Slovenski Auschwitz

Film režiserja Alberta Negrina "Srce v vodnjaku" je razburil in povzročil ogorčenje med antifašisti. Zgodba o partizanskih pobojih italijanskih civilistov kot revizija zgodovine, ki zakriva fašistične zločine!

Res, iz dežele fašizma kajpak ne boš blagohotno sprejel kritike na račun partizanskega terorja. Toda, da bi se v imenu NOB angažirali v vsenacionalnem odporu do filma???

Film bi moral povzročiti zadrego na Slovenskem. Ali je bil kdaj posnet igrani film o največjem zločinu, kot je poboj deset tisoč ujetnikov v Kočevskih gozdovih konec pomladi 1945? Sem pač ni šteti dokumentarca, ki ga je pred dobrim desetletjem posnel Robar-Dorin.

Desetine, če ne stotine filmov je bilo v Jugoslaviji posnetih o junaštvih partizanov in o gnusnih zločinih četnikov, ustašev in domobrancev. Toliko, da so povojne generacije zgodovino državljanske vojne poznale bolj po filmih Bulajića, Zafranovića, Štiglica etc. kot po partijskih učbenikih zgodovine.

Propagandni stroj Titove vladavine, ki je tekla po vzorcu dobrih in zlih podobno kot antisemitski filmi, ki jih je bruhala nacistična filmska industrija.

Mnogi bi ugovarjali, češ, saj to ni več problem sedanjosti. Toda, kako lahko človek opazuje komemoracije o sistematičnem ubijanju taboriščnikov v Auschwitzu, ki so se dogajale daleč stran nekemu drugemu ljudstvu? - S pieteto, a istočasno brez samopremisleka o lastni zgodovini. Pobijali so nacisti in fašisti, zločine so vršili drugi, mi smo bili le narod žrtev, ali kvečjemu junaški uporniki pod vodstvom Titovih partizanov.

Pred 2.500 leti je Sofoklej napisal tragedijo Antigono. Po smrti kralja Ojdipa je v Tebah divjala bratomorna vojna med Eteoklom in Polinejkom. Brata sta na koncu oba obležala mrtva, novi kralj Kreon pa je dal s častmi pokopati le Eteokla, truplo izdajalca Polinejka pa prepustil krokarjem in psom. Prepovedal je pokop trupla!

Leto 1945 na Slovenskem: partizanske žrtve so pokopali v grobnicah herojev, pobite domobrance so vrgli v kraške jame, Bog ne daj, da bi jih kdo pokopal! Še huje, da bi kdo sploh spregovoril, da so bili pobiti!!! Do tod kopija Sofokleja.

Toda v Tebah se upre kralju Kreontu nečakinja Antigona, sestra ubitih Eteokla in Polinejka ter hči njegove pokojne sestre kraljice Jokaste in nevesta njegovega sina Haimona. Za njo so zakoni Bogov, ki zahtevajo človekov pokop, nad zakoni zemeljske oblasti Kreona. Ljudstvo molči, a ji v srcu pritrjuje.

Slovenija leta 1945. Nekdanji kraljevi minister France Snoj, ki živi v Ljubljani in je minister tudi v Kidričevi vladi pove jugoslovanskemu ministru in soustanovitelju OF Edvardu Kocbeku za morijo. Kocbek stopi do kraljev Kardelja in Kidriča, a ta dva ga odpravita, kako lahko verjameš kaj takega? Kocbek pomirjen obmolči.

Kako se odvije zgodba v Tebah? Antigona pokoplje Polinejka, zaradi česar jo kralj Kreon obsodi na smrt. Toda, zdaj se sproži upor v njegovih vrstah: videc Teiresias, ki ga je poprej podpiral, mu napove zlo usodo, ker je brez blagoslova prepustil zverem mrtvega Polinejka, sin Haimon naredi samomor, ker mu je oče pogubil nevesto, na koncu se pokonča še žena Evridika. Kralj Kreon se na koncu zlomi pod spoznanjem: "Odpeljite me proč ničvredneža!"

In epilog v Sloveniji? Ni Antigone, ni Teiresiasa, ne Haimona ne Evridike. Ne Kardelj ne Kidrič ne njuni tovariši niso nikoli prišli do kreontovskega spoznanja.

Vmes, leta 1960 je Dominik Smole resda napisal Antigono. V delu, skritem pod imenom Sofokleja, je del gledališke publike deloma ugledal zgodbo o poboju domobrancev. V pitijskem jeziku, zakaj časniki takrat niso pisali o aktualističnosti drame, niso sprožali vprašanja, zakaj pobitih domobrancev partijska oblast ni dovolila pokopati.

Značilnost nacizma je bil tudi molk nemških množic, ki so po vojni zatrjevale, kako niso vedele, kaj se dogaja z Židi, čeprav so bili priče, da so njihovi nekdanji sosedi in prijatelji izginevali v deportacijah.

In značilnost jugo ter slovenskega komunizma? Širne množice so molčale, ne da bi si postavile vprašanje: da živijo v režimu, ki ne dovoli pokopati trupel tako imenovanih kolaborantov. Zakaj je bilo tako samoumevno, da del bratov, ki je bil bližje nacističnim okupatorjem kot partizanom niti po smrti ne zasluži groba?

Vprašanje, ki si ga niso postavljali? - Čas splošne amnezije do civilizacijske postave, ki človeka loči od živali po tem, da mu nameni grob.

Filmski spektakel Troja je prikazal Ahila, ki blagohotno dovoli nasprotniku kralju Parisu, da pobere truplo sina Hektorja in ga pokoplje. Brez vpliva na slovensko javno mnenje, ki v lastni zgodovini ne vidi necivilizacijskega postopanja.

Pred predsedstvom države ponosno stojita še naprej kipa voditeljev Kidriča in Kardelja, ne da je bil njun režim doživel obsodbo, da je vladal brez spoštovanja več tisočletne tradicije človeškosti. Korigirano vladajoče mnenje, se tako sliši: režim je bil res da totalitaren, tudi zločinski, toda boril se je proti nacifašizmu in po vojni je iz Slovenije naredil najbolj demokratično tvorbo med vsemi komunizmi.

Ko kdo kdaj izreče, da je Hitler sicer kriv smrti milijonov Židov, da pa je marsikaj dobrega storil za državo in ljudstvo, ga v hipu ukorijo, da je Hitlerjev zločin tako velik, da prepoveduje v njem iskanje dobrega. Zakaj na Slovenskem ta analogija ne velja? - Ker je nacizem večje zlo od komunizma? Zakaj bi ga zločini nacistov ekskulpirali? Kot da je v zgodovini lahko en sam necivilizacijski režim?

Problem sodobne Slovenije ni v tem, da Kidrič in tovariši niso prišli do sofoklejskega uvida, ampak da kreontskega spoznanja ni doživelo preživelo ljudstvo. Osrednja komemoracija nacionalne zgodovine, ki pomeni globok samopremislek ni Auschwitz, ampak Kočevski rog.

Zgodovina je navsezadnje tudi spoznanje tragične zablode.