Ólafur Arnalds: re:member

Priznani islandski skladatelj in multiinstrumentalist, ki si je naklonjenost občinstva pridobil s sodelovanjem z nemškim mojstrom prepariranega klavirja Nilsom Frahmom, s četrto solistično ploščo odpira novo poglavje. Njeno ogrodje je zasnoval okoli treh klavirjev, od katerih se dva (pol)avtomatizirano odzivata na njegovo igranje, s katerim sicer ostaja zvest postklasičnemu minimalizmu, cinematičnosti in prepoznavni islandski melanholiji, kakršno zelo dobro poznajo feni sanjavih postrockerjev iz zasedbe Sigur Rós. Če ni bilo jasno že prej, Ólafur Arnalds s ploščo re:member zdaj ne pusti dvoma, da je pokojni skladatelj Jóhann Jóhannsson dobil pravega naslednika.

Jlin: Autobiography

Jlin je ameriška junakinja elektro klubskega podzemlja zadnjih nekaj let. Grobo jo umeščamo v sceno footworka, sceno nemirno hitrostnih pulzov, ki jih je iz Chicaga v širni svet zalučal DJ Rashad. A Jlin se je uveljavila prav z odklonom od forme, s tem, da je iztirila vlak žanra z divje neukrotljivimi stvaritvami, ki so hitro obveljale za avantgardo plesne scene. Plesna muzika, na katero je težko plesati. Najprej je nase opozorila s posnetkom za prelomno, ključno kompilacijo Bangs & Works drzne in kultne založbe Planet Mu. Pri njej je potem tudi ostala, saj je prav tu leta 2015 izdala prvenec Dark Energy, dve leti kasneje še nadaljevanje Black Origamy. Obe plošči sta končali v vrhovih izborov letnih založniških vrhuncev neštetih medijev, druga je bila izglasovana tudi za najboljšo tujo ploščo oziroma Tolpo bumov po mnenju uredništva Radia Študent. Spotoma pa so Jlin vzljubile še najbolj izbrane, polakademske institucije glasbenega novinarstva, kakršna je The Wire.

Low: Double Negative

Ameriški slowcore veterani iz zasedbe Low z dvanajsto ploščo nadgrajujejo slogovni zasuk, h kateremu so napeljevali že s prejšnjo izdajo. Pravzaprav ga izpopolnijo: odstranili so sledi (post)rockovskih korenin in se popolnoma prepustili eterični elektroniki, obogateni z melanholičnimi vokali. Plošča kljub izrazitemu minimalizmu zveni sila udarno: prav presenetljivo je, da zasedbi s peščico elementov uspe pričarati intenzivno razpoloženje, ki pa hkrati deluje tako hipnotično, da je poslušalec že po nekaj uvodnih skladbah popolnoma blažen. Težko kljubujemo prevladujočemu mnenju, da gre za najboljše delo v bogatem opusu zasedbe, nedvomno pa gre za izdelek, ki se bo znašel na številnih seznamih plošč leta.

The Feminalz: Technoburlesque: Image Snatchers 2

»Technoburleska« Tatovi podob, hit domačih underground gledaliških odrov, je letos vstopila v že šesto sezono. Zakaj ostaja tako aktualna, zdaj lahko sklepamo tudi po izvrstni drugi mali plošči z glasbo iz te predstave, s katero njeni ustvarjalci motrijo aktualno družbenopolitično dogajanje doma in po svetu. Igralci z interpretacijami sicer ne dajo veliko na raperske norme, toda njihove zabavne, humorne in hkrati kritično pronicljive zgodbe o kapitalistih, beguncih in podobnih temah, ki majejo Slovenijo, Evropo in ZDA, zato le še bolj oživijo. Tudi zaradi igrive producentske taktirke elektronskega mojstra Luke Prinčiča, ki se tokrat spoprime s popoidnim hiphopom, electrom (in Donno Summer).

