Gaye Su Akyol: İstikrarlı Hayal Hakikattir

Ko je turška zvezdnica lani nastopila na Drugi godbi, ni bilo jasno le, da je izjemna pevka, temveč tudi, da jo spremlja izvrsten bend. Skupaj so zdaj posneli njeno tretjo ploščo, spet naslonjeno na samosvoje, posodobljeno križanje anatolskega in zahodnjaškega surf rocka. Popolne stvari se pač ne spreminjajo, za nameček pa je narava čisto vsake skladbe drugačna. Ker ima Akyol veliko povedati o političnih razmerah doma, čeprav o tem v skladbah govori v prispodobah, smo neturško govoreči poslušalci, žal, prikrajšani. Je pa res, da pesmi v angleščini gotovo ne bi delovale tako poetično kot v njenem maternem jeziku, sploh skupaj z očarljivo zvočno senzibilnostjo sodobnega Carigrada.

Različni izvajalci: Brainfeeder X

Zbirka, izdana ob desetletnici založbe Brainfeeder, potrdi, da njen vodja Flying Lotus v elektronskem okolju ni znamenit samo po vlogi ustvarjalca, ampak tudi založnika drznih žanrskih preskakovanj. Ta niso niti malo škodovala profilizaciji, saj se je založba Brainfeeder v desetih letih obstoja iz stičišča samoorganizacije prijateljskih razmerij prelevila v svetovno institucijo raziskovalnejše plati popularne elektronike, novega soula in jazza. A tega razvoja Brainfeeder X ne kaže. Kompilacija ni zasnovana retrospektivno, na njej ni niti enega posnetka prvih korakov, preskoči marsikateri ključni trenutek in se raje osredotoča na zdaj. Razstava trenutnih trendovskih praks in smernic.

Mariah Carey: Caution

Zapadel je prvi sneg, kmalu bodo prižgali lučke in pričakovali bi, da bomo še eno zimo poslušali zgolj zimzeleno uspešnico All I Want for Christmas Is You, ki jo je posnela Mariah Carey, a diva je presenetila z izvrstno novo izdajo. Od njenega petnajstega albuma nismo pričakovali veliko, toda Mimi se je s Cautionom ponovno odkrila: vokalne značilnosti zlatih let MTV-jevskega R & B je združila s sodobnimi instrumentalnimi pristopi, za katere je poskrbela z odličnim in nekonvencionalnim naborom producentov – od Timbalanda do Blood Orange. Zbirka spevnih balad se premeteno znajde na presečišču med komercialnim in alternativnim R & B, svilnate podlage pa ploščo razbremenijo tudi takrat, ko pevka pretirava z dokazovanjem razpona svojega glasu.

Različni ustvarjalci: Climax OST

Eden pomembnejših atributov kultnega argentinsko-francoskega filmarja Gasparja Noéja je nedvomno občutek za izbiro glasbe: zdi se, da za vsak prizor v svojih filmih vedno najde pravi komad. Naj bo to klasična glasba Erika Satieja, ob kateri smo v Ljubezni gledali eksplicitne prizore spolnosti, ali pa klavstrofobičen techno Thomasa Bangalterja (polovica dvojca Daft Punk) v grotesknem prizoru nasilja v podtalnem gejevskem BDSM-klubu v filmu Nepovratno. Ja, Noé ima izbran glasbeni okus. Ko je letos popljuval R & B-soundtrack filma Črni panter, se je nanj vsul plaz kritik. Raje ima glasbo iz Lynchevega Eraserheada ali pa iz Kubrickovih in Carpenterjevih filmov. Da bo Noéjev novi film Vrhunec paša za ušesa, je bilo jasno, še preden je prišel na festivalska platna.

