Jay Rock: Redemption

Kendrick Lamar pravi, da je Jay Rock njegov mentor in starejši brat. Skupaj sta leta 2005 postala prva protagonista novonastale ekipe Top Dawg Entertainment in potem je bil Jay njen prvi član, ki je podpisal pogodbo z založbo velikanko. To se je kasneje sicer izkazalo za napačno potezo in njegov vzpon je bil počasnejši od pričakovanega. Bivši tolpaš zdaj streže s tretjo ploščo, z najpreračunljivejšim strelom v glasbeno sredino doslej. Redemption je precej obtežen z melodičnimi hakeljci, popovskim poliranjem in dramatičnim epskim instrumentarijem, a v brezno šablonskih popevk ne zgrne povsem. Jay Rock je le preveč uličarski, da bi jo ubral po poti modno pojočih raperjev. Opotekava hoja po robu.

Svemirko: Tunguzija

Hrvaški romantik Svemirko z novo ploščo upravičuje sloves enega pomembnejših balkanskih indie glasbenikov, ki si ga je suvereno pridobil z izjemnim prvencem Vanilija. Je predstavnik zvoka, ki je v globalnem kontekstu izjemno relevanten, pri nas pa nenavadno zapostavljen. Številni ga primerjajo s kanadskim kantavtorjem Macom DeMarcom, čeprav v njuni glasbi težko najdemo očitne vzporednice. Bolj kot glasbene prvine ju vežejo ležernost, neobremenjenost in igrivost. Ta zaznamuje številne vidike Svemirkovega delovanja: od besedil in intervjujev do koncertov, na katerih se ob spremljavi benda razigra do skrajnosti – kot denimo v ljubljanskem klubu Channel Zero, kjer je koncert odigral kar v spodnjih hlačah.

Prefuse 73: Sacrifices

Za tiste, ki smo si posluh brusili ob Prefusovih inovativnih hiphop inštrumentalih, se skoraj neopazen izid njegove nove plošče zdi nenavaden. V prejšnjem desetletju je bil izid vsake od njegovih plošč, s katerimi je mojstrsko spajal svetova hiphopa in elektronike, pomemben dogodek. Zdaj očitno ne več. Beatovska glasba je postala globalni fenomen, ki ves čas streže z novimi trendi, do katerih pa je pionirski producent očitno precej ravnodušen. O tem, ali je samo nekoliko zaspal ali pa gre morda celo za nekakšno uporništvo, ne bomo ugibali. Jasno je le, da podmladka z novo ploščo ne bo prepričal. Gotovo pa se je bodo razveselili njegovi stari privrženci, ki se jim kolca po zlatih časih.

Kanye West & Kid Cudi: Kids See Ghosts

Kanye West je za mesec junij obljubil kar pet novih plošč. Tretja, ki jo je posnel v navezi z dolgoletnim varovancem Kidom Cudijem, nadaljuje trend – v resnici gre za serijo mini plošč, na katerih se zvrsti sedem posnetkov. Kids See Ghosts je zelo ameriška v tem, da je polna (katoliških) kategorij, kot so »breme«, »vest«, »notranji konflikt«, »kesanje« ... Je melodično brezhibno razdelan projekt, ki rezonira zelo različno – od tradicije politično duhovnega do preprostih pravil sodobnega popa –, in je še ena potrditev, da človek, ki je verjetno eden največjih egocentrikov v glasbenem biznisu, nesebično obvlada delo z drugimi. Bipolarnost lucidnih enovrstičnic in naivnih napevov.

Lykke Li: So Sad So Sexy

Prikupen glas švedske pevke Lykke Li se v povezavi z veščino pisanja spevnih komadov zdi kot recept za uspeh, a njena glasba je do te plošče zvenela nekoliko indie. Avtorica se je alternativne cone popa očitno naveličala, saj je pri radikalni prenovi sloga, ki načrtno teži h komercialnemu preboju, posvojila celoten paket sodobnega popa: od izpiljene produkcije do trap beatov. Njeno delo je že od nekdaj prežeto z melanholijo, a še nikdar ni zvenelo tako otožno kot ravno zdaj. Nova plošča že z naslovom namiguje na baladnost in na njej resnično ni trenutka, ki bi poslušalca lahko razvedril. S tem se pridružuje valu pop žalostink, ki gredo za med, kar dokazujejo avtorice, kot sta denimo Lorde in Lana Del Ray.

