Vinyl Williams: Opal

Kalifornijski psych-pop projekt Vinyl Williams, ki mu dirigira Lionel Williams, vnuk filmskega skladatelja Johna Williamsa, je z vsako izdajo bolj dovršen. Kljub psihedeličnemu avanturizmu se avtor tokrat uspešno oklepa pop struktur in glasba gre zaradi tega precej dobro v uho. Dialog med psihedelijo in popom sicer ni edini kontrast, ki ploščo naredi prepričljivo: sprani in zasanjani vokali so izrazito oddaljeni, a hkrati izjemno prisotni, produkcija pa je sočasno retro in sodobna. Čeprav jo pogosto spremljajo hitri ritmi in intenzivna zvočna večplastnost, obdrži spokojnost, ki bi marsikomu lahko koristila kot terapija za nespečnost. Plošča, ki zveni izjemno eterično, bo zaradi barvitega eklekticizma verjetno prepričala zgolj robne sladokusce.

Mac Miller: Swimming

Ljubljenec ameriških srednješolcev je prvo polovico leta tabloide polnil z razpadom zveze s pop zvezdnico Ariano Grande in prometno nesrečo, ki jo je povzročil pod vplivom alkohola. Ni presenetljivo, da na dobršnem delu pete plošče v prepoznavnem, soulovsko obarvanem raperskem slogu zdaj kontemplira o vzrokih za oba dogodka. Ker mu je skladbe pomagala ukrojiti četa cenjenih producentov (Thundercat, Pharrell Williams, Flying Lotus, Dam-Funk ...), zvočna podoba ni nikoli vprašljiva. Se pa Macu zatakne pri besedilih, v katerih sicer pokaže nekaj več zrelosti, a so hkrati še vedno nekje na ravni tega, kar o njem pišejo tabloidi. V skladbi Hurt Feelings pravi, da »drži glavo nad vodo«. Zasebno. In sodeč po spodobni plošči tudi poklicno.

Helena Hauff: Qualm

Hamburška didžejka Helena Hauff je precej spodobna tehničarka, ki vrti dosledno z vinila, hitro pa se je je prijel tudi sloves edinstvene selektorke, ki vsakič znova preseneti z domiselnim izborom techna, EBM-ja, post punka, electra in čudne plati (acid) housa. Čeprav je v zadnjih dveh letih postala ena najbolj zaželenih platosukinj, ostaja trdno vkopana v podzemlju, tudi z drugo ploščo, polno osnovnih udarcev klasičnih ritem mašin in enoplastnih linij sintetizatorja. V kraljestvu distorzije je Helena Hauff kraljica, ki zna s preprostim jezikom močno udariti. Qualm rudimentarno in surovo, a tudi z nekaj melodike prikima detroitski šoli techna in electra, ne da bi zvenel pretirano retro. Analogna brezkompromisnost.

Denzel Curry: TA13OO

Čeprav ima Denzel Curry zgolj 23 let, v Soundcloud-rap krogih in onkraj njih velja za enega najbolj nadarjenih, najhitrejših, najbolj artikuliranih in suverenih raperjev. Prvi mikstejp je izdal pred sedmimi leti, pa se že lahko pohvali z razmeroma obsežnim opusom, ki je zaradi neprizanesljive agresivnosti verzov, s katerimi seka čez mastne, podzemno zveneče trap beate, redefiniral izraz »banger«. Tega, da je ultimativen, se dobro zaveda, in z uspešnico Ultimate, v kateri kar žari od samozavesti, je postal celo spletni mem. Horde internetnih šaljivcev so z njegovo skladbo podložile nešteto videov, za katere menijo, da so tako ali drugače frajerski. Postati spremljava viralnih mem videov se lahko zdi nekoliko nehvaležna oblika komercialnega preboja, a ljudje so njegovi glasbi končno prisluhnili v nezanemarljivih številkah.

Santigold: I Don’t Want: The Gold Fire Sessions

Novi projekt ameriške mojstrice hoje po ostrejšem robu popa Santigold je klasičen mikstejp jamajške tradicije. Je plesna plošča s tekočimi prehodi med komadi in z obilico cenenih, vesoljskih zvočnih efektov. Je na hitro zapakiran projekt dancehalla in poklon mojstrom tega žanra, ki ga pevka dobro pozna. Krog okoli producenta Dipla je dodobra zdrajsal in v klišeje popa standardiziral obrazce dancehalla, mumbatona in raznih karibskih žajfnic, prav Santigold pa je to počela najbolj sveže in samosvoje. Tako ostaja tudi s »poletno reggae ploščo«, ki je sama ne jemlje preveč resno, zato je ne bi smeli niti mi. Muzika, ki sodi v obmorske promenadne kafiče, v katerih se bomo vse poletje v obupu spraševali, zakaj je ne vrtijo.