Noname: Room 25

Chicaška opletalka z jezikom Noname je pred dvema letoma založniški led prebila z nevsiljivim, a močnim pokom, ko smo dobili njen melodično mehki in bistroumni mikstejp Telefone. Prostodušna mešanica slama, prostega govora, ležernega petja in rapanja se zdaj nadaljuje na plošči Room 25. Ta je podaljšek že slišanega, a hkrati pomeni tudi gibko atletski tehnični preskok. Je zvočno bogatejša, kompaktnejša, zrelejša, bolj osredotočena in sčiščena. Zveni popolnoma bendovsko, novosoulovsko, jazzovsko, a kljub konkretni in razgibani podstati ohranja Noname čvrsto za krmilom, mlada raperka pa navduši z vnemo in besedno igro čisto umirjenega toka. Štimunga, ki deluje, a po dobre pol ure postane rahlo predvidljiva.

Beak>: >>>

Zdi se, da gre Geoffu Barrowu to, da vse, česar se loti, ostaja v senci njegove matične zasedbe Portishead, precej na živce. Glede na vse, kar je počel v zadnjih desetih letih, v času po izidu zadnje Portisheadove plošče, je nezadovoljstvo upravičeno. Nobenega dvoma ni, da je že od konca leta 2009 osredotočen predvsem na drugo zasedbo, Beak>. Ta je z izidom tretjega dolgometražca >>> po številu studijskih plošč že dohitela Portishead. Če zraven prištejemo še glasbo za nenavaden film Couple in a Hole, ki jo je trojec na plošči izdal pred tremi leti, ga je celo prehitela. Je pa tudi to, da si novi bend ni pridelal tako široke pozornosti kot kultni Portishead, povsem razumljivo, že zaradi različne glasbe. To z verzom »naše glasbe ne marate, ker se ne predvaja na radiu,« v novi Beakovi skladbi Brean Down navsezadnje oznani tudi sam Barrow.

David Guetta: 7

Nova, sedma plošča zvezdnika EDM-ja Davida Guette razkrije vso simptomatičnost sodobne mainstreamovske pop glasbe. Zanjo je angažiral kar 31 koproducentov in približno še enkrat toliko tekstopiscev in pevcev (npr. Justin Bieber, Sia, Nicki Minaj, Bebe Rexha). Večina jih je sodelovala pri prvih 15 skladbah z dvojne plošče, zato ne preseneča, da je rezultat povsem generična mešanica spranih (plesnih) pop muzik. Več Guette dobimo na drugem delu plošče, s katerim se pod novim psevdonimom Jack Back vrne k svojim »podtalnim house koreninam«. Vsaj po njegovi razlagi, ki pa je povsem sprta s stvarnostjo. Ampak po mukotrpnem prvem delu prežvečen tech house z drugega dela plošče učinkuje kot balzam za ušesa in duha.

MRFY: Story

»Slovenski rock« je čisto svoja sociološko-muzikološka kategorija, vpeta nekje med ribarjenjem tantiem od (radijskih) predvajanj, samozadostnim recikliranjem kanona tistih treh akordov in redkimi izbruhi svežine in tveganja. Nekaj od slednjega uspe novomeški skupini MRFY na prvencu Story, plošči baladnega duha, čezmerno enakomernega poziva k zibanju in besedil, ki vneto presegajo govorico vsakdanjih lokalnih (kitarskih) do radia prijaznih viž. Kar ji zmanjka pri ostrini zamisli za dolgo metražo, nadomesti s tehničnimi prijemi paketizacije. Status nekakšnega unikuma, ki ga ima skupina v preboju na domačo sceno indie rocka, pa več kot o kakovosti benda pove o stanju naše glasbene krajine.

Jungle: For Ever

Britanski dvojec Jungle se na novi plošči ne oddalji od preverjene formule, ki mu je zagotovila uspeh prvenca izpred štirih let, v odmevu katerega je s sedemčlansko zasedbo nastopil tudi v ljubljanskem Kinu Šiška. Še zmeraj se vztrajno oklepa poskočnega soula brez duše in pompoznega elektro funka brez prave vsebine, pri čemer se nenehno sklicuje na diskoidne uspešnice osemdesetih let. Četudi so vse skladbe na novi plošči zelo spevne, so hkrati prav toliko nezapomnljive. Kompozicije in aranžmaji pogosto delujejo premišljeno in tudi paleta uporabljenih zvokov je lahko nadvse prijetna, a kaj, ko čez vsako skladbo piska falzet, ki plošče ne naredi zgolj monotone, temveč že prav nadležno. Neškodljiva, vendar izrazito nemarkantna pop plošča.

Aphex Twin: Collapse EP

Richard D. James ne mara dajati intervjujev. Mogoče zaradi nečimrnosti, na katero namiguje stalni rahli nasmešek med redkimi medijskimi nastopi, na naslovnicah plošč in v videospotih, a sam pravi, da intervjujev ne mara, ker se o elektronski muziki ni kaj pogovarjati. Nekoč je rekel, da o rockerski, vokalni (stari?) glasbi lahko razpravljaš, saj imajo komadi (očiten) pomen. Elektronika pa je abstraktna, to sijajno povzame misel: »Vsi moji prijatelji poslušajo elektronsko muziko, a ko sedimo skupaj, o njej ne govorimo, pač pa jo poslušamo.«

Idles: Joy as an Act of resistance

Skupina Idles, morda največji up sodobnega britanskega punka, je z lanskim prvencem Brutalism spodbudila izjemno visoka pričakovanja pred izidom naslednje plošče. Preizkus druge plošče je zdaj opravila z odliko in pričakovanja celo suvereno presegla. Družbenokritična udarnost njene glasbe je tako učinkovita, da meče slabo luč na politični položaj na Britanskem otočju, saj se skupina Idles s hrupno ognjevitostjo resnično utemeljeno in upravičeno upira skrb zbujajočim družbenim razmeram – moč njene sporočilnosti pa je tolikšna, kot bi nastala v zlatih letih punka. Pohvalno je tudi, da kritičnost deluje izrazito prizemljeno in iskreno.

Različni izvajalci: Klubski maraton 2018

Klubski maraton je polnoleten! Radio Študent je že 18. leto zapored po ustaljenem ključu izbral šest domačih glasbenih imen in jih poslal na dolgoprogaško nabiranje terenskih izkušenj v neštete skrite in bolj očitne kotičke domačega klubovja. Končna številka lokacij je kar 27! Selekcija je popolnoma nepreračunljiva, to dokazuje že letošnji seznam nastopajočih, saj na njem manjka kar nekaj obširnih poglavij popularne muzike, predvsem elektronskih. Štejeta očitno le prepričljivost in potencial, nič »uravnoteženost«. Tokrat bodo odre klubov majali in na spremljajoči plošči nažigali Apory Museum, balans, Baltazar, China Traffic, Maskardh in Samuel Blues, torej druščina alt-post-folk-fusion-lo-fi ... obronkov rocka. Maraton 2018 je popolnoma strunarski.

Paul Simon: In the Blue Light

Verjetno bi bilo pametneje, če bi Paul Simon svojo novo ploščo izdal pred začetkom letošnje poslovilne turneje. Ne zaradi repertoarja samega, temveč zato, da bi bilo jasno, da mu pri 76 letih očitno bolj kot avanture, ki se jih je lotil na prejšnji plošči, ležijo umirjene skladbe z jazzovskim predznakom. Ja, med prečesavanjem svoje diskografije je iz naftalina potegnil deset po njegovem mnenju neupravično spregledanih pesmi iz obdobja med letoma 1973 in 2011 ter jih opremil z novimi aranžmaji. Nekatere resda s komaj opaznimi nadgradnjami, a tudi te lepo pristajajo k celostni podobi plošče. Si je legendarni glasbenik z njo naredil uslugo? Najbrž ne, ampak teh tako ali tako že dolgo ne potrebuje več.

