Egyptrixx: Bible Eyes

Zadnji dve leti ponovno opažamo vzpon zanimivih, odprtih elektronskih muzik, ki raje kot na generiko stavijo na izvirno avtorsko poetiko. Temu novemu valu se je z dolgometražnim prvencem pridružil tudi kanadski producent David Psutka alias Egyptrixx, ki je s svežim izrazom že očaral poznavalce aktualnih, trendovskih elektronskih smernic. Ne naključno. Na plošči Bible Eyes Psutka mojstrsko združi elemente ta čas izjemno popularnih (britanskih) basovskih muzik, gruv plesne klubske elektronike in opojno pop senzibilnost. Skladba Chrysalis Records, v kateri se z glasom pojavi synthpoperka Trost, je morda celo eden najlepših pop dosežkov zadnjih let, zato lahko od Psutke v prihodnosti upravičeno pričakujemo še več sorodnih domislic.

Bon Iver: Bon Iver

Čeprav se pod imenom Bon Iver skriva štiričlanska skupina, ki je nase opozorila pred petimi leti z odličnim prvencem For Emma, Forever Ago, je kreativni motor skupine pravzaprav Justin Vernon, glasbenik in tekstopisec iz Wisconsina. Omenjeni album je bil plod težkih časov, ki jih je Vernon takrat preživljal: njegova skupina DeYarmond Edison je razpadla, prav tako njegovo razmerje, kot pika na i pa se je pojavila še bolezen, ki mu je onemogočila dostojno življenje in ustvarjanje. A kot kaže, so te okoliščine precej vplivale na njegov ustvarjalni razvoj. Iz Severne Karoline se je preselil v očetovo barako na podeželju v Wisconsinu in tam v dolgih, osamljenih zimskih mesecih ustvaril verjetno enega najboljših prvencev zadnjega časa. S svojim značilnim in prepoznavnim falzetom, z enostavnostjo melodij in zgodbami, ki so bile povezane v izrazito koherentno celoto, je dejansko ustvaril mojstrovino, ki je v prihodnjih mesecih (in letih) postala sinonim za odlično indie folk glasbo.

Angizia: Kokon. Ein schaurig-schönes Schachtelstück

So zasedbe, ki z enim samim komadom razkrijejo slušatelju celotno polje svoje zmožnosti godbenega izražanja, in seveda so tudi zasedbe, ki za to potrebujejo vsaj en album, če ne celo dva ali več. Med slednje se lahko vpiše tudi avstrijska skupina Angizia. Brez dvoma je to, kar ponudi konzumentu na zadnjem izdelku, popolnoma nežanrska godba, ki se spogleduje z novodobno klasiko, elementi jazza, dekadentnega kabareta, čudaškega eksperimentiranja in navsezadnje tudi nedefiniranega metala. Skozi celotno zgoščenko pa vse skupaj nosi pridih nekakšnega obskurnega teatra morbidnih pokvek, ki se ga ne bi sramovali niti najbolj avantgardni avtorji. Primerno za vse ljubitelje godbenega čudaštva. Introspektivno.

Ill.skillz: Nectar & Ambrosia

Bili so časi, ko sta DKay in Rawfull ustvarjala zvoke, ki so dvigali obrvi in pete. In so časi, ko sta se za albumski prvenec spustila v mišmaš drum and bassa, dubstepa, trancea in še česa. Rezultat je 14 skladb ter uvod in zaključek v 73 minutah, znotraj njih pa precej upočasnjene godbe, ki ponekod zveni kot izgubljeni posnetki iz osemdesetih let. Resda je pri nekaj posrečenih komadih moč zaznati njune sposobnosti, toda za album, ki ni ne tič ne miš, je to premalo, da bi se večkrat uvrstil v različne sete drugih DJ-ev. In to po desetletki dela. Morda še najbolj asociirata na Marcusa Intalexa, ki bi delal glasbo na zvočnike prenosnika. A Intalex bi vedel, za koga dela tak šmorn. Janhammerovsko.