Underworld & Iggy Pop: Teatime Dub Encounters

Trije kultneži so na skupni (mali) plošči zamudili lepo priložnost. Akter spletnih antitechno memov se spajdaši z enim najbolj priljubljenih britanskih »techno« dvojcev – narativ za kakšno humorno subverzijo se ponuja kar sam od sebe. A namesto tega je gospod Pop na klasične, eklektične Underworldove instrumentale raje zložil spomine na dobre stare čase, ko je bilo pomembneje od previdnosti, da koga ne užališ, to, da se imaš fino. Poti trojca so se prvič prekrižale prav v teh starih časih, na soundtracku filma Trainspotting, zato je bilo skoraj logično, da bodo za lansko nadaljevanje kakšen komad posneli skupaj. Posneli so štiri, toda nazadnje nobeden ni pristal v filmu.

Ross From Friends: Family Portrait

Ross From Friends je temeljni predstavnik lo-fi housa. Gre za podžanr (ob)klubske elektronike, ki je spletni fenomen, saj je izjemno hitro zaslovel zaradi YouTubovih algoritmov za priporočila. Njegova glasba se hrani z nostalgijo: elemente klubske glasbe devetdesetih let in osladne trenutke osemdesetih ob prasketanju VHS-trakov spaja v sodobnejši kontekst. Zveni kot plesna elektronika, a je zaradi meglenosti nizkokakovostne zvočne slike bolj kot za klubska ozvočenja primerna za poslušanje doma. Avtor izstopa iz sivega povprečja standardiziranega žanra: evforično blaženost njegove osupljive produkcije je opazil tudi Flying Lotus, avtoriteta futuristične elektronike, in na presenečenje marsikoga Rossov izvrstni prvenec izdal pri svoji založbi Brainfeeder.

The Internet: Hive Mind

The Internet še zdaleč ni več to, kar je bil. Projekt se je začel kot novosoulovska stranska ulica glasne in medijsko ekstremno popisane avtoceste, po kateri je drvela rapersko-skejtarsko-punkerska ekipa Odd Future iz Los Angelesa. Začel se je kot nepompozno brkljanje njenih članov – vokalistke Syd The Kid in producenta multitaskerja Matta Martiansa, a sedem let kasneje so se karte precej premešale. Bolj kričeči in izpostavljeni člani kolektiva, kot sta Tyler The Creator in Earl Sweatshirt, so glasbeno vse manj zanimivi ali pa preprosto vse tišji, The Internet pa se je počasi pregnetel v samozavesten petčlanski bend, izdal tri plošče in bil za zadnjo, leta 2015 izdano Ego Death, nominiran za grammyja.

Deafheaven: Ordinary Corrupt Human Love

Kalifornijci iz skupine Deafheaven ustvarjajo metal, ki ni zgolj za metalce. Puristi, kakršnih v težkokategornih podžanrih metala ni malo, ga zaničujejo, češ da je lažen – za pozerje, ki niso »true«. Morda zato, ker člani zasedbe ne opevajo satana in si obrazov ne okrasijo s srhljivimi poslikavami, a še verjetneje zato, ker z eklektično zmesjo številnih milejših slogov nonšalantno rušijo ustaljene okvire metala. Na novi plošči ponovno izhajajo iz najmračnejše izpeljanke zvrsti – iz black metala, ki ga v izvirni maniri spajajo s hrupno zasanjanostjo shoegaza in epsko milino postrocka. Kombinacija melanholičnih kitar, pompoznih klavirskih pasaž, agresivnega kričanja in intenzivnih bobnarskih rafalov je na trenutke res nekoliko osladna, a zasedba z neobremenjenim eklekticizmom ustvari edinstveno razpoloženje.