Yves Tumor: Safe in The Hands of Love

Yves Tumor občinstva ne bega zgolj z nenavadno glasbo, ki zveni, kot bi bila ustvarjena v neki vzporedni dimenziji, temveč tudi z enigmatičnostjo svoje umetniške persone. Glasbene publikacije niso usklajene niti glede tega, kakšno je njegovo pravo ime, niti glede tega, kje točno živi in ustvarja. Znano pa je, da izvorno prihaja z juga ZDA, kjer je bil obkrožen s pretežno belsko družbo, prežeto z zadrtimi, konservativnimi in rasističnimi nazori. Pred takšno nestrpnostjo je kot najstnik pobegnil v svojo sobo in se tam uril v igranju na različne instrumente ter produciral eksperimentalne elektronske skladbe. Njegova zgodnja dela odražajo frustracije odraščanja v takšnem okolju, a zaprepadenost in tesnoba Tumorjevo glasbo spremljata še danes.

Ichisan: Megla

Naslov nove male plošče domačega mojstra diskoidnega housa je zavajajoč, če že ne ironičen. Ne, Ichisanu se pogled ni zameglil. Morda je v novih skladbah resda za odtenek več melanholičnosti, kot smo je pri njem vajeni, toda poslušalca ne potisnejo ob tla. Planica bi bila lahko denimo izvrstna glasbena podlaga črno-belim arhivskim posnetkom iz doline pod Poncami, bi se pa skupaj z drugimi komadi hkrati lahko mirno znašla tudi na soundtracku kakšnega nostalgičnega filma. Kar seveda ne pomeni, da glasba ne stoji sama zase. Ja, Ichisanove zgodbe oživijo tudi takrat, ko jih piše s svojo zbirko vintidž sintov. Z nekaj domišljije celo bolj, kot če bi se jih lotil s svinčnikom ali kamero.

drone emoji: เปน็ฟอนตท์ไี่ด้

Domačijska založba hrušča, trušča, piskanja, šumenja in brnenja ŠOP, katere katalog lahko nabavite tudi v zabavni obliki igralnih kart, je presenetila samo sebe. Čeprav je njena založniška dejavnost sila nepredvidljiva, je prihod ploščka เปน็ ฟอนตท์ ไี่ด ้skrivnostne izvajalke ali skrivnostnega izvajalca drone emojija enakovreden streli z jasnega. Presenečenje prihaja v paketku »drugačnega«, »brezkitarskega« alterja, kot mala plošča waporwavovsko nizkofideličnega kolaža citatov lokalnega popa, romunskega ultrapopa bollywoodskega šika, redkih nojzerskih intervencij, breakbeatovskega acida in akustičnokitarskega baladiranja. Duhovito, domiselno in prodorno enigmatično.

Eminem: Kamikaze

Eminem, nekoč eden najbolj opevanih in najuspešnejših raperjev, že dolgo ni pretirano relevanten. Pri globokem padcu si je žebelj v krsto dokončno zabil z lanskim porazom Revival, kombinacijo neprepričljivih podlag, pretencioznih besedil in plehke kritike Donalda Trumpa. Ploščo so uničili kritiki, raperski tekmeci in občinstvo. Z albumom Kamikaze, nenapovedano »ploščo presenečenja«, želi popraviti vtis, a mu pri tem, milo rečeno, spodleti. Izhaja predvsem iz infantilne užaljenosti, ki v besedilih porodi razdražene in nezrele odzive: vračanje udarcev na plošči je banalno in neartikulirano. Ko se ne jezi na raperje, ponovno izraža ogorčenost nad ameriškim predsednikom, a pri tem se spet vztrajno spotika ob klišeje.