Little Dragon: Lover Chanting EP

Little Dragon, švedski četverec, ki z občutkom krmari med popom in zvedavo elektroniko in ki je zadnja leta za večjo prepoznavnost poskrbel tudi z nizanjem res številnih sodelovanj, navezo z neodvisno etiketo Ninja Tune odpira z malo ploščo Lover Chanting EP. To je popolnoma predvidljiv korak benda, ki si je že izdolbel kanal stalne festivalske prisotnosti in solidnih radijskih obratov. Ki je tam, kjer si želi biti. Mala plošča je nežno plesna štimunga zibanja na plesišču, mehkih pulzov prijetnega novega disca in motivacijske ljubezenske lirike. Predvidljiva pa je tudi v tem, da je še korak stran od neukrotljivih brzic odstopanja v mirne vode srednjetoka. Vse v radiju varnega in udobnega.

Kelly Moran: Ultraviolet

Ameriška skladateljica in multiinstrumentalistka je bila do zdaj opažena predvsem na newyorški avant glasbeni sceni. Pri New York Timesu so njeno lansko ploščo umestili celo med najboljša sodobna klasična dela. Zdaj pa se je z novo, šesto ploščo znašla v varstvu neodvisne elektronske velikanke Warp, kar ji je na široko odprlo vrata še v svet popularne(jše) glasbe. V artikuliranem raziskovanju zvočnosti prepariranega klavirja in svobodnejši, improzasnovi skladb njene bogate akademske izkušnje še vedno igrajo ključno vlogo, hkrati pa se z (ambientalnim) teksturiranjem in (newagerskim) sintanjem prikupi tudi ljubiteljem elektronike. Ali še raje občinstvu s posluhom za izvirno, radovedno in dodelano sodobno elektroakustično glasbo.

Daughters: You Won’t Get What You Want

Daughters je ameriški noise rock kvartet, ki je pred osmimi leti razpadel, a je letos presenetil z novo ploščo. Ponovni zagon se je obnesel: zasedba je presegla samo sebe in ustvarila hrupno mojstrovino, ki v dovršenosti avantgardne surovosti verjetno trenutno sploh nima tekmeca. Zvočni zid težke distorzije in ognjevit pripovedni vokal med poslušanjem ustvarjata občutek, da nam nekdo s pnevmatičnim kladivom vrta po glavi. Vsaka skladba na plošči je kot injekcija, ki predre prsni koš in v srce vbrizga konjski odmerek adrenalina. Bend se je doslej oklepal punkovskih struktur in ustvarjal kitarske rafale, ki po navadi niso bili daljši od minute, tokrat pa se izkaže z dodelanimi aranžmaji.

Vince Staples: FM!

Naslovnica nove plošče kalifornijskega brcača rim Vincea Staplesa ne obeta veliko. Otroška ilustracija plažnih radoživosti s pompoznim naslovom, izpisanim nad dogajanjem, s kompozicijo, pa tudi motiviko zelo spominja na ovitek prelomnega projekta Dookie punk-pop-rockerske skupine Green Day. A tretji album raperja natančne artikulacije, nekakšne ekstraktne mešanice pikrega cinizma, nihilistično temačnega humorja in prostodušne gole ulične refleksije je seveda nekaj povsem drugega.

Mick Jenkins: Pieces of a Man

Chicaški pljuvač taktov Mick Jenkins se z drugim albumom tako globoko pokloni Gilu Scottu - Heronu, da si je naslov sposodil kar z ene zgodnejših plat te ikone soula in spoken worda. Ta besedna zveza je pri dani referenci ključna, saj Jenkins besede umirjeno, razločno in s pripovednim tempom zlaga in nalaga v okvir melodično mehkih udarcev, ki so jih pristavili Kaytranada, Black Milk, BADBADNOTGOOD in drugi. Prav v artikulaciji in tekstopisju se Jenkins tokrat znajde zverinsko brezhibno, začetni občutek kalifornijske ležernosti pa je le slušna iluzija vseprisotne pedantnosti. Brez pretirano izstopajočih singlov, eden bolj izstopajočih projektov ameriškega rapa letos. In letna bera je precej bogata.