Okzharp & Manthe Ribane: Closer Apart

Po prvih skupnih singlih se je zdelo, da bi producent Okzharp in plesalka/model/pevka Manthe Ribane utegnila postati naslednji južnoafriški hit. Glasba, ki je močno slonela na elegantni, nenavadni, a zelo privlačni ritmiki, je predvsem zaradi pop senzibilnega, »avtotjunanega« prepevanja Ribanove imela potencial, da nagovori širše občinstvo. To se potem ni zgodilo, posledica tega pa je, da njun dolgometražni prvenec teh ambicij očitno nima več. Zaradi tega ni mogoče reči, da sta se odrekla precej izvirnemu obrazcu, toda nove skladbe so bolj okleščene, pisane predvsem na posluh popelektronskih sladokuscev, ki nove trende krojijo v podtalnem klubskem okolju. Jima bo prodor do širšega občinstva uspel po tej poti?

Laurel Halo: Raw Silk Uncut Wood

Ljubljenka akademskih nadtrendašev pri reviji prefinjene elektronike in akustike Wire. Nepredvidljiva rezalka vokalov in krivilka žanrov. Ameriška glasbenica Laurel Halo je v preteklosti stregla s precej različnimi, svetlimi in temnimi, tehnoidnimi in organskimi zvočnimi raziskovanji, in sedaj spet streže z »novim«, mini albumom instrumentalne ambientalne muzike. Posnetki izhajajo iz precej različnih postopkov snovanja, a v kosu tečejo fino, kot glasba za film ne počasnega tempa, ampak kar brez njega. Plošča preprostega, skrivnostnega lebdenja ali sanjanja, ki ponovno potrdi, da je avtorica mojstrica nenavadnih mikromelodik in doziranja. Vsakič drugače, vsakič z občutkom.

Mike Patton: 1922 O.S.T.

Da je prva plošča, ki jo je Mike Patton izdal v letu, ko je dopolnil petdeset let, soundtrack, je zgolj naključje. Brez skrbi, ikonični glasbeni posebnež se ob okrogli obletnici ne poslavlja z velikih poprockovskih odrov in od (ob)metalskega žaganja, da bi si v zrelem življenjskem obdobju vzel čas za delikatnejše glasbene pustolovščine. Ko ga je avstralski filmar Zak Hilditch povabil, naj naredi glasbo za njegov lanski film 1922, posnet po zgodbi Stephena Kinga, je to storil predvsem zaradi Pattonovega izjemnega občutka za cinematično senzibilnost in njegovega poglobljenega razumevanja medija filmske glasbe. Odločitev je bila prava.

Miss Red: K.O.

Da ji po žilah tečeta reggae in dancehall, je izraelska vokalistka Miss Red dokazala že z mikstejpom pred tremi leti, zdaj pa s prvim pravim albumom svojo navezanost na jamajško glasbo še nadgradi. A ne na klasičen način. Ker ji je glasbene podlage (spet) ukrojil britanski dub mojster The Bug, ki z njo sodeluje že sedem let, njene pesmi, v katerih se sooči s tem, kaj pomeni biti ženska, s svojim židovskim poreklom in ne nazadnje z reggae obstranstvom, dobijo povsem samosvoj značaj. In ta je tako prepričljiv, da izvirnim reggae naukom pokaže veliko več spoštljivosti, kot je do njih denimo goji jamajški podmladek, ki s prevzemanjem ameriških (raperskih) smernic osvaja pop lestvice. Ja, včasih mora opomnik priti od zunaj.

Melody’s Echo Chamber: Bon Voyage

Francoska glasbenica Melody Prochet, frontmanka zasedbe Melody’s Echo Chamber, se je lani zaradi tragične nesreče spopadla z možgansko anevrizmo. A Bon Voyage daje vtis, da je pevka popolnoma okrevala, saj blesti kot še nikdar. V dolgih mesecih v bolnišnici se je v njej nakopičilo ogromno idej, ki jih je zdaj strpala v izjemno pester in optimističen studijski izdelek. Morda za polurno ploščo celo preveč, saj vsaka skladba vključuje idej za vsaj tri pesmi, a shizofrena narava kompozicij okrepi dih jemajočo psihedeličnost poslušalske izkušnje. Poleg bogate instrumentacije ploščo obarva tudi večjezičnost, saj pevka poetična besedila odpoje v angleščini, francoščini in švedščini. Skratka, izjemno pisana psych-pop dogodivščina, ki obuja spomin na kultno zasedbo Broadcast.

RP Boo: I’ll Tell You What!

