Animal Collective: Centipede Hz

Zasedba Animal Collective je s svojimi stalnimi in nestalnimi člani že od samega začetka nagnjena k eksperimentiranju z različnimi ritmičnimi, vokalnimi in instrumentalnimi tehnikami z veliko nenavadnimi efekti. Hkrati zbuja pozornost kot skupina, katere albumi se zmeraj razlikujejo od prejšnjih.

The Dr. Orphyus Project: Death Jazz

V dandanašnjem času, ko so ’one man bendi’ trend, ni ravno veliko takšnih, ki to, kar počnejo, spremenijo v umetnost. Zgoščenka Death Jazz je definitivno to, kar obeta naslov: deathmetalski jazz, v katerega vešči doktor s kirurško natančnostjo umesti še prvine swinga, polke, latina in obilico nedefiniranih, psihotičnih zvočnih izločkov. Vsekakor je zmagovalni godbeni element te zgoščenke pihalna sposobnost čudaškega doktorja, ki se odraža v bizarnih tonih milozvočne trobente. Death Jazz je izdelek, ki premore vse, razen dolgočasne in monotone godbene neinovativnosti. In verjetno bo ravno zaradi tega za vedno ostal nekje globoko, globoko v glasbenem podzemlju. Res škoda. Odpičeno.

Block Party: Four

Po nekajletnem premoru so britanski indie rokerji izdali četrti studijski izdelek, ki se preprosto imenuje Four. Od začetka si Kele Okereke, pevec in kitarist skupine, Russell Lissack (kitara), Gordon Moakes (bas, vokal) in Matt Tong (bobni) prizadevajo klasično rock formo nadgraditi, tudi z elektroniko, ki je počasi prehajala v ospredje njihove glasbe. Tokrat se vračajo h koreninam, k prvemu izdelku in kitaram, dejansko pa delujejo nekoliko posiljeno, saj so hrupni kitarski deli brez prave teže. Bolje se odrežejo pri subtilnejših komadih, kot je Real Talk. Čeprav produkcijo podpisuje Alex Newport, Four ni nič več kot solidna plošča.

Om: Advaitic Songs

Čeprav se je po tretjem albumu zazdelo, da je ultimativni stoner rockovski dvojec izčrpal potencial kombinacije basa, tolkal in vokala, je z novim, petim albumom zaprl usta dvomljivcem in povil doslej svojo najboljšo ploščo. Nove smernice, kanalizirane v bogatejše aranžmaje, je napovedala že kadrovska menjava pri četrtem albumu, to strategijo pa je dvojec po novem še razširil. Osnova ostajajo hipnotične ritmične mantre, transcendenco pa narekuje vzhodnjaška melodika, bodisi izpeljana iz arabskih motivov ali pa iz indijskih rag. Zaradi godalnih aranžmajev se je sicer nekoliko izgubila surovost s prvih albumov, toda glasba tudi z bolj umirjeno podobo ponudi prepoznavno intenzivno izkušnjo iskanja višje zavesti.

Public Enemy: Most of My Heroes Still Don’t Appear on No Stamp

Ob 30-letnici predzgodovine in 25 let po prvem dolgometražcu najvplivnejšega rap benda vseh časov se je nekaj moralo zgoditi. In se je! V presledku le dveh mesecev skupina Public Enemy obljublja kar dve plošči; druga naj bi izšla na simbolni datum, ob obletnici ’začetka ameriške nove zgodovine’, torej 11. 9. Prva z naslovom, ki je iztrgan iz besedila svetovne himne afroameriškega glasbenega upora Fight the Power, namiguje, da bi lahko šlo za izdelek, ki se ozira nazaj v obdobje, ko je najglasnejši glas newyorških ulic namešal popolno kombinacijo črnskega družbenega boja, zajebancije ter plesnih zank umazane in trde produkcije.

