Maserati: Maserati VII

Po nenadni smrti Jerryja Fuchsa, ritmičnega gonila skupine Maserati, se fantje iz Athensa vračajo z novim bobnarjem Mikom Albanesejem, ki svoje poslanstvo izpolnjuje več kot zadovoljivo. Še zmeraj je v ospredju tako imenovana postrockovska izraznost, ki jo, drugače kot pri drugih predstavnikih žanra, pri zasedbi Maserati dopolnjujejo zmeraj navzoči vplivi progresivnega rocka in krautrocka, kar izrazito prispeva k njeni prepoznavnosti in jo oddalji od večine zdolgočasenih predstavnikov post rocka. To pripelje do še enega zanimivega ploščka, na katerem prevladuje domiselna igra kitar, analognih sintetizatorjev in izvrstne ritemsekcije, zlasti v čudoviti, desetminutni skladbi Abracadabracab. Hitro in močno.

Metz: Metz

Vsakič ko založba Sub Pop, ki je na glasbeni zemljevid spravila seattelski rock, v svoje varstvo vzame nov bend, zazvoni alarm. Glasneje zazvoni, ko gre za bend v klasični postavi z bobni, basom, kitaro in vokalom, in še glasneje, če so njegovi člani odraščali ob glasbi Sub Popovih zvezdnikov z začetka devetdesetih let. Zdi se, da je alarm ob izidu prvenca kanadskega trojca Metz upravičen, pa čeprav ta ne počne nič revolucionarnega. Prej nasprotno. Brezkompromisno in surovo zareže v zapuščine post punka, hardcora, hrupnega in math in punk rocka ter iz njih izlušči energičen, jezen kitarski rock, ki je zatresel devetdeseta. Za zdaj alarm še zvoni pri bolj angažirani rockovski publiki, verjetno pa se bo kmalu slišal tudi dlje.

Calexico: Algiers

Po štirih letih premora se z novo ploščo vračajo zvezdniki neodvisne glasbene scene, očarljiva arizonska zasedba Calexico, ki po dobrih dveh desetletjih delovanja ponovno dokazuje, da ima odličen občutek za melodijo.

Murder Construct: Results

Na prvencu zasedbe Murder Construct je zaslediti člane zasedb, ki so maličili ali pa še maličijo inštrumente v bendih, kot so Cattle Decapitation, Exhumed, Impaled, Uphill Battle in še kakšen. Končni rezultat je resnično razgrajaški deathgrind, ki ne pozna nikakršne milosti do naključnega slušatelja. Se pravi neposredni in popolni zvočni udarec v konzumentovo slušno središče, v maniri modnih smernic omenjenega žanra. Neprestani kaos traja slabe pol ure in se več kot uspešno konča s šestminutno kompozicijo objestne melodike, brez občutka monotonosti ali nenehnega ponavljanja tja v tri dni. Čisti žanrski izdelek, ki se ne spogleduje z ničimer drugim kot le s samim seboj. Podivjano.

Tame Impala: Lonerism

Sanjavi pop psihedeličarji iz avstralskega Pertha pod taktirko pevca in multiinštrumentalista Kevina Parkerja, ki sam napiše in posname večino glasbe ter poskrbi še za vizualno podobo albuma, so tudi tokrat zadeli v polno. Lonerism je njihova druga plošča po nalezljivem prvencu izpred dveh let. Še naprej razvijajo zasanjan zvok in ga kombinirajo z izleti v polnokrvni rockovsko obarvani svet hipnotičnih šestdesetih let, a to ne pomeni, da so ostali na mestu. Predani eksperimentu, z nekoliko bolj elektronsko obarvanim ploščkom in s hipnotičnimi klaviaturami ter z zvenečimi kitarami in močno obdelanimi terenskimi posnetki popeljejo v samo drobovje emocionalnih obmorskih zgodb, v katere pevec potegne tudi z vznesenim vokalom.

Saadet Türköz, Giovanni Maier, Zlatko Kaučič: Zarja-Tay

Kazahstansko-turška pevka, italijanski basist in najvidnejši slovenski tolkalec z novo ploščo poglobijo sodelovanje, s katerim brišejo meje med evropskim svobodnjaštvom in srednjeazijskimi tradicijami. Morda je svobodnjaški predznak tu celo nekoliko zavajajoč, saj je trojec v skupnem, z improviziranjem pogojenem muziciranju tako uigran, da se pojavi občutek, da pravzaprav poslušamo skrbno dodelane kompozicije. Türközova s svojim izvorom najbolj zaznamuje podobo teh, v raziskovanju vzhodnjaških motivov pa se ji pogosto pridruži tudi inštrumentalni dvojec, toda njihova komunikacija je preveč radovedna, da bi jo bilo mogoče zemljepisno (ali kako drugače) opredeliti. Trojec preprosto najde skupen, odprt jezik, v svoji neobremenjenosti povsem razumljiv tudi brez prevoda.

Flying Lotus: Until the Quiet Comes

Steven Ellison ima za seboj norih pet let. Po prvencu 1983 ga je pobasala ena pomembnejših založb elektronskih godb Warp in z njeno podporo mu je uspel pohod do samega vrha scene, ki je tako neoprijemljiva – nekakšna namešanka estetik in slogov –, da ima v različnih okoljih celo različna imena – future beats, glitch hop in najbolj redukcijsko blesavo ’bass’. Proslavil se je kot zastavonoša popka scene, torej Los Angelesa, kjer imata v medijih monopol dve instituciji: klubski večer Low End Theory in Ellisonova založba Brainfeeder.

Stealing Axion: Moments

Ob vedno novih oznakah godbenih zvrsti je lahko izkupiček za povprečnega konzumenta več kot ugoden, saj namesto da bi poslušal dvajset zgoščenk različnih žanrov, zaužije le eno in dobi vse. Stealing Axion zagotavlja slušatelju precej raznoliko godbeno ponudbo, ki pod skupnim imenovalcem uspešno združi vse mogoče metalske žanre s kančkom elektronike in eksperimentala. Moč je zaužiti čistokrvno godbeno agresijo, prepleteno s precej subtilnimi harmonijami, brez pretiranega medsebojnega konflikta. Verjetno bi se temu najlažje reklo progressive metal, ki nastopa z veliko potrebo po izredno zaželeni izvirnosti. Te definitivno nekaj je, a vendarle premalo, da bi se dosegle abstraktne avantgardne sfere. Modno.

The Killers: Battle Born

Skupina, ki se že od začetka ne more odločiti, kateri žanr ji je najbolj pisan na kožo, z najnovejšim albumom zgolj dokazuje, da je brezciljno izgubljanje med številnimi glasbenimi slogi njena najprepoznavnejša značilnost. Čeprav so lasvegaški fantje k sodelovanju povabili svetovno priznane glasbene producente, kot so Steve Lillywhite, Daniel Lanois, Brendan O’Brien in Stuart Price, še naprej ubijajo s pocukrano mešanico popa, ki temelji na novem valu, rocku za odraslo publiko in še sladkobnejšem synth popu. Če pa k temu dodamo še pretenciozna besedila, napisana za povprečnega ameriškega najstnika, dobimo zgolj dobro producirano ploščo, ki niti na glasbeni niti na sporočilni ravni ne ponuja nič presenetljivega.

The XX: Coexist

Londonski trio je s prvencem pred štirimi leti požel veliko odobravanje kritikov. Romy Madley Croft, Oliver Sim in Jamie Smith so zdaj izdali drugi album, ki pa pravzaprav ni nobeno presenečenje. Skupina ohranja preprost zvok ter značilne tišine, le prepoznavno formo je nekoliko bolj razčlenila in jo ponekod oblekla v plesno opravo. S ploščka odmevajo kitare in elektronsko programirani beati, za produkcijo je tudi tokrat poskrbel Smith (Jamie XX), skupina pa je album posnela v lastnem studiu. Coexist je tiha plošča, prežeta s temami nesrečne ljubezni, ki skozi enajst pridušenih komadov, v katerih ponovno kraljujejo značilne odmevajoče kitare, nakaže, kam bo skupino zapeljalo v prihodnje.

