Tombs: Path of Totality

Z drugim celovečernim izdelkom Tombs prepričljivo nadaljuje tisto, kar je bilo moč zaznati na prvencu izpred dveh let Winter Hours. Path Of Totality je definitivna nadgradnja, po godbeni plati in po načinu tvorjenja te godbe. Skozi celoten izdelek je slušatelj deležen mračne postapokaliptične vizije, vpete v kakovostno zmes med hard corom, black metalom in čudaškim ter na trenutke precej eksperimentalnim post rockom. Tako konzument spozna kar nekaj spektrov glasbenih žanrov, ki so vešče umeščeni v smiselno in neposiljeno celoto brez trendovskih dodatkov. Glasna in mračna godba, popolnoma neprimerna za kakršnakoli optimistična nagnjenja, ki bi jih slušatelj želel dodatno spodbuditi s temu namenjeno zvočno obliko. Hladno.

Madlib: Medicine Show #12: Raw Medicine (Madlib Remixes)

Končno. Končno zadnja v seriji 12 plat megalomanskega enoletnega projekta lucidno blaznega producenta Madliba. Zadeva se je seveda zavlekla krepko prek načrtovanih 12 mesecev (pritekal naj bi album na mesec) in sklepni del je kot veliko prejšnjih težko prebavljiv zalogaj več kakor 30 komadov, tokrat remiksov najrazličnejših fac - od J Dille do Ghosteface Killaha in Q-Tipa. Noremu tempu izdaj albumov (oziroma bolje rečeno beattapov) navkljub konduktor spet dostavi kar nekaj razburljivo surovih beatov s sempli neznanega izvora. Če bi kdorkoli drug v svetu hiphopa dobesedno vsak dan sral podlage, kot to dela Madlib, bi bila zadeva skrajno dolgočasna in tečna. Obrtniška shizofrenija.

Feist: Metals

Kanadsko pevko Leslie Feist vsi poznajo po lahkotnem pop hitku 1234 z albuma The Reminder, ki ji je priskrbel svetovno slavo. A Feistova nikakor ne sodi zgolj v lahkotne pop vode, saj se je že izkazala kot zrela kantavtorica na samostojni plošči Let It Die, hkrati pa je tudi aktivna članica kanadskega glasbenega kolektiva Broken Social Scene. Metals je njena četrta studijska plošča, s katero se nekoliko odmika od lahkotnejših pop vzorcev albuma The Reminder. V 12 skladbah nas popelje po neraziskanih zmožnostih svojega vokala, ki ga pogosto lahko primerjamo z vokalom Kate Bush ali Suzanne Vega, vse skupaj začinjeno z močno navzočim folk razpoloženjem in popolnoma individualističnim pristopom. Plošča, na kateri ne boste našli komada, kot je 1234.

Camo and Krooked: Cross the Line

Camo and Krooked sta Marcus Wagner in Reinhard Rietsch, avstrijska 21- in 25-letnik, katerih nagli vzpon spremljamo dobri dve leti, najboljši v obdobju njunega petletnega znanstva. Čas je iz dveh posameznikov ustvaril tandem, ki je že davno presegel raven banalne enkratnosti sodobnih plesnih hitov in ki načrtno dela samo še skupaj. Sta tipična predstavnika digitalne generacije, ki sta iz domačih kleti in mladinskih beznic prek interneta in s svojo vztrajnostjo ter producentskim vajeništvom z obilo talenta v kratkem času pririnila do ravni, ko glasbeniki svojih izdelkov ne dajejo več vsakemu, ki jih pocuka za digitalni rokav.