Oneohtrix Point Never: Age Of

Za Daniela Lopatina alias Oneohtrix Point Never je odgovor na vprašanje, kako »glasbo skrčiti na njene resnične metaforične korenine«, jasen. »To lahko doseže le glasba, ki jo vodijo podobe,« je zapisal v libretu za večmedijsko predstavo, nekakšno opero Myriad, s katero je v domačem New Yorku maja pospremil izid svoje devete plošče Age Of.

Nevem Nevem: Čisto malo ljudi

Druščino domačih podtalnežev smo nazadnje sreč(ev) ali pred slabimi tremi leti, na turneji Klubskega maratona Radia Študent. Potem so se ukvarjali s solističnimi projekti in drugimi (ob)glasbenimi sestavi, zdaj pa z novo ploščo spet skupaj brskajo po radikalnih muzikah, ki jim (ko tega nočejo) težko določimo izvor. Slalomiranje med angažirano, (tudi) z aktualnimi politikami nakurjeno govorjeno besedo, freejazzovsko vihravostjo, (avant)rockovskim razgrajanjem in folkovskimi pritiklinami, brezkompromisno sestavijo v hrupen izraz nekakšne obredne narave. Iz njihovega muziciranja je, vsaj po konvencionalni logiki, resda razmeroma težko izluščiti smisel, toda to ploščo naredi le še bolj intrigantno.

Father John Misty: God’s Favourite Costumer

Josh Tillman se je po letih bobnanja v zasedbi Fleet Foxes in po številnih prezrtih solističnih izdajah prerodil kot Father John Misty. Po razsvetljenju, ki ga je doživel ob uživanju norih gob, je začel novo poglavje ustvarjalne poti. Sprva se je preizkusil kot pisatelj in skladatelj filmske glasbe ter nadaljeval s kantavtorskim ustvarjanjem. To je dokončno zbudilo pozornost pred tremi leti, ko je izdal ganljivo ploščo I Love You, Honeybear. Od tedaj navdušuje s tem, kako igrivo se loteva neobremenjenega skladanja domiselnih kompozicij, ter s pisanjem izpovednih, izzivalnih in ciničnih besedil. Na četrti plošči se ne oddalji od preverjene zmesi indie folka, americane in popa, a sporočilnost nadgradi z nabritim humorjem in iskreno samorefleksijo.

Vojko V: Vojko

Eden najpronicljivejših pogrkovalcev na sceni ex-YU rapa, dalmatinski veteran Vojko V, po več kot desetletnem skupinskem pohodu – najprej z zasedbo Dječaci, potem še s Kišo metaka – zdaj hodi svojo pot. Njegov prvenec je skupek globalne in lokalne folklore: raperskega bahanja, »autotunovskega« »pjevušenja« in samoironičnega humorja. Je skupek pravih trapovskih bangerjev in zelo duhovitih zgodbic iz splitske stvarnosti, od pregovorno pogubnih turističnih prijemov do hrvaških nacionalnih kompleksov. Vojko suvereno jadra med čisto zajebancijo in popkulturno refleksijo in je resen kandidat za rap ploščo leta v regiji. V zgodovino se bo ta zapisala tudi kot edini nosilec zvoka, na katerem skupaj gostujeta Tonči Huljić in Wikluh Sky.

Kanye West: Ye

Ko govorimo o Kanyeju Westu, se težko osredotočimo le na njegovo glasbo. Poleg zasebnega življenja s klanom Kardashian so tu še njegove blodnje, sporne izjave in javno bruhanje brezglavih mnenj, ki jim verjetno še sam zares ne verjame. Nedavno je denimo dejal, da je bilo suženjstvo izbira temnopoltih. Malo pred tem je na Twitterju izkazal naklonjenost Donaldu Trumpu in zapisal, da imata oba »zmajevsko energijo«. Gre zgolj za kaplji v oceanu spornih nebuloz, zaradi katerih se z Westom ukvarja svetovna medijska krajina.

