Kукла: Katarina

Katarina Rešek se je v vlogi osrednje članice kolektiva Napravi mi dete na domači sceni pojavila pred kakšnim desetletjem in se nato uveljavila (predvsem) kot avtorica videospotov za somišljenike. Med drugim tudi za trio Matter, s katerim je pred dvema letoma posnela komad Anakonda in si z njim odprla vrata v solistično glasbeno ustvarjanje pod imenom Kукла. Pridobljene izkušnje in svojevrstno estetiko zdaj suvereno predstavlja s prvencem Katarina, na katerem hkrati pokaže oboje, svojo ranljivost in samozavest. S tem se znajde v vmesnem prostoru med nelagodjem in spokojnostjo in to spretno poudari s sodobnim elektronskim popom, ki s pritiklinami slovanskega melosa dobi le še izvirnejšo podobo.

James Blake: Assume Form

James Blake, britanski antipod ameriškega klavirskega popevkarstva, bledolični fant krhkega, najpogosteje močno procesiranega visokega glasu, slovi kot sam svoj mojster. Po zunajserijsko domiselnih začetkih v odmevih londonskih klubskih zvokov se je hitro uveljavil kot eden najprepoznavnejših sodobnih vokalistov. A spotoma se je pokazalo veliko več.

Ian Isiah: Shugga Sextape vol. 1

Razkošne balade, ki jih je posnel Ian Isiah, ekscentrični pevec iz New Yorka, so tako pretirano čutne, da v svoji neverjetni osladnosti najbrž sploh nimajo tekmeca. A na vsej plošči je jasno, da je takšna ekscesnost namerna: na trenutke gre Isiah tako daleč, da plošča ustvarja vtis parodije sodobne popularne glasbe, v kateri so subverzivni podtoni vedno popolnoma upravičeni. Na eklektičnem mikstejpu je prav vsak žanr, ki se ga loti, prikazan v nekoliko karikirani podobi, skoznje pa nas vodi njegov nasladni vokal, do skrajnosti izmaličen z autotunom. Izvirne in nekoliko zbadljive zamisli se izjemno dobro ujamejo s futuristično produkcijo, za katero na večini plošče poskrbi vizionarski producent Sinjin Hawke. R & B iz druge dimenzije.

David Byrne: »… The Best Live Show of All Time«

Nova mala plošča bivše »govoreče glave« Davida Byrna ni nič drugega kot košček posnetka enega od nastopov s turneje, ki je sledila njegovemu zadnjemu albumu American Utopia. Njen naslov je dvoumno (samo)ironičen in je navedek iz recenzije nekega drugega koncerta z iste turneje. »…The Best Live Show of All Time« razodene dvoje: morda je šov v živo res »najboljši vseh časov«, a sama glasba tega ne da slutiti. Drugič, če nam je skupina Talking Heads pred dolgimi leti že postregla s kakšnim sijajnim »živim« albumom, mu tale ne seže do gležnjev. Skladbam z American Utopie pač ne more dati kril niti koncertna izvedba. A to ne pomeni, da si po prisluhu ne bi želeli stati pred odrom tega šova.

Objekt: Cocoon Crush

Drugi dolgometražec britanskega producenta in enega najdrznejših techno didžejev je obveljal za eno najboljših elektronskih plošč lanskega leta. Deloma upravičeno: Objekt z njo radovedno izstopi iz klubskega primeža in z natančnim seciranjem, gnetenjem in sestavljanjem organskih virov zvoka izoblikuje izjemno samosvojo techno ploščo. Je pa res, da s tem ne ponudi nič revolucionarnega. Podobnega elektronskega avanturizma so se številni elektronski (IDM) producenti lotevali že konec devetdesetih let. No, ker so ti ostali spregledani, pohval plošče Cocoon Crush ni težko razumeti, sploh ko vzamemo v zakup še to, da jo je Objekt oprijemljivo avtorsko zaznamoval.

ŠKM Banda: nouvi sad

Prekmurje pri nas velja za eno najplodnejših območij alternativne kitarske glasbe, za lokalni epicenter postrocka. Med glasbeniki, ki so se nekdaj združevali pod etiketo Prekmurje Noise Conspiracy, vidno izstopa Štefan Kovač Marko Banda, beltinški instrumentalni kvartet, ki deluje že devetnajst let. Po petih letih diskografskega zatišja se vrača s peto ploščo nouvi sad. Zaradi dosedanjega opusa in še posebej zaradi prejšnje plošče Panontikon, enega najpomembnejših slovenskih glasbenih presežkov iztekajočega se desetletja, je bilo od nove plošče pričakovati veliko. Samooklicani postjazzerji niso razočarali.