The Prodigy: No Tourists

Britanski zasedbi The Prodigy je zmanjkalo izvirnih zamisli. Čeprav njeni člani veljajo za revolucionarne producente, ki so rave z začetka devetdesetih let z domiselnimi rešitvami spravili v mainstream, se danes zdi, da je namen novih izdaj predvsem, da se na velikih festivalskih odrih ohranjajo kot glavni gosti. Tudi nova plošča je večidel zgolj reciklaža starih, prežvečenih zamisli, ki jih The Prodigy deloma aktualizira s sodobnimi producentskimi prijemi. A pravzaprav bi bilo bolje, da ikoničnega zvoka ne bi posodabljal, saj se z digitalizirano modernizacijo zvok nekoliko izrodi. Intenzivno cvrčanje (pre) nasičenih kompozicij pa ima na trenutke še zmeraj pristen punkovski učinek, ki v poslušalcu zbudi nenadno potrebo po skoku v moshpit.

Marissa Nadler: For My Crimes

Bostonska kantavtorica Marissa Nadler, nekakšna bolj prefinjena različica Lane Del Rey, je dovolj nišna, da ji ni treba spreminjati sloga in s tem novačiti novih poslušalcev. Morda ji bodo kakšnega novega prinesle Angel Olsen, Sharon Van Etten in Kristin Kontrol, gostujoče pevke na njeni osmi plošči, na kateri aranžmaje oklesti skorajda na minimum. Po zvočno baročnejši predhodnici, ki jo je predstavila tudi na koncertu v Ljubljani, nekoliko presenetljivo, kar pa ne pomeni, da je nova plošča zato kakorkoli podhranjena. Intimne, introspektivne zgodbe Nadlerjeve o njenih razpadlih zvezah imajo pač to moč, da poslušalca vedno znova potegnejo v svoj set. Ob zadržani zvočni spremljavi še lažje.

Različni avtorji: Chilli Space 14

Didžejev klubske elektronike je pri nas ogromno in pravzaprav se tudi producira kar precej, a naši elektroničarji le malokrat naberejo dovolj gradiva za celovite izdaje svojih del. Domačih založb, ki se posvečajo elektronski glasbi, je namreč zgolj peščica, malokateri domači producent pa se opogumi, da bi svoje stvaritve poslal v tujino. Diskografsko neplodnost klubske elektronike zato rešujejo pregledne zbirke lokalne produkcije. Na tem področju je bil nekaj časa dejaven kolektiv Stiropor, Klub K4 vsako leto izda kompilacijo Gibanica, Radio Študent je pred leti na dvojni vinilki izdal kompilacijo CTR+N, s kompilacijami futurističnih hip-hop beatov pa so občasno dejavne založbe rx:tx, Trite, Beton in SNIF. Kolektiv, ki je pri prerezih producentskih dejavnosti najvztrajnejši in v svojih izdajah zdaleč najkonsistentnejši, je brez dvoma Chilli Space. Pred petnajstimi leti so ga zagnali lokalni očaki elektronske glasbe na čelu z Marjanom Crnkovičem, znanim kot DJ Dojaja. Od tedaj vsako leto brez prekinitve izdajo jedrnato zbirko »ohlajene« obklubske elektronike.

Robyn: Honey

Švedska veteranska zvezdnica Robyn velja za junakinjo popa. Ne zgolj zato, ker se ogromno stanovskih kolegic zgleduje po njej in njenih hitih, temveč tudi zato, ker deluje precej samosvoje: že v devetdesetih letih je na primer zavrnila ponudbo založbe velikanke. Njen osmi album prihaja osem let po prejšnjem, zaradi česar so si feni že začeli puliti lase. S ploščo Honey pa morda niso dobili tistega, na kar so tako nestrpno čakali, saj ta ne kriči, ampak mehko vibrira. Še vedno v okvirih povsem plesnega popa, toda s sladko grenkobo, brez očitnih jahačev lestvic in s precej koketiranja z zlatimi devetdesetimi. Plošča ni pretirano inovativna, še manj pa pretirano generična, saj se zdi, da se je Robyn tokrat namerno izogibala trenutni šabloni ustvarjanja plastičnih uspešnic.

