Scott Walker: Bish Bosch

Kdo ve, kakšno veljavo bi imel Scott Walker danes, če bi se, potem ko se je konec šestdesetih let v zasedbi The Walker Brothers z Beatli prerival na vrhovih britanskih chartov, uklonil pričakovanjem in poskusom diktata tedanjih založnikov.

Cryptopsy: Cryptopsy

Zasedbe, ki že leta ostajajo zveste svojemu prvotnemu glasbenemu izročilu, v nekem trenutku pretrese negotovost in preizkusijo se v odmiku od rutine. Takega poskusa zvesti konzumenti po navadi ne sprejmejo najtopleje. To se je zgodilo tudi kanadski zasedbi Cryptopsy s predhodnim izdelkom The Unspoken King. Seveda pa si tehnično podkovani Kanadčani z zadnjo zgoščenko niso privoščili zdrsa v prazno. V ponudbi sta tehnično dovršeni death metal, ki se na trenutke spogleduje z nedefiniranimi jazzerskimi prijemi, in seveda obilica nečloveškega kruleža, ki ga dopolnjujejo objestne kitarske solaže. Lep primer tega, da se nekateri žanri še zdaleč niso izpeli in lahko še marsikaj ponudijo. Nasilno.

Menahan Street Band: The Crossing

All star ekipa, zbrana z vseh koncev newyorške scene novega retro soula, je zakuhala dolgo pričakovani drugi album. Večjih presenečenj seveda ni, skupina še zmeraj stavi na precej zasanjan, hkrati bizaren in mehek, skrbno aranžiran inštrumentalni soul, ki se požvižga na tako rekoč vse trenutne trende. The Crossing je spet celovit izdelek, brez pretirano izstopajočih posnetkov, a tudi brez podtaknjencev. Razliko med bando z brooklynske ulice Menahan in drugimi protagonisti novega soula morda najlažje parafraziramo z razliko med inštrumentalno in vokalno dediščino botra žanra Isaaca Hayesa. Druga plat soula.

Repetitor: Dobrodošli na okean

Eden udarnejših bendov tako imenovane »nove srbske scene« je po izdaji prvenca postal izrazito priljubljena koncertna zanimivost na območju nekdanje Juge, to pa ga je očitno pripeljalo do nekoliko surovejšega in udarnejšega zvoka na novi plošči. Beograjski trio se z albumom Dobrodošli na okean predstavi podobno kot na živih nastopih – energično, neposredno in brezkompromisno, z opaznim dodatkom kitarskega hrupa, kar celotnemu (sicer kratkemu) albumu doda izdatno količino dinamike, hkrati pa tudi strnjenosti. Premik iz postpunka v nekoliko hrupnejše vode je očiten in več kot dobrodošel, saj kaže mladi trio v najboljši luči.

Bob Dylan: Tempest

»Country blues, folk in rokenrol – to je glasba, ki jo igram,« pravi Bob Dylan. Petdeset let je minilo od izdaje debitantskega albuma, na katerem je neki neznani, skromni, a samozavestni kantavtor prepeval standarde iz zakladnice ameriškega folka, že z naslednjim izdelkom pa postal tisto, kar nikoli ni želel biti: glas generacij, simbol protesta in poet upora. Bob Dylan.

Panzerballett: Tank Goodness

S četrtim celovečernim albumom nemško govoreči Panzerballett uspešno nadaljuje glasbeno izročilo, ki se giblje nekje med progresivnim metalom in do ušesa prijaznim jazzom. Tank Goodness sestavlja predvsem inštrumentalna godba, v ospredju pa so subtilne saksofonske melodije, vešče podprte z ne pretirano distorziranimi metalskimi brenkali. Seveda je večina ploščka popolna godbena reciklaža bolj ali manj znanih avtorjev, med katerimi se najde tudi famozni John Coltrane, vrhunec absurda pa Panzerballett doseže s preigravanjem skladbe (I’ve Had) the Time of My Life, pri čemer slušatelju med drugim postreže še z vokalnimi izlivi gostujočih umetnikov. Neškodljiva in prijetna godba, ki se več kot dobro znajde v korak s časom. Raztroseno.

The Soft Moon: Zeros

Zasedba oaklandskega Luisa Vasqueza sodi k mali »naredi sam« založbi Captured Tracks, ki se osredotoča na izdajanje lo-fi in neogotske neodvisne rockovske ponudbe. Pred dvema letoma so fantje, ki izvirajo iz San Francisca, postregli s temačnim minimalističnim pop prvencem, podprtim s psihedeličnimi razsežnostmi. Močno prisotni sintetizatorji in elektronika pomagajo ustvarjati atmosfero tudi na postapokaliptičnem drugem dolgometražnem izdelku, na katerem z upočasnjenim srčnim utripom strnjeno nadaljujejo zgodbo prvenca. Nekoliko anksiozna plošča ob večkratnem poslušanju kot metafora za razpad vrednot in korupcijo poskrbi za dvigovanje kocin na zatilju. Aktualno.

Robbie Williams: Take the Crown

Z devetim Williamsovim albumom, ki je že pristal na vrhu UK chartov, »sranje na radiu«, o katerem v skladbi Shit on the Radio prepeva Britanec, nič bolj zrel kot prej, ne bo bistveno manj smrdelo. V tipično samopoveličujočih besedilih se (vsaj s provokacijami) deloma sicer res dvigne nad povprečje potrošniških neumnosti, s katerimi nas futra mainstreamovski ustroj, toda glasba, čeprav vrhunsko sproducirana, kljub temu precej zaostaja za trendi sodobnega komercialnega popa. Ker so plošče, s katerimi je v preteklosti prevetril pop smernice, obveljale za komercialni neuspeh, je ponovna vrnitev k preverjenim obrazcem pravzaprav logična. Album Take the Crown ponudi kopico lahkotnih hitov, ki pa se ne bodo zapisali med Williamsove boljše dosežke.

Sufjan Stevens: Silver & Gold

Izdajanje božičnih albumov je že dolgo stalnica krščanskih družb zaradi izrazito komercialno naravnanega božičnega razpoloženja, ki se najočitneje kaže v pretirano kičasto okrašenih izložbah trgovin in velikih nakupovalnih središč. To opozarja na izkoriščanje božične tradicije v komercialne in dobičkonosne namene, a praznik je še vedno izrazito priljubljen med ljudmi. To pa pomeni, da je med njimi tudi veliko glasbenikov.

The Tony Danza Tapdance Extravaganza: Danza IIII The Alpha – The Omega

Verjetno bi se z lahkoto zapisalo, da ima tale zasedba eno izmed najbolj čudaških imen glede na godbo, ki jo tvori. Tokrat je na vrsti precej nasilni in kričavi hardcoremetal, ki premore še elemente mehanskega industriala, hladne sintetike in zmaličenega eksperimentala. Danza IIII glede na otvoritveno kompozicijo ni ravno predvidljiv izdelek, saj se z vsakim naslednjim trenutkom spreminja v čedalje bolj čudaško zvočno pošast, ki do konca zgoščenke dobi enormne razsežnosti. Ta anamorfni nestvor si privošči precej nelogične sprehode v agresivne inštrumentale, mračnjaške ambientale in kakofonični industrial. Vsekakor album, ki ni namenjen zvočno občutljivim osebam. Srepo.

Dead Can Dance: Anastasis

Prva plošča avstralskega dvojca po šestnajstih letih diši po starih dobrih eksotičnih začimbah in predstavlja fuzijo, kalejdoskopski mozaik, ki se napaja v folku in vzhodnjaški glasbi od Grčije in Turčije do Afrike. Pevec in multiinštrumentalist Brendan Perry ter pevka Lisa Gerrard, resda iz ozadja, se še vedno napajata v temi in s svojimi sodobno klasičnimi poganskimi mantrami potrpežljivo tlakujeta pot proti razsvetljenju. Legendarna postava, ki je s svojo prestižno diskografijo popeljala na marsikatero razburljivo in cinematično popotovanje, je dejavna že več kot trideset let, z osmim studijskim albumom pa je poskrbela za obrtniško spretno narejen izdelek, ki mu manjka nekaj tenzije. Solidno.

Soundgarden: King Animal

Šestnajst let po objavi zadnjega albuma se vrača nekoč kultna zasedba Soundgarden, ki je poleg že znanih skupin iz seattelskega podtalja oblikovala najprepoznavnejši rockovski stil z začetka devetdesetih let – grunge. Zasedba je nehala aktivno delovati malo po izdaji epohalnega albuma Superunknown, zdaj pa se vrača z mešanico težkih kitarskih rifov, punka, hard rocka in psihedeličnih eskapad, kar je očitno že v uvodnem komadu Been Away Too Long, kjer vse spominja na obdobje, ko je bila ustvarjalno najuspešnejša. Vprašanje je le, ali bo po tolikem času mogoče ponoviti uspeh, ki je Chrisa Cornella in druščino nekoč popeljal v osrčje mainstreama ...

Amy Winehouse: At the BBC

Tudi druga posthumna zbirka posnetkov verjetno najpopularnejše britanske pevke prejšnjega desetletja na prodajne police prihaja v predprazničnem času, ko prodaja plošč naglo naraste.

Yakuza: Beyul

Zasedba Yakuza ni ravno popolna neznanka. V preteklosti je ustvarjala precej nekonvencionalne skladbe, opredalčkane kot avantgardni jazz metal, tako pa se lahko opredalčka tudi album Beyul, čeprav zveni precej drugače kot tisto, kar je bilo zaslediti v preteklosti. Verjetno je tega krivo predvsem to, da je skupina Yakuza na vse, kar je že počela, navesila še očitne elemente hardrocka iz sedemdesetih let. Tako lahko slušatelj na trenutke dobi občutek, da posluša recimo Black Sabbath s saksofonom. Seveda pa Yakuza skozi celoten najnovejši album razvije popolnoma samosvojo godbo, ki se uspešno spogleduje s prvinami hardrocka, metala, jazza, industriala in kdo ve česa še. Umazano.

Bat For Lashes: The Haunted Man

Bat For Lashes je umetniško ime angleške multiinštrumentalistke in vizualne umetnice Natashe Khan, ki je tokrat izdala pop album, na katerem obračunava s preteklostjo. Z novimi zamislimi, elektroniko in orkestracijami prežet album je nastajal v peklenskih okoliščinah, saj se je glasbenica med ustvarjanjem borila s hudo depresijo. The Haunted Man je plošča s številnimi gosti, ki stvari postavlja v ravnovesje, saj z dramatičnimi komadi in besedili, kot je All Your Gold, dokazuje, da je Khanova vešča glasbenica in tekstopiska, ki spretno krmari po pop vodah. Čeprav ne moremo mimo primerjave s Kate Bush, se v komadih Laura in Marilyn na trenutke nenavadno spogleduje tudi s pop zvezdnico Lano Del Rey.

Van Morrison: Born to Sing: No Plan B

Pekel, to so drugi, okej, vsaj večina njih, citira Sartra Van the Man v songu Goin’ Down to Monte Carlo in si v svoji prepoznavni samotarski drži daje duška, ko brez pridiganja in resentimenta analizira neoliberalno opustošenje sveta, v katerem je denar zamenjal boga, banke romarska središča, zasebni kapital pa religijo in duhovnost. In na koncu mavrice ni več lonca zlatnikov, le pokopališče izgubljenih iluzij. Morrisonova lirika, tokrat položena na izrazito jazzovsko podlago, je suha kot poper in nič manj pekoča za uho, vajeno vokalnih bravur trmastega Irca, ki zunaj kroga svojih vzornikov, kakršen je bil John Lee Hooker, najde vse manj ljudi in stvari, s katerimi bi čutil ali se poistovetil. Osebno, odkrito in neomajno.

Melody’s Echo Chamber: Melody’s Echo Chamber

Melody Prochet, klasično šolana vokalistka in violistka, ki je do pred kratkim delovala v pariški skupini My Bee’s Garden, se je pred dvema letoma seznanila s člani avstralske neopsihedelične zasedbe Tame Impala. Rezultat tega poznanstva je bila skupna evropska turneja, še zlasti pa sodelovanje Prochetove s Kevinom Parkerjem, glavo skupine Tame Impala. Med snovanjem lastnih skladb sta se spoprijateljila, zaradi tega pa je njene takrat še nedokončane skladbe čakala popolnoma drugačna prihodnost, kot bi jih sicer.

Stolen Babies: Naught

Po skoraj šestletnem molku skupina Stolen Babies ponuja album Naught, ki ga sestavlja karnevalsko-cirkuška zmes avantgardnega novodobnega rocka s primesmi mračnega industriala, kinetičnega metala in teatralnega punka, kot ga je mogoče zaslediti pri zasedbah Polkadot Cadaver, Sleepytime Gorilla Museum in celo Tiger Lillies. Ker godba na albumu Naught ni ravno običajna rockerska jebada, so tudi sodelujoči inštrumenti precej drugačni, kot bi pričakovali. Med drugim je zaslediti mile zvoke violine, harmonike, klarineta, mandoline in še česa. Izjemno samosvoja godbena pogruntavščina, ki pri ozko usmerjenih privržencih žanra ne bo padla na plodna tla, saj premore več kot le ponavljajočo se stružnico tja v tri dni. Eklektično.

David Byrne & St. Vincent: Love This Giant

Kaj prinaša prvo sodelovanje nekdanjega prvega moža skupine Talking Heads in Annie Clark, ki jo pod imenom St. Vincent poznamo po svojstvenih kantavtorskih izpovedih? V ospredju so dramatične pop pesmi, ki sta jih zgradila okoli pihalnih orkestracij. Zvočno bogat izdelek se napaja v izročilu svetovne godbe, zabeljen pa je z nekoliko zbadljivimi besedili, ki opisujejo predvsem človeške zgodbe in rušilno moč narave. Kljub občutku, da sta glasbenika, ki to soulovsko obarvano ploščo nadgrajujeta vsak s svojim prepoznavnim vokalom, ustvarjena drug za drugega, saj skupaj ustvarjata nekakšno igrivo energijo, pa se zvok plošče ne razlikuje od že slišanega v najboljših časih govorečih glav. Predvidljivo?!

The Rolling Stones: GRRR!

Sodeč po grafičnosti naslovke in globokoumnosti naslova je napočil čas, ko je treba Stonese približati fejsbuk generaciji. Prav, naj bo. Preprost je tudi konceptualni okvir albuma, ki na treh ploščkih s 50 komadi slavi lik in (minulo) delo rokenrol institucije s 50-letnim stažem. Skratka, ista pesem kot leta 2002, ko se je 40-letnica Stonesov slavila s 40 komadi ’bestofa’ 40 Licks? Skoraj. S to razliko, da ta kompilacijski paket dejansko zajema 50 let kariere skupine The Rolling Stones, saj se začne na začetku, z njenim debitantskim singlom Come On, in konča s popolnoma svežima hitoma Doom and Gloom (izborno ga je animiral Rok Predin!) in One More Shot, ki tudi v prihodnje nakazujeta zdravo kontinuiteto pogona. Obrabljeno, vendar z všečno priložnostno pozlato.