21 Savage: I Am › I Was

Najbolj stoični flegmatik med sodobnimi traperskimi zvezdniki kredibilnost nosi v zadnjem žepu. 21 Savagea so ustrelili kar šestkrat, njegov brat pa ni imel take sreče in je v neki ulični epizodi umrl. Trdo in grenko okolje nasilja je tako pričakovano osišče, okoli katerega plete enovrstičnice, a prav nič patetično ali preveč doživeto in celo ne brez humorja, album pa zaključi s 2pacovsko hvalnico mami. Povsem monoton način rapanja mladega raperja iz Atlante presenetljivo ne dolgočasi, prav zaradi posebne odmaknjenosti, zaradi izjemne zbranosti, večdimenzionalnosti vsebine in zaradi mikronaravnavanj nians v slogu. 21 Savage je preživel nevihto in, ja, je boljši, kot je bil na prvencu.

Oygn: Skurjen Spomin

Dobra plat (logističnega) premora štajerskih raperskih veljakov iz kolektiva Tekochee Kru je, da se njegovi člani zdaj intenzivno ukvarjajo s solističnimi projekti. Mito je s ploščo Bratstvo in estradstvo že pred dvema letoma zakuhal enega domačih raperskih presežkov, zdaj je za nov projekt sile združil z YNGFireflyem, enim najprodornejših beatmakerjev pri nas. Ta je Mitu nekaj beatov narezal že za omenjeno ploščo, s prvo skupno pa zdaj potrjujeta, da je med njima preskočila močna ustvarjalna iskra. Mito za to, da njegove emsijevske akrobacije dobijo pravi kaliber, preprosto potrebuje drzne beate, YNGFirefly pa za svoj beatovski avanturizem veščega emsija. Naveza, narejena v raperskih nebesih.

Muse: Simulation Theory

Muse, britanski trojec, ki s pompoznim elektronskim rockom stadione polni že skoraj dvajset let, se vrača z osmim studijskim izdelkom. Ta je nekoliko prepričljivejši od zadnjih petih, milo rečeno poraznih plošč, a zgolj za odtenek. Trojec si je ime zgradil kot spodletela imitacija zasedbe Radiohead, na zemljevidu pa se je ohranil s teatralnim pop rockom, ki temelji na epskih solažah in baročnih aranžmajih. Čeprav se zasedba z novo ploščo večinoma oklepa te preverjene formule, si po dolgem času prizadeva tudi za slogovni zasuk. To stori tako, da bežno zajaha val retro nostalgije osemdesetih let, ki ga je pred leti sprožila Netflixova serija Stranger Things, na katero se očitno sklicuje tudi z naslovnico plošče.

Sarah Davachi: Gave in Rest

Če ste te dni pregledovali lestvice najboljših lanskih plošč, ste na njih verjetno zasledili ime Sarah Davachi. Kanadska skladateljica in multiinstrumentalistka, ki je pred petimi leti izdala prvenec, se je s ploščami, ki so mu sledile, prikupila poznavalcem resnejše glasbe. Z Gave in Rest, deveto ploščo, je zdaj pritegnila tudi pozornost širšega občinstva. Zaradi akustične zvočne podobe je ta že na prvi posluh izrazito drugačna od njenih prejšnjih sintovskih plošč, toda zaradi izraza in razpoloženja hitro postane očitno, da so skladbe plod skladateljskega raziskovanja Davachijeve, enaintridesetletne samooklicane samotarke.

Roc Marciano: Behold a Dark Horse

Roc Marciano je pripadnik ogrožene vrste raperjev, ki jim je uspelo doseči zastrašujoče široko poslušalstvo brez zaledja založbe velikanke. Ne samo to, na tej poti je tako rekoč izumil mikrožanr, ki ga danes posnemajo mnogi: mafijski, bahaški rap počasnih, lebdečih zank z žlahtno izbranimi sempli in skoraj brez bobnov. Pedantni pripovedovalec in prefinjeni uličar je z vsako ploščo le bliže perfekciji naracije ulične črnine v vseh njenih odtenkih in kompleksnih preskakujočih se rimah. Marciano brez vneme nametava produkcijsko nenapihnjena, a domišljijsko izredno stimulativna filmična razpoloženja, kot jih je nekoč skupina Wu-Tang Clan. Značilno newyorško, a surovo stilizirano in zunajprostorsko.

Jeff Tweedy: Warm

Šef chicaških mojstrov americane, pevec in kitarist zasedbe Wilco, časa za prvo solistično ploščo s povsem novim materialom ni porabil za tuhtanje, kako potegniti ločnico med njo in tem, kar počne z zasedbo. Namesto tega je raje posnel do zdaj najbolj avtobiografske pesmi, v katerih se ukvarja z očetovo smrtjo in soproginimi zdravstvenimi težavami in hkrati s težavami, ki zadnja leta tarejo svet. Ja, Warm ni lahka plošča, kljub temu pa Tweedy poslušalcu namesto obupa ponudi upanje. Tudi ob pomoči Wilcovih sošpilavcev, ki mu z elegantnim, zadržanim indie folkom pripravijo izvrsten teren za to, da stopi v ospredje s svojim glasom, akustično kitaro in iskrenimi, introspektivnimi besedili.

Geotic: Traversa

Ameriški producent, pevec in multiinstrumentalist Will Wisenfeld, znan predvsem kot Baths, je pod psevdonimom Geotic doslej izdajal predvsem ambientalno elektroniko. Z novo, kratko in sladko ploščo Traversa predstavlja slogovni zasuk, ki v številnih pogledih spominja na prijazno indie elektroniko s preloma tisočletja. A Wisenfeldova interpretacija indie pop zvokov je resnično edinstvena: močno je zaznamovana z večplastnimi zvočnimi teksturami, napredno produkcijo in izjemnim občutkom za kompozicijo. Avtor izkaže nadarjenost za programiranje mikrohouse beatov, žal pa ti na trenutke mejijo na ozračje cenenega tech-housa. Zanimivo, a nič kaj pretresljivo.

David Lynch in Angelo Badalamenti: Thought Gang

Leone in Morricone. Spielberg in Williams. Burton in Elfman. Hitchcock in Herrmann. Carpenter in ... Carpenter! To so slavni filmski tandemi režiser-skladatelj, pri Carpenterju celo v isti osebi. Stalne naveze za dlje in za številne projekte. Takšna sodelovanja na dolgi rok so logična, saj familiarnost olajša marsikaj in David Shore je o sodelovanju z Davidom Cronenbergom nekje rekel, da te stalna sodelovanja ženejo naprej, saj »moraš z vsakim filmom iti dlje«.

J.I.D:

Bohotna atlantska raperska scena ima številne obraze. Drugi album hripavega rimača rahlo visokega glasu z vzdevkom J.I.D ni samo košček v tem barvitem mozaiku, ampak je tudi eden njegovih nespornih letnih vrhuncev. DiCaprio 2 je priročnik tehnik rapanja, od ležernega pripovedništva in napol petja do hudo tekočega drnca in občasnih sprintov hitrostnega zlaganja zlogov brez naprezanja. J.I.D obvlada vse, sloge menja tudi znotraj posameznih posnetkov, prav tako menja barvo in zven glasu. Najbolje pa je, da vso to gimnastiko izvaja z lahkotnostjo brez primere in povsem brez bahaštva ali pretiravanja. Spotoma še zlahka zasenči tako rekoč vse od številnih gostov – od J. Cola in 6LACKa do Method Mana.

Rosalía: El mal querer

Španska pevka Rosalía je nase prvič resno opozorila s ploščo Los Ángeles, edinstveno interpretacijo folka in flamenka. Druga plošča je radikalen zasuk k zvokom napredno mislečega popa: prva plošča je zvenela kot posodobljena različica flamenka, pri drugi gre za futuristično preobrazbo tega. Kdo bi si mislil, da lahko prvine tradicionalne španske godbe tako učinkovito delujejo v kombinaciji z digitalnimi kompozicijami, auto-tune manipulacijami vokala in izčiščenimi R & B-beati. El mal querer je dih jemajoča plošča, ki z izvirno mešanico slogov zveni izrazito neopredeljivo, skoraj zunajzemeljsko. Z dodelano produkcijo in eteričnimi vokali pa zlahka prepriča tudi tiste, ki špansko ne govorimo.