Julia Holter: Aviary

To, da ameriška glasbenica in skladateljica rada ustvarja mimo pravil, je bilo jasno že po prejšnjih ploščah, s katerimi se je, z izvirno kombinacijo indie popa in sodobne komponirane glasbe, zelo prikupila poznavalcem in avanturistom. Takšnega križanja se je zdaj lotila še bolj brezkompromisno in radikalno. Aviary bo verjetno najbolj nenavadna, čudaška, (senzorično) brutalna, ampak hkrati tudi ena najlepših plošč, ki jih boste slišali letos. Julia Holter z njo, skupaj z gostujočimi somišljeniki, sestavi nekakšen zvočni vtis sedanje kaotičnosti sveta, ki ji botrujejo politični škandali, naravne katastrofe in vpitje neuslišanih glasov. Na prvi pogled nekoliko klišejski nastavek, a ta skozi vizijo Holterjeve dobi povsem nov zasuk.

Kurt Vile: Bottle It In

Sedmi studijski album ameriškega kitarskega sanjača Kurta Vila je tudi njegov najdaljši. A zares dolg je drugi spremljevalni singel Bassackwards, ki sijajno seže skoraj do desetih minut zibajočega lebdenja. Kaj na to porečejo radijske postaje?! Bottle It In je še en tripaško folk-rockovski pohod, čisto dobesedno, saj je nastajal vagabundsko zadnja tri leta, med Vilovimi potepanji. Snemal ga je v številnih studiih in s številnimi sodelavci, a je vseeno povsem »kurtovski«. Nosi tisti rahli nasmešek človeške banalnosti, čudaškosti in brezbrižnega humanizma. Z miniaturnimi slogovnimi zasuki ustvarja nenavadno mešanico izpovedi in vsakdanjih vtisov. Vile zna razgibati tudi ravnico.

Thom Yorke: Suspiria

Suspiria je Yorkov prvi soundtrack za celovečerni igrani film. Na prvi pogled se zdi čudno, da je režiser Luca Guadagnino glasbo za predelavo Argentove kultne grozljivke zaupal prav njemu. Že vnaprej je bilo jasno, da se bodo feni izvirnika obregnili ob vsako najmanjšo podrobnost, kaj šele ob glasbo; to so za izvirnik posneli italijanski prog rockerji iz zasedbe Goblin in je obveljala za enega najbolj ikoničnih soundtrackov. Je pa prav tako jasno, da je Guadagnino zaradi razsežnosti projekta moral izkoristiti vsako priložnost za dodatno promocijo, zato vendarle ni težko razumeti, da je nalogo zaupal razvpitemu frontmanu zasedbe Radiohead – Čeprav Yorke s filmsko glasbo prej ni imel izkušenj.

Cloud Nothings: Last Building Burning

Kvartet kantavtorja Dylana Baldija s petim dolgometražcem ponovno združuje najstniško nedolžnost pop punka, prefinjeni noise rock in melanholični post hardcore, ki močno spominja na jamranje proto emo bendov. V teoriji se to zdi kot zagotovljen recept za kiks, a Baldi te žanre znova združi v učinkovito in delikatno celoto. K temu vsekakor pripomorejo njegov izjemni občutek za skladanje spevnih in udarnih rifov ter globoka, a preprosta besedila, s katerimi se bo najlaže poistovetila mladež, ki se bori z eksistencialno krizo odraščanja. Cloud Nothings se je k sreči odmaknil od zasuka k nežnejši plati, h kateri je napeljeval z lansko ploščo, in z albumom Last Building Burning upraviči sloves enega trših bendov na ameriški indie rock sceni.