Dying Fetus: Reign Supreme

Ko se zasedba povzpne na sam vrh prehranske verige v svojem žanru, ji je verjetno do tega, da tam ostane čim dlje. Dying Fetus z albumom Reign Supreme ostaja tam. Zadnji, po vrsti sedmi album je popolnoma čistokrven deathmetalski izdelek, ki se spogleduje le z nenehno godbeno agresijo in pod tankom zmečkanimi trupli. Tehnično in produkcijsko dodelana zadeva poleg strumne žanrske linije ponuja nenehno akcijo, ki jo odlikujeta hitrost izvajanja godbe in neusmiljena komunikacija med prisotnimi glasbili. Ker je Dying Fetus trio, je to izvedbeno toliko zahtevneje, saj v godbi ni trenutka, ki bi ponudil nekaj počitka ali nepripravljenosti. Nečloveško.

SpectraSoul: Delay No More

Z drugim albumom brightonskega tandema SpectraSoul se po poslušanju slabe ure godbe zgolj utrdi prepričanje, da je fantoma uspelo; ne zgolj preseči okvire in si ustvariti svoj zvokovni svet, ampak tudi upravičiti velike upe, ki jih je srenja polagala vanju. Kar malce paradoksalno je, da ju še vedno uvrščajo v okvire liquid funka, dasiravno to le ni povsem neupravičeno, a njuni pobegi drugam se tu in tam kar pošteno nagibajo k nebobenbasovskim tirnicam, tjakaj k atmosfersko-downtempo rešitvam in minimalističnim podlagam. Specifika zvoka, h kateremu sta nagnjena, po slišanem tudi zahteva filigransko iskanje ter ustvarjanje na prisluh preprostih podlag in melodij. Inteligentno.

Beak >: >>

Ko je pred tremi leti izšel prvenec bristolskega tria Beak >, je bilo najbolj presenetljivo to, da ga je širša publika povsem spregledala. Najvidnejši član zasedbe ni bil namreč nihče drug kot genialec in šef downtempo zvezdnikov iz skupine Portishead Geoff Barrow, sicer eden najuglednejših britanskih kreativcev. Hkrati je res, da se je novega projekta lotil skorajda inkognito in nepretenciozno. Album je brez nasnemavanja nastal v vsega nekaj dneh, to prakso pa trojica sedaj nadaljuje tudi z drugo ploščo. Skorajda spontane akustično-sintetične variacije postrocka, krautrocka in psihedelije so pravi antipod Portisheadovega recentnega kompliciranja, obenem pa album >> kljub retro predznaku ponudi eno bolj svežih rockovskih izkušenj.

Japandroids: Celebration Rock

Iz Vancouvra, kanadskega mesta, ki si je v zadnjih desetih letih prislužilo etiketo nič kaj zabavnega kraja, tudi zaradi izrivanja alternativne klubske scene iz mestnega središča in zapiranja neodvisnih prostorov, prihaja dvojec Japandroids, ki je junija izdal drugo ploščo Celebration Rock. Album se začne in konča z ognjemetom, postreže pa z osmimi nabritimi punk rock komadi. Zvrstijo se v dobre pol ure in sestavljajo fluidno celoto.

Forgotten Silence: La Grande Bouffe

Metal že dolgo ni več samo metal, saj se je več kot uspešno skurbal z obilico drugih žanrov. Zato je moč naleteti tudi na zasedbe, kakršna je češko govoreča Forgotten Silence. La Grande Bouffe je precej bizarno usmerjen izdelek, ki ga poleg vseh mogočih metalskih žanrskih iznajdb krasijo še elementi hipaške psihedelije, jazza in svobodomiselnega godbenega eksperimenta. Da je ta godbeni hibrid popoln, seveda poskrbi tudi tehnična podkovanost vseh udeleženih v tem godbenem bogokletstvu. Vsekakor celoten izdelek bolj spominja na popotovanje prek stopljenih barvnih glasbenih pokrajin kot pa na čistokrvno brundavsko nabijačino, čeprav je ravno ta edina povezava ene kompozicije z drugo. Kislinsko.