Beirut: The Rip Tide

Ameriška indie zasedba Beirut se je že od prvega albuma (Gulag Orkestar, 2006) navduševala nad balkanskim glasbenim izročilom, na drugem (The Flying Club Cup, 2007) je ustvarila očarljivo mešanico glasbene zapuščine jugovzhodne Evrope in vplivov francoskega šansona, na pravkar izdanem tretjem albumu pa se odmika od mednarodnih glasbenih vplivov in se bolj osredotoča na formo kakovostnega popa. Kljub temu je The Rip Tide plošča, ki še zmeraj združuje prej omenjene elemente, hkrati pa očitno opozarja na ustvarjalno zrelost frontmana in vokalista Zacha Condona, ki mu je z izbiro že znanega instrumentarija, značilnim vokalom in poglobljenimi besedili uspelo ustvariti pravo malo mojstrovino neodvisnega popa. Očarljivo.

The Beastie Boys: Hot Sauce Committee Part Two

Z novim, osmim studijskim albumom se kultni newyorški trojec brez zadržkov vrne 25 let v preteklost, v čas ko je - takrat še kot hardcore bend - med prvimi ugotovil, da so punkovsko miselnost uspešno posvojili raperski pionirji. V naslednjih letih so Beastie Boys zrasli v eno največjih hiphop/rap zasedb, njihovo vračanje k starošolskim koreninam pa danes v primerjavi z dobršnim delom sodobne raperske produkcije paradoksalno ponuja veliko bolj svež posluh.

Japanische Kampfhorspiele: Kaputte Nackte Affen

Z zadnjim zvočnim izdelkom naj bi se bojda nemška združba Japanische Kampfhorspiele poslovila od nadaljnjega delovanja v glasbenem undergroundu. Poslovilna zgoščenka prinaša slušatelju razgibano in dokaj kaotično zmes med metaliziranim hardcorom ter agresivnim punkerskim grindom s kančkom svojevrstnega zunajžanrskega pristopa pri tvorjenju vsesplošnega zvočnega kaosa. Glede na predhodne izdelke je Kaputte Nackte Affen še najtežji in najmračnejši album omenjenih godbenikov, brez pretiranih samouničevalnih nagonov. Po trinajstih letih delovanja je to precej zgleden izdelek za zaključek zanimive in razgibane godbene kariere, ki je ves čas ostajala zvesta le sama sebi. Finalno.

Fire! With Jim O'Rourke: Unreleased?

Skandinavski jazzovski trio Fire! je že predstavil svojo mešanico avantgardnega jazza in trdnih rockovskih ritmov na prvencu You Liked Me Five Minutes Ago (2009). Tokrat se Mats Gustafsson, Johan Berthling in Andreas Werliin predstavijo v podobni luči, a z bistvenim dodatkom: zvočnim prispevkom Jima O'Rourka, ki je nastal ob njihovem skupnem nastopu v Tokiu. Štiri daljše skladbe se močno naslanjajo na mešanico avantgardnega jazza in eksperimentalnega progresivnega rocka. Ponavljajoči se ritmi Andreasa Werliina poslušalca počasi vpeljejo v skladbo, ki se nato gradi z vsemi dodatnimi elementi - saksofonskimi izbruhi, hipnotičnim basom in odličnimi kitarskimi intervencijami Jima O'Rourka. Psihedelično-eksperimentalno popotovanje vrhunskih glasbenikov.

Nikki Louder: Our world died yesterday

Ta čas eden najdejavnejših domačih bendov je med obsežnim koncertiranjem našel čas za svoj že drugi dolgometražec, s katerim širi estetiko s pred dvema letoma objavljenega prvenca Alain, I'm sorry. V podobi intenzivnega, punkovsko udarnega hrupnega rocka kamniški trojec briše sledi med zvočno kaotičnostjo in skladateljsko urejenostjo ter izriše zanimiv, razgiban in svež pogled na sodoben rockovski izraz. Ob tem ohrani stik s preteklostjo, a je ta dovolj ohlapen in v slovenskem glasbenem prostoru skoraj povsem spregledan, zato skupini Nikki Louder zlahka prilepimo status ene trenutno najzanimivejših domačih zasedb. Še več, nič ne zaostaja niti za svojimi britanskimi in severnoameriškimi somišljeniki, ki so rockovske muzike prevetrili v zadnjem desetletju.