Brian Eno: Lux

V zadnjem desetletju se je v navideznem pomanjkanju novih glasbenih pogruntavščin začelo intenzivno brskanje po (pol)pretekli dobi. Sploh v kontekstu elektronske glasbe, kjer se najraje brska tam nekje po sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja, ko so se kreativci (tudi) z uporabo novih tehnologij začeli osvobajati spon preteklosti.

The Herbaliser: There Were Seven

Nekoč paradni dvojec založbe Ninja Tune, danes pa le eno od imen sempladelično jazzerske elektronike, ki bolj kot na pester nabor sintetizatorjev stavi na hiphoperske estetike. Sedemnajst let po nastanku in štiri leta po zadnjem albumu veteranski in po pravici povedano tudi pionirski tandem Herbaliser nadaljuje točno tam, kjer je končal. Semple je že davno oplemenitil z bogatimi aranžmaji živih glasbil, ki se jih ne bi branil niti kak akcijski film s konca šestdesetih let. Še zmeraj stavi tudi na manj znane, mlečnozobe gostujoče emsije. Če sta se zeliščarja z zadnjo ploščo skušala prikrasti na konvencionalne radijske valove, sta očitno sprejela grenko resničnost, naredila korak nazaj v bolj domače vode in celo udarniško startala svojo lastno založbo. Preverjeno.

Moon Duo: Circles

Dvojec, ki ga sestavljata Ripley Johnson in Sanae Yamada, že dobra štiri leta z minimalističnimi elementi razvija samosvojo glasbeno formulo, ki zagrabi in se počasi zajeda v možgane kot kakšna blazna misel. Zadnji album nadaljuje zgodbo pred dvema letoma izdanega prvenca Mazes in v krautrockovski maniri, a z igrivimi prijemi ustvarja hipnotično razpoloženje. Umazan, garažen in na trenutke paranoiden zvok sta pustila za sabo in tokrat ustvarila nekoliko bolj radiofoničen izdelek. Z vokalom, kitaro in klaviaturami še naprej snujeta repetitivne zanke in oblikujeta sonične pokrajine, ob katerih se naše glave ujamejo v vnetem prikimavanju, temu pa sledijo tudi telesa, ki ritmično poplesavajo.

Pet Shop Boys: Elysium

Po zmagoslavju albuma Yes (2009) in nastopu na slovesnosti ob odprtju letošnjih olimpijskih iger se britanski elektropop duet vrača z nekoliko mirnejšimi pop stvaritvami. Elysium predstavlja mešanico skladb, ki se na besedilni ravni dotikajo univerzalnih tem, kot sta minevanje in onstranstvo, hkrati pa ironično obravnavajo blišč in bedo zvezdništva (skladbi Ego Music in Your Early Stuff). Sneman v Los Angelesu pod producentskim vodstvom Andrewa Dawsona enajsti studijski album prinaša kopico solidnih komadov, ki izžarevajo ironijo in dovršenost Tennantovih besedil in vokala, podkrepljenih s prepoznavnimi sintetizatorskimi vložki Chrisa Lowa. Flop: Hold On. Top: zatvoritveni Requiem in Denim and Leopardskin.

Godspeed You! Black Emperor: ‘Allelujah! Don’t Bend! Ascend!

Moledovanje za ponovno združitev kultnih bendov ni nič novega več, verjetno pa je le malo bendov, katerih feni bi bili s svojimi klici tako vztrajni, kot to velja za fene kanadskih postrockerjev iz zasedbe Godspeed You! Black Emperor (GY!BE).

Go-Zen: Hitoshizuku

Japonsko govoreča zasedba tvori nekaj takega, kar je bilo zaznati na zgodnjih izdajah skupin, kot je Carcass ali pa Haemorrhage: hrumeči in kruleči goregrind, utopljen v krvi in ostankih notranjih organov. Ker je Hitoshizuku po vseh znanih žanrskih pravilih korektno sestavljen album, je slušateljev užitek skorajda samoumeven. Z začetno povsem inštrumentalno kompozicijo in njenim nadaljevanjem je mogoče zaužiti popolnoma maloumno in surovo godbo, katere edini namen je sprožati čim več gnusa in ogabe pri naključnem konzumentu. Obilica nečloveškega kruleža in nasilnega nažiganja je tisto, kar zaznamuje celotno zgoščenko. Več kot primerno za vsakega mladoletnega prikritega mesarja. Bolno.

Death Grips: No Love Deep Web

Kalifornijski paranoidni razgrajači hardcore rapa so z že drugim letošnjim albumom ubrali pot zastonjskega spletnega samoizdajanja. Po sporu z založbo Epic, ki je sledil nejasno določenemu datumu izida »enkrat leta 2013«, so člani skupine Death Grips rekli »o ne, pa ne« in album hitropotezno vrgli na splet. V nekaj dneh so dokazali svoj prav, saj so s kar 34 milijoni dolpotegov osvojili vrh BitTorrentove lestvice in postali legalno najbolj pretakana skupina na svetu. Če dodamo še naslovnico ploščka in medijske zdrahe, ki jih je povzročila, postane jasno, da je sama vsebina albuma v svetovnem tisku skoraj drugotnega pomena. Po krivici. Še en kompakten šus razgibano temačne sintetične produkcije in tu rapanja, tam dretja frontmana MC Rida. Več kot le jezno.

Noisettes: Contact

Štiri leta po izidu zadnje plošče sta za krmilom britanske zasedbe Noisettes, ki je bila nekoč trojec, ostala le vokalistka in basistka Shingai Shoniwa ter kitarist Dan Smith. Marsikdo se bo vprašal, kaj se je zgodilo z zasedbo, ki je retromimikrije v duhu dekliškega popa šestdesetih let z novo ploščo pustila za sabo – morda je izjema le skladba That Girl. Tretji izdelek po ključu vsega po malem uvede krajša orkestracija, dopolnijo pa jo skladbe, ki se napajajo v folku, soulu, jazzu, bossa novi, disku, elektru in danceu, kar pušča vtis neodločnosti. Močno sta zagrizla v pop formo ter postregla z eklektično ploščo, prežeto z brezsramnimi klišeji, a pevkin vokal, nekakšen adut skupine, ni dovolj, da ta sladkobna lizika ne bi pustila skelečega občutka.

Barely Modern: We Cruise Like Tom Does

Prvenec domačega trojca ni tako spektakularen, kot morda namiguje njegov naslov. ’Krujz’ je sicer res adrenalinski in s stilom, toda brez kičastega pompa in melodrame. Drugače od razvpitega scientologa Toma Cruisa trojec pač ne rešuje sveta. Niti ne rešuje rokenrola, pa čeprav so bili za njegove odrešitelje pred desetimi leti že oklicani bendi s sorodnimi izhodišči. Ugibanje, ali jim ga je uspelo rešiti ali le še bolj zavoziti, je prepuščeno presoji vsakega posameznika. Verjetno pa ni veliko tistih, ki se ne bi strinjali s trditvijo, da je minulo desetletje ob vsej impotentni generiki na glasbeno površje naplavilo tudi kopico odličnih rockovskih bendov.

But: Call For Nemesis

Zasedba But ponuja pravoverni grindcore brez metalskih pritiklin. V dobrih triindvajsetih minutah je moč zaužiti natanko dvajset skladbic čiste grinderske nabijačine, ki se po večini ukvarjajo z žgočo problematiko krivic, nastalih zaradi različnih oblik človeškega pohlepa. In ker je povprečna dolžina komada na albumu približno dobra minuta, je vse skupaj strnjeno v intenzivno godbeno podobo s prevladujočimi neuničljivimi tolkali in hropečim vokalom besnečega političnega aktivista. Ideološko začrtan izdelek se ne obremenjuje s splošno všečnostjo, temveč se posveča jasnemu izročilu enakomislečih posameznikov, žal pa ne ponese svojih idej ven iz zaključenega kroga. Uporniško.