Antony and the Johnsons: Cut the World

»Kako dolgo bom še ubogal dekret o ženski podrejenosti? Kako dolgo bom še prenašal izživljanje nad svojim telesom in duševnostjo, preden bom sam porezal svet?« se v naslovni skladbi novega, prvega pravega koncertnega albuma zasedbe Antony and the Johnsons sprašuje Antony Hegarty, zadnje desetletje ena najpomembnejših figur v popularni glasbi in kulturi nasploh.

Scum of the Earth: The Devil Made Me Do It

Ko se člani tima v nekem trenutku razidejo in postanejo posamezniki, lahko za seboj še leta vlečejo posledice neuspešno končanega razmerja. To se je zgodilo gospodu, ki se odziva na ime Mike Riggs in je včasih trgal strune pod taktirko vsemogočnega Roba Zombieja. S tretjim celovečernim izdelkom nadaljuje v pravoverni sleazy rock industrial metal maniri s primesmi disco semplov, ki več kot le spominja na zgodnja dela solo kariere prej omenjenega Zombieja. Obilica plesne elektronike, mehanskih brenkal in dokaj monotona, ponavljajoča se ritemska sekcija niso ravno blazno inovativna pogruntavščina. Predvidljiv in komercialno usmerjen izdelek poskuša biti pretirano všečen, pri tem pa pozabi, čemu je sploh namenjen. Reciklaža.

Kid Koala: 12 Bit Blues

Kanadski praskalec in uničevalec vinila z novo ploščo končno neposredno razkrije, kar je bilo na pladnju že dolgo – da je s svojim edinstveno razmajanim, a hkrati izdelanim in natančnim slogom blueser med didžeji. Album je celo njegov hommage žanru delte Misisipija, ki se ga je navlekel že, ko je bil še mladinec. Sedaj je segel prav po ploščah iz otroštva in jih z osnovno, predpotopno tehniko semplanja zgodnjega hiphopa in s skrečanjem potrpežljivo nametal v surove, nizkotehnološke kolaže. Stoodstotno brez digitalnih procesov in dodatkov. Verjetno gre za Koalin najhitreje narejeni in najmanj premišljeni projekt, ki formo razmeče, a je ne uniči. Iskreni gramofonski blues.

ZZ Top: La Futura

Teksaški bradati trio (bobnar Frank ima brado še vedno samo v priimku) je nekoč zvenel kot stadionska fuzija Johna Leeja Hookerja, Boja Diddleyja in Muddyja Watersa, zadnje čase pa smo o zasedbi ZZ Top slišali le, kako Dusty in Billy zavračata milijone za britje z britvicami določene znamke. Po dobrega četrt stoletja sintetičnih ritmov, ki so planili v ospredje na albumu Afterburner (1985), zdaj kaže, da je te diskoidne zasvojenosti konec, za rehabilitacijo pa ima zasluge Rick Rubin, ki je prevzel producentske vajeti in svetlo prihodnost skupine ZZ Top poiskal v njeni preteklosti. Štiridesetminutni album La Futura v desetih komadih spet poka po šivih od zaprašenega bugija, čvrstega bluza in grobozrnatega rokenrola. Tres Hombres se očitno vračajo ...

Swans: The Seer

Glavni protagonisti newyorške ’no wave’ scene z začetka osemdesetih let, ki so s svojim brezkompromisnim ustvarjanjem neizbrisno zaznamovali sodobni glasbeni svet, so se na svetovno glasbeno prizorišče vrnili že pred dvema letoma, ko je Michael Gira zbral nekdanje člane zgodnjih Swansov in postregel z odličnim albumom My Father Will Guide Me up a Rope to the Sky, ki so ga z intenzivnim živim nastopom predstavili tudi v ljubljanskem Kinu Šiška.

