Barbara Pia Jenič / Igralka in režiserka, ki gleda na senzibilnost kot na zatočišče sredi ponorelega sveta

Kaj je senzorialno gledališče? Gre za tip gledališča, ki poleg poudarka na čutnih zaznavah, kot so okus, vonj in dotik, vključuje tudi interaktivnost občinstva ter vsebine, ki jih je mogoče razumeti na mednarodni in medkulturni ravni. V stik z njim je Barbara Pia Jenič prišla že v zgodnjih devetdesetih, ko je spoznala in začela sodelovati z Enriquejem Vargasom, ustanoviteljem španskega Teatra de los Sentidos. Takrat je bilo to zanjo, čeprav že vajeno odra in igre, nekaj povsem novega, na področju senzoričnega in senzorialnega se je hitro začela počutiti domače in navdiha do danes ni izčrpala.

Zevin / Glasbenica, ki ji je z »naredi-sam« pristopom uspel mednarodni preboj

Odkar pomni, v njej kipi neustavljiva želja po ustvarjanju. Čeprav ni imela ne glasbene izobrazbe ne znanja s področja videoprodukcije, se je pred dobrimi tremi leti odločila, da bo posnela svoj prvi komad in ga opremila z videospotom, ki ga bo zrežirala sama. Tako seveda stori še marsikdo, ki se želi v najstniških letih preizkusiti kot glasbenik, a le redkim uspe tako rekoč brez proračuna in brez zaledja izkušene ekipe že pri prvih korakih ustvariti tako profesionalen izdelek, kot je to uspelo Nives Cilenšek, 19-letni Ljubljančanki (rojena je leta 2003), ki igrive hyperpop bangerje ustvarja pod psevdonimom Zevin.

Neža Zinajić / Scenografka in glasbenica, ki jo najbolj zanimajo ljudje ter psihologija filmskih likov

Prvo scenografijo za celovečerni film je ustvarila za Zgodbe iz sekreta, ki sta jih režirala Tijana Zinajić in Gregor Andolšek. S Tijano, ki je sicer njena starejša sestra, sodeluje že od začetkov svojega profesionalnega udejstvovanja. Prav stvaritev za njen samostojni režijski prvenec, film Prasica, slabšalni izraz za žensko, posnet po scenariju Ize Strehar, pa ji je na predlanskem Festivalu slovenskega filma prinesla eno od sedmih vesen, ki jih je film odnesel iz Portoroža – vesno za scenografijo. Žirija je ob podelitvi nagrade zapisala, da gre za scenografijo, ki se odlično vklaplja v eklektični slog filma in ki deluje avtentično ter podpira like in režijo.

Nataša Velikonja / Pesnica, prevajalka in aktivistka, ki potrebuje mestni utrip, da zaživi

Odkar se je v najstniških letih iz Nove Gorice preselila v Ljubljano, gre Nataša Velikonja (rojena 1967) brez izjeme vsak večer ven, v mesto, na sceno. Da v Ljubljani delujejo »scene«, ki dajejo posamezniku občutek svobode in varnosti, se ji zdi izjemno pomembno, sploh kar se tiče LGBT-scene, v katero se je vpela precej hitro po prihodu v Ljubljano. »’Scena’ nam lezbijkam in gejem prinaša tudi stalni domicil, ne glede na leta. Morda je to za ’strejt’ ljudi drugače, morda se njim prostor z leti oži. Nas pa je morda rešilo to, da smo znali očuvati naše klube,« pravi. Že pred vstopom na to sceno je začela objavljati s polno paro in postala del literarnih krogov, po vstopu pa je vse to še pospešila. Obojemu, aktivizmu in pisanju, kar poleg poezije vključuje tudi delo na področju teorije in prevajanja, je s srcem posvečena še danes. Pred nekaj leti je dobila Župančičevo nagrado za izstopajoče dosežke na področju kulture, lani pa je bila v ožjem izboru za dve najpomembnejši pesniški nagradi, Veronikino in Jenkovo – slednjo je za pesniško zbirko Prostor sred križišč tudi prejela.

Andreja Kragelnik / Oblikovalka, katere nakit je v Milanu spoznala svetovna javnost

Andreji Kragelnik, slovenski oblikovalki nakita iz Slovenj Gradca, je ob izteku lanskega leta uspel veliki met: na tednu nakita v Milanu se je njen nakit prebil med finaliste razstave The FaB by Artistar Jewels. Kolekcija, ki jo je postavila ob bok najuspešnejšim oblikovalcem nakita iz vse Evrope, se imenuje Coral Collection, navdih zanjo pa so bile organske oblike koral ter raznovrstne forme prepletanja korenin in vej v lokalni flori.

Blaž Božič / Pesnik in prevajalec, ki se poglablja v antične klasike, zamotan jezik in razpoke svobode v mestih

Odrevenelo drsenje po Facebooku občasno prekinejo objave pesnika, glasbenika (etno trash projekt SsmKOSK, bend nevem nevem), klasičnega filologa in prevajalca Blaža Božiča. Delujejo kot anomalija. Avtohtoni Bežigrajčan vsakdanje banalnosti namreč rad preseka s svojimi čudovitimi prevodi osmanske poezije iz obdobja med 14. in 19. stoletjem, čemur se posveča v prostem času. »Pri osmanski poeziji ne gre za izvirnost, kot jo pojmujemo danes, bolj za emulacijo standardov starih mojstrov. Tematika je v osnovi ljubezenska, opisuje hrepenenje, ločitev od vira ljubezni. Skupen ji je fond sufističnih metafor, ta prepoznavni mistični jezik, čeprav so verzi o pitju vina kdaj mišljeni tudi dobesedno. Ampak zanimiva je ta večplastnost. Naslovnik je lahko bog, zaščitnik ali oseba, po kateri pesnik erotično hrepeni. Navadno gre za dečka,« pravi.

Petja Labović / Igralec, ki lepoto prepoznava v združevanju sakralnega in profanega

Njegovo veselje do igranja izhaja iz ljubezni do filma. Ko Petja Labović (rojen leta 1993) ne igra na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor, z nepotešljivo lakoto požira celotne opuse filmskih velemojstrov, kot je jasno vidno z njegovega računa na Letterboxdu, družabnem omrežju za filmofile, kjer beleži dobrih dva tisoč ogledanih celovečercev. Ko poskuša izslediti začetke svoje strasti do filma, se spomni, da si je v rosni mladosti z očetom v kinu Udarnik ogledal Ivanovo otroštvo (1962), celovečerni prvenec Andreja Tarkovskega. »Na smrt sem se dolgočasil, nisem zares vedel, kaj sploh gledam, a bil je dober začetek,« se spominja. Hkrati mu je žal, da se njegov rojstni kraj »po zaslugi zaprtja prostorov, kot sta Udarnik in nedavno tudi Wetrinsky, spreminja v mesto duhov«.

Pino Pograjc / Pesnik, ki je z razbijanjem tabujev osvojil nagrado za najboljši prvenec

Prvo pesem je napisal v osnovni šoli za natečaj, ki ga je za zabavo pripravila knjižničarka na njegovi osnovni šoli v Kamniku. Tudi za to, da je začel poezijo pisati redno, je kriv natečaj. V srednji šoli je profesorica za slovenščino razred spodbujala, naj se prijavijo na natečaj za najboljši haiku. Pino Pograjc (rojen 1997) je sprejel izziv in takrat spesnil prve resnejše verze, to pa ga je spodbudilo, da je začel v pesniškem jeziku misliti še druge teme in občutenja.

Gašper Krajnc / Stripar, ki se v svojih risoromanih ne boji koroškega narečja

Zdi se, da Gašper Krajnc kot ptica z razdalje opazuje ljudi in vpija njihove pomenke, da bi spoznanja ter zgodbe, ki se mu porodijo ob tem, nekoč prelil v stripovske podobe in oblačke. Pravi, da je v Sloveniji produkcija stripov prepočasna. Da strip jemljejo premalo resno tudi v stripovskih krogih. In želi, da bi bila v vsakem domu v knjižni omari polica, namenjena stripom.

Tereza Kozinc / Fotografinja, ki je skozi fotografijo iskala dom

Ob sedmih je čas za vrtec. Malček se zbudi, starša odgrneta zavese. Oče z njim spregovori v francoščini: Bonjour le jour, dober dan, dan. Skupinska razstava Tereze Kozinc in njenega partnerja, fotografa Klavdija Slubana, v ljubljanskem Cankarjevem domu ima prav tak naslov. V obdobju njene nosečnosti, ki se je prepletlo s pandemijo covid-19, in v času po rojstvu njunega sina sta oba vrhunska fotografa, ne da bi se za to dogovorila, fotografirala utrinke družinskega življenja, vsak v svoji prepoznavni estetiki.