Iwrestledabearonce: Ruining It For Everybody

Že s prvencem It's All Happening je zasedba Iwrestledabearonce nakazala, da njena glasbena pot ne bo lahka in da bo pot do potencialnega slušatelja še težja. Z zadnjim izdelkom brez kakršnihkoli zadržkov v 11 kompozicijah premišljeno in vešče združi resnično vse možne žanre bolj ali manj popularne godbe na kričavi grindcorovski podlagi. Najnovejši studijski izdelek ponuja tudi precejšen godbeni napredek po instrumentalni in po kompozicijski plati. Poseben oddelek je glavna vokalistka, ki je lahko na trenutke besneča zver iz pekla, v naslednjem taktu pa subtilno, z vzvišeno umetnostjo prepojeno androgeno bitje kot na primer Bjork. Da bi bila godbena zmeda še večja, je odgovoren sektor za elektroniko, ki ne pozna nikakršnih zadržkov ali tabujev. Pošteno.

Marconi Union: Beautifully Falling Apart (Ambient Transmissions Vol. 1)

Manchestrski trio Marconi Union že od začetka tisočletja ustvarja vrhunsko ambientalno glasbo, ki jo s slojevitimi pristopi in enakovredno uporabo elektronskih in organskih instrumentov pretvarja v brezčasne, neskončne in precej slikovite glasbene pokrajine. Ambientalna glasba je žanrsko precej raznolika in v njej se znajde veliko izrazov, ki zaradi neinventivnih in suhoparnih rešitev končajo kot neopaženi zvoki iz ozadja. Beautifully Falling Apart deluje ravno nasprotno - poslušalca napolni z različnimi minimalističnimi zvoki, ki imajo poleg barvitosti in svetlobe enako izraženo tudi temnejšo plat, kar je glavni razlog za vnovično poslušanje in doživljanje ploščka. Mojstrovina.

The Field: Looping State of Mind

Potem ko je švedski producent Axel Willner alias The Field pred štirimi leti s prvencem zmobiliziral privržence plesne glasbe, se v velikem slogu vrača s tretjim albumom. Uspešne formule, ki so jo v zadnjem času posvojili še nekateri producenti, ni spreminjal. Izvirno, zazankano kombinacijo hipnotične ritmične (techno) repeticije in opojnega elektroakustičnega teksturiranja je tokrat izpilil v perfekcijo, oprto na izjemno, zamaknjeno atmosfero, ki poslušalca hipno dvigne v brezčasen, brezzračen prostor nekam nad oblake. Dinamiko rigidni formi narekujeta subtilno, mojstrsko poigravanje z detajli ter neskončna globina zvoka, kar ploščo Looping State of Mind postavi med nesporne favorite letošnjega leta. Rejverski hedonizem v najlepši podobi.

SebastiAn: Total

SebastiAn alias Sebastian Akchoté je mlad(en)ič francosko-srbskega rodu, v preteklosti razpet med Parizom in Beogradom; s skupinama Daft Punk in Justice sestavlja sveto trojico francoskega masivnega elektro zvoka tega tisočletja. Možakar, ki na planetu živi tri desetletja, pol življenja ustvarja glasbo, zadnjih šest let pa konkretno opozarja nase s svojimi komadi in remiksi. In letos je očitno leto svete trojice: skupina Daft je nazadnje izdala jako solidno filmsko glasbo za dolgometražni Tron: Legacy, zasedba Justice ima v paci nov album Audio, Video, Disco in naj bi ga predstavila konec oktobra, Total pa je izšel pred poletjem, v katerem se je pogosto in marsikje predvajal.

Kittie: I've Failed You

Dekliška zasedba Kittie s šestim studijskim izdelkom združi raznolike delčke predhodnih izdaj v enotno godbeno podobo. Ker pa je Kittie prej slušatelju stregla z raznolikimi izdelki, je tak tudi I've Failed You. Zgoščenka sicer ne ponuja kakofoničnih sprehodov v godbene žanre, raje ostaja na dokaj preprosti ravni metala in rocka. Tako je slušatelj deležen napadalnih kitarskih izbruhov, nežnega petja in le nekaj trenutkov kasneje besnečega, predmenstrualnega kričanja ter seveda obilice pestrega metala, ki od časa do časa zapluži v bolj rockerske sfere. Tokrat je elektronika izostala. Precej preračunljiv izdelek kanadskih mladenk prinaša za vsakogar nekaj, zahtevnejšemu slušatelju pa ne daje ničesar drugega kot kup najstniškega kiča. Mineštra.