Anna Calvi: Hunter

Anna Calvi, ena najpomembnejših britanskih rockovskih glasnic tega desetletja, že z naslovnico tretje plošče namigne, da za njo stoji oprijemljivejša agenda. Na njej je sicer spet upodobljena sama, toda tokrat brez imena. Namesto tega je tam le naslov Hunter (lovec oziroma lovka), obarvan rdeče, tako kot tudi vse novejše glasbeničine fotografije, s katerimi je po petih letih premora napovedala novo ploščo. »Rdeča kot sinonim za meso, kri in nevarnost,« je vsebino plošče, ki zareže v drobovje, pojasnila z barvno asociacijo. Ja, Anna Calvi se v tretje tudi eksplicitno postavi v kožo lovke.

Justice: Woman Worldwide

Glavno vprašanje pred izidom nove plošče francoskega dvojca kitarsko kričečega housa in electroclasha je bilo, ali ta lahko, leta po tistem, ko je začrtal trend, ki je hitro povsem zasitil sceno, sploh pokaže kaj svežega. Justice se je naloge lotil obratno od ustaljenih praks: ni posnel »živega albuma«, ampak ponuja album, posnet v studiu, ki simulira njegove žive nastope. Gre torej za kupček remiksov, editov, zlepljenk, kombinacij in priredb starega materiala, ki zvenijo, kot da bi bili posneti v živo. Niti ne tako slaba zamisel, ki pa hitro razvodeni v monotono stadionsko udrihanje, a vsaj brez tistih tečno neskončnih, hiper dramatičnih EDM-jevskih naraščanj pred velikim pokom. Simulaker masovne veselice.

Interpol: Marauder

Izvrsten prvenec newyorške zasedbe Interpol, ki je v polju sodobnega indie rocka obudil postpunk osemdesetih let, je izšel pred več kot 15 leti. Bend, ki je sprva uspešno nadgrajeval zapuščino kultne zasedbe Joy Division, pa že dobro desetletje nazaduje: po treh povprečnih ploščah, polnih nezapomnljivih rifov, od šeste Marauder nismo pričakovali veliko. A zasedba tokrat z nekaj skladbami, ki zvenijo kot B-strani z začetka delovanja, vsaj deloma popravi vtis. Tej impresiji sicer kljubujeta presenetljivo zamazana produkcija in razvodenelost večine skladb, v katerih frontman Paul Banks zveni nekoliko utrujeno. Prav tako pa plošča trpi zaradi pomanjkanja čvrstih basovskih linij, nekoč hrbtenice Interpolove postpankovske udarnosti.

Ariana Grande: Sweetener

Četrta plošča ameriške zvezdnice pričakovano podira prodajne rekorde, a je tudi presenetljivo dober pop album. Čeprav mu ne manjka trendovskih (trap in R & B) pritiklin, prej kot na homogeno podobo aktualnega popa spomni na pop radovednost iz devetdesetih let. Nič čudnega, saj je producentsko taktirko pri polovici skladb vihtel Pharrell Williams in s prepoznavnim nafankiranim popom pevki pripravil izvrsten teren za ekspresijo. Nekateri feni bodo pogrešali več vokalnih bravur, toda zrela vokalna zadržanost skladbam, v katerih se Grandejeva, tudi z vidika bombnega napada na njenem lanskem koncertu v Manchestru, ukvarja z življenjskim optimizmom, ponudi točno to, kar potrebujejo. Ja, včasih je za premagovanje tesnobe dovolj že nekaj sladkobnosti.