he Brookes Brothers: The Brookes Brothers

Duo The Brookes Brothers je klasičen, stereotipen primer za večno razpravo o komercialnosti nek(ater)ih izvajalcev; v tem primeru bi bili takšni očitki povsem upravičeni, saj sta brata Dan in Phil Brookes prerasla žanrske okvire že s prejšnjimi singli, ki so jih predvajali starejši in uglednejši predvajalci glasbe na radiih in v klubih, njuna glasba pa nosi v sebi takšen potencial od samih začetkov. Toda tu pridemo do dileme: je vsa poslušljiva glasba nujno komercialna in ali imajo vsi, ki ustvarjajo poslušljivo glasbo, namen komercializacije ali je vendarle dovolj ustvarjati glasbo per se? Pri bratih Brookes so že od začetka očitnejše producentske ambicije, saj sta se ukvarjala z DJ-anjem, njuna produkcija pa ni kipela od frekventnih polovičarskih izdelkov. Svoje talente sta razvijala počasi, komade izdajala (na videz) premišljeno in šele maja smo po devetih letih del(ovanj)a in nizu odmevnih singlic končno dočakali album, ki je že zaradi renomeja tega bratskega tandema zbujal ogromno obetov. In pričakovanja so se uresničila. Sveža, žmohtna in do ušes prijazna godba se je sprožila, ko je tale biserček stekel prvi krog skozi zvočnike in odigral 13 komadov (in iztočnico) v 69 minutah. Od tedaj jih je naredil še kar nekaj, zvočna slika pa se nikakor ni skazila ali razredčila. Danu in Philu se je odlašanje obrestovalo s kompaktnostjo in z zanimivostjo izdelka, s katerim sta skočila proti vrhu letošnjih albumskih izdaj.

Haemorrhage: Hospital Carnage

Po skoraj petih letih zatišja se v mrtvašnico vračajo krvavi godbeni patologi, združeni v zasedbo Haemorrhage, ki se je končno znašla pod okriljem založbe Relapse. Zgoščenka Hospital Carnage v dobre pol ure premore 15 kompozicij pravovernega gore grinda, prežetih z nevsakdanjimi posegi v človeško telo in njegovimi razkosanimi ostanki na obdukcijski mizi. Zdaj že z osmim albumom po vrsti v več kot 20 letih Haemorrhage slušatelju sicer ne ponudijo kakšnega pretiranega virtuoznega godbenega napredka, kar pa je pravzaprav več kot dobrodošlo, saj bi bilo od krvavih Špancev popolnoma nesmiselno pričakovati kaj drugega kot bolestni pathological grind v stilu starih dobrih Carcass. Neetično.

Samiyam: Sam Baker's Album

Samiyamova kompilacija bitov je bila pred tremi leti sploh prva izdaja danes superuspešne založbe Brainfeeder, ki jo vodi prvo ime »beats« scene Flying Lotus. In sedaj se Sam vrača s svojim prvim pravim albumom, ki pa je v resnici še ena ne preveč povezana zbirka, polna vreča značilne produkcije, ki je namenoma pretirano kompresirana do obisti. Bobni so surovi, suhi kot Sahara in popolnoma nekvantizirani, preko njih pa mladec nametava disharmonične synth linije in drobce zmaličenih semplov. Nič pretresljivo novega torej. Samiyam ohranja pečat razmajanih, a hkrati povsem kompaktnih, udrihajočih posnetkov. Nekje na polovici kucljasta vožnja postane suhoparna, a se proti cilju spet razgiba. Neposredno, brez ovinkarjenja in odvečnih okraskov.