Cypress Hill: Elephants on Acid

O tem, da se je ena najbolj priljubljenih raperskih skupin iz devetdesetih let z novo ploščo namenila zaznamovati okroglo tridesetletnico, ni dvoma. Vendar to še ne pomeni, da je Cypress Hill z njo hitel. Napovedoval jo je že vsaj pet let, v tem času pa je DJ Muggs, ki je po štirinajstih letih spet prevzel producentsko taktirko, bite snemal z lokalnimi glasbeniki v Egiptu. Izkupiček je temačna, razpoloženjsko naporna, toda suverena ekskurzija v starošolski rap, s katero si zvezdniki najbrž ne bodo pomladili občinstva, bodo pa njihove vrnitve v formo veseli stari privrženci. Tudi tisti, ki so si obetali zapohane gruvačine po zgledu onih iz skupininih zgodnejših dni.

John Carpenter: Halloween oST

John Carpenter, starosta slasher grozljivk in skladatelj z obširnim opusom kultne filmske glasbe, se vrača k franšizi Noč čarovnic, ki jo je ustvaril pred štiridesetimi leti. Tokrat je sicer podpisal zgolj glasbeno spremljavo, ki v sodobni maniri reinterpretira ikonično tematsko melodijo te kultne sage. Ta se je od časov izvirnika popolnoma izrodila, a letošnji ponovni zagon pomeni prelomno obuditev franšize. V duhu visokoproračunske produkcije se je vlaku pridružil tudi Carpenter, in čeprav že dvajset let ni posnel plošče, je še vedno v polni formi: s srhljivimi, toda nostalgičnimi sintetizatorskimi skladbami poustvarja tesnobno razpoloženje, brez katerega bi bil Michael Myers zgolj navaden norec z masko.

Neneh Cherry: Broken Politics

Kar težko je verjeti, da je Broken Politics šele peti samostojni album izvajalke, ki širi meje popa, sklepa nepredvidljivo navdušujoča glasbena pajdaštva, kroti avantgardo in vse od druge polovice osemdesetih let izginja ter se vedno znova pojavlja v precej različnih izraznih kontekstih. Samo na papirju, saj oguljena fraza »z glasbo se dejavno ukvarja tako rekoč od rojstva« za Neneh Cherry resnično velja. Z očimom, priznanim jazzovskim trobentačem Donom Cherryjem, sta se, ko je bila še otrok, pogosto kratkočasila za klavirjem. Pri štirinajstih letih je pustila šolo in se odpravila v London, tam pa hitro izbrusila svoje glasbene aspiracije, najprej skozi hrup (post)punka, med drugim je didžejala zgodnjo rap muziko na enem od piratskih radiev.

Connan Mockasin: Jassbusters

Novozelandski glasbenik Connan Mockasin, ki svojo edinstveno indie pop glasbo ob izidu nove plošče označuje za nadrealistični R & B, ni prepoznaven zgolj zaradi nenavadnega vokala, ki zveni kot omamljeni falzet, temveč tudi zaradi ekscentrične prezence: na prvi pogled deluje kot mehkopornografski igralec iz sedemdesetih let. S tretjo ploščo predstavlja bolj izčiščen zvok, kot smo ga bili vajeni doslej: album je v pariškem studiu z okrnjeno postavo spremljevalne zasedbe posnel kar v živo. Glasba, ki je mišljena kot spremljava njegovega režijskega prvenca, zveni značilno svilnato, nekoliko groteskno in nadvse romantično, vodilni vokal pa pogosto prevzame futuristični baladnik James Blake.

rouge-ah: bare

Čeprav gre za prvenec, domača harfistka in zvočna umetnica Urška Preis s ploščo bare ne pusti nobenega dvoma o tem, da si je v polju sodobne elektroakustične glasbe očitno nabrala veliko izkušenj. Pogosto digitalno manipulirani zvoki akustične in električne harfe včasih zalebdijo v kontemplativnem zenovskem minimalizmu, drugič, prefinjeno križani s terenskimi posnetki, izzvenijo v bogatih, priložnostno kaotičnih, a vedno skrbno urejenih brnečih zvočnih teksturah. Izvrstna plošča, s katero hkrati dobimo še nevsiljiv in premišljen vpogled v avtoričin beg pred hrupno okolico in njeno intimno ukvarjanje z lastnimi notranjimi konflikti. Ja, včasih zvok pove več kot besede ...