RP Boo je eden skritih favoritov elektronske hitrostne discipline chicaških ulic, footworka. Je veteran: spoštovan med poznavalci, a do nedavnega praktično neznan med rajo. Njegov pionirski status je potrdila ena najvplivnejših robnih založb Planet Mu s tremi albumi preboja v zadnjih petih letih. Novi I’ll Tell You What! je footwork po footworku, odmev žanra, v katerem značilni frenetičnost in neučakanost zamenjata tesnoba, še pogosteje pa fantomskost. Boo namesto z udarnimi plesnimi nareki streže s pridušenimi basovskimi impulzi, do kosti obranimi motivi in neskončno repeticijo vokalnih fraz, le tu in tam na površje prileze kakšen košček iz zgodovine soula. Posodabljanje ostalin mesta mitske preteklosti.

Drake: Scorpion

Kanadski superzvezdnik Drake je pridobil že tako masovno bazo fanatičnih sledilcev, da je pravzaprav popolnoma vseeno, kaj izda. Tudi če gre za tako razvodenel in dolgočasen album, kot je njegov najnovejši, Scorpion. Da ploščo proda v milijonski nakladi, potrebuje le nekaj spevnih singlov, kljub temu pa kar 23 (!) skladb z albuma krasi Billboardovo lestvico stotih trenutno najpopularnejših komadov v ZDA. Častno prvo mesto si je zagotovil tudi na slovenskih lestvicah najbolj poslušanih plošč na čisto vseh spletnih mestih za »streamanje« glasbe. A glasba na plošči je tako pusta in brezidejna, da gre resnično za fenomen, ki ga je težko razumeti. Gre zgolj za odmev stare slave, ki si jo je v preteklosti zagotovil z nekaj izjemnimi singli? Ali pa mu prav monotona homogenost zagotavlja prevlado na lestvicah?

John Coltrane: Both Directions at Once: The Lost Album

Našla se je izgubljena plošča Johna Coltrana! No, našli so se posnetki, za katere se doslej ni vedelo, da obstajajo. Na trak jih je leta 1963 zapisal Coltranov »klasični četverec«, v času, ko je imel ogromno dela in je bil na ključnem ustvarjalnem prelomu. Dve leti po izidu plošče My Favorite Things, ki je Coltrana postavila med zvezdnike jazza, in dve leti pred izidom A Love Supreme, ki je spremenila vse. Naslov Both Directions at Once namiguje na trenutek razpetosti med songovskim, melodičnim in »svobodnim« Tranom, čeprav inovator saksofona z osupljivo zasedbo na tem »sešnu« pelje bolj v prvo smer. Album, ki ga je nemogoče ocenjevati po klasičnem ključu, saj najverjetneje nikoli ni bil mišljen, da bi to postal.

Florence and the Machine: High as Hope

Florence Welsh ima brez dvoma enega najmogočnejših in najprepoznavnejših glasov v sodobni pop glasbi. Osupljivo vokalno zmogljivost in nadnaravno kapaciteto pljuč pokaže tudi med izlivanjem srca na novi plošči High as Hope, a četudi je na njej napovedovala nekakšen slogovni zasuk, tega ni zaznati. Spremljevalne podlage so morda nekoliko manj pompozne, a plošča zaradi veličine njenega glasu, ki zasenči inštrumentalno plat izdelka, ni nič manj epska. Nasprotno: zbirka balad je včasih prav pretirano grandiozna in posledično težko prebavljiva. Vtis, da poslušamo filmsko glasbo iz Disneyjevega animiranega muzikala, je neizogiben, a morda je ravno teatralnost tisto, kar od Florence pričakujejo zvesti oboževalci.

Splinta: The Splinta Experience

Naj vas referenca na zasedbo Jimija Hendrixa v naslovu ne zavede. Dolgoletni mariborski hiphoperski DJ in beatmaker Splinta svojih gramofonov in mešalke ni zamenjal s kitaro. V času, ko je digitalizacija tudi v hiphopu že skoraj povsem izrinila izvirne prakse, je v starošolski maniri raje sestavil devet gramofonarskih kosov, ki se jih že zaradi specifičnega ustvarjalnega pristopa drži precej nostalgije. Ampak plošča ni le razkazovanje Splintovih tehničnih veščin. Spretnemu scratchanju in žongliranju z beati se sicer ne odpove, so pa ti podrejeni izpovedim skladb, ki prepričajo s subtilno kompleksnostjo in Splintovo poznavalsko žilico za umetnost rokovanja z gramofoni. Delikatesa za hiphopovske zanesenjake.