Res Nullius: Prekletih bazar

Sedem let po albumu Revolver ljubezni se z novim izdelkom vrača najbrž najbolj trdoživo ime domače rockovske scene, ki ga v 20 letih niso spridili ne trendi, ne sponzorji, ne recesija. Vračajo morda ni ustrezen izraz, saj Res Nullius niso nikamor odšli. Ves ta čas ostajajo tam, kjer smo jih slišali zadnjič, in sicer na svoji strani trdega osebnoizpovednega rockerskega izraza ostrih robov, kakršnega v slovenskem jeziku praktično ne delajo več. Ne obremenjujejo se z všečnostjo, kontinuiteto in novostmi za potešitev želja publike. Res Nullius se spreminjajo samo zato, da bi ostali isti: zvesti samosvoji kitarski poetiki, ki jo na petem albumu Prekletih bazar v desetih skladbah žlahtno nadgradijo z zvrhano mero pristnega bluesovskega izročila. Avtentično.

The Pierces: You & I

Zgodba Catherine in Allison Pierce, sestrske naveze z imenom The Pierces, je presenetljivo podobna zgodbi z začetka novega tisočletja iz pozabe obujene eterične folkovske pevke in pisateljice pesmi Vashti Bunyan. Tako kot so Bunyanovi v šestdesetih letih minulega stoletja pri snemanju njenih prvih singlov pomagali eminentni glasbeniki in producenti, je s sestrama Pierce pri snemanju novega albuma sodeloval basist zasedbe Coldplay, Guy Berryman. In tako kot je Vashti v svojem času zaradi spregledanosti opustila glasbeno kariero, sta bili tudi Pierceovi že skoraj odločeni prekiniti ustvarjanje novih pesmi. Daljne sorodne vezi lahko iščemo še v njihovi folkovski izraznosti, vsaj deloma pa jim je skupna tudi hipijevska podstat. Kolikšen navdih - če sploh - sta v starejši kolegici našli Allison in Catherine, sicer ni znano, sta pa svoj prvi album izdali prav v času, ko je nova severnoameriška struja folkerjev z Devendro Banhartom na čelu odkrila glasbo Bunyanove.

Polkadot Cadaver: Sex Offender

Po razpadu ne ravno vsakdanje zasedbe Dog Fashion Disco so se preživeli člani združili v pogruntavščini, ki so jo poimenovali Polkadot Cadaver. Z novim, drugim studijskim izdelkom po vrsti, je slušatelj deležen žanrsko precej neobremenjene godbe, ki se giblje nekje med tistim, kar je nekdaj počela zasedba Mr. Bungle, in tistim, kar še vedno počne Slayer ali Fear Factory. Drugače od prvenca Sex Offender ponuja večjo obilico sintetične elektronike in za kanček malce spevnejši pristop do tvorjenja godbe z lahkotnim pomanjkanjem čudaštva. Ne glede na to pa Polkadot Cadaver še vedno ostaja svojevrstna glasbena posebnost, na kakršno se v poplavi dolgočasne in povprečne ponudbe godbene industrije ne naleti vsak dan. Primerno.

The Horrors: Skying

Britanski kvintet The Horrors se že od prvega albuma ukvarja z iskanjem izvirnega glasbenega izraza, pri čemer so si fantje doslej izposojali od psihedeličnega in garažnega rocka šestdesetih let, vrhunske postpunkovske ustvarjalnosti osemdesetih in t. i. shogaza. Pri uspehu hvaljenega prejšnjega albuma Primary Colours jim je pomagala producentska taktirka Geoffa Barrowa (Portishead), tokrat pa jim pomagajo lastne glasbene izkušnje, saj je Skying rezultat dela in produkcije same skupine. Na albumu prevladujejo vokalni vrhunci pevca Farisa Badwana, izraziti analogni sintetizatorji in značilne kitare, ki precej spominjajo na zlato obdobje britanskega postpunka, še posebej na Simple Minds ali liverpoolsko skupino Echo & The Bunnymen. Skyline dokazuje, da je lahko sistematično recikliranje zgodovine popularne glasbe tudi ustvarjalno in izvirno.

Cults: Cults

Šestdeseta leta so bila eno lepših obdobij za pop glasbo. Tega se očitno zaveda tudi mlada newyorška zasedba Cults, ki na svojem dolgometražnem prvencu križa estetiko yé-yé in sodobne (indie) pop smernice. Odobravanje trendovskih medijev zato ni nobeno presenečenje, so pa v njeni glasbi zanimiv spoj raznoterih izročil in očarljivih zvočnih domislic že prepoznali tudi zahtevnejši poslušalci. Razgibane, sanjave, poletno razpoložene pop skladbe ponujajo razmeroma svež, izviren posluh in obenem hitro obstanejo v ušesu. Tam, kjer se zasedba ujame v trendovsko, rockovsko zgoščevanje, se zanimive ideje sicer deloma porazgubijo, zato pa toliko bolj navduši enostavnejša, otroško naivna forma, ki ne skriva nostalgičnih vzgibov. Sladko in iskrivo.

Danger Mouse & Daniele Luppi: Rome

Ameriški superproducent Danger Mouse (Brian Burton) vse od leta 2004 niza uspešne in izjemno raznovrstne projekte. Najbolj znan je kot producent plošč skupin Gorillaz in Black Keys ter Beckovih izdelkov, še bolj pa kot polovica pop fenomena Gnarls Barkley. Te impresivne reference so ga nazadnje pripeljale celo do tega, da se prav zdaj ukvarja z albumom samega U2. In ravno ob tej skoraj tabloidni novici je izšla plošča, ki jo je Burton potihoma napovedoval že dolgo. Projekt je nastajal debelih pet let, torej veliko dlje, kot traja njegova svetovna slava, in sicer v navezi z italijanskim skladateljem Danielom Luppijem.

Paradox: Ramification

Tale s starimi znanci in svežimi albumi se nujno ne izide vedno, in tudi pri temle albumu se ni. Paradox je pred časom delal glasbo, ki je precej laže ohranjala stik s sedanjostjo in tistim, kar se kaže na obzorjih sodobne produkcije. V retro džungli, kuhani s primesmi jazza in s poudarkom na drumu (ne na basu, nekoč imenovanem drumfunk), upočasnjeno in ležerno pluje proti temačnejšim vodam in ne odstira svežih...

Sbtrkt: Sbtrkt

Enigmatični londonski producent »postdubstepa« Aarone Jerome, ki se na nastopih skriva za masko, je v letu in pol naredil več kot kup njegovih kolegov v petih. V ospredje pestre in hitro razvijajoče se scene se je zavihtel z z vzkliki hvaljenimi singlicami, predvsem pa z remiksi za svetovne zvezde (elektronike). Z albumom samo potrjuje svoj status in nekateri mediji ga že naivno in vehementno...

The Dø: Both Ways Open Jaws

Francosko-finski duo The Dø sestavljata pevka Olivia Merilahti in multiinstrumentalist Dan Levy, ki sta najprej ustvarjala glasbo za film in gledališče. Različni glasbeni vplivi, kot so npr. postpunk, jazz, folk in klasika, so najopazneje oblikovali njun precej eklektičen glasbeni izraz, ki je prvencu A Mouthful (2008) priskrbel sloves enega boljših francoskih albumov neodvisnega popa.

PJ Harvey: Let England Shake

Izid osmega studijskega albuma britanske pevke, avtorice besedil in multiinstrumentalistke PJ Harvey je pospremilo tako rekoč enotno mnenje glasbenih poznavalcev. Ploščo Let England Shake so skoraj brez izjeme razglasili za njen nov vrhunec, to pa je po dvajsetih letih uspešne kariere, v kateri si je izoblikovala vlogo ene najbolj samosvojih, pronicljivih in inovativnih glasbenic, še ena potrditev njenega...