Saša Eržen / Scenaristka, ki je s svojo božično pravljico postavila temelje za filmsko uspešnico Kapa

Dobri dve desetletji minevata, odkar se je lotila prvega scenarija za celovečerni film. Na delavnici Pokaži jezik je snovala tako pravo, kleno komedijo o ropu vaške pošte. A ni in ni ji šlo. In tako je namesto tej filmski zgodbi vse več časa namenjala neki drugi, ki se ji je ravno tedaj utrnila – o dečku iz revne, razpadle družine ter razvajeni deklici, ki ima vse materialne dobrine, a prav tako odsotne starše. Spoznata se za božič in nepričakovana skupna pustolovščina ju zbliža in poveže za vedno.

Matic Veler / Modni oblikovalec, ki zavrača surovo modno industrijo in modo združuje z umetnostjo

Ob vstopu v ljubljansko galerijo Kresija nas pričaka bleščeča, veličastna instalacija, ki je, četudi od daleč morda deluje kot skupek prazničnih girland, v resnici narejena iz akrilnega stekla. Ko še dlje strmimo vanjo, hipnotizirani in zaslepljeni od magične igre svetlobe in senc, ugotovimo, da po obliki spominja tudi na hanukijo, judovski svečnik. To ni naključje: smo namreč na najnovejši razstavi Matica Velerja Čudež Hanuke, ki bo na ogled še do 8. januarja prihodnje leto.

Ana Pupedan / Pivški godci, ena izvirnejših poosamosvojitvenih rock formacij

Danes obstaja le malo slovenskih bendov, ki bi jih sestavljali pravi godci – taki, ki lahko nonšalantno igrajo celo noč in iz pesmarice kadarkoli potegnejo blues, rock ali punk klasike, ljudske pesmi, Beatle ali svoje zimzelene hite. Mednje zagotovo spada pivški fenomen Ana Pupedan, ki letos obeležuje 30-letnico delovanja. Karizmatični kvartet, ki ga sestavljajo Simon Avsec na vokalu, Boštjan Požar na kitari, Marko Doles na bobnih in Peter Žnidaršič na basu, velja za eno naših bolj izvirnih poosamosvojitvenih rock formacij.

Jožica Avbelj / Igralka, ki jo je svoj čas poznala vsa Jugoslavija

Poleg množice vlog, ki jih je ustvarila v štiridesetih letih na odrskih deskah in na filmu (med drugim je igrala v filmih Nasvidenje v naslednji vojni, Pod njenim oknom in nazadnje v filmu Prasica, slabšalno ime za žensko, kjer ji je bilo, pravi, v posebno čast nastopiti s Špelo Rozin), je legendarna igralka Jožica Avbelj (rojena 1951) prepoznavna tudi po ognjeno rdečih laseh, nalezljivem smehu ter simpatični govorici, v kateri se narečno (ljubljansko-gorenjsko-notranjsko) obarvana slovenščina prepleta s slengom, anglicizmi in srbohrvatizmi.

Sara Kern /  Filmska režiserka in scenaristka, ki se z ganljivimi filmi uvršča na najpomembnejše festivale

Ko je svet leta 2020 kot strela z jasnega zadela pandemija koronavirusa, se je Avstralija nepredušno zaprla in letalskih poletov, ki so jo prej noč in dan povezovali s preostankom sveta, nenadoma ni bilo več. Leto kasneje, ko bi se moralo v Melbournu začeti snemanje prvega celovečernega filma Sare Kern, ki živi in ustvarja v tem obmorskem petmilijonskem mestu na jugu države, je bilo še vedno tako. A del ekipe bi moral prileteti iz Slovenije, kjer se je tudi sama rodila (leta 1989), kjer je odrasla in se izšolala za filmsko režiserko. Trepetali so, vendar se je kot po nekem čudežu nazadnje vsem uspelo vkrcati na eno od letal, ki jim je bilo izjemoma dovoljeno pristati na avstralskih tleh, ker so denimo »reševali« Avstralce, »ujete« po svetu. Vsak je sicer priletel v drugo mesto in v popolni izolaciji najprej odtrpel dvotedensko karanteno. Šele nato so se lahko srečali in posneli film Moja Vesna.