The Carters: Everything Is Love

Zakonca Carter sta ljubitelja umetnosti. Beyoncé pogosto odkrito promovira ustvarjalce, s katerimi sodeluje, in naj bi bila »strastna zbirateljica umetnin«. Jay-Z je avtor slavno nerodne skoraj-rime »I just want a Picasso, in my casa«, še bolj slavno pa je z Marino Abramovič v newyorškem muzeju stal ure in ure, ko so ponovitev umetničinega razvpitega performansa The Artist Is Present reapropriirali v raperjev videospot.

Gorillaz: The Now Now

Damon Albarn pred izidom nove plošče svojega risankastega benda po stari navadi ni okolišil. »Ploščo smo posneli predvsem zaradi prihajajočih koncertov,« je dejal. Ja, plošča je že na prvi pogled manj ambiciozna od lanske, pri kateri je sodelovalo kakih 50 glasbenikov. Na tej je omembe vreden le gostujoči verz Snoop Dogga, kar pa ni nujno slabo. Ker sta jo tokrat podpisala le Albarn in/oziroma 2-D, je bolj koherentna, skladbe pa so, sodeč po naslovih, nastajale na potovanjih, zato govorijo predvsem o izoliranosti in osamljenosti. Temi, ki se zdita vse prej kot popestritev koncertnih repertoarjev skupine Gorillaz, a najzvestejši feni se verjetno ne bodo pritoževali.

Edo Maajka: Put u plus

To, da raperji v našem širšem kulturnem prostoru angažirajo spremljevalne, prave glasbenike, ni nobena novost in najpogosteje učinkuje kot sila majav kompromis. Načrt, da odrski nastop s taktiko »bendovske postave« postane spektakularnejši, se pogosto sfiži. Glavonja iz Brčkega, pronicljivi Glavatar ex-yu rapa Edo Maajka je v preteklosti že stregel s takimi rešitvami, zdaj pa se s ploščo Put u plus vrača z najbolj našpičenim in nagruvanim ustrojem doslej. Pričakovati še en tak šamar, kot je bil album Slušaj mater pa potem takoj še No sikiriki, bi bilo naivno in napačno. Put u plus ni tako surovo neposreden, je pa vseeno direkten, lokalno globalen, z nekaj frenetično težkorockerskimi refreni. Funk-hardcore-rock-rap. Edo v penziji? Prej ponovno v formi.

Death Grips: Year of the Snitch

Vsaka izdaja eksperimentalne zasedbe Death Grips je vznemirljiva, saj poslušalec nikoli ne ve, kaj naj od nje pričakuje. Predpostavljamo lahko le, da bo rušila žanrske okvire in preizkušala meje poslušljivosti. Tako je tudi pri novem albumu. Plošča je izrazito eklektična in prav v vsaki skladbi je zaznati vrsto žanrov, ki bi v kakšnem drugem kontekstu delovali popolnoma nekompatibilno, Death Grips pa jih uspe povezati v učinkovito in resnično edinstveno izkušnjo. Četudi slogovni zasuk spremljajo vplivi nekaterih milejših žanrov, celotnemu izdelku ne manjka intenzivne agresivnosti, s katero si je zasedba zgradila veličastno ime. Napredno sproducirana in nadrealistična zvočna lobotomija, ki od poslušalca resnično zahteva ogromno.

Sophie: Oil of Every Pearl’s Un-Insides

Ob izidu Sophiejinega prvenca, kompilacije Product (2015), smo si postavili kopico bolj ali manj retoričnih vprašanj. Ker se je vedelo, da gre za glasgowskega producenta Samuela Longa, smo ugibali, ali je psevdonim Sophie manifestacija njegovega soočenja z lastno spolno identiteto. Odgovor je obvisel v zraku, tudi zato, ker je v (redkih) intervjujih zamaskiral svoj glas (in videz). Ali pa je na nastopih v živo, pogosto v družbi avanturističnega glasbenega kolektiva PC Music, na oder raje poslal transvestite.

Nas: Nasir

Pobudo za Nasovo – gre za enega najpomembnejših in najbolj opevanih raperjev vseh časov – novo ploščo je dal Kanye West, ki na ranču v Wyomingu z vojsko producentov že mesec dni marljivo rojeva ploščo za ploščo. Nasir, že četrti plod Westove podeželske delavnice, je brez dvoma najšibkejši. West je na plošči (ko)produciral beate, odrapal nekaj okornih verzov in odpel osupljivo osladen refren osrednje skladbe. Zdi se, da predvsem zato, da bi na seznamu dosežkov odkljukal še sodelovanje z legendarnim newyorškim emsijem, zaradi česar album deluje rahlo prisiljeno. Čeprav raper po šestih letih zatišja v besedilih ponovno opozarja na relevantna družbena vprašanja, se spotika ob klišeje in na trenutke zveni nekoliko neiskreno.