PJ Harvey: Let England Shake

Da jo vse bolj zanima zvočno raziskovanje, je napovedala že s klavirsko-baladnim predhodnikom White Chalk (2007). Z novim albumom pa je ob pomoči dolgoletnih sodelavcev Johna Parisha in Micka Harveyja zanimivim zvočnim domislicam namenila še več prostora. Skladbe so menda najprej zaživele v obliki preprostih skic, toda mojstrsko ukrojeni aranžmaji studijskih posnetkov ne skrivajo PJ-inega recentnega posluha za (sodobno) klasično glasbo. Zvesta je ostala tudi svojim kantavtorskim, bluesovskim, alter-art-punkrockovskim vplivom, ki jih je skozi izjemno avtorsko poetiko sestavila v razgiban, intriganten pop format.

Vomitory: Opus Mortis VIII

So zasedbe, ki poskušajo z vsakim novim izdelkom nadgraditi predhodnega ali celo pogruntati kaj do sedaj še neslišanega, morda celo nepričakovanega, in seveda so zasedbe, ki tega ne potrebujejo in se raje držijo dodobra preverjene formule. Tako tudi švedski Vomitory z novim izdelkom ostaja zvest nasilnemu death metalu, ki se resnično ne spogleduje s prav ničimer drugim kot z death metalom.

Arctic Monkeys: Suck It and See

V britanskem Sheffieldu so se nekoč kalili pionirji elektronskega synthpopa in inteligentni pop, kakršnega poznamo iz delovanja skupine Pulp, v novem tisočletju pa se je tehtnica prevesila na stran kitarskega kvarteta Arctic Monkeys. Njegov retro post-punk zvok in značilna lirika že od hvaljenega prvenca navdušujeta ljubitelje neodvisnega rocka.

Milko Lazar: Koda Chopin

Mettis Muzika, lepim muzikam predana in oblikovalsko dovršena sekcija založbe Mettis Bukvarna, nadaljuje odpiranje prostora kompozicijam sodobne glasbe in pristopom, ki nepretenciozno posegajo v tokove klasično ubrane glasbene umetnosti. Koda Chopin je po Prêt-à-Porter Variations in 4 Reasons že tretji plošček zapovrstjo, ki ga je za omenjeno založbo podpisal multipraktični skladatelj in vsestranski...

Battles: Gloss Drop

Ob koncu letošnje pestre koncertne sezone bo Kino Šiška 7. julija serviral še samosvoj glasbeni sunek v zadnjih letih ene najbolj opevanih alterrockovskih zasedb, Newyorčanov iz skupine Battles. Kvartet si je temelje položil že leta 2002, potem pa je leta 2007 z dolgometražnim prvencem Mirrored najprej požel vsesplošno naklonjenost glasbenih poznavalcev, ne dolgo zatem pa se prikupil še sredinski publiki.

Devildriver: Beast

Ker Dez Fafara še ni popolnoma pozabil, kaj je počel v nekdaj blazno uspešni zasedbi Coal Chamber, ni nič čudnega, da je zadnji izdelek Devildriver bolj namenjen mlajši populaciji slušateljev. Peti studijski album Beast premore obilico kričavega in nažigaškega novodobnega metala s kančkom osladne harmoničnosti, ki se začuda ne poslužuje še bolj komercialno naperjenih sintetičnih zvočnih dodatkov.

Worldwide 001

Matrix in Futurebound na eni najbolj vročih drum and bass založb sedanjosti predstavljata svetovno košaro novosti, ki so se nabrali v njuni založniški nabirki. Slovenski wunderkind Smootha je osvojil dve postaji: Ob čudovitem komadu Calling ter remiksu klasike Strenght 2 Strenght (ter komadu Feel so Free ter Telekinesis v miksu) dežujejo odlični komadi in izvajalci, med katerimi je nuja izpostaviti dela...

Hidden Orchestra: Night Walks

V zadnjem desetletju beležimo pojav svežih jazzovskih odvodov, ki se vse bolj pronicljivo napajajo v zvočnih raziskovanjih sodobnih elektronskih muzik, na eni strani zazrtih v ambientalno, atmosferično izraznost in na drugi strani oprtih na zanimiva ritmična členjenja. Za eno tovrstnih bolj cenjenih, drznejših zasedb velja Supersilent, med širšo, predvsem mlajšo publiko pa je velike pozornosti denimo deležna...