Primate: Draw Back a Stump

Ker hardcore že dolgo ni več tisto, kar se je nekdaj zasledilo pod to oznako, je prav presenetljivo naleteti na zasedbo, ki to počne tako, kot se je to počelo pred leti. Seveda k temu pripomore dejstvo, da se v skupini Primate najdejo tudi člani zasedb Brutal Truth in Mastodont. Prvenec Draw Back a Stump ponuja slušatelju čistokrvni hardcore, ki premore delčke punka in grinda, vendar res samo delčke. In ker se Primate ne ozira ravno na trenutne godbene modne smernice, skorajda ni zaslediti novodobnih pritiklin, temveč samo hardcore stare šole. Točno takšen hardcore, kot so ga stružile zasedbe v osemdesetih letih preteklega stoletja, in teh resnično ni bilo malo. Nostalgično.

Cat Power: Sun

Chan Marshall z umetniškim imenom Cat Power se po šestih letih vrača s skladbami, ki zgolj po imenu prikličejo v spomin njen zadnji avtorski plošček Greatest, na katerem se je poigrala z vplivi memphiške glasbene tradicije. Sun je plošča, ki jo je Marshallova ustvarjala dalj časa in jo izdala ravno v trenutku osebne čustvene tragedije. Po večletni aktivni ignoranci lastnega ustvarjanja je naredila izjemno pozitiven in verjetno doslej najkonsistentnejši album, na katerem je večino dela opravila sama. To se kaže v izpovednih, globokih besedilih, nekoliko drugačnem zvoku (kitare pogosto zamenjajo sintetizatorji), sugestivnem vokalu ter očitni treznosti avtorice. Nov začetek Cat Power.

Peter Lovšin & Španski borci: Za spremembo

Po uspešno končanem Tečaju romantike (2003), ki je obhajal desetletnico Lovšinove solokariere izvirnega avtorja moško otožne mesene lirike, in po izjemnem etnosimfoničnem razpoloženju, ki ga je predlani nalil v Hudičev sod, je zdaj Perota s kitarsko našpičenimi Španskimi borci vred bogve zakaj odneslo nekam v obdobje benda Sokoli in refrensko bogatih besedil na poskok, pisanih na kožo študentskih pijank. V naboru neželenih stranskih učinkov tega regresivnega procesa imamo tu spet pesem v tujem jeziku (Ljubav na granici) in skladiščno razprodajo komada Sreča in mir, ki je pod naslovom Vojna in mir pred leti izšel že na zastonjskem EP-ju VEČ muz’ke. Okej, če gre res samo Za spremembo, potem naj bo, v živo pa preverimo 18. oktobra v Kinu Šiška.

Fulgeance: Step-Thru

2012, RX:TX

Incoming Cerebral Overdrive: Le Stelle-A Voyage Adrift

Ker iz bližnje Italije na srečo ne prihajajo samo šminkerske gothicheavymetalrock zasedbe, je med preostalimi čudaki mogoče zaslediti tudi Incoming Cerebral Overdrive (ICO). Na zadnjem izdelku skupine se naleti na precej jeznorito godbeno pogruntavščino, ki se giblje med rockom, metalom, jazzom, doomom, novodobno elektroniko in seveda popolno glasbeno svobodo. Morda bi se v tej zvočni zmesi lahko našle sorodne smernice z zasedbami, kot je Mastodon ali norveška Shining, a vseeno brez pretirane želje po kloniranju. Premišljen in dovršen izdelek, ki lahko kaj hitro zadovolji privržence eksperimentalnejše godbe in tudi tiste, ki se raje zanašajo na preverjene prijeme. Predrzno.

