvi komad, ki se je znašel na prvem mestu Billboardove lestvice. Odlična popotnica za uspeh plošče, s katero Ariana Grande iz perspektive generacije Z obdela svoje bivše in emancipacijo. Boljša plat plošče so trendovske R & B in trap glasbene podlage, ki izpolnjujejo najvišja merila aktualnega dizajnerskega popa.

LCD Soundsystem: Electric Lady Sessions

LCD Soundsystem je eden tistih bendov, ki pišejo poglavja uradne, šolske zgodovine. Najprej je ponudil nekaj, kar je veljalo za tako sveže, da je hitro dobilo posnemovalce: hrapava mešanica disca, postpunka in indie rocka je za nekaj let postala totalni trend na presečišču med radijskimi valovi, festivalskimi odri in klubsko porabo. Paradoks je seveda stalnica popularne glasbe – vse skupaj hitro ni bilo več osvežujoče.

Croatian Armor: Isa

Croatian Armor je psevdonim, pod katerim ustvarja Loke Rahbek, danski producent ambientalne elektronike in eden ključnih akterjev na københavnski punkovski sceni. Sladokusce že nekaj let zalaga z osupljivimi zvočnimi eksperimenti, širšo javnost pa je nase opozoril z izjemnim prispevkom na lanski plošči Yvesa Tumorja, ki jo je Mladina uvrstila med najboljše izdaje leta. S ploščo Isa predstavlja svojo spokojnejšo plat, ki pa je kljub pogostim trenutkom miline izjemno intenzivna in temačna. Zveni kot industrialna dekonstrukcija sodobnega popa, katerega elementi so izmaličeni skoraj do neprepoznavnosti. Tematsko se posveča distopični prihodnosti, skoznjo nas popelje računalniško generiran glas, včasih s petjem, preoblikovanim z »autotunom«, drugič v pripovedni maniri.

Le Butcherettes: bi/MENTAL

Z novo ploščo od izvirne zasedbe mehiško-kalifornijskih punkovskih posebnežev ostaja le še Teri Gender Bender, frontwoman in glavna avtorica skladb. Po sodelovanju pri prejšnjih treh ploščah se je od zasedbe zdaj poslovil še Omar Rodriguez-Lopez, Teri Gender Bender pa je priložnost izkoristila, da se je s ploščo bi/MENTAL posvetila izrazito osebnim izpovedim. Besedila, ki govorijo o družinskih travmah, duševnem zdravju in napornih razmerjih, ji je kot koproducent pomagal uglasbiti Jerry Harrison (Talking Heads), vendar to za izraz zasedbe ne pomeni nič prelomnega. To je še vedno zasedba Le Butcherettes, kot jo poznamo: ponaša se z izvirno kombinacijo zapeljivega garažnega punka in izzivalne zvočne ekscentričnosti.

The Specials: Encore

Britanski kolektiv The Specials je po tem, ko je z osvežilno igrivostjo na televizijske zaslone in v vinilno zbirko vsakega povprečnega glasbenega odjemalca dostavil two-tone oziroma ska punk, doživel razpade, ponovne združitve, kombinatoriko in menjavanje članstva, ki jim je bilo nemogoče slediti. Od izvirne zasedbe so ostali trije člani in ti zdaj strežejo s prvo ploščo po osemnajstih letih. Idealne razmere za brco v temo, ki pa se ne zgodi. Encore je mešanica pogrevanja starih poti slave, spodobnih, nepredvidljivih priredb in primernega drezanja v britansko sodobnost nestrpnosti, ločevanja in šovinizma. Je mešanica duba, zrelo počasnega skaja in celo funka. Z utrinki značilnega karnevalskega upora.

Beirut: Gallipoli

Zach Condon, idejni vodja ameriške indie zasedbe Beirut, je sodobni trubadur in večni romantik. Skladbe rad piše v samoti, navadno si pri tem pomaga s komaj delujočimi preperelimi orglami, ki mu jih je v mladosti poklonil klaviaturist iz potujočega cirkusa. Spoprijema se z bipolarno motnjo, kronično nespečnostjo in strahom pred nastopanjem, in čeprav je neustavljiv svetovljan, ga muči tudi strah pred letenjem. Vso zbeganost in notranje boje že petnajst let učinkovito zliva na papir, pa naj gre za otožna besedila ali melanholične melodije. Tako je storil tudi na tej plošči, ki slogovno združuje vsa dosedanja obdobja njegovega ustvarjanja. Zdi se, kot bi skrbno analiziral dosedanji opus, prepoznal skupni imenovalec preteklih plošč in na podlagi tega posnel Gallipoli.

Malibu Ken: Malibu Ken

Malibu Ken je naveza dveh ameriških odbitežev: ekstremno artikuliranega raperja Aesop Rocka in mojstra synthovske psihedelije Tobacca. Naslovka projekta namiguje na neresno hipni in površni stranski projekt, a je povsem zavajajoča. Hitrostni album sicer res komaj preseže pol ure, kar pa je povsem dovolj za koncentrat zgodbopripovedovalstva Aesop Rocka in njegovih osupljivo domiselnih, čudaško humornih, prostodušno ironičnih in ostrih tematik, pri katerih prav vsak zlog stoji na pravem mestu. Tobaccov sintetični melos markantno rimaško drdranje primerno uokviri vse do spominov na prelomna leta indie-alter-rapa pri začetkih novega tisočletja. Učna ura ritmičnosti in razširjanje obzorij domišljije.