David Sylvian: Died in the Wool: Manafon Variations

Od ustanovitve lastne založbe Samadhisound se nekdanji pevec skupine Japan vse bolj umika v glasbene sfere, ki se precej razlikujejo od tistih iz njegovega ustvarjalnega obdobja pri multinacionalki Virgin. Tisto, kar je v mojstrovini Blemish zgolj napovedalo bodoče smernice njegove glasbene poti, se je dokončno uresničilo v izrazito hermetičnem izrazu albuma Manafon. Died in the Wool: Manafon Variations je logična nadgradnja omenjenega ploščka z reinterpretacijami kar petih njegovih skladb v drugačnih, toplejših inačicah in s še neizdanimi materiali, s katerimi se nekoliko oddalji od hermetičnosti Manafona, a nikakor ne od njegove eksperimentalne izraznosti. Pozitivno nadaljevanje Sylvianovega raziskovanja zvokov 21. stoletja.

Kvinton & Borut Gombač: Balade na bledečih tleh

Skupina Kvinton je z umetelno rabo kontrabasa in harmonike štajersko altersceno dvignila na višjo raven, v spominu zahtevnejših glasbenih konzumentov pa se je zasidrala z izvrstnim prvencem Lovci sreče in ekspresivno harmonikarsko priredbo temnega alterhita Love Will Tear Us Apart, ki nas je utrdil v prepričanju, da se za kvintonovsko kombinacijo vplivov in zgledov skriva obilica glasbenega znanja, mere in čuta za avtorsko poetiko. Enajst let kasneje Kvinton z izpostavljenim Borutom Gombačem ostaja zvest okolju, ki ga obdaja, in navdihu, ki iz njega pronica. Balade na bledečih tleh prinašajo devet glasbenih portretov nevidnih ljudi z margine, ki so jih neprilagodljivost, neprilagojenost ter seveda neuslišane ljubezni oropale tako upanja kot strahu. Grobo in nadrealno občuteno.

Broken.Heart.Collector: Broken Heart Collector

Po nekakšnem nepisanem pravilu najdrznejše, najizvirnejše izraze po navadi krojijo glasbeniki s širokim pregledom nad različnimi muzikami. No, če bi bila žanrska širina edino merilo za končni uspeh, bi bila pot do zanimivega glasbenega ustvarjanja vendarle nekoliko preveč preprosta. Ta posluh od glasbenika pač najprej terja tisto žilico ali pa sposobnost za luščenje, preoblikovanje, spajanje in nadgrajevanje raznoterih glasbenih izročil. Med domačimi glasbeniki zadnja leta s takšno prakso izstopa Kranjčanka Maja Osojnik, skladateljica, pevka in inštrumentalistka, ki sicer živi in ustvarja na Dunaju.

Decree: Fateless

Kanadski trio Decree se po nekajletnem mirovanju vrača z novim studijskim izdelkom. Med drugimi se v zasedbi naleti tudi na sintetizatorskega mojstra malce bolj uveljavljene zasedbe Front Line Assembly. Fateless slušatelju ponuja pravoverni industrial stare šole, ki globoko struži v železo in neusmiljeno mlati po odrabljenem elektronskem vezju. Decree se na celotnem albumu niti enkrat ne zbliža z novodobnimi gotsko-vampirskimi, šminkerskimi napevi, temveč ostro in surovo zakoraka prek nesnage pomehkužene novodobne kvazialternativne godbe. Godbena vizija zgoščenke Fateless je trda in mračna, saj ne pozna usmiljenja do ničevih glasbenih trendov, namenjenih poneumljanju konzumentov in brezbrižnemu bogatenju na njihov račun. Mehansko.