Pusha T: Daytona

Novo ploščo oziroma mini album Pushe T-ja je v celoti sproduciral Kanye West. Ne samo to, v zadnjem hipu je izbral tudi naslovnico in z njo (namenoma) marsikoga razjezil. Gre za fotografijo razmetane kopalnice Whitney Houston iz njenega najmračnejšega obdobja. Daytona ni projekt, ki smo ga nestrpno čakali tri leta, je pa projekt, ki ga definira kompaktnost, »sampledelično« neposrednih Kanyejevih podlag in natančne, uličarske surovosti Pushevega pripovedništva. Je skupek pravilnih odločitev, saj je naveza najprej v smeti vrgla večino že posnetega, začela znova, tanjšala namesto napihovala in zapakirala to, kar zna najbolje. Brez enega samega odvečnega elementa in s ponovnim »dissanjem« Draka.

Actress & London Contemporary Orchestra: Lageos

Ko je Actress pred dvema letoma za nastop v Barbicanu moči združil z London Contemporary Orchestro, se je na prvi pogled morda zdelo, da bo šlo za še eno ekshibicijsko sodelovanje elektronika in klasičnega orkestra. Toda tisti, ki enega pomembnejših techno inovatorjev zadnjega desetletja poznamo bolje, smo vendarle pričakovali nekaj več. To se je potem tudi uresničilo, zasedba pa je zdaj sodelovanje razširila v skupno ploščo. In na njej imamo kaj slišati. Actress je v studiu z manipulacijo in dodelavo posnetkov izkoristil širok potencial takšnega sodelovanja in mojstrsko zabrisal žanrske sledi. Plošča Lageos tako namesto techna s spremljavo klasičnega orkestra ponudi drzno glasbeno avanturo, ki tovrstna križanja postavi najmanj za stopničko višje.

CHVRCHES: Love is Dead

Naslovnica tretje plošče škotskega pop tria CHVRCHES celostno zaobjame vtis njegove zvočne podobe: je generična, kičasta in barvita. Čeprav se Love is Dead – tako kot prejšnji dve plošči, ki zvenita skoraj identično – na neki ravni zateka k synthpop nostalgiji, jo zaznamujeta predvsem sodobna, dizajnersko izpiljena produkcija in nasičena pompoznost, ki pogosto meji na EDM. Zasedbi brez dvoma ne gre zanikati nadčloveške nadarjenosti za skladanje spevnih refrenov – takšnih, ki v glavi vztrajno odmevajo, tudi če nad njimi nismo pretirano navdušeni. Plošča je torej nabita s potencialnimi uspešnicami, ki zvenijo precej enolično, a so obrtniško dobro izdelane.

Kamaal Williams: The Return

Zadnje leto ali dve je bilo o londonski renesansi, o razmahu scene različnih, le ohlapno povezanih praks, katerih skupni imenovalec je skovanka »novi jazz« (ta sicer ne pove kaj dosti), napisano veliko. Da gre za gosto prepleten milje neštetih sodelovanj, solidarnosti in delovne etike »naredi sam«. Da gre za jazz, ki sploh ni jazz, ampak skupek lokalnih slogov, oziroma da ima več zaslug za razcvet scene in razvoj stilov bogata domača klubska tradicija kot ameriški jazzovski idiom.

Simian Mobile Disco: Murmurations

Britanski dvojec Simian Mobile Disco je svoje ime na zemljevid postavil pred dobrim desetletjem, ko se je pridružil novemu valu francoskega elektra. Od vulgarno distorzirane klubske glasbe sta se avtorja oddaljila zelo hitro in z vsako izdajo popolnoma spremenila slog. Rdeča nit eklektičnih izdaj, ki se raztezajo od vokalnega popa do eksperimentalnega tehna, je predvsem v ritmih 4 x 4 in priseganju na rabo analogne mašinerije. To velja tudi za novo ploščo, a avtorja sta tokrat za vodilno glasbilo izbrala ženski pevski zbor Deep Throat Choir. Združitev tehna in cerkveno zvenečih vokalnih harmonij se ne zdi najbolj posrečena: ne glede na vrhunskost njune produkcije ali božanskost izurjenih glasov »sakralna« tehno glasba zveni nekoliko osladno.