Blood Orange: Negro Swan

Devonte Hynes, Newyorčan, rojen v Londonu, je multiinstrumentalist, skladatelj, producent, pevec, režiser, pisec, aktivist in modna ikona, ki kar kipi od zamisli. Ustvarjalno življenje masterminda, ki stoji za projektom Blood Orange, je tako plodno, da ima ob izidu tokratne plošče Negro Swan v žepu še eno, ki čaka, da bo ugledala luč sveta. Je torej izjemno produktiven, vešč pa je tudi sodelovanja z najrazličnejšimi glasbeniki, ki soustvarjajo njegove studijske izdelke. Pravzaprav gre za obsežen, stalno spreminjajoč se kolektiv, Hynes pa nima nikakršnih težav s tem, da glasbene pajdaše v aranžmajih postavi v ospredje. Glasbeno pot je pred dobrim desetletjem sicer začel z nu-rave triom Test Icicles, pod psevdonimom Lightspeed Champion je nadaljeval kot kantavtor indie folk jeremijad, najbolj dovršen, izstopajoč in prepoznaven zvok pa je pod psevdonimom Blood Orange predstavil v nadrealističnem R & B-ju in retro-nostalgičnih dream-pop baladah.

Tirzah: Devotion

Tirzah je londonska vokalistka, ki je svoje ime na zemljevid sodobne glasbe postavila kot sodelavka Mice Levi, bolj znane kot Micachu. Levijeva je s produkcijskimi veščinami močno zaznamovala tudi pevkin dolgometražni prvenec Devotion, ki v alternativni pop vnaša eklektično svežino: plošča je hkrati abstraktna in spevna, minimalistična in pestra, spokojna in psihedelična. Kljub temu da zaradi številnih vzporednic s sodobnim R&B-jem zveni precej dostopno, deluje nenavadno, saj vključuje nepravilnosti, ki so najočitnejše pri vokalu. Njen glas je nekoliko hladen in občasno zamolkel, a ob poslušanju pričara intimno toplino, k čemur pripomorejo tudi odkritosrčna besedila. Pri nastajanju albuma so sodelovali izključno pevkini dobri prijatelji in verjetno se ravno v tem skriva razlog, zakaj ves izdelek izžareva očarljivo iskrenost.

The Necks: Body

Pričakovati, da bo kultni avstralski trio spreminjal formulo, s katero mu po dobrih tridesetih letih skupnega muziciranja upravičeno uspeva ohranjati relevantnost, bi bilo neumestno. The Necks ostajajo zvesti skupinski improvizaciji in transcendentalnemu zvočnemu plastenju. Toda z (uradno) dvajseto ploščo kljub temu ponudijo nepričakovan zasuk. Uvodno mantranje, za trio tipično ritmično in harmonično, tokrat namreč preseka zgoščeno (post)rockovsko grajenje vrhunca, ki bolj kot kdaj prej spomni na kultni kolektiv Godspeed You! Black Emperor v njegovi najintenzivnejši podobi. A naj vas to ne zavede. Body je še vedno povsem »necksovska« plošča. Ena triovih najboljših.

Alleged Witches: One Skilled In The Black Arts

Kristjan Kroupa, logaški producent plesne elektronike, tudi z novo ploščo dokazuje, da je pri nas še zmeraj najresnejši kandidat za preboj v mednarodno klubsko podzemlje. Poleg tega da je bil pred štirimi leti sprejet v ugledno glasbeno akademijo Red Bulla v Tokiu, so njegovo delo blagoslovili tudi številni svetovno priznani didžeji, ki svoje sete redno bogatijo s Kroupovo dodelano produkcijo. Avtor tokrat z izdajo pri lastni založbi navdušuje pod psevdonimom Alleged Witches, s katerim predstavlja svojo mračnejšo plat. Naslov plošče povzema okulten značaj temačnega tehna, nabitega s plemenskimi perkusijami, ki zaradi osupljive večplastnosti resnično zvenijo tako, kot da bi bila plošča sproducirana s pomočjo črne magije.