Thundercat: The Golden Age of Apocalypse

Reference basista Stephena Brunnerja so na prvi pogled neverjetne. Pri petnajstih je bil za kratek čas član 'one hit' boybenda, že naslednje leto je postal stalni basist trashmetalcev, skupine Suicidal Tendencies, sodeloval je z legendo basa Stanleyjem Clarkom in zapohancem Snoop Doggom. Nazadnje je pomagal pri nastanku zadnje plošče svojega kalifornijskega tovariša Flying Lotusa. Ta Brunnerju sedaj vrača uslugo s produkcijo njegovega prvenca, precej sladke žolce fusion pop jazza in elektronike. Med gosti na albumu najdemo Stephenovega brata, z grammyjem nagrajenega Ronalda Jr. in Eryko Badu. Prebrisano razdelane in mehke linije klaviatur, synthov in seveda basa bi še mirno prebavili, a ob pretiravanju z vokalnimi vložki grozi že prava sladkorna bolezen. Album spominja na najbolj raznežene stvaritve Stevieja Wonderja. Osladno razmetano.

Bungle: Memories

Že dolgo nismo doživeli tako prijetnega presenečenja v obliki Spominov nekoga. Tokratna Bunglova izdaja prinaša precej bolj artikuliranega in k napevnicam naravnanega producenta, katerega memoari so sodobne drumandbassovske vrste. Napevnice, s katerimi odpre deset komadov in 55 minut dolgo pot, se nagibajo k svetli strani, a posegajo po posamičnih temačnih zvenih, semplih in občutjih skozi molovske sekvence. Toda te v seštevku zvenijo dokaj nemonotono, v nasprotju s klasičnim liquidom. Čeprav ponekod precej zabluzi v poigravanjih z nižjimi frekvencami, ki ne dajo presežkov, je celota zelo zanimiva stvaritev, ki zna najti publiko tudi zunaj svojega vrtička. Simbiotično.

Shabazz Palaces: Black Up

Privrženci zlatega obdobja hiphopa smo vse prepogosto razumljeni kot nostalgiki, poslušalci, ki nas je povozil čas. Navsezadnje je produkcija danes obsežnejša kot kadarkoli v preteklosti, ergo: v množici plošč se zato gotovo najdejo take, ki tudi danes uspešno širijo rapersko razburljivost izpred petnajstih let in več. To sicer drži, toda take plošče, z letnico izida po letu 1995, bi verjetno lahko prešteli na prste dveh rok. Raperske producente so po levi in desni začeli prehitevati predvsem producenti elektronske glasbe, zadnja leta pa se je znanost ustvarjanja beatov oblikovala celo v povsem samostojen žanrski odvod.

Iperyt: No State of Grace

Verjetno povprečnemu godbenemu konzumentu žanrska izpeljanka industrial metal že dolgo ni več neznanka, najbrž je večja neznanka to, kaj se dejansko skriva v posameznem izdelku pod to oznako. Poljski Iperyt ponuja precej soliden industrial death metal, ki bi lahko deloval kot nekakšen vmesni člen med tem, kar je nekdaj počel Fear Factory in kar še vedno počne The Berzerker. Torej obilica distorzirane sintetike, skoraj do konca navite ritem mašine, zastružena brenkala in besneči vokal so tisto, kar po večini sestavlja No State of Grace. Nasilna in groba glasba, ki lahko na trenutke postane tudi rahlo monotona, po večini pa se ukvarja z vprašanjem iztrebljenja človeške rase. Terrortechnocore.

Big Bud: Kool Beans

Big Bud, bobenbasovski prvoborec in stari znanec (tudi naše plesne publike), z novo izdajo še utrjuje okope mehkobno poslušljivega zvoka, v katerem ni zvočnih presenečenj in šokov. Na sledi ambientalnega drum and bassa, ki ni pretrpel pretiranih posodobitev, ter mehkobobnajoče spremljave drseče odlebdi svojih 66 minut skozi enajst komadov. Resda se malce odmakne od tistega, kar je delal nekoč - ko v komadu Blues for Zoran s pihalsko solažo malce naloži dinamiko in pokaže skrite kapacitete. Ali na trenutke, ko upočasni zgodbo. A vendar so spremembe neznatne, zvokovje in razpoloženje prepoznavno udobno, počutje pa precej nostalgično. Zicer.