JJ DOOM: Key to the Kuffs

DOOM, človek, ki se v javnosti skriva za masko, ima za seboj burno obdobje. Najprej so ga (upravičeno) obtožili, da na koncertih namesto njega nastopajo vskoki, po predlanski turneji pa se zaradi zapletov ni mogel vrniti domov v ZDA, ampak je obtičal v rodni Veliki Britaniji. Novi plošček je neke vrste hommage Londonu in britanski kulturi, a v resnici bolj opazovanje šeg in navad okolja, v katero se je rodil, vendar ga doslej ni nikoli spoznal. Čeprav DOOM ni v najmočnejši rimaški formi, spet navrže ogromno značilno genialnih metafor ter sijajno kombinacijo meglene in konkretne produkcije. Sta pa tu tudi dva gosta, Damon Albarn in portisheadovka Beth Gibbons, le da sta postavljena precej v drugi plan. Srečno pot domov, DOOM!

The Raveonettes: Observator

Danski dvojec, ki deluje na relaciji New York–Los Angeles, že več kot dekado ustvarja zamazan zvočni milje, sanjsko pop glasbo na sledi surfa s pridihom hrupa in teme. Tako tudi tokrat, ko je pevec in kitarist Sune Rose Wagner plošček snoval pod pritiskom. Po poškodbi hrbta se je zaradi neznosnih bolečin znašel v objemu depresije, s katero se je boril v benzodiazepinski omami. Skupaj s pevko in basistko Sharin Foo prepevata o zavoženi mladosti, osamljenosti in izgubljenih ljubeznih. S kitarami v nekakšni monokromatski poltemi razpenjenih valov oblikujeta kipeče harmonije ter skupaj z elektronskimi bobni in klaviaturami ustvarjata sicer nekoliko čistejši zvok tokratnega šestega studijskega izdelka.

Grizzly Bear: Shields

Letošnja jesen prinaša obilo novih albumov iz vetrovnega in izrazito ustvarjalnega Brooklyna. Poleg skupine Animal Collective, ki jo pogojno lahko označimo kot del brooklynske scene, se po krajšem premoru na prizorišče vrača tudi četverica Grizzly Bear.

Dysrhythmia: Test of Submission

Po nekajletnem zatišju in novi založbi nemi trio Dysrhythmia slušatelju ponuja čisto in popolnoma inštrumentalno godbo. Ob omenjenih dogodkih je tudi godba na albumu Test of Submission precej drugačna, kot jo je bilo zaznati na predhodnih izdelkih, na primer na ploščku Psychic Maps ali pa Pretest. Še vedno je to kompleksna in tehnično dovršena inštrumentalna zmes hardcora, jazza, metala, rocka in nedefinirane godbene izraznosti, ki bi se ji najlaže reklo avantgarda. Le da tokrat močneje prednjači eksperimentalna struktura kompozicij, ki se tesneje navezujejo na zapletene matematične formule notnih polj kot v preteklosti. Ne ravno vsakdanja zadeva, ki zahteva popolno slušateljevo pozornost od začetka do konca. Virtuozno.

Minotaur Shock: Orchard

Za psevdonimom Minotaur Shock se skriva David Edwards, ki ustvarja v obmorskem Bristolu in se je s tokratnim ploščkom vrnil k manchestrski založbi, ki je pred več kot desetimi leti izdala njegov prvenec Chiffs-Chaffs And Willow Warblers. No, s petim studijskim izdelkom se vrača tudi k svojim koreninam in akustičnemu inštrumentariju. Skupaj z elektroniko oblikuje pastoralne melodije, ki vznemirjajo in navdajajo z upanjem. Predstavljajte si akustične flamenko kitare, zanj značilno zvončkljanje, ambientalne zvoke narave ter terenske posnetke, ki ob spremljavi sintetizatorja zvoka in elektronike skrbijo za nenehno plimovanje in ravno pravšnji odmerek serotonina. Arabeska za rano jutranje občudovanje sončnih vzhodov.