Animal Collective: Tangerine Reef

Ameriški bend Animal Collective že od svojih začetkov izstopa. Nanj so se prijemale oznake kot »eksperimentalen«, »raziskovalen«, »nekonformističen«, »odbit«. »Beach Boysi našega časa«. Vsekakor velja konsenz, da gre za enega drznejših kolektivov, ki jih je prinesla plima indie rocka v zadnjih petnajstih letih. Tako drznega, da se zanj izraz indie v medijskih zapisih že dolgo praktično ne uporablja več. Prej psihedeličen. A novi album s svojo čudaško monotonostjo kljub temu preseneti.

Dorian Concept: The Nature of Imitation

Avstrijski čudež tipkanja po klaviaturah Dorian Concept (Oliver Johnson) ne hiti. V skoraj desetih letih je izdal tri plošče, vmes pa med drugim priložnostno spremljal Flying Lotusa na živih nastopih. Pred novo ploščo The Nature of Imitation si je vzel daljši odmor, da bi odmislil ustaljene prakse, tehnike in znanja in se jih odvadil. Začenja torej novo poglavje, v katero vključuje tudi svoj, čeprav precej procesiran vokal. To je kaotično evforična natlačenka, v kateri najbolj navdušijo vse napake, ki jih dunajski površni virtuoz nalašč ni popravljal. Hec pa je v tem, da čeprav je hotel posneti nekaj precej drugačnega, ostaja v trenutku prepoznaven. Neresnobna elektronska sedanjost in živahna nepopolnost.

felicita: hej!

Prvenec londonskega producenta se na prvi posluh ne razlikuje bistveno od značilne estetike kolektiva PC Music. Privlačna sintovska melodika, tukaj v kombinaciji s procesiranim klavirskim zvokom, sicer ima subtilnejšo, intimnejšo naravo, toda hkrati ne pušča dvoma, da gre za samosvojo izpeljanko sodobnega bass avanturizma. Dobi pa plošča zaradi avtorjevega rodu zanimiv, nekakšen postbrexitovski obrat. Felicita, potomec poljskih priseljencev, v nekaj skladb spretno vpne ljudske otroške uspavanke iz domovine staršev, to izročilo nadgradi še s poljsko folkloro v videospotih, vse skupaj pa zapakira v očarljiv, kontrasten izdelek, ki je lahko le plod križanja različnih kultur. Zgovorni signal Britancem, ki se branijo vsega tujega.

Nicki Minaj: Queen

Na papirju se s četrto ploščo newyorške raperke (ja, tudi pevke) Nicki Minaj ni spremenilo veliko. Spet je podpisan lep kup producentov in spet je tudi sama podpisala vse posnetke kot soavtorica. Queen je napovedovala kot »epsko« prelomnico v karieri in res, začetek plošče obeta, do tistega pozabljivega pop obrazca pridemo šele pri šestem posnetku. Tudi tokrat ne manjka gostov, glasilke pristavijo Eminem, Ariana Grande, The Weeknd, Future, Lil Wayne, Foxy Brown ... najbolj pa je zaradi pretirano deškega falzeta zapomnljiv Swae Lee. Queen je plošča čvrsto razmetanega popa, na kateri se Nicki še enkrat izkaže kot izvrstna raperka, vendar pogrešamo vso tisto čudaškost, zaradi katere je sploh zbudila zanimanje.

Travis Scott: Astroworld

Travis Scott z novo, tretjo ploščo preseneča – a še večje presenečenje kot to, da je s prvega mesta ameriškega Billboarda sklatil Draka, ki je tam vztrajal pet tednov, je to, da se je skupaj z njim znašel na tretjem mestu britanske lestvice najbolje prodajanih plošč. Ja, Astroworld je dizajnerski izdelek. Je po najvišjih obrtniških standardih ukrojena plošča, za katero so dovolj dobra le prva mesta lestvic in vloga favorita na naslednji podelitvi grammyev. Za 26-letnika, ki se je v prvi kategoriji raperjev, predvsem zaradi megahita Goosebumps, ustvarjenega skupaj s Kendrickom Lamarjem, znašel že pred tremi leti, bi karkoli drugega veljalo za spodrsljaj.