Domo Genesis/The Alchemist: No Idols

Kalifornijski producent Alchemist po sodelovanju z Madlibovim mlajšim bratom Oh Nojem ostaja v izjemni formi in nadaljuje serijo sijajnih produkcij, ki ne rinejo v minimalistični, plastični rap ‘prihodnosti’, ampak udobno sedijo v estetiki preprostega semplanja preteklosti. Tokrat je pripravil teren za drugi album člana losangeleške ekipe skejterskih jebivetrov OFWGKTA Doma Genesisa, ki je od vseh kolegov v zadnjih dveh letih, ko so bliskovito postali globalni trendseterski (anti)heroji, morda najbolj popravil svoj slog nametavanja rim. Domo se izkaže kot suveren raper, a vseeno šov ukradejo Alchemistove podlage, ki režejo iz eksotičnih, včasih bizarnih in temačnih, a vedno neklišejskih malh. Rap, ne crap!

Plvs Vltra: Parthenon

Plvs Vltra je projekt japonske veteranke Toko Yasuda, glasbenice, ki je v zadnjih dvajsetih letih na kitari, klaviaturah in vokalno sodelovala pri različnih glasbenih postavah, najbolj pa je najverjetneje znana po svojem delu pri indie skupinah Blonde Redhead in Enon. Punca je naredila korak naprej in Parthenon je igriv prvenec, ki predstavlja nekakšen brikolaž duba, umirjenega hip-hopa in elektra, pri njegovem nastajanju pa so sodelovali Danny Ray Thompson (Sun Ra Arkestra), Scott Allen (Thunderbirds Are Now), Thomas Keville (Man Man) in John Schmersal, sotrpin iz skupine Enon, ki je album produciral. Nalezljiv pop izdelek z eteričnim vokalom Yasudove v ospredju je skoraj v celoti narejen s samplerjem. Sladkobno.

Nina Kraviz: Nina Kraviz

Pompozne napovedi tipa ’eden najbolj pričakovanih elektronskih albumov leta 2012’ je navadno treba jemati previdno, sploh ko gre za glasbo v kontekstu klubske elektronike. Še bolj takrat, ko gre – kot pri Nini Kraviz – za albume ustvarjalcev z zvezdniškim potencialom.

Yun-Fat: Apocalypse Via Copacabana

Ni ravno veliko zasedb, ki bi resnično proizvajale tisto, za kar se označujejo. Na drugem celovečernem izdelku južnoameriških vaških posebnežev je slušatelj deležen vseh mogočih godbenih žanrov, ki jih zasledimo v bolj ali manj komercialni ponudbi. Skupna točka je seveda besneči deathgrind, ki pa se mu naslednji trenutek priključijo še jazz, funk, bossa nova, reggae, pop in vse druge zvrsti. Apocalypse Via Copacabana je po konceptualni plati popolna zajebancija, a obenem je po godbeni plati resna in izpopolnjena zadeva, kakršne zlepa ni mogoče zaslediti na vsakem koraku. Čudaška in napredna godba, ki lahko premore vse ali nič. Objestno.

Laetitia Sadier: Silencio

Solističnemu prvencu, ki ga je Sadierjeva objavila pred dvema letoma, so mnogi očitali preveliko podobnost z izdelki njenega nekdanjega benda Stereolab. Primerjav se ji ni uspelo otresti niti z zasedbo Monade, nič drugače pa ni z njeno novo solistično ploščo Silencio. Očitno je to pač izraz, ki Francozinji najbolj ustreza, navsezadnje je k sodelovanju ponovno povabila Tima Gana, s katerim sta postavila nove standarde za vpeljavo socialističnih in marksističnih idej v kontekst pop glasbe. Socio-politična angažiranost zaznamuje tudi ploščo Silencio, toda Sadierjeva ji tu da izrazito intimno podobo, sorodno le tisti, ki jo najdemo pri kakšnem Robertu Wyattu, a z veliko več francoskega šarma. Kritika kapitalizma verjetno še nikoli ni bila slišati privlačneje.