Leon Bridges: Good Thing

Od pomivalca posode po teksaških prehranjevalnicah do oživljavca žlahtnega soula in sedaj morda navadnega pop zvezdnika? Po prvencu Coming Home so se na Leona Bridgesa občasno obrnili različni mainstreamovski izvajalci, ki so si zaželeli kanček retro štiha. Z nadaljevanjem pa tudi sam meri na redno radijsko minutažo, saj je opustil lep kos klasično zaprašene in zrnate tradicije ter se lotil sodobne pop-evkarske forme. Plošča Good Thing je soul brez robov, je izdelek temeljito sčiščenega zvoka, ki je hkrati današnji in konservativen. Je premišljeno »paketizirana« muzika za mlade, ki ne marajo hrupa, in starejše, ki še zmeraj spremljajo trende. Ironija pa je, da je Bridges bolj izstopal po izvirnosti, ko je posnemal Sama Cooka.

Courtney Barnett: Tell Me How You Really Feel

Druga (solistična) plošča avstralske pevke in ustvarjalke pesmi se bo številnim njenim fenom, ki se jim je prikupila s prvencem, s katerim si je pred tremi leti prislužila nominacije za najboljšo novinko, verjetno zataknila v grlu. Ne zaradi sloga. Courtney Barnett ostaja pri popovskem punk rocku, ki spomni na zlata devetdeseta. So pa besedila, v katerih se ukvarja s svojo tesnobo in žensko-moškimi odnosi, introspektivnejša in vsaj na prvi posluh manj duhovita od tistih s prvenca. Koliko je na to vplivalo lansko sodelovanje s Kurtom Vilom in koliko izkušnje zadnjih let, zaradi katerih se ji je življenje postavilo na glavo, ne bomo ugibali. Trenutno se pač »počuti tako«; manj energično in bolj kontemplativno.

Arctic Monkeys: Tranquility Base Hotel & Casino

Skupina Arctic Monkeys je po izidu prejšnje plošče AM (2013) ponovno pokasirala dvojno nagrado brit (za najboljšo zasedbo in najboljšo ploščo) in tako postala prva, ki ji je to uspelo kar trikrat. Album, s katerim je naredila velik slogovni obrat, si je pridelal še kopico drugih nagrad, vsesplošno kritiško hvalo, množico hit singlov in končal na številnih lestvicah najboljših plošč. No, ker je Arctic Monkeys že ob izidu prvenca leta 2006 obveljal za enega najboljših sodobnih britanskih bendov, to ni bilo posebno presenečenje. Je bila pa AM plošča, s katero se je skupina naposled uveljavila tudi v Ameriki.

Paul White: Rejuvenate

Čeprav je vsaka plošča britanskega samorastnika Paula Whita izrazito drugačna od prejšnje, je trend zadnjih let jasen. Na svidenje sempli, živela živa instrumentacija! Novo ploščo Rejuvenate je tako v celoti spisal in odigral – delno tudi odpel – sam, kar je precej impresivno za nekoga, ki je preboj dosegel s čudaškimi hiphoperskimi lepljenkami. A kar so bili nekoč odbiti beati, je sedaj rahlo hipijevski, psihedelični pop, je blaga zmes retro raziskovalnega rocka, folka, soula in elektronike, nekje na poti v prostranost kozmosa. Album, ki ga odlikuje dokaz, da zasuk od »ponovne uporabe« k »pravemu igranju« ni nujno ideološki, ampak le praktičen.

Jon Hopkins: Singularity

Jon Hopkins je avtor eksperimentalne, a dostopne elektronske glasbe. Poznavanje klasičnega skladanja domiselno združuje z napredno produkcijo. Je eden najbolj čislanih IDM-producentov; z novim izdelkom, ki naj bi bil zvočna prispodoba za psihedelično izkušnjo, ta status odločno zacementira. Ko številne plasti synthov, podložene s hipnotičnimi, a intenzivnimi techno in house beati postanejo prenaporne, nas pomiri z ambientalnimi zvočnimi pokrajinami v maniri znanstvenofantastičnih spektaklov. Ko se teatralne abstrakcije sestavijo v oprijemljivo celoto, glasba postane plesna, a ne tako sveža, kot menijo avtorjevi zvesti sledilci: pravzaprav zveni podobno kakor vrhunci neo-trance produkcije iz prejšnjega desetletja.

AMN: HCK

Leto 2018 bo očitno leto, ko bo trend sodobnega trapa naposled osvojil tudi domačo sceno. Vsaj sodeč po razvpitosti ljubljanskega kolektiva Guapo Gang, ki s poslovenjenimi (in/ali pobalkanjenimi) interpretacijami (ob) trapovskih (atlantskih) smernic že nekaj časa briše meje med komercialo in alterjem. Iz njegovih vrst prihaja tudi dvojec AMN, ki je lani v navezi s kolektivom Smrt boga in otrok posnel precejšnje pozornosti deležen mikstejp, zdaj pa se predstavlja še s samostojnim prvencem. V zamaknjenih, momljajočih rimah o zakajanju in ženskah sicer ne boste našli besed(il)nih presežkov, so pa v povezavi s poznavalsko ukrojenimi beati dovolj za poznonočno stajliš hedonistično izkušnjo. Vprašanje, ali bo to dovolj za kakšen radijski hit, je v času spletnega konzumiranja takšne glasbe nebistveno.

Beach House: 7

Victoria Legrand in Alex Scally iz baltimorskega dvojca Beach House sta se po šestih konsistentno zasanjanih ploščah nedvomno uveljavila kot zastavonoši sodobnega dream popa. Zdi se, da imata po štirinajstletnem delovanju več idej kot kadarkoli prej. Z novo ploščo dokazujeta, da sta na vrhuncu plodne kariere. Glede na to, da je njun dosedanji opus v celoti na zavidanja vredni ravni in brez zdrsa, smo od dueta veliko pričakovali in z njegovo sedmo izdajo, preprosto poimenovano 7, smo želeno tudi dobili. Poslušanje nove plošče nujno postaja intimna izkušnja, glasba je izrazito prefinjena, zamegljena in skoraj eterična, elementi igrivosti pa so domala odstranjeni.

Post Malone: Beerbongs & Bentleys

Post Malone je »bogat in žalosten«. Še pred nekaj leti tako rekoč nihče ne bi stavil, da bo ameriški raper, ki več poje in zavija kot rapa, postal eden glavnih zvezdnikov svetovnega pop stroja. A to je postal in to dokončno potrdil z enim največjih hitov lanskega leta rockstar, ki ga zdaj marinira v naoljeni družbi neštetih melodično nežnih balad. Malone je brezbrižen, naveličan, ležeren in obrnjen v preteklost. Vara punco, se drogira in šteje denar. Plošča Beerbongs & Bentleys je past, v kateri, če se vanjo ujamemo, se nam zdi, da znova in znova poslušamo isti posnetek. Potrdi tudi, da smo globoko v dobi streamanja, a ne toliko s tem, da je projekt nametan in nesklenjen, temveč z navajanjem številnih medijev. Krepko predolgo.

DJ Koze: Knock Knock

Nemški producent DJ Koze zaradi drzne kompozicijske igrivosti in brezmejne eklektičnosti opusa težko preseneti. A pred petimi leti mu je s ploščo Amygdala uspelo ravno to: dokazal je, da je izjemno nadarjen avtor sodobnega popa, zaznamovanega s protislovnim nasprotjem med spevnostjo in eksperimentiranjem. Pričakovanja pred izidom naslednje plošče so bila velika in Knock Knock jih izpolni. Zaradi inštrumentalne večplastnosti in domiselnega manipuliranja z vokali zveni čudaško, zaradi nežnih beatov in skrbnega nabora gostujočih vokalistov pa hkrati dostopno. Edinstvena različica elektronskega popa, ki spretno krmari med housom in hiphopom, zaradi shizofrenega menjavanja razpoloženja pa poslušalca na trnih drži vse do konca.

Janelle Monáe:: Dirty Computer

Neprilagojenka R & B-ja Janelle Monáe se na tretji plošči znebi androidnega alter ega in se skozi prispodobe svoje spolnosti in identitete spoprime z realnostjo Trumpove Amerike. »Napake« na (računalniškem) disku prepozna kot priložnost za izvirnost in interpretacijo ameriškega sna, v katerem marginalizirane skupine dobijo glas, ne deportacijskih vozovnic. Pri tem se kdaj spotakne ob iztrošenih klišejih, toda sestavi izjemen preplet osebnega in političnega. Sploh v kontekstu plošče, s katero se najodkriteje doslej spogleduje z mainstreamom. Ta se včasih sliši kot poklon Princeu, včasih kot odmev sintovskega 80’s popa ali R & B-ja iz devetdesetih let, toda rezultat je izredno sodobna pop plošča. Z zelo jasnim sporočilom.

Demolition Group: Pojdiva tja

Ko se je že zdelo, da je zgodba morda končana, se je Demolition Group po približno desetletnem založniškem mrku leta 2011 vrnil s ploščo Planet starcev in nato še leta 2015 z Zlaganim soncem. Zdaj se vrača tretjič. Eden najdlje delujočih domačih alter bendov po 35 letih delovanja (če ga ocenimo grobo čez palec in upoštevamo tudi predpoglavje, prolog skupine Gast’r’bajtr’s) še zdaleč ni rekel zadnje besede.

µ-ziq: Challenge Me Foolish

Mike Paradinas je zadnje desetletje bolj kot z glasbo prisoten s svojo založbo Planet Mu, ki kot po tekočem traku izdaja plošče inovativnih sodobnih elektronskih producentov. Zdaj, ko podmladek odkriva kultne ustvarjalce iz preteklosti, pa je pobrskal tudi po svojih arhivih. Iz njih je potegnil material, ki ga je posnel konec devetdesetih let, sočasno s kultno ploščo Royal Astronomy, ki ga je ustoličila med četverico velikanov IDM-ja (intelligent dance music). Skladbe z baročno elektronsko melodiko sicer ne skrivajo svojih let, so pa danes še vedno slišati presenetljivo sveže. Predvsem zaradi Paradinasove izvirnosti, ki jo na novi (stari) plošči s sanjavo pop senzibilnostjo oplazi tudi japonska vokalistka Kazumi.

Saba: CARE FOR ME

Nekričeči, sivi, zamišljeni ali odtujeni rap žalosti, ranljivosti, bridkosti ali samo osamljenosti postaja precej razširjen med mlajšo generacijo rimobrcačev. Chicaški »emsi« Saba se na drugem albumu ukvarja predvsem z izgubo in minljivostjo – pred kratkim so umorili njegovega bratranca Walterja Longa, Jr. Grenke misli in spoznanja servira artikulirano, s precej apila in povsem melodično. S spojem trendovskih raperskih prijemov in jazzovskih hakeljcev. Potrpežljivo, brez ihte. Najbolj zveneče ime med redkimi gosti je lokalna zvezda Chance The Rapper, ki je mentorsko vplival na Sabin slog. Tekoče početje, pri katerem bolj kot zgodbopripovedništvo izstopa mehko temačno razpoloženje.

Beak>: L. A. Playback

Bristolski trio Beak> je eden od stranskih projektov Geoffa Barrowa, idejnega vodje kultne zasedbe Portishead. Od vseh zasedb, ki še nadaljujejo tradicijo krautrocka, je najočitnejši in najneposrednejši. Njegove skladbe zvenijo kot »homage« očakom tega žanra, denimo skupinama Can in Neu!, kar lahko resnično cenimo, saj je krautrock, čeprav je v zgodovini glasbe pustil vidno sled, v sodobni produkciji razmeroma zapostavljen. L. A. Playback je zbirka raznih B-strani, raritet in neizdanih demoposnetkov, ki povzema desetletje delovanja skupine. Temu primerno se glasba skozi raziskovanje minimalizma, monotonosti in atonalnosti vztrajno sestavlja v motorik – poravnan groove, značilen za krautrock.

The Maghreban: 01DEAS

Aymana Rostoma, od leta 2014 bolj znanega pod imenom The Maghreban, se je prijela oznaka »producent producentov«. Je tiste vrste producent, ki z glasbenimi avanturami navdušuje kolege. Raje od sklepanja kompromisov in nagovarjanja poslušalcev z uveljavljenimi obrazci pušča prosto pot domišljiji. V preteklosti se je z izvirno house estetiko vsaj ohlapno držal plesišča, z dolgometražnim prvencem pa se je zakopal globoko podenj, v izraze, ki so zadnja tri desetletja oplajali house glasbo, pa tudi mimo njih. Zato je logično, da mu je ploščo O1DEAS izdala kultna založba R & S Records, ki je v 35 letih delovanja izdala kopico prelomnih plošč najdrznejših elektronskih producentov.