Million Ear: Oceanic State

Pianista in skladatelja Roka Zalokarja smo v raznoterih žanrskih izpeljankah slišali že pred njegovim odhodom na študij na Nizozemsko, tam pa si je nato le še razširil obzorja. Med drugim na »džem sešnih« s tamkajšnjimi somišljeniki, iz katerih je pred dvema letoma nastal tudi projekt Million Ear, ki sta ga zasnovala z grškim kitaristom Filipposom Glinavosom. Ta kitaro tukaj zamenja s spoken wordom, Zalokar se posveti objazzovski igri s sinti, močno hiphopersko naravo pa glasbi dodajo predvsem gostujoči bobnarji. Rezultat je izvirno, žanrsko neobremenjeno glasbeno raziskovanje. Zalokar, ki je že s prvencem dokazal svoj velik potencial, pa z novo ploščo predstavlja svoj najdrznejši projekt doslej.

Sharon Van Etten: Remind Me Tomorrow

Prezgodaj je, da bi lahko določevali potencialne kandidate za najboljše albume leta, a ameriška kantavtorica Sharon Van Etten z novo ploščo za to mesto roko dviguje visoko v zrak, kot najbolj zagreta piflarka v razredu. Po petletnem diskografskem zatišju, v katerem se je udejstvovala kot igralka, skladateljica filmske glasbe in študentka psihoterapije, se vrača s svojim najbolj dovršenim delom doslej: Remind Me Tomorrow, osupljiva zbirka balad, v kateri avtorica spretno krmari med folkom, indie rockom in synthpopom, kar kipi od iskrenosti. Poleg obravnavanja materinstva in duševnega zdravja se Van Etten ponovno loteva ljubezenskih tem, a te tokrat niso več osredotočene na njeno preteklost travmatičnih odnosov, temveč jih namesto frustracij zaznamuje optimizem.

Mono: Nowhere Now Here

Kultni japonski kvartet Mono je v teh dneh ob svoji dvajsetletnici delovanja izdal novo, deseto studijsko ploščo. Pričakovano. Kot je pričakovan tudi dodelan postrockovski izraz, ki ga zasedba konsistentno in zanesljivo nadgrajuje vse od takrat, ko je z objavo dolgometražnega prvenca pri Tzadiku, založbi Johna Zorna, prodrla na svetovno glasbeno prizorišče. Tisti, ki zasedbo spremljajo površno, pravijo, da gre še za eno tipično »Mono ploščo«, feni pa trdijo, da gre za njeno novo mojstrovino. Prav imajo oboji. Nove skladbe bi lahko bile namreč objavljene že na zasedbinih prejšnjih ploščah in ob tem izrazno ne bi prav nič izstopale. Ampak hkrati je skoraj logično, da zasedba, ki se brez spotikanja ob komercialne ali kakšne druge okoliščine tako predano posveča izpopolnjevanju svoje glasbe, z vsako novo ploščo postaja le še bolj suverena. Ja, Nowhere Now Here je za Mono tipično mojstrska plošča.

Toro Y Moi: Outer Peace

Toro Y Moi je eden od nespornih protagonistov chillwava – vplivne zvrsti, ki ob deseti obletnici rojstva naglo tone v pozabo. Tudi Toro se z novo zbirko poletnih hitov od nje dokončno poslavlja. Retronostalgija je sicer še zmeraj prisotna, a tokrat se zdi, da se avtor s čvrstimi funky bas linijami, bleščečimi sinti in izčiščenimi disko ritmi sklicuje predvsem na francoski house, ki je v devetdesetih letih odmeval na MTV. Sodobnost v ploščo vnese predvsem z R & B-baladami, utemeljenimi na lastnostih komercialnega hiphopa, kot so trap beati in autotune, a to stori na zelo svojevrsten način, ki deluje nekoliko porogljivo. Čeprav kanadski glasbenik na sedmi plošči zbuja občudovanje kot že dolgo ne, pa Outer Peace njegovim zgodnjim delom ne seže niti do kolen.

Yoshio Machida in Širom: Kače čakajo modro nebo, modra cesta prekmalu zame

Novi album najprodornejših domačih improvizatorjev zadnjih let ni čisto pravi album. Kače čakajo ... je postojanka, ki jo je trojec Širom zagodel v navezi z japonskim zvočnim in vizualnim umetnikom Yoshiem Machido v okviru glasbene rezidence Dvocikel. Malo več kot polurna improvizacija se zvija in vijuga v enem posnetku, v kosu in šusu. Način je podoben, kot smo ga pri Širom vajeni: prosta forma, od tipanja do mogočne konkretnosti, le da je bolj hipna in manj premišljena. Akustično raziskovanje kupa instrumentov in zvočil med ljudskim in popularnim kaže izurjenost, a z nujnim odmerkom domišljije, kot odmik od siceršnjega početja skupine pa v uho najbolj zbodejo odmevi Machidovih jeklenih bobnov. Enkratno.