Oneohtrix Point Never: Love in the Time of Lexapro

Brooklynski producent Daniel Lopatin se z novo malo ploščo naveže na temi distopije in utopije, ki ju je letos obravnaval na dolgometražcu Age Of. V naslovni skladbi, hitu z zanimivih multimedijskih nastopov, se sprašuje, kako nam antidepresivi krojijo vsakdanjik. Ker gre za instrumentalno skladbo, ekspliciten odgovor obvisi v zraku, toda melanholično razpoloženje, ki ga ulovi s križanjem prepoznavnega newagerskega sintanja in melodike po zgledu dvojca Boards of Canada, ponudi dovolj otipljivih namigov. Ploščo zaokrožita še dve sodelovanji; minimalistični remiks elektronskega pionirja Ryuichija Sakamota in lo-fi folkovska balada, ki jo odpoje indie posebnež Alex G.

6ix9ine: DUMMY BOY

O psevdoglasbeniku, ki sliši na ime Tekashi 6ix9ine, moramo govoriti – čeprav ustvarja glasbo, ki si po estetskih merilih verjetno sploh ne zasluži pozornosti. Njegov komercialni preboj je fenomen, ki zbuja skrb in kaže, v kako bednem stanju je sodobni pop. Zaslovel je kot zvezda Instagrama, kasneje pa kot tarča spletnih memov. Prepoznavnost je gradil kot ultimativni dvorni norček ameriške trap scene: pozornost je pritegoval predvsem z vpadljivim imidžem – od potetoviranega obraza do mavričnih las. Da bi ga v rap igri opazili, je vztrajno dissal raperske tekmece. Ko jih je razžalil, se je za zaščito obrnil na ulične tolpe. Zaradi kaznivih dejanj, katerih posnetke je marljivo objavljal na družabnih omrežjih, izid plošče DUMMY BOY spremlja kar izza rešetk, za katerimi bo verjetno ostal do konca svojih dni: zaradi zveznih obtožb o posesti orožja in vpletenosti v strelske obračune mu grozi dosmrtni zapor.

XXXTentacion: Skins

Postumna plošča letos umorjenega raperja dokazuje, kako zelo dobičkaželjna je glasbena industrija. Ker je preminuli v zadnjih letih svojega kratkega življenja ustvaril zajetno bazo zvestih oboževalcev, ki je po njegovi smrti eksponentno narasla, so si založniški velikani urno prisvojili vsak njegov nedokončani demo, skico ali druge oblike shranjenih zamisli. Te so zdaj na silo nametali v porazno zbirko nedodelanih ostankov, ki ji pravijo album, a to pravzaprav sploh ni. XXXTentacionova glasba je že v času njegovega življenja aranžmajsko pešala – nova plošča pa je tako pomanjkljiva in nezaključena, da bo lahko prepričala zgolj najbolj nekritično občinstvo.

Deena Abdelwahed: Khonnar

Privrženci sodobne klubske elektronike smo tunizijsko producentko Deeno Abdelwahed najprej opazili zaradi radovednega spoja sintetiziranih arabskih motivov in (zahodnjaškega) bassa, šele potem zaradi poguma. V svetu, kjer je odraščala, ta glasba pač še vedno velja za dekadentno – še toliko bolj, če jo ustvarjajo ženske. Zato ni presenetljivo, da se je zdaj na dolgometražnem prvencu drzno elektroniko odločila nadgraditi z angažirano kritiko spolne diskriminacije, družbenega ustrahovanja mladeži, migrantske problematike in podobnih aktualnih tem, ki pestijo arabski svet, tudi v odnosih z Zahodom. Ja, Deena Abdelwahed pokaže, da imata aktivizem in upor prostor tudi na plesišču.

Šumski: Ostrvo ledenog kita

Zagrebški veteranski troglavi ustroj Šumski je bil dolgo tiho, saj je zadnji album izdal pred nič manj kot petnajstimi leti. Tako dolgemu premoru pritiče nekaj markantnega in Ostrvo ledenog kita to nedvomno je. Je plošča, ki združuje prepoznavno krautrockersko podstat z lebdečo psihedelijo zahodnoafriških melodij, niansami jazza in funka ter odmevom lokalne novovalovske nostalgije. Predvsem pa je večplastna, povsem plesna, a angažirana. Družbeno kritična, vendar nič cinična. Je sijajen prikaz tega, da plošče, ki jih moramo jemati resno, niso nujno glasne ali težaške in da ima lahko tudi alter izjemno izdelan pop apil. V širši kulturni okolici težko najdemo tako star, pa vendar tako osvežujoče aktualen bend.