Dan Deacon: America

Ekscentrični baltimorski skladatelj in producent se vrača z verjetno najradikalnejšo stvaritvijo – konceptualnim albumom America. Po ploščku Bromst (2009), na katerem je nase opozoril z izrazito heterogenim načinom ustvarjanja glasbe in nekoliko smiselnejšimi besedili kot na prvencu, je to ploščo popolnoma posvetil domovini. Album je logično razdeljen na dva dela. Prvi vsebuje pet jeznih elektronskih noise-pop komadov z izrazito kritičnimi besedili o trenutnih družbenopolitičnih razmerah v ZDA, drugi pa slavi lepoto njihovih pokrajin v obliki klasično-elektronskih kompozicij. Album, ki si s svojo kritičnostjo, jezo, žanrsko raznovrstnostjo in izrazito aktivistično držo zasluži vse pohvale!

Death Grips: The Money Store

Verjetno že vse od Nirvane ni bilo benda, ki bi mu s tako surovim, s punkovsko energijo nabitim značajem uspelo pritegniti najširšo publiko.

Blacklodge: Machination

Ker je black metal najbolj bogokleten od vseh metalskih pogruntavščin, nekako ni čudno, da je tudi godbeno precej obskuren. Satan osebno iz obilice neposlušljivega blackmetalskega šundra občasno izvrže tudi kaj takšnega, kar premore več raznolikosti. Francosko govoreči Blacklodge ponuja že četrto dolgometražno zgoščenko, prežeto s precej artikuliranim black metalom in z obilico mračne zvočne sintetike. Začuda pri Blacklodgeu industrial ni le mašilo, ki zapolni praznino med komadi, temveč popolnoma enakovreden element v celotni godbeni podobi. Zaužiti je mogoče hladne mehanske ritme, obdane z objestno sintetično zvočno pokrajino in seveda bestialnim black metalom. Po dolgem času resnični žanrski izdelek brez balasta. Militantno.

Tom Zé: Tropicália Lixo Lógico

Pri petinsedemdesetih letih Tom Zé končno uživa pozornost, ki bi si jo – saj je eden najpomembnejših brazilskih kreativcev zadnjega pol stoletja – zaslužil že vsaj od konca šestdesetih let, ko je s somišljeniki zanetil tropicalio. Njegov novi album je menda ena letošnjih najbolj pričakovanih plošč v Braziliji, tisti, ki so ga že slišali, pa menijo, da gre celo za Zéjev najboljši dosežek v zadnjih dvajsetih letih. V mešanici spominov in odzivov na aktualne dogodke Zé razmišlja o ’odpadkovni logiki’ tropicalie ter v prepoznavnem slogu posodobi izročila tega vplivnega gibanja. Samba in bossa nova na krilih sodobnega brazilskega popa skozi Zéjev prefinjeni (in ekscentrični) jezik idejo tropicalie postavita na novo raven. Ko se zalesketajo odpad(ni)ki.

Yeasayer: Fragrant World

Tretji plošček brooklynske zasedbe Yeasayer Fragrant World diši po prekaljenih elektronskih čudaštvih, spretno zabeljenih z dobrim odmerkom popa, podobno kot pri predhodniku izpred treh let Odd Blood. Produkcijo novega izdelka – ta morda res ne prepriča že ob prvem poslušanju – je podpisala kar sama skupina, ki zveni kot delikatna mešanica zasedbe Depeche Mode (Reagan’s Skeleton), Princa (Longevity), Aphexa Twina (Henrietta) in skupine Moderat (Fingers Never Bleed). Melodični pop album s pridihom funka in osemdesetih let je resda milijone let stran od zasanjanega neopsihedeličnega folk prvenca All Hour Cymbals, a ljubiteljev elektropopa gotovo ne bo pustil hladnih, saj kar vabi na plesišče.