St. Vincent: MassEducation

Anne Clark, bolj znana kot St. Vincent, lovi veter v jadra. Njena leta 2014 izdana plošča, naslovljena po njej sami, je pobrala nagrado grammy, lanska Masseducation pa se je izkazala za najbolj veščo plezalko po glasbenih lestvicah doslej. To zdaj sleče z metodo akustične redukcije, tako nam ostaneta kabarejska esenca vokala in klavirska spremljava Thomasa Bartletta. MassEducation z odganjanjem sintetizatorjev in vsega elektronskega, kar je definiralo lanski izdelek, Clarkovo prikaže kot suvereno interpretatorko, pa tudi avtorico, ki zmore sproti odkljukati odlike ideje »izštekanja«. Prelomni material v intimnejši podobi bo gotovo utrdil fenovsko zaledje, po novem pa bodo St. Vincent končno lahko predvajali tudi v kavarni Union.

Haiku Garden: Where If Not Now

Zasedba Haiku Garden je nase prvič resno opozorila leta 2014, ko jo je strokovna žirija izbrala za turnejo Klubskega maratona, ki jo Radio Študent vsako leto prireja po klubih po vsej Sloveniji. Večina članov benda se je seznanila med študijem muzikologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in to, da se z glasbo ukvarjajo tudi v akademskem svetu, prepoznamo v dovršenosti glasbenih stvaritev. Že po turneji Klubskega maratona so izjemen potencial pokazali z malo ploščo Waver, z ravnokar izdanim dolgometražnim prvencem Where if Not Now – nespornim kandidatom za domačo ploščo leta – pa so se suvereno zacementirali kot ena najprivlačnejših domačih glasbenih skupin. Pri večini lokalnih kitarskih skupin je že od daleč prepoznati, da gre za slovenski bend, Haiku Garden pa je popolnoma brez sindromov slovenskega rocka: s prepoznavnim slogom, drznim songwritingom in vrhunsko produkcijo, ki je tokrat potekala pod taktirko Vitje Balžalorskega (člana zasedb Carnaval in Laibach), brez dvoma zveni kot bend svetovnega formata.

Cher: Dancing Queen

Avtorji glasbene komedije Mamma Mia! Spet začenja se so popravili napako iz prvega filma in v zvezdniško zasedbo igralcev, ki prepevajo komade legendarne švedske tovarne hitov ABBA, povabili neustavljivo ameriško ikono Cher. Z izvedbo skladbe Fernando je najprej »ukradla« filmski šov, zdaj pa je posnela še devet novih priredb skupininih najprepoznavnejših uspešnic. (Nedotakljivih) izvirnikov ni zasenčila, toda to niti ni bil njen namen. Za to, da plošča očara, je bilo dovolj nekaj lepotnih popravkov po zapovedih sodobnega plesnega popa, predvsem pa Cher in njen, pri 72 letih, še vedno osupljiv glas. Za nameček plošča ne skriva niti tega, da so se na snemanju očitno prav imenitno zabavali.

Cat Power: Wanderer

Precej časa je minilo od izida zadnje plošče ameriške pevke in songwriterke Cat Power. Tudi zato, ker deseti album prihaja kot štimunga, ki jo je njena bivša založba Matador v celoti zavrnila, saj naj bi bila od glasbenice želela zlasti hite. Wanderer bi bil težko dlje od Adele, gre za precej počasen, prostoren, zvočno zmeren, folkaško bluesovski in potrpežljiv izdelek klasičnega pristopa, s kitaro ali klavirjem izrazito v ospredju. Ironija je v tem, da je edini potencialni »hit«, posnet v duetu z Lano Del Ray, edini posnetek, ki je nastal po prekinitvi sodelovanja z Matadorjem, kar je morda glasbeničin namerni odgovor nekdanjim ziheraškim delodajalcem. Cat Power (še zmeraj) streže po svoje.

Lil Wayne: Tha Carter V

Od leta 2009, ko je Lil Wayne prejel grammyja za najboljši rap album, je šlo z njegovo kariero strmo navzdol: kakovost studijskih izdelkov je nazadovala, boril se je s kodeinsko odvisnostjo, reševal pravne spore z mentorjem in založniškim partnerjem Birdmanom. Pričakovanja v zvezi z novo ploščo niso bila prav velika, a avtor jih je suvereno presegel, k čemur so veliko prispevali gostujoči glasbeniki – predvsem Kendrick Lamar. Toda tudi Lil Wayne je pristavil nekaj pozitivnih presenečenj: poslušljivo plat njegovih verzov zaznamuje prismuknjena duhovitost, tehnična in besedilna izvedba pa pogosto delujeta nekoliko osnovnošolsko, vendar se to za njegov značilni in ikonični slog čisto spodobi.

Kalu: Get Well Soon

Luka Uršič oziroma Kalu na prvencu ni kalkuliral. Nič nenavadnega ne bo, če bomo skladbe z njega v prihodnjih mesecih ujeli ne samo na alternativnem Radiu Študent, ampak tudi na valovih kakšne komercialne radijske postaje. Slišali jih bomo na koncertnih prizoriščih s posluhom za sodobno (pop) glasbo, kot glasbeno kuliso v trendovskih lokalih ali pa bomo ob njih poplesavali na kakšnem klubskem dogodku. A to ne pomeni, da se je Uršič s ploščo Get Well Soon namenil ugoditi vsem okusom. Resda je čista, preprosta, nezahtevna in zato zelo poslušljiva. Ampak je tudi (zvočno) kompleksna in večplastna. Zato se zdi, da jo bodo zares slišali predvsem tisti, ki cenijo avtentično glasbo.

Brandon Coleman: Resistance

Kalifornijski klaviaturist Brandon Coleman je sodeloval že s številnimi znanci prve lige ameriške scene. Po tipkah se je s prsti sprehajal ob Babyfaceu, Childish Gambinu in Flying Lotusu. Pri založbi slednjega je izšla njegova nova plošča Resistance, ki je po svoje skok na konec sedemdesetih let in na začetek osemdesetih. V čas množične elektrifikacije jazza in popularizacije funka. Hkrati album nadaljuje sedanji trend dostopnejše plati ameriškega jazza, trend sladkobne melodičnosti in soulovske senzibilnosti. Naslov projekta je zavajajoč, saj nas namesto poziva k uporu vabi na počitnice na eni od losangeleških plaž. S Colemanovim petjem, ki nas zadene s čezmernim odmerkom vokoderja.

Tim Hecker: Konoyo

Tim Hecker, kanadski ambientalni čarovnik, je svojo diskografijo obogatil še z enim presežkom. Konoyo je konceptualna plošča, na kateri avtor subtilno vzpostavlja dialog med stroji in starodavnimi japonskimi glasbili: z inovativnimi produkcijskimi postopki manipulira posnetke tradicionalnega orkestra gagaku, ki izvaja cesarsko dvorno glasbo. Hecker je pri obdelavi najstarejše različice japonske klasične glasbe tako spreten, da večkrat ni jasno, kaj od slišanega je organsko in kaj elektronsko. Pogosto nekoliko utruja z disonancami, ki zbujajo nelagodje, a iz tesnobnih trenutkov premeteno prehaja v blagostanje eteričnih sintetizatorjev in delikatnega dronanja.