The Caretaker: An Empty Bliss Beyond This World

Dejavni britanski producent Leyland Kirby pod psevdonimom The Caretaker že petnajst let revitalizira glasbo, ki je v začetku 20. stoletja odmevala v velikih plesnih dvoranah. Z zankanjem repetitivnih vzorcev se pridružuje estetiki Philipa Jecka in drugih cenjenih gramofonarjev, toda Kirbyja skozi prizmo njegovih konceptov pogosteje najdemo v družbi »hauntologistov«, avtorjev, ki sedanjost izrisujejo oziraje se v preteklost. V šum in odmev potopljeni arhaični vzorci klasične klavirske in orkestralne glasbe se tokrat opirajo na posebnosti bolnikov z alzheimerjevo boleznijo in njihove sposobnosti za spominjanje preteklih dogodkov skozi glasbo. Morda se ob opojnih, atmosferičnih milozvočjih svojih preteklih življenj spomnimo tudi drugi. Onstransko.

Buldogi: Ni lepo

Čeprav je moščanska punkovska zasedba Buldogi prvi album Rektospektiva 1979-1982 (2009) izdala s skorajda tridesetletno zamudo, ji je s tem plošč-kom uspelo pritegniti pozornost poslušalstva in medijev. To je najverjetneje plod dobre samopromocije, ki so jo sedaj ne več tako mladi fantje izvajali na številnih klubskih koncertih. Buldogi so zasedba, ki se ni zadovoljila z izdajo zapoznelega prvenca (pravzaprav kompilacije starih materialov), temveč se je odločila za dodaten korak - izdajo drugega albuma. Skupina, ki je prehodila enako pot kot številne zasedbe danes že legendarnega ljubljanskega punkovskega vala - kratkotrajno glasbeno delovanje brez izdanega nosilca zvoka in zaradi tega razpad -, sodi skupaj s Pankrti, Kuzlami, Berlinskim zidom, Lublanskimi psi, Šundom in Grupo 92 v prvi val ljubljanskega punka. Konec sedemdesetih in začetek osemdesetih let je bil idealen čas za razvoj punka v tedanji socialistični Sloveniji, današnji čas pa je očitno zrel za nove kritične opazke nekdanjih družbenokritičnih in jeznih mladcev. Ti so vmes odrasli, nekdanja družbena ureditev je razpadla kmalu po razpadu velike večine domačih punk bendov, zamenjal pa jo je neoliberalni kapitalizem, ki v današnjem klavrnem družbenopolitičnem ozračju znova ponuja prostor za gojenje nove kritične in revolucionarne drže.

Short Sharp Shock: Problems To The Answer

Earache poskuša obuditi staro slavo, zato ni nič čudnega, če trgu ponuja izdelke, ki bi lahko nastali nekako v osemdesetih letih. Tam nekje je ostala tudi skupina SSS, ki s ploščkom Problems To The Answer precej uspešno obuja spomin na nekdaj mogočen crossover med hardcorom in thrash metalom, kot je to včasih počela skupina D.R.I. ali C.O.C. in kot to še dandanes počne kakšen Municipal Waste. Dokaj preprosta in napadalna žanrska godba z dobrim odmerkom punkerske melodike zna kaj hitro osvojiti slušateljevo uho ter obuditi željo po popivanju v pografitanih kleteh ob brezglavem celonočnem slemanju. Seveda pa se lahko vse skupaj razblini zaradi pomanjkanja ključnega elementa: to je šumeče, tisočkrat presnete kasete. Nostalgično.

