Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

  • Dva leva  Za naročnike

    Promotorji moralne panike

    Ja. Sedaj pa žanjemo to, kar so nam v paniki in nesposobnosti racionalnega odziva naši politični predstavniki sejali. A duh je že zdavnaj ušel iz steklenice. Dokončno takrat, ko je civilna iniciativa profesorjev in staršev Gimnazije Franceta Prešerna v Kranju preprečila nastanitev mladoletnih beguncev v »njihovem« dijaškem domu in onečastila ime poeta, po katerem nosi gimnazija ime. Takrat so se sprenevedali vsi. Cerar, Pahor in zlasti resorna ministrica, ki je molčala kot grob. Molčala, čeprav bi že zaradi (preteklih) dodatkov za stalno pripravljenost, če ne zaradi aktualnih resornih zadolžitev, morala kričati in ustrezno reagirati. In vse, od sramotne rezilne žice do prav v teh dneh aktualne novele zakona o tujcih, je pravzaprav olje v kolesje nestrpnega populizma, šovinizma, rasizma. Zato je morda nedavni mariborski eksces tragičen, murskosoboški pa celo tragikomičen, a vse skupaj je povsem običajno. Perverzno običajno. Pričakovano. Tako je bilo skoraj povsod, kjer je država skušala urejati status ter namestitev beguncev in azilantov. Praviloma, a ne vselej in ne izključno, po iniciativi kadrov, vezanih na SDS. Ena od častnih izjem je za zdaj in upam, da taka ostane, Ljubljana. Več

  • Dva leva  Za naročnike

    Politika na 140 znakov

    Znano je, da je nemški finančni minister ne le zelo škrt (kateri finančni minister pa ni?), ampak tudi mrk in aroganten. In njegov vrednotni in politični zor je tak, da bi težko našel z njim kakšno skupno točko. A kljub temu ali pa prav zaradi tega sem bil nekako fasciniran nad intervjujem, ki ga je iz revije Der Spiegel ponatisnila Mladina. Ko sem v pogovoru s prijateljem omenil, da pa vseeno ne razumem, kakšen neki je smoter Mladininega ponatisa sicer zelo zanimivega pogovora, me je razorožil: »Poglej, že to, ker se z nemškim finančnim ministrom lahko prepiraš o Bachu in Mozartu, s slovensko ministrico pa kvečjemu o pozitivnih energijah in bibavicah, je zadosten razlog!« In me je prepričal. Več

  • Dva leva

    Enigma Babe Vange

    Po Kitajskem horoskopu prihaja leto petelina. Ne vem, kaj pomeni za Kitajce, za nas gotovo nič dobrega. Že zdaj lahko napovemo, da bo to leto za čim prejšnjo pozabo. Če ne zaradi drugega, potem zaradi predsedniških volitev, ki bodo glede na minimalni učinek funkcije nesorazmerno naporne. Naporne za državljanke in državljane, volivke in volivce. In na žalost celo za nevolivce. A dejansko ne vem, česa naj se bolj bojimo v prihajajočem letu. Ali izbruha neobrzdanega populizma politikov, ki bodo skušali preskočiti letvico, ki jo je skrajno visoko postavil Pahor, ali nakladanja vseh vrst piarovcev in drugih preverjenih strokovnjakov. Ne moti toliko, da neobrzdano jemljejo denar tistim politikom in političnim strankam, ki so v stiski in verjamejo, da lahko t. i. marketinški strokovnjaki in strategi namesto in na mestu njih postorijo, česar sami ne zmorejo. Ko odpovedo sami in jim hrbet obrne tudi bog, jim preostane le še vera v marketingarje. Slepa vera! Kajti, če tako svetujejo, kot nastopajo v javnosti, potem jih k donosnim pogodbam lahko spravijo le hud obup, nesamozavest in stiska politikov. In potem ni čudno, da onkraj samodejnih in samoraslih kreacij in talentov praviloma ni nobenega velikega obrata. Pred kratkim je eden takih strokovnjakov, ki se je na začetku devetdesetih proslavil z izjavo, da za milijon (ne spomnim se ali dolarjev ali mark) spravi vsako parlamentarno stranko do zmage, in takoj potem na volitvah 1992 favorizirano osamosvojiteljsko stranko popeljal v grd poraz, na televiziji modroval, da je on že na pomlad vedel, da bo Trump zmagal. K tako suvereni »napovedi za nazaj« mu je močno pomagalo dejstvo, izpričano v nastopu, da ne pozna ameriškega volilnega sistema. Reči še pred koncem strankarskih primarnih volitev, da bo zmagal Trump, potem ko je na nacionalni ravni nagovorila Clintonova kar tri milijone volivcev več kot zmagovalec Trump, ki je zmago sestavil z minimalnimi prednostmi v odprtih državah, je neumnost brez primere. Več

  • Dva leva

    Brezjajčna dvojčka

    V teh dneh mi radijski program, ki ga navadno poslušam med vožnjo z avtomobilom, polnijo različni pogovori o bogu, božjem sinu, odrešeniku, veri, obstoju. Neka gospa je ondan v kontaktni oddaji vzneseno vzkliknila: »Bog obstaja! Zagotovo. Zato je treba verovati.« No, tega ne razumem čisto. In tudi ne vem, kaj bi k temu porekel stari Pascal. A vedno se mi porajