Minnite / Raper in producent, ki si z drznostjo in svežino utira pot na domačem rap prizorišču

Nadobudni dvajsetletni domžalski raper in producent Luka Kesič (rojen je leta 2003), ki se vse bolj uveljavlja pod umetniškim imenom Minnite, trenutno velja za eno najvznemirljivejših imen mlade slovenske rapovske in trapovske glasbene scene. Potem ko je v začetku letošnjega leta izdal album Hotel, njegov prvi v slovenskem jeziku, se je še bolj približal širšemu občinstvu in resneje postavil na domači glasbeni zemljevid. A naj vas njegova mladost ne zavede, s svežino, dodelanostjo produkcije in energičnimi nastopi nikakor ne daje vtisa glasbenega novinca.

Jera Ivanc / Prevajalka, dramatičarka in dramaturginja, ki si prizadeva izboljšati položaj dramskih pisateljic in pisateljev

V zadnjem letu je navdušila z dramskima besediloma za predstavi Ptičja ΦΑΡΜΑ. Utopija po Aristofanu v koprodukciji SSG Trst in Gledališča Koper ter #punceinpolpunce v Mali Drami, pa tudi z libretom za družinski muzikal Kresna noč v koprodukciji Slovenskega komornega gledališča in Cankarjevega doma. To ne preseneča, saj je ustvarjalka z bogatim gledališkim in prevajalskim opusom. In predvsem z ogromno mero ljubezni do antične kulture, za katero pa pravi, da jo je treba vedno gledati s kritično distanco.

Vesna Vončina / Igralka, ki ji lutke ponujajo možnost neskončnega izraza in učenja

S tremi premierami v pretekli sezoni Lutkovnega gledališča Maribor – s predstavami Želodkova skrivnost, Alma in Prismuknjene zgodbe – je za igralko Vesno Vončina (1980) intenzivno leto. Zlasti je navdušila v poetični predstavi po motivih življenja Alme Karlin, kjer je zgolj s svojo lučko, kovčkom in minimalističnimi, a prefinjenimi papirnatimi rekviziti, predvsem pa s prepričljivo igro in animacijo, občinstvo popeljala v čarobni svet naše velike popotnice in pisateljice.

Chris Eckman / Založnik, glasbenik in producent, ki iz Ljubljane vodi svetovno znano založbo Glitterbeat

Chris Eckman te dni v Istanbulu snema drugo ploščo ene od svojih številnih zasedb Dirtmusic, ob njem pa v njej delujeta še Hugo Race, nekdanji član slovite avstralske zasedbe Nick Cave and the Bad Seeds, in Murat Ertel, član turške psihedelične zasedbe Baba Zula. Tovrstne ekspedicije so stalnica na pestrem urniku svetovljana, ki se je leta 1960 rodil v Seattlu, kjer je bil kot ustanovitelj vplivne zasedbe The Walkabouts ključen akter na tamkajšnji podzemni sceni devetdesetih let, iz katere so izšli tako rekoč vsi velikani grungea, dom pa je kasneje našel v Ljubljani, kjer živi in ustvarja že dobri dve desetletji.

Maša Ogrizek / Pisateljica, ki z edinstveno domišljijo bogati svetove otrok, pa tudi odraslih

Lani je njena knjiga Lisičja luna, ki je izšla pri založbi Miš, prejela večernico, nagrado za najboljše otroško ali mladinsko literarno delo. Pred tem so uspeh doživele še zbirke kratkih zgodb Gospa s klobukom, Koko Dajsa v mestu in stripovske dogodivščine Luka iz bloka. Maša Ogrizek (1973) je pisateljica, katere dela so v sorazmerno kratkem času postala nepogrešljiva stalnica na otroških in mladinskih knjižnih policah.