Matter: Troglav

Troglav, tretja plošča kamniškega trojca Matter, servirana v treh tedenskih obrokih, je zadnja iz njegove trilogije plošč, objavljenih v zadnjih treh letih. Kaj to pomeni za prihodnost zasedbe, ki se je pred dobrimi tremi leti lotila prevetritve domače glasbene scene, iz skopega zapisa ob izidu ni mogoče razbrati. Najmanj verjetna se zdi možnost, da s tem napoveduje samoukinitev. Zasedba, ki redno polni koncertna prizorišča, je z lansko ploščo Mrk več kot upravičila pozornost, ki je je bil deležen prvenec Amphibios (2016), s katerim je mimogrede odprla vrata še nekaterim novim, na videz sorodnim, a nekoliko komercialnejšim domačim zasedbam. Hkrati očitno vre od ustvarjalnosti. Poleg treh plošč (in nekaj spletnih singlov) je trojec objavil več kot deset videospotov, kratek film Pimpin Piaf in lansko leto še pesniško zbirko Mrak.

Earl Sweatshirt: Some Rap Songs

Earl Sweatshirt – sprva pri rosnih šestnajstih popularizator degutantnega, ogabnega, kasneje prostodušno zamorjenega, a prav nič emo rapa – je tretji album nameraval izdati na začetku letošnjega leta. Zaradi očetove smrti se to ni zgodilo in Some Rap Songs, ki je bil sprva mišljen kot izraz njunega pobotanja, je z odlogom postal veliko več. Postal je družinski album, saj citatom poezije Earlovega očeta, južnoafriškega pesnika Keorapetseja Kgositsileja, dodaja še izvleček maminega govora in stričevega pihanja. V kompaktno jedrnatem, fantastično utrinkarskem in popolnoma šumeče surovem melosu zmaličenih semplov. Z izrazito posebnostjo, saj dosledno utrjuje nišo brezrefrenskega rapa.

Anderson .Paak: Oxnard

Anderson .Paak, eden izmed najprepoznavnejših glasov neosoula, na tretji plošči nadaljuje zavezništvo, ki ga je pred tremi leti poneslo v višave: Oxnard je ustvaril s prvim možem Compton rapa, megalomanskim poslovnežem Dr. Drejem, ki albumu poleg produkcijskih veščin in založniškega varstva zagotovi tudi nekaj okornih verzov. Drugi gostujoči glasbeniki ne razočarajo: prispevek Kendricka Lamarja spominja na njegovo čislano ploščo To Pimp a Butterfly, Snoop Dogg pa ob svilnati G-funk spremljavi blesti kot že dolgo ne. Hrbtenica plošče je spoliran retro funk, ki spominja na soundtracke akcijskih filmov iz sedemdesetih let in .Paaku ustvari manevrski prostor za dokazovanje vokalnih spretnosti, predvsem pa lesketajoče karizme.

The 1975: A Brief Inquiry into Online Relationships

Matty Healy, frontman manchestrske sintpop rockerske skupine The 1975, je pred izidom tretje plošče javnost dražil z napovedjo, da bo posnel svoj OK Computer. Feni Radioheada bodo zdaj ob popevkah, ki se toliko kot na new wave naslanjajo na ameriški R & B, verjetno skomignili z rameni. Ampak Healyjeva referenca ni bila neprimerna provokacija. Njegove čustvene pesmi o spletnih odnosih, spoprijemanju z odvisnostjo od drog in obračanju rockovskih klišejev, so za milenijce nekakšen ustreznik tega, s čimer je Yorke v devetdesetih letih postal vzornik takratnih (artsy) najstnikov. Razlika je v tem, da si The 1975 s tem, da se je znašel v mainstreamu, ne beli glave.

Srečna mladina: 15~18

Skupina Srečna mladina je unikum na domačem glasbenem prizorišču. Zlahka jo umestimo med najdlje delujoče (z rockovskimi postopki povezane) bende slovenskega alterja, le malo jih je, ki so obstali tako dolgo na tisti bolj senčni strani popularne scene. Le da je Srečna mladina to svoje kar petindvajset let trajajoče delovanje speljala sila begajoče. Zaradi vseh slogovnih in tehničnih zasukov, pa tudi številnih sprememb v članstvu lahko govorimo kar o Srečnih mladinah, v množini. O poglavjih in obdobjih. Govorimo pa tudi o skupini, ki se pojavlja in izginja in se ponovno pojavlja kot kakšna reka ponikalnica, vsakič malce drugačna.

CupcakKe: Eden

Pri ekscentričnih, načrtno odbitih, čudaških, robnih, nišnih ali huronsko eksplicitnih raperkah in raperjih neizprosno izdelana tehnika zlogozlaganja ni nujno na vrhu seznama odlik. To pa ne velja za CupcakKe. Chicaška emsijka zna pljuvati, in to besno. Eden je njen že drugi letošnji album brez gostov in brez markantnejše produkcijske baze. A prav generičnost podlag postavi njeno neposredno umazano rapanje toliko bolj tja, kamor spada. V ospredje. Plošča je šus tisočih referenc, metafor in primerjav izčrpnih opisov spolnih aktov in organov. Koncentrat fluidne vulgarnosti visokoartikulirane važičke, ki zna predrzno združiti blesavo opolzki humor, vojno napoved zlorabam in neizbežno emancipacijo v eno samcato rimo.

Lil Peep: Come Over When You’re Sober Pt. 2

Postumni album Lila Peepa, glavnega predstavnika vala emo trap glasbe, ki je lani pri enaindvajsetih tragično preminul zaradi prevelikega odmerka fentanila in xanaxa, je plošča, ki naj bi bila rap, pa to pravzaprav sploh ni. Peep občasno malo zarapa, a na večinskem delu albuma predvsem jokajoče poje in jamra. Če bi v njegovi glasbi beate nadomestili z rockovskimi bobni, bi zvenela kot povprečen najstniški pop punk s preloma tisočletja. Če estetske razprave pustimo ob strani, pa so objektivna težavna plat te zbirke žalostink vsekakor infantilna besedila, ki romantizirajo depresijo in poveličujejo zasvojenost. Lil Peep po smrti še naprej promovira tisto, kar ga je pokopalo.

Sun Kil Moon: This Is My Dinner

Zadnji komad, v katerem kultni ameriški kantavtor Mark Kozelek prebere poglavje iz romana He irskega pisatelja Johna Connellyja, po svoje razkrije zasnovo celotne devete plošče Kozelekovega projekta Sun Kil Moon. Pisanje skladb se povsem podredi njegovemu pripovedovanju zgodb, tokrat nekakšnih dnevniških zapisov z lanske evropske turneje. V teh našteva svoje najljubše in najbolj osovražene bende, pripoveduje boksarske zgodbe, pokloni se takrat preminulima Davidu Cassidyju in Malcolmu Youngu, spomni se mimobežnih srečanj s feni in natrosi še kup povsem naključnih, vsakdanjih (popotniških) utrinkov. Neambiciozno, toda v slogu, s katerim fene vedno prepriča, da mu prisluhnejo.

Laibach: The Sound of Music

Laibach niti po 38 letih delovanja ne neha presenečati. Zasedba je leta 2015 izpeljala svojo najboljšo piarovsko akcijo doslej: obiskala je Severno Korejo in s tem postala prva zahodna rock skupina, ki je kadarkoli nastopila v Demokratični ljudski republiki dinastije Kim. Zakaj je slovenska avantgardna industrial zasedba, ki slovi po umetniškem kritiziranju totalitarnih režimov, nastopila na praznovanju 70-letnice neodvisnosti ene najbolj totalitarnih držav na svetu, kljub potopisnemu dokumentarnemu filmu Dan osvoboditve ostaja uganka. V času napovedovanja pozornost zbujajočega koncerta je šaljiv spletni komentator zapisal: »To, da gre Laibach v Severno Korejo, je približno tako, kot da bi Hitler leta 1940 povabil Charlieja Chaplina, naj nastopi v Berlinu.« Odprava, o kateri je govoril ves svet – od Johna Oliverja do revije Rolling Stone –, pa je zdaj končno dobila tudi zvočno podobo. Na koncertu v Pjongjangu se je Laibach predstavil s priredbami skladb iz muzikala Moje pesmi, moje sanje, ki jih je zdaj ovekovečil na dolgometražni plošči, izdani pri kultni britanski založbi Mute Records. Dodelan studijski izdelek zveni izrazito absurdno in ponekod skoraj zunajzemeljsko, a tudi v najresnejših trenutkih zbadljivo, cinično in duhovito. Plošča je najduhovitejša takrat, ko se Laibach izživlja s pompoznimi rockovskimi baladami, pa tudi v kontrastu med zimzelenimi melodijami izvirnih skladb in zastrašujočim vokalom Milana Frasa.