CoH: IIron

Ruski zvočni umetnik in glasbenik CoH (s pravim imenom Ivan Pavlov) je znan marsikateremu ljubitelju sodobne eksperimentalne elektronske glasbe, zlasti pa po sodelovanju z založbo Raster Noton. Čeprav je manipuliranje s kitarskimi zvoki in z minimalističnimi elektronskimi intervencijami postalo zaščitni znak Pavlova, je treba posebej poudariti, da je v nekdanji Sovjetski zvezi igral v metalskih bendih - to se izrazito kaže tudi na tem albumu. IIron je pravzaprav nadaljevanje albuma Iron iz leta 2000, zgrajen je na osnovnih metalskih rifih, ki jih Pavlov učinkovito nadgradi z minimalističnimi elektronskimi ritmi in intervencijami. Plošča, ki bo s svojo skrajnostjo navdušila oboje, metalce in ljubitelje sodobne eksperimentalne elektronike.

Machinedrum: Room(s)

Veteran elektronske plesne scene, brooklynski mojster Travis Stewart, nas pod imenom Machinedrum že desetletje zalaga z bistrimi ploščami, ki se stilsko raztezajo od IDM-a pa do abstraktnega hiphopa in zadnje čase trendovske britanske bass godbe, mešanice 2stepa, grima in housa. Room(s) je vaja v slogu sodobnih plesnih žanrov z Otoka in Travis se na tem polju počuti prekleto domače. Album je kompaktna tvorba osupljivo programiranih ritmov, ki pogosto povlečejo na razmetavanje breakbeatov zgodnjega jungla, toplih synth linij in značilnih, skoraj klišejskih naseckanih vokalov, s katerimi Machinedrum namerno pretirava, saj jih tlači v prav vsak posnetek. Rezultat je patološko enoten, a ne dolgočasi, z lahkoto pa bi pogrešali vokalni kos ali dva. Perfekcionizem forme.

Blut Aus Nord: 777 Sect(s)

Temačen, ekscentričen metal še ni pritegnil pozornosti širše publike, pa čeprav v kontekstu metalskih - če ne kar rockovskih - muzik že vsaj desetletje ponuja najbolj sveže in razburljive domislice. Popularnost, kakršno je v prvi polovici devetdesetih let denimo užival thrash metal, je danes bržkone neponovljiva. Se pa zdi, da je ekstremni metal vendarle vse bolj priljubljen pri avanturistični, v novosti zazrti publiki. Tričlanska francoska zasedba Blut Aus Nord si je v dobrih petnajstih letih obstoja pridobila status kultnega black metal benda, pa čeprav se je njen osrednji kreativec Vindsval vselej distanciral od banalnih, infantilnih (satanističnih) stereotipov, ki so z leti zaznamovali ta po formi in zvočni podobi najradikalnejši metalski (pod)žanr.

Baring Teeth: Atrophy

S celovečernim prvencem si je teksaški trio Baring Teeth postavil kar visoke godbene standarde za bodoče zvočne izdaje. Atrophy slušatelju ponuja obilico kakofonične godbe, ki domuje v eksperimentalnem death metalu in se več kot uspešno spogleduje z različnimi glasbenimi žanri in podžanri. Tako konzumenta doletijo prijetni preskoki iz mračnega dooma v konfuzni jazz z veliko godbenega prostega hoda. Vsekakor izdelek postreže z dobrim odmerkom izvirne ter samosvoje zvočne in godbene izraznosti, ki na trenutke zapade v skoraj popolnoma nedoumljive avantgardne smeri brez kakršnekoli pretirane spevne všečnosti. Zanimiv in kakovosten proizvod novodobnih brundavcev, ki ne poznajo prav nikakršnih žanrskih omejitev. Prepričljivo.

Aidan Baker: Still Life

Aidan Baker, kanadski multiinstrumentalist, ki največ pozornosti posveča eksperimentiranju z električno kitaro, zlasti v duetu Nadja, je najbolj znan po svojih nadžanrskih popotovanjih in odkrivanju eksotičnih zvočnih pokrajin. Plošček Still Life pomeni odmik od njegovega priljubljenega instrumenta, saj se tokrat osredotoča na klavir, kontrabas, bobne in elektronske vložke, ki jih izrazito minimalistično kombinira v smiselno celoto. Na albumu so štiri več kot desetminutne skladbe, v katerih Baker zaide v polje eksperimentalnega in ambientalnega glasbenega izraza, kar zgolj potrjuje njegovo izjemno širino v dojemanju sodobne instrumentalne glasbe in odprtost do različnih glasbenih žanrov.