Peter Petkovšek / Gledališki režiser, ki je izkušnje najprej nabiral na odrih po svetu

Marca letos se je premierno predstavil v SNG Drama Ljubljana z Gospo Dalloway, šele svojo drugo predstavo na slovenskih odrih. A naj vas to ne zavede, gledališki ustvarjalec Peter Petkovšek (1986) ima za seboj že impresivno in razvejeno gledališko pot.

Leopold I. / Raper, ki ustvarja v radgonščini ter prisega na lucidnost in iskrenost

»Nisem računal, da bom pri tridesetih začel rapersko kariero,« pravi vse bolj priljubljeni gornjeradgonski rimoklepač Michael Leopold (1991), ki se je pred leti udomačil v Mariboru. Ob imenih, kot so someščani Alo!Stari, .travnik in Emkej, tolminska Bakalina Velika in metliški Klinci, predstavlja aktualni val glasbenikov, ki so sterilno slovenščino in bahaško urbano govorico, polno anglizmov in postinternetnega žargona, nadomestili z lokalnimi dialekti, ki ponujajo pester nabor jezikovnih iger in fonetičnih nians.

Masayah / Raperka in pevka ter novinka leta, ki je na prvencu izlila žalujoče srce

Ko je dvaindvajsetletna Ankarančanka Mia Puhar Rodin, ki po novem živi in ustvarja v Ljubljani, predlani za Mladino spregovorila kot temeljna predstavnica renesanse slovenskih raperk – naglega vzpona domačih ustvarjalk, ki so prekinile dolgo obdobje raperskega patriarhata –, je njen skromni diskografski opus zajemal le peščico singlov. Čeprav je od tedaj minilo manj kot dve leti, se lahko hiperproduktivna glasbenica danes pohvali kar z dvema dolgometražnima albumoma.

Ajda Bračič / Arhitektka, pisateljica in publicistka, ki je napisala eno naših najvznemirljivejših zbirk kratkih zgodb

Ste že kdaj srečali svojega dvojnika? Protagonistka izjemne kratke zgodbe Nikogar ni, ki bi ti bil podoben pravi, da je srečala že tri: v otroštvu samosvojo, precej starejšo Majdo, ki je k njim s traktorjem prihajala obdelovat koruzo. Takoj po študiju žensko z majhnim otrokom, ki je v trgovini kupila zadnji lešnikov kornet, tudi njen najljubši. Ob branju časopisa pa je zagledala še fotografijo uspešne biologinje, kateri je nato sledila na predavanje in na vlak in ...

Haidy Kancler / Režiserka, scenaristka in montažerka, ki jo navdihujejo ljudje, od izjemnih umetnikov do športnikov

Za filmsko režiserko Haidy Kancler je pestrih nekaj let. Njen dokumentarni film Smučarske sanje, zgodba o treh afganistanskih dekletih, ki jih želja postati profesionalne smučarke popelje v Avstrijo, tam pa nič ne poteka po pričakovanjih, je nedavno zaključil festivalsko turnejo. Režiserka pravi, da je bil za vse vpletene to življenjski projekt, za katerega si niti v najbolj divjih sanjah ni predstavljala, da bo tako naporen, turbulenten, nepredvidljiv in hkrati tako nagrajujoč. A resnično življenje piše najbolj nore zgodbe, pravi Haidy Kancler, in tudi njena življenjska zgodba je daleč od predvidljivega.

Beno Novak / Plesalec, koreograf in pedagog, ki je na letošnji Gibanici prejel dve nagradi

Njegova ljubezen do plesa se je začela razvijati nekje pri desetih letih (rodil se je leta 1991) v kulturnem društvu Qulenium v Kranju. Še zlasti ga je zaznamovala Saša Lončar, priznana koreografinja in pedagoginja, ki mladih talentov ni vzgajala le v plesu in tehniki, pač pa tudi v umetnosti, kreativi, svobodnem izražanju. Izbral je Srednjo vzgojiteljsko šolo, gimnazijo in umetniško gimnazijo Ljubljana, smer sodobni ples, in tam se je fantom dobro godilo: »V tej starosti te plesni svet kot moškega izrecno podpira. Pedagogi in institucije te povsod vabijo in kar malo razvajajo, kar je dobro, ker po drugi strani nimaš nobene spodbude iz zunanjega sveta.« Spominja se neodobravanja zlasti starejših moških, ki so mladim fantom radi dali vedeti, da balet in sodobni ples nista primerna za moške.