Red Hot Chili Peppers: Rock & Roll Hall of Fame Covers EP

Skupina, ki se je uspešno prebila iz podtalja v sam vrh rockovskega mainstreama, še naprej kljubuje starosti, saj so se na videz večno mladi Peppersi tokrat lotili priredb, seveda z razlogom: gre za komade izvajalcev, ki so po precejšnji glasbeni kilometrini zasedli mesto v clevelandski dvorani Rock & Roll Hall of Fame. Plošček odpira netipično nežna in pocukrana verzija komada Teenager in Love, ki bi marsikateri babici strla srce. Nadaljujejo z Ramonesi (solidna priredba skladbe Havana Affair), nato pa se lotijo še skupine The Stooges s polnokrvno različico komada Search & Destroy, doowopovsko izvedbo skladbe I Get Around pa bi jim lahko zavidal celo Brian Wilson. Nekoliko komična počastitev svojega vstopa v ugledno rockovsko institucijo.

Bruce Springsteen: Wrecking Ball

Bruce Springsteen je tisti roker, ki se nikoli ni drogiral in nikoli ni bil pravi ’jebač’, a v nasprotju z nekaterimi drugimi legendarnimi rokerji se tudi ni nikoli ustavil. Je vitalen in še vedno dela nove komade. V bogati, že skoraj 40 let trajajoči karieri je pevec z značilnim počenim glasom prejel številne nagrade.

John Zorn Moonchild Trio: Templars-In Sacred Blood

Ker godbeni konzument pri Johnu Zornu večinoma ne ve, kaj ga bo doletelo na njegovem novem zvočnem izvržku, je to, kaj ga čaka, pred konzumiranjem verjetno najlažje presoditi s preverbo drugih sodelujočih. Tokrat si je omislil stare znance, ki se odzivajo na imena Patton, Dunn in Baron, rezultat sodelovanja pa je seveda precej nažigaška godba. Giblje se nekje med prosto, dokaj nedefinirano jazzovsko improvizacijo in glasnim ter besnečim grindom. Izdelek Templars-In Sacred Blood sicer ne dosega norosti kakšnega Pain Killerja ali pa morda Naked Cityja, a vseeno slušatelju ponudi primerno dozo godbene agonije in zvočne bolečine, da vse skupaj ne zveni preveč povprečno in vsakdanje. Dramatično.

L.A.O.S.: Finally

Finski kvartet Large Amount of Soul je prvenec Finally pacal skoraj štiri leta in na srečo je z njega prišlo bistveno več dobre godbe, kot se je dalo slutiti po singlih. Zven producentsko-DJ-skega trojčka in pevke Alexx je polnomasten na basu, melodično raznolik in skoraj brez težkih primesi, z duše polno skledo. Tudi ženski vokal ne posiljuje v tri dni, ampak je serviran al dente. Če bi tale izdaja datirala pol desetletja nazaj in bi bila ustvarjena na Otoku, bi šlo za eno velikih zadev na liquid-atmosferski sledi drum and bassa in bi se zanjo ter za pol prgišča potencialnih hitov borile velike založbe. Tako pa so predaleč od središča dogajanja in si lahko kaj več obetajo doma. Omehčano.

A Place to Bury Strangers: Worship

Hrupna newyorška zasedba je precej pridobila, kar zadeva vidnost, ko je navdušila Daniela Millerja, ki je pred štirimi leti za založbo Mute izdal njen drugi dolgometražni izdelek Exploding Head. Medtem je doživela kadrovske spremembe in iz tria je nastal dvojec z multiinstrumentalistom in pevcem Oliverjem Ackermannom za krmilom, na basu in z vokalom ter po potrebi tudi na bobnih pa mu družbo dela Dion Lunadon. V različnih komadih se jima na albumu, za katerega so bobne snemali kar v dvigalu, pridružujejo še drugi glasbeniki. Ob pomoči elektronike resda ustvarijo nekoliko manj hrupen izdelek od predhodnika, a kitare še vedno mogočno stružijo in ustvarjajo blago nevrotično atmosfero ploščka, kjer ni prostora za sončne žarke.

Iggy Pop: Après

Nekdanji boter punk rocka je že s prejšnjo ploščo nakazal, v katero smer se gibljejo njegove trenutne glasbene preference – Iggy Pop, pevec legendarne skupine The Stooges, ki se je nekoč na odru rezal s steklom in izvajal različne, po pravilih lepega vedenja nespodobne reči, je pred tremi leti izdal plošček Préliminaires in z njim dosedanji glasbeni karieri dobesedno obrnil hrbet. Zakaj? Zato, ker se je na tem albumu usmeril v raziskovanje šansona, neworleanškega jazza in deloma bluesa, to pa je popolno nasprotje tistega, po čemer je Iggy znan.

Nile: At The Gates Of Sethu

S sedmo celovečerno ploščo se zasedba Nile ponovno odpravi v svet mračne egipčanske mitologije, kjer prevladujejo krvava in hudobna božanstva, katerih edini namen je trpinčenje človeške rase. Slušatelju ponudijo godbeno dovršeni death metal z obilico razgibanosti in glasbenega nasilja. Ker pa je Nile konec koncev vrhunski šund, je res prava škoda, da tokrat malce zaostaja s ponudbo obscenih napevov, ki naj bi ponazarjali življenje oziroma trpljenje posameznikov v antičnem Egiptu. Ne glede na to Nile še vedno premore veliko slabega okusa in komplicirane virtuoznosti ob tvorjenju unikatnega death metala, ki lahko zadovolji slehernega ljubitelja bolj agresivne in brezobzirne godbe. Ithyphallic.

DIIV: Oshin

Frontman zasedbe DIIV Zachary Cole Smith je do lani slovel kot član surf rock skupine Beach Fossils. No, fant se je zatem zaprl v studio v Brooklynu in z Devinom Rubenom Perezom, Andrewom Baileyjem ter Colbyjem Hewittom postregel s svilnatim prvencem Oshin, ki glasbene niti plete v natančno stkano pajkovo mrežo, v katero se je ujel hipnotičen zven slide kitare in odločnega bobna, pospremljen s sanjskim vokalom, ki je tam bolj za ozadje. Eden od vrhuncev tega melanholičnega izdelka z vedno novimi sloji migetajočega zvoka kitar je gotovo nalezljiva How Long Have You Known. In čeprav ta sanjska pop plošča ne prinaša nič novega, komadi pa so si na las podobni, je to gotovo album, ki očara in ga enostavno moramo slišati.

Marconi Union: Different Colours

Nekdanji manchestrski ambientalni dvojec že z naslovom novega ploščka opozarja, da se je v zasedbi Marconi Union zgodila opazna sprememba: leta 2010 se je duetu pridružil pianist Duncan Meadows, ki je s svojim zvočnim prispevkom bistveno izboljšal zvočno podobo živih nastopov, njegova navzočnost pa se najbolj čuti na Different Colours, po lanski Beautifully Falling Apart drugem albumu, ki ga je zasedba posnela kot trio. Sedem novih instrumentalnih skladb ponuja večinoma umirjene, dodelane zvočne pokrajine, sestavljene iz različnih elektronskih in organskih drobcev, ki se poleg dejstva, da delujejo odlično kot celota, dodatno razvijajo in s tem ustvarjajo bogate slušne učinke.

Sébastien Tellier: My God is Blue

Potem ko je francoski dežurni ekscentrik in provokator Sébastien Tellier na albumu Sexuality (2008) raziskoval – seksualnost, z novo ploščo My God is Blue naredi logičen korak naprej. Postavi se v vlogo duhovnega guruja (boga), oblikuje ’modro zavezništvo’, fiktiven kult, s katerim svojim privržencem ponudi svoboden prostor za izživljanje ultimativnih fantazij, sam pa se odpravi na lov za Resnico.

Fear Factory: The Industrialist

Verjetno je največja težava zasedbe, ki se v nekem trenutku prebije iz morja povprečnosti, ostati na isti ali morda višji ravni. Po vzponih in padcih Fear Factory je zadnji digitalni izdelek pravzaprav nekakšen časovni objem vsega tega nihanja. Prav tako tu od kompozicije do kompozicije niha godbena izraznost. Še vedno je prisoten sintetični metal, ki ga enkrat prežema subtilna melodičnost, drugič pa agresivna nažigancija. Za vsakega nekaj? Ne bo šlo. The Industrialist je precej enoličen in v neko obskurno komercialno smernico zasnovan izdelek, ki ne premore skoraj prav nič tistega, kar so bili Fear Factory sposobni nuditi pred časom. Pompozno, naivno in skorajda že popolnoma nepotrebno

Neil Young & Crazy Horse: Americana

Neil Young, »čuvaj večnega plamena rokenrola«, je v devetdesetih doživel mali preporod z albumi Freedom, Harvest Moon in Broken Arrow ter Sleeps With Angels in Year of the Horse, dvema odločnima drncema z zasedbo Crazy Horse, s katero je, če me spomin ne vara, v novem tisočletju zadnjič sodeloval leta 2003. Zdaj so se zbrali, da bi kot na ogrevalni vaji urezali ducat zimzelenih folk standardov – da, tudi Oh, Susannah in Clementine sta vmes –, ki pa zvenijo sila ironično in nič kaj polikanih robov. Da ima Neil nekaj za bregom, kažeta tudi Guthriejeva This Land is Your Land ter himna združenega kraljestva God Save the Queen, s katero se album sklene. Angažiranost navidezno apolitičnega izdelka ostremu ušesu kakopak ne bo ušla.

Bologna Violenta: Utopie e piccole soddifazioni

Verjetno ni veliko klasično izobraženih violinistov, ki bi nastopanje v prestižnih orkestrih in še prestižnejših ustanovah zamenjali za godenje v mračnih alternativnih luknjah. No, ravno za slednje se je odločil posameznik z imenom Nicola Manzan ali Bologna Violenta. Na zgoščenki Utopie e piccole soddifazioni sam poprime tudi za vsa sodelujoča glasbila, katerih končni izkupiček je agresivni grindcore s primesmi sintetike in nedefinirane klasike. Po večini sicer inštrumentalni izdelek slušatelju v slabe pol ure postreže s kratkimi in hitrimi kompozicijami, močno zaznamovanimi s psihotičnimi godalnimi vložki, ki premorejo resnično širok godbeni spekter. Ekstravagantno.

Netsky: 2

Triindvajsetletni Belgijec Boris Daenen alias Netsky je pred tremi leti prvič pritegnil pozornost založbe Hospital, kjer je nato izdal tudi prvenec, preprosto poimenovan Netsky. Tale plošček je nadaljevanje, zato nosi številko 2. S tako preprostimi drobci se predstavlja prekljasti navihanec, ki je medtem že postal superzvezda, saj se je album takoj po izidu uvrstil med top pet prodajanih albumov vseh žanrov v angleškem in ameriškem iTunesu. Začinil ga je tudi z živo zasedbo, s katero je dva večera zapored razprodal svoja antwerpenska nastopa.

Concord Dawn: Air Chrysalis

Povsem sveža in takisto solidna Mattyjeva nova zora se s tem ploščkom, ki odpeketa ducat krogov v 68 minutah, zelo priljudno odpre ušesom. A kot bi se zvok na začetku malce stopil kakor maslo na poletnem soncu, kasneje pa vendarle očvrsti. Naslovna skladba na petem mestu je nedvomno vrhunec albuma, po katerem pa zadeve niso več tako fokusirane in ponekod celo umanjka pravi pogon. Toda celota, še posebej zapakirana v njegov DJ-evski set, vendarle učinkuje povsem drugače, v značilnih linijah letov. Solidna, ne pa pretresljiva izdaja bo navkljub osnovni temačni usmerjenosti skupine Concord Dawn zaradi razvoja svetle plati ujela še kakšnega poslušalca. Hja, tudi to prinesejo leta. Masleno.