Rukola: Kiss in olje

Sedemčlanska ekipa s tremi puncami (heh, štiri od teh najdete na ovitku) se po moško razglaša za ženski bend. Kar je lepo, žal pa njihov pridelek, na glasbeni tržnici zaveden pod šifro 'zeleni pank z angažirano držo', premore kaj malo žlahtne pikantnosti, po kateri slovi samonikla sredozemska rastlina iz imena benda. Negodni plašni vokali se zlepa ne primejo na čvrsto, grobo in ritmično podlago iz šole Centra za dehumanizacijo, besedila so pionirsko naivna, pank in angažiranost pa lezeta pod mejkap izpostavljenih predstavnic lepšega spola. Kar se začne kot Slovenija ima pank talent, se konča kot Foxy Teens na 78 obratih, še najbolj v sicer srčni priredbi slovenske narodne Zabučale gore. Več sreče (in manj plevela) prihodnjič.

Nero: Welcome Reality

Nekaj let je interno krožila šala, da so v dubstep prestopili izvajalci, ki jim ni uspelo v drum and bassu. Sčasoma pa se je ogromno ljudi (in to ne zgolj drum and basserjev) polotil virus raziskovanja globočin počasi odmevajočega basa, ki brez hitrega ritma zveni drugam in drugače. No, po temle ploščku otoškega dvojca Nero (ki ga sestavljata Daniel Stephens in Joe Ray, z vokalom pa zadnja tri leta zvok bogati neuradna redna pevka Alana Watson) lahko na to šalo pozabimo. S koreninami v drum and bassu je Nero po nekaj letih presedlal na dubstep vlak, po lanskih nagradah med dubstep kolektivi pa se je lotil tega ploščka.

Autopsy: Macabre Eternal

Po več kot petnajstletni odsotnosti se z novim celovečernim izdelkom na trg z notranjimi organi vračajo eni izmed inovatorjev mrtvaškega metala. In kaj člani skupine Autopsy ponujajo? Tisto, kar najbolje znajo, in to je primitivni death metal stare šole, prepojen s krvjo, nasmeten s trupli in z notranjimi organi. Seveda pa v časih supermoderne zvočne produkcije tej delno podleže tudi Autopsy, kar pripomore k temu, da vse skupaj zveni še bolj bolestno, kot bi bilo drugače pričakovati. Vsekakor je Macabre Eternal logično nadaljevanje vsega, kar so ti glasbeniki ustvarili v preteklih desetletjih, pri čemer so ostali zvesti sami sebi brez posiljenih trendovskih modnih dodatkov. Letom in žanru primerno.

Hackney Colliery Band: Hackney Colliery Band

Zadnja leta spremljamo popularni preboj brass bendov, torej pleh godb, ki se ohlapno vežejo na scene hiphopa, funka in soula. Prvi so udarili Američani, saj so poleg veteranskih stalnic, kot je Dirty Dozen Brass Band, na sveže navdušile zasedbe, kakršni sta Hot 8 Brass Band in Hypnotic Brass Ensamble. No, tudi drugod po svetu so se pihalci zganili in enega od njih najdemo v severnem Londonu. Hackney Colliery Band je začel za žanr precej značilno in pričakovano s priredbami pop klasik, na album pa dodal tudi avtorske posnetke. Material deluje izjemno sveže in razigrano, spotoma je skupini uspelo posneti najlucidnejšo in najbolj nepričakovano priredbo klasike, komada Africa skupine Toto. Ena redkih pleh muzik, ki v primerjavi z živimi nastopi na nosilcu ne razočarajo