RotorMotor / Producentsko-didžejska naveza, ki stavi na energičnost in karizmo, pa tudi široke množice

RotorMotor je eno odmevnejših imen v mlajši generaciji slovenskih elektronskih ustvarjalcev, ki je v postpandemičnem času premešalo karte na domači klubsko-festivalski sceni. Navezo, ki ustvarja na presečišču house, indie dance, trance in nu-disco žanrov, sestavljata Kamničan Luka Lah (letnik 1989), sicer tudi producent zasedbe Matter, in Mariborčan Nejc Pucko (letnik 1993), nekdanji profesionalni deskar na snegu, ustanovitelj znamke Lantern Collective ter klubskih serialk Panika in Nikola.

Karolina Marušič / Striparka, ki zna iz vsega, kar se ji pripeti, ustvariti zabavno zgodbo

»A ste vi tukaj, da me fotografirate?« je ogovorila nič hudega slutečega moškega, ki se je znašel na ulici, kjer sta bila z Mladininim fotografom domenjena za portret. Ni bil pravi, pa čeprav je imel v roki stojalo in fotoaparat. Tovrstne anekdote se Karolini Marušič dogajajo kar pogosto, kot bi bila magnet za hecna naključja ali bi imelo vesolje zanjo na zalogi posebno zabavne prigode, saj ve, da jih bo s pomočjo svojega čuta za dramatizacijo znala preliti v duhovite stripovske miniature.

Katarina Marinčič / Pisateljica, ki jo zaznamuje število sedem

Emil, moški v zgodnjih petdesetih, se nekega poletja s kolesom mudi na prelazu, kjer prenočuje v lokalnem domu. Na enem od pohajkovanj po okolici sreča neznanko, žensko s srebrnim očesom, srečanje se ga dotakne. Toda ko poskuša o njej pozneje, ko območje prizadene vihar, poizvedeti pri domačinih, se zdi, da nihče zares ne ve, o kom govori.

Dominik Mencej / Režiser in scenarist, ki ga zanima življenje na robu

Njegov celovečerni režijski prvenec Jezdeca, film ceste o dveh prijateljih iz Prlekije, ki se s predelanima mopedoma odpravita na neznano pot, je premiero doživel na lanskem Sarajevskem filmskem festivalu, nato se je domačemu občinstvu predstavil na Festivalu slovenskega filma, kjer je osvojil štiri vesne, med drugim tudi tisto za najboljši film po izboru občinstva. Ravno te dni pa težko pričakovani in tudi pri kritikih odlično sprejeti celovečerec začenja turnejo po slovenskih kinematografih.

Capital Crew / Glasbena skupina, ki nalezljivo spevne trap bangerje ustvarja kot po tekočem traku

»Včasih so mi govoril, da nimam dost ambiciji, zdej mi pravjo, da hočem preveč,« v enem od svojih novejših komadov z značilno nežnim glasom, obogatenim s konjskim odmerkom autotuna, zapoje Bine Kramar alias N3, frontman mlade trap skupine Capital Crew ali krajše CPTLC. Verz lepo povzame naglo evolucijo ljubljanskega kolektiva, ki je zgodbo zastavil izrazito neambiciozno, kot pravijo njegovi člani, so bend ustanovili »iz čiste zajebancije«, a si že od prvih korakov enostavno ne morejo pomagati, da ne bi kot po tekočem traku producirali nalezljivo spevnih trap bangerjev.

Nina Ramšak Marković / Gledališka režiserka, ki jo zanima komedija kot najzahtevnejši žanr

Nina Ramšak Marković, rojena leta 1994 v Ljubljani, je na študiju gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo pristala bolj po naključju, predvsem pa misleč, da samo začasno. A se je potem v gledališču, kot sama pravi, zataknila. Tik pred zaključenim magistrskim študijem je že režirala prvo profesionalno predstavo Alarmi! v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Zdi se ji, da je priložnosti za mlade režiserke in režiserje veliko, kar je dobro, a je pritisk nanje večji, saj se (pre)zgodaj pričakuje, da postanejo profilirani avtorski ustvarjalci, kar jim ne daje dovolj prostora za eksperimentiranje in raziskovanje.

rouge-ah / Glasbenica in vizualna umetnica, ki suvereno preklaplja med eksperimentalno glasbo in intermedijsko umetnostjo

»Vedno se mi je zdelo, da lahko počnem vse. Ostali pa so me poskušali prepričati, naj se odločim za eno stvar,« pravi ljubljanska glasbenica, harfistka, vizualna umetnica, fotografinja in piska Urška Preis (1992), znana tudi kot rouge-ah (izg. ruža). Vztrajala je pri svojem in danes je ena vidnejših predstavnic mlajše generacije na domači eksperimentalni glasbeni sceni. Poznamo jo tudi kot članico dvojca II/III, eksperimentalnega kvarteta Sujevera in jazz kolektiva Zhlehtet. Ker pa je hkrati slušni in vizualni tip človeka, je doma v različnih umetniških sferah.

Dijana Matković / Pisateljica, prevajalka in urednica, ki neumorno razgalja krivičnosti razredno razslojene družbe

Njena zgodba o uspehu je filmska. Ko je Dijana Matković po dveh letih eksistenčne in posledično ustvarjalne krize, ki ju je bila prisiljena preživeti v rodnem kraju na Dolenjskem, potem ko jo je predraga prestolnica izvrgla, napisala knjigo z oksimoronskim naslovom Zakaj ne pišem, je mislila, da bo njeno razmišljanje bralo kakih dvajset ljudi in da bo ostro napadena. Ne bi se mogla bolj motiti. Knjiga, ki je lani izšla pri Cankarjevi založbi, je uspešnica in na police knjigarn kmalu prihaja že v tretjem natisu, v knjižnicah pa zanjo obstaja čakalna vrsta.

Barbara Pia Jenič / Igralka in režiserka, ki gleda na senzibilnost kot na zatočišče sredi ponorelega sveta

Kaj je senzorialno gledališče? Gre za tip gledališča, ki poleg poudarka na čutnih zaznavah, kot so okus, vonj in dotik, vključuje tudi interaktivnost občinstva ter vsebine, ki jih je mogoče razumeti na mednarodni in medkulturni ravni. V stik z njim je Barbara Pia Jenič prišla že v zgodnjih devetdesetih, ko je spoznala in začela sodelovati z Enriquejem Vargasom, ustanoviteljem španskega Teatra de los Sentidos. Takrat je bilo to zanjo, čeprav že vajeno odra in igre, nekaj povsem novega, na področju senzoričnega in senzorialnega se je hitro začela počutiti domače in navdiha do danes ni izčrpala.

Zevin / Glasbenica, ki ji je z »naredi-sam« pristopom uspel mednarodni preboj

Odkar pomni, v njej kipi neustavljiva želja po ustvarjanju. Čeprav ni imela ne glasbene izobrazbe ne znanja s področja videoprodukcije, se je pred dobrimi tremi leti odločila, da bo posnela svoj prvi komad in ga opremila z videospotom, ki ga bo zrežirala sama. Tako seveda stori še marsikdo, ki se želi v najstniških letih preizkusiti kot glasbenik, a le redkim uspe tako rekoč brez proračuna in brez zaledja izkušene ekipe že pri prvih korakih ustvariti tako profesionalen izdelek, kot je to uspelo Nives Cilenšek, 19-letni Ljubljančanki (rojena je leta 2003), ki igrive hyperpop bangerje ustvarja pod psevdonimom Zevin.

Neža Zinajić / Scenografka in glasbenica, ki jo najbolj zanimajo ljudje ter psihologija filmskih likov

Prvo scenografijo za celovečerni film je ustvarila za Zgodbe iz sekreta, ki sta jih režirala Tijana Zinajić in Gregor Andolšek. S Tijano, ki je sicer njena starejša sestra, sodeluje že od začetkov svojega profesionalnega udejstvovanja. Prav stvaritev za njen samostojni režijski prvenec, film Prasica, slabšalni izraz za žensko, posnet po scenariju Ize Strehar, pa ji je na predlanskem Festivalu slovenskega filma prinesla eno od sedmih vesen, ki jih je film odnesel iz Portoroža – vesno za scenografijo. Žirija je ob podelitvi nagrade zapisala, da gre za scenografijo, ki se odlično vklaplja v eklektični slog filma in ki deluje avtentično ter podpira like in režijo.

Nataša Velikonja / Pesnica, prevajalka in aktivistka, ki potrebuje mestni utrip, da zaživi

Odkar se je v najstniških letih iz Nove Gorice preselila v Ljubljano, gre Nataša Velikonja (rojena 1967) brez izjeme vsak večer ven, v mesto, na sceno. Da v Ljubljani delujejo »scene«, ki dajejo posamezniku občutek svobode in varnosti, se ji zdi izjemno pomembno, sploh kar se tiče LGBT-scene, v katero se je vpela precej hitro po prihodu v Ljubljano. »’Scena’ nam lezbijkam in gejem prinaša tudi stalni domicil, ne glede na leta. Morda je to za ’strejt’ ljudi drugače, morda se njim prostor z leti oži. Nas pa je morda rešilo to, da smo znali očuvati naše klube,« pravi. Že pred vstopom na to sceno je začela objavljati s polno paro in postala del literarnih krogov, po vstopu pa je vse to še pospešila. Obojemu, aktivizmu in pisanju, kar poleg poezije vključuje tudi delo na področju teorije in prevajanja, je s srcem posvečena še danes. Pred nekaj leti je dobila Župančičevo nagrado za izstopajoče dosežke na področju kulture, lani pa je bila v ožjem izboru za dve najpomembnejši pesniški nagradi, Veronikino in Jenkovo – slednjo je za pesniško zbirko Prostor sred križišč tudi prejela.

Andreja Kragelnik / Oblikovalka, katere nakit je v Milanu spoznala svetovna javnost

Andreji Kragelnik, slovenski oblikovalki nakita iz Slovenj Gradca, je ob izteku lanskega leta uspel veliki met: na tednu nakita v Milanu se je njen nakit prebil med finaliste razstave The FaB by Artistar Jewels. Kolekcija, ki jo je postavila ob bok najuspešnejšim oblikovalcem nakita iz vse Evrope, se imenuje Coral Collection, navdih zanjo pa so bile organske oblike koral ter raznovrstne forme prepletanja korenin in vej v lokalni flori.

Blaž Božič / Pesnik in prevajalec, ki se poglablja v antične klasike, zamotan jezik in razpoke svobode v mestih

Odrevenelo drsenje po Facebooku občasno prekinejo objave pesnika, glasbenika (etno trash projekt SsmKOSK, bend nevem nevem), klasičnega filologa in prevajalca Blaža Božiča. Delujejo kot anomalija. Avtohtoni Bežigrajčan vsakdanje banalnosti namreč rad preseka s svojimi čudovitimi prevodi osmanske poezije iz obdobja med 14. in 19. stoletjem, čemur se posveča v prostem času. »Pri osmanski poeziji ne gre za izvirnost, kot jo pojmujemo danes, bolj za emulacijo standardov starih mojstrov. Tematika je v osnovi ljubezenska, opisuje hrepenenje, ločitev od vira ljubezni. Skupen ji je fond sufističnih metafor, ta prepoznavni mistični jezik, čeprav so verzi o pitju vina kdaj mišljeni tudi dobesedno. Ampak zanimiva je ta večplastnost. Naslovnik je lahko bog, zaščitnik ali oseba, po kateri pesnik erotično hrepeni. Navadno gre za dečka,« pravi.

Petja Labović / Igralec, ki lepoto prepoznava v združevanju sakralnega in profanega

Njegovo veselje do igranja izhaja iz ljubezni do filma. Ko Petja Labović (rojen leta 1993) ne igra na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor, z nepotešljivo lakoto požira celotne opuse filmskih velemojstrov, kot je jasno vidno z njegovega računa na Letterboxdu, družabnem omrežju za filmofile, kjer beleži dobrih dva tisoč ogledanih celovečercev. Ko poskuša izslediti začetke svoje strasti do filma, se spomni, da si je v rosni mladosti z očetom v kinu Udarnik ogledal Ivanovo otroštvo (1962), celovečerni prvenec Andreja Tarkovskega. »Na smrt sem se dolgočasil, nisem zares vedel, kaj sploh gledam, a bil je dober začetek,« se spominja. Hkrati mu je žal, da se njegov rojstni kraj »po zaslugi zaprtja prostorov, kot sta Udarnik in nedavno tudi Wetrinsky, spreminja v mesto duhov«.

Pino Pograjc / Pesnik, ki je z razbijanjem tabujev osvojil nagrado za najboljši prvenec

Prvo pesem je napisal v osnovni šoli za natečaj, ki ga je za zabavo pripravila knjižničarka na njegovi osnovni šoli v Kamniku. Tudi za to, da je začel poezijo pisati redno, je kriv natečaj. V srednji šoli je profesorica za slovenščino razred spodbujala, naj se prijavijo na natečaj za najboljši haiku. Pino Pograjc (rojen 1997) je sprejel izziv in takrat spesnil prve resnejše verze, to pa ga je spodbudilo, da je začel v pesniškem jeziku misliti še druge teme in občutenja.

Gašper Krajnc / Stripar, ki se v svojih risoromanih ne boji koroškega narečja

Zdi se, da Gašper Krajnc kot ptica z razdalje opazuje ljudi in vpija njihove pomenke, da bi spoznanja ter zgodbe, ki se mu porodijo ob tem, nekoč prelil v stripovske podobe in oblačke. Pravi, da je v Sloveniji produkcija stripov prepočasna. Da strip jemljejo premalo resno tudi v stripovskih krogih. In želi, da bi bila v vsakem domu v knjižni omari polica, namenjena stripom.

Tereza Kozinc / Fotografinja, ki je skozi fotografijo iskala dom

Ob sedmih je čas za vrtec. Malček se zbudi, starša odgrneta zavese. Oče z njim spregovori v francoščini: Bonjour le jour, dober dan, dan. Skupinska razstava Tereze Kozinc in njenega partnerja, fotografa Klavdija Slubana, v ljubljanskem Cankarjevem domu ima prav tak naslov. V obdobju njene nosečnosti, ki se je prepletlo s pandemijo covid-19, in v času po rojstvu njunega sina sta oba vrhunska fotografa, ne da bi se za to dogovorila, fotografirala utrinke družinskega življenja, vsak v svoji prepoznavni estetiki.

Saša Eržen / Scenaristka, ki je s svojo božično pravljico postavila temelje za filmsko uspešnico Kapa

Dobri dve desetletji minevata, odkar se je lotila prvega scenarija za celovečerni film. Na delavnici Pokaži jezik je snovala tako pravo, kleno komedijo o ropu vaške pošte. A ni in ni ji šlo. In tako je namesto tej filmski zgodbi vse več časa namenjala neki drugi, ki se ji je ravno tedaj utrnila – o dečku iz revne, razpadle družine ter razvajeni deklici, ki ima vse materialne dobrine, a prav tako odsotne starše. Spoznata se za božič in nepričakovana skupna pustolovščina ju zbliža in poveže za vedno.