Nine Inch Nails: Bad Witch

Nova plošča skupine Nine Inch Nails je slišati bolj tipično NiN-ovsko od predhodnice iz leta 2013. Ne le zato, ker je zasedba elektroniko spet zamenjala z industrialom (rockom), s katerim je v 30 letih obstoja navdušila horde oboževalcev, temveč zato, ker je Trent Reznor spet najstniško jezen. A tudi zaskrbljen in razočaran. Kakor da je v luči aktualnih (političnih) norij izgubil vero v človečnost. Kdo bi mu zameril? Sploh v skladbah, kjer zapoje v slogu pokojnega Bowieja, ki je bil z zadnjo ploščo očitno navdih tudi za to, da je Reznor spet zapihal v saksofon. Na zadnji iz trilogije (malih) plošč v poldrugem letu NiN ne ponudi nič bistveno novega, a njegova člana spet dokažeta, da sta mojstra obrti in imata še vedno kaj povedati.

Različni izvajalci: Electro City Ljubljana

Kolektiv Elektroliza lokalne elektronske radovedneže že 12 let navdušuje s promoviranjem podtalnih elektro zvokov, kakršni bi bili brez njegovega prizadevanja pri nas precej zapostavljeni. Zaradi uglednih gostov, ki so nastopali na njegovih rejvih, lahko trdimo, da ima Ljubljana močno elektro sceno. A kompilacija, ki hkrati deluje kot časovni stroj in naprava za teleportiranje v Detroit, dokazuje, da starošolski elektro pri nas ne cveti zgolj zaradi gostujočih velikanov, temveč tudi zaradi lokalcev. Izkazali so se prav vsi vpleteni in plošča je dovolj konsistentna, da jo lahko obravnavamo kot dejanski album in ne zgolj kot pregled neke scene, kar je sicer težava tako rekoč vseh dosedanjih kompilacij lokalne elektronike.

Kamasi Washington: Heaven and Earth

Številni, ki trdijo, da so v celoti prebrali Vojno in mir ali da so si ogledali ves klasični opus filmskega režiserja Tarkovskega, preprosto lažejo. Enako velja za prelomni album Kamasija Washingtona The Epic. Marsikdo, ki se je lotil epopeje 37-letnega ameriškega saksofonista v kar treh delih, je ni nikoli preposlušal od začetka do konca, četudi trdi drugače. To velja celo za njegove fene.

Jorja Smith: Lost & Found

Britanski glasbeni milje tako rekoč vsako leto proizvede kakšno »zvezdo v nastajanju« iz soulovskega in R & B-jevskega predalčka. A dolgo nobena ni imela že pred snemanjem prvenca tako v pop sijočih in segajočih referenc kot dvajsetletna Jorja Smith: Kendrick Lamar, Kali Uchis, Drake, Stormzy ... je le nekaj imen, s katerimi je že kakšno zagodla. A plošča Lost & Found ni razočaranje (samo) zaradi velikih pričakovanj, ampak tudi zaradi blede produkcije brezobrazne in prenaličene radijske muzike, ki seže od preštevilnih (akustičnih) balad do spominov na R & B-jevsko klasiko devetdesetih let. Kako zamujena priložnost je plošča, najbolje ponazarja razlika med njeno vsebino in nedavnimi Jorjinimi živimi nastopi. Izgubljeno in najdeno ter pozabljeno.

Lily Allen: No Shame

Britanski zvezdnici so ob izidu prejšnje plošče pred petimi leti očitali zagledanost vase in vzvišenost; ob tem, da je odraščala na očeh javnosti, je to verjetno še najmanj presenetilo njo samo. Na novi plošči spet govori o sebi, tokrat predvsem o razpadlem zakonu, s katerim je v minulih dveh letih polnila britanske tabloide. Toda po novem sarkazem zamenja z iskrenostjo in pri triintridesetih o vplivu pop zvezdništva na zasebno življenje piše bolj zrelo. Ker odkrito spregovori tudi o svojih napakah, se pogosto znajde na spolzkem terenu patosa, a jo tam pred zdrsom reši lahkoten, nepretenciozen, celo igriv elektronski pop, ki najbolj očara v poletnih dancehallastih popevkah. Ja, Lily Allen z novo ploščo naredi »brezsramen« korak v pravo smer.