Katja Zakrajšek / Prevajalka, ki v slovenski jezik najpogosteje pretaplja književnost Afrike in njenih izseljencev

Brez dvoma je ena najnatančnejših, najbolj samosvojih in cenjenih prevajalk, ki slovenskemu bralstvu približuje literaturo, s katero se sicer morda ne bi srečalo – najpogosteje iz bazena afriške oziroma afriškodiasporske književnosti, z enako preciznostjo pa prevaja iz angleščine, portugalščine in francoščine. To je bilo jasno, še preden je Katja Zakrajšek, sicer doktorica literarnih ved (roj. 1980), nedavno prejela Sovretovo nagrado za prevod z bookerjem nagrajenega romana Bernardine Evaristo Dekle, ženska, druga_i. Ne nazadnje ima nekaj priznanj za svoje delo že od prej: za prevod romana Knjiga soli Monique Truong je prejela nagrado Radojke Vrančič, pa tudi mednarodno plaketo Lirikonov zlát za prevode pesmi Warsan Shire.

Denis Vučko / Kipar, ki je že med študijem postal eno najpomembnejših imen med mladimi kiparji

Denis Vučko (rojen 1992) je šele na začetku svoje profesionalne poti, pravzaprav še niti ni zaključil magistrskega študija kiparstva na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, pa je že glasno opozoril nase. In to ne samo enkrat. Že v prvem letniku je prejel priznanje akademije za posebne dosežke. Potem pa je začel osvajati interne fakultetne natečaje. V tretjem letniku je zmagal na svojem prvem, z izdelavo portretnega kipa poljskega rezbarja in kiparja Petra Žiwobskega, ki je prispeval k razvoju poznobaročne umetnosti na slovenskih tleh; kip je bil oktobra 2020 odkrit v Podbrezju na Gorenjskem. Pozneje je prvo mesto osvojil tudi na natečaju za izdelavo portreta slovenskega gospodarstvenika in športnika Gregorja Klančnika, ki trenutno čaka na otvoritev.

Matevž Luzar / Režiser in scenarist, ki po nadaljevankah navdušuje še z novim filmom Orkester

Režiser in scenarist Matevž Luzar (rojen 1981) prihaja iz Zagorja ob Savi. Filmski kolegi so ga dolgo nagovarjali, da bi enega svojih filmov posvetil domačemu kraju. Prva asociacija na zasavsko regijo so seveda rudarji. Nekaj časa je pisal scenarij na to temo, a ga ni dokončal. Iskal je nekaj drugega.

Alo!Stari / Štajerski skejt pankerji, ki v mariborščini vzgajajo mlade in stare upornike

Čeprav je pank prvič umrl že kmalu po rojstvu, je vsakič znova vstal iz pepela, se posodobil in našel nove izraze. Tako je bilo ob pojavu militantnega hardcora v 80. letih, kalifornijskih različic v 90. letih, MTV-jevskega šunda ob prelomu tisočletja in tudi vseh kasnejših iteracijah. Vselej je našel nova ušesa, željna hitre in udarne družbenokritične muzike. Poti članov kvinteta Alo!Stari, ki je v zadnjih treh letih prevetril domačo glasbeno krajino, sovpadajo z evolucijo žanra, ki jih je kot najstnike formiral na mariborskih skejterskih spotih in placih za vaje. Zadnjih 20 let so se kalili v raznih zasedbah, doživljali vrhunce in padce lokalne alter scene ter z bendom Trash Candy intenzivno izkusili mednarodne odre.

Joži Šalej – glasbenik, ki pričara zvočno kuliso

Večkrat sliši, da je kot džuboks, saj je mogoče iz njega izvabiti vsestransko raznovrstne zvoke: pop, jazz, zborovsko glasbo, folk, etno ... Ni treba, da imate za to pri sebi kak kovanec – pomaga pa, če se z njim znajdete na isti zabavi (čeprav jih trenutno ne obiskuje prav pogosto). Če je v prostoru klavir, se zna zgoditi, da bo igral do jutra. V prvi vrsti je namreč pianist. Ker je njegov oče muzikant, ki je vzdrževal (in še vzdržuje) godčevsko tradicijo, je zrasel ob zvokih klavirja in harmonike in glasba ga je hitro zamikala. Nadaljevanje je pričakovano: nižja in srednja glasbena šola, smer klavir, pevski zbori, klavirski in pevski nastopi na prireditvah in proslavah. »To se mi je zdelo čisti žur in že kot otrok sem bil zapečaten,« se nasmehne Joži Šalej (rojen 1972). Njegovi sošolci in prijatelji iz tistega časa se ga bržkone spomnijo po tem, da jih je na rojstnodnevnih praznovanjih zabaval z igranjem klavirja – čeprav je imel klasično pianistično izobrazbo, je hitro usvojil tudi priredbe skladb z vrhov pop lestvic.

Nik Erik Neubauer – fotograf, ki je bil uvrščen med najboljše v Evropi 

Italijanski pregovor pravi, ko prideš na jug, jokaš dvakrat: ob prihodu in ob odhodu. No, pravzaprav se pregovor nanaša konkretno na Neapelj, a ne bomo malenkostni, kajti duh, s katerim se ponaša to kaotično mesto, je mogoče začutiti tudi drugod na italijanskem jugu. Fotograf Nik Erik Neubauer to dobro ve. V južni Italiji, v mestu Bari, je pred leti preživel nepozabno obdobje študentske izmenjave, iz katere se je rodil avtorski projekt, razstava in fotoknjiga z naslovom Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat. »Hotel sem v Berlin, pristal pa sem v Bariju,« se nasmehne. »A takoj, ko sem prišel tja, me je mesto posrkalo vase. Njihova hrana, kultura, strast, ki jo Italijani z juga vnašajo v čisto vse, kar počnejo.«

Matej Kejžar – plesalec in koreograf, ki zapravlja čas

Za osemnajsti rojstni dan je za darilo od najboljše prijateljice dobil klas sodobnega plesa. »Ko sem se po končani uri preoblekel in prišel ven, sem vedel, da je to to. Čez eno leto sem bil že na akademiji za sodobni ples v Amsterdamu,« pravi leta 1974 rojeni plesalec in koreograf, ki je danes kot prepoznavno ime slovenskega sodobnega plesa razpet med Slovenijo in Belgijo; je tudi soustanovitelj domačega festivala radikalnih teles Spider, ki že dvanajsto leto združuje ples, glasbo, predavanja in performans. Pred tem je mislil, da bo študiral kemijo; naravoslovje mu je tudi danes še vedno blizu zaradi nekaterih abstraktnih logik. »Razumevanje celote skozi vzročno-posledične odnose mi pomaga tudi pri koreografiranju,« pravi.

Pesnik, urednik, organizator dogodkov, ki postaja živa knjiga

Lahko bi rekli, da ga brez poezije ne bi bilo. Z njo je njegov oče namreč osvojil mamo. Ta se je iz Podnarta vozila v Ljubljano, kjer je nekaj mesecev delala v baru za Bežigradom. Kadar se je oče ustavil na pijači, ji je prinesel sendvič, a je njega in sendviče gladko ignorirala. Če nekega dne vendarle ne bi zagrizla vanj in presenečena odkrila papirja, stlačenega nekam med sir in salamo, morda nikoli ne bi ugotovila, da se v njem skriva – pesem. Od tedaj je bila na sendviče in njihovo vsebino pozornejša.

Pisateljica, ki je nemščino naštudirala z muko, a se ji je to poplačalo

Zamislite si, da se zaradi ljubezni brez predhodnega znanja jezika preselite v drugo državo. No, nekaj ste se naučili med šolanjem, a vseeno ne toliko, da bi se znali tekoče sporazumevati. Začnete z učenjem prek hitrih tečajev v smislu »Nemščina brez muke« po metodi Assimil in počasi napredujete. Sčasoma ste pripravljeni na večji izziv. Odločite se, da boste začeli v jeziku, ki ga še niste povsem zagrabili za roge, pisati leposlovje. Prijavite se na natečaj, namenjen priseljencem, in osvojite tretjo nagrado. To vas opogumi. Čez nekaj časa imate zunaj prvi roman v tujem jeziku, nekaj let pozneje pa v državi, kamor ste se priselili, Avstriji, osvojite eno najprestižnejših nagrad na področju leposlovja.

Fotograf, ki si osvetljuje temo

Branko Čeak je (leta 1972) rojeni Bežigrajčan. Kot mulc je oprezal za sosedom Kajetanom Kovičem in preostalimi eminentneži iz sveta književnosti in teatra, ki so prav tako živeli v tem ljubljanskem okolišu. Literatura se mu je zdela sveta, zato se je tudi sam vpisal na študij primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, požiral predavanja pri Janezu Vrečku, Tomu Virku in še kom, zbiral desetke, se družil s sošolci, bodočimi intelektualci, dokler ga ni pri triindvajsetih potolkla depresija. Naenkrat ni več videl smisla niti v dokončanju študija, ki ga je tako oboževal. Nekaj časa je »blodil naokoli«, nato pa sedel na kolo in s prijateljem odšel raziskovat pogorji Karakorama in Himalaje.

Raperka, plesalka in igralka, ki navdušuje doma in na tujem

Pred nekaj dnevi je izšla plošča Improvised Colours, prvenec 23-letne ljubljanske raperke, plesalke in igralke Sahareye, rojene kot Sarah Al Saleh. Od lanskega poletja, ko se je prvič predstavila kot samostojna glasbena ustvarjalka z obilo karizme, je potrpežljivo nabirala odrsko kilometrino doma in na tujem – denimo v Zagrebu, Bratislavi, Talinu ... Z odmevnimi singli in impresivnimi videospoti zanje (še posebej denimo izstopa videospot Katarine Rešek - Kukle za hitič Otherside) je hitro razširila bazo oboževalcev onkraj ljubljanske kotline.

Raper in pesnik, pri katerem so za vse krivi filmi

Neodvisni ameriški dramski film Slam, posnet leta 1998, pripoveduje o mladem Afroameričanu Rayu (igra ga Saul Williams), nadarjenem pesniku in raperju, ki ga pri uresničevanju sanj ovira to, da prihaja iz socialno šibkega okolja. Ko je bil Mišel Ristov (rojen leta 1987) v srednji šoli, so film pogosto predvajali na eni izmed lokalnih televizijskih postaj. Ko nekoč ni vedel, kaj bi počel, je ob neki taki priložnosti malo dlje obsedel pred televizorjem. In bil očaran. »Že pred tem so mi bile blizu raperske vsebine, zato me je film čisto potegnil vase. Novo zame pa je bilo to, da sem takrat odkril slam poezijo. Glavni lik gre na neki točki v zapor in začne tam razvijati avtorski slam. Zazdelo se mi je, da bi bilo zanimivo, če bi to nekoč poskusil tudi sam.«

Pisateljica, ki jo zanimajo dileme sodobnega sveta in še zlasti skrb za naravo

Na Klancu, zadnji roman pisateljice in urednice Tine Vrščaj, ki je kot rokopis zmagal na natečaju Modra ptica za najboljši roman za odrasle in nedavno izšel pri Cankarjevi založbi, bralce že na prvi strani poziva, naj »izklopijo naprave«. Naj ne bodo kot Gregor, eden izmed likov, ki po rokah ves čas svaljka pametni telefon in ni nikoli zares prisoten v trenutku, pa naj gre za spolni odnos s partnerko ali igro s hčerkama – zaradi mile naklonjenosti, ki jo namenja napravici, jo je starejša hči celo poimenovala »Bubi«.

Brata dvojčka, ki ustvarjata nadrealistične čarobne svetove

Alen in Robi Predanič, ki tvorita umetniški dvojec The Witch Twins (v prevodu Čarovniška dvojčka) in sta tudi v resnici dvojčka (rojena sta leta 1994), sta vsestranska avantgardna umetnika, ki snemata predvsem videospote (za tuje glasbene izvajalce) in kratke filme, za katere sama ustvarita tudi dodelane kostume in scenografijo in v katerih vselej nastopata sama, kot čarovnika, puščavnika, Nezemljana in kot razna pravljična bitja. A pravzaprav so fantazijski svetovi, ki jih ustvarjata, zanju še mnogo več kot le umetniški izdelki: so »pobeg od turobne resničnosti«, pravita. Oba sta izrazito introvertirana. »A ko sva v kostumu, dobiva nekakšno supermoč,« pravi Robi, »v resničnem svetu se morava ves čas nekaj pretvarjati, v najinem svetu pa ni pravil: lahko se premikava, kot želiva, nosiva kakršnekoli kostume hočeva, si pobarvava nohte, skratka, vsaka stvar, ki ti pade na pamet, je sprejemljiva.« Alen ga dopolni: »To je bistvo The Witch Twins: tu ni omejitev, tu nobenemu ni mar za nič, to so le sanje. To je umetnost, kjer je vse dovoljeno.«

Plesalka, koreografinja in piska, ki se potaplja v sanje

Njene sanje so bile vedno zelo žive. Imela je navado, da jih je zapisovala, a tedaj še ni bila zverzirana v nobeni tehniki, ki bi ji lahko pomagala pri njihovi analizi. Potem pa je leta 2010 nekaj časa bivala v New Yorku, kjer je zbirala gradivo za doktorat. Tedaj se je ukvarjala s kolonizacijo imaginacije, ikonografijo in podobami, ki jih ljudje doživljajo in konzumirajo – zdelo se ji je, da so od njih odtujeni, da so v nekakšni množični hipnozi. Odtujenost imaginarija, jezika in podob je navdihnila tudi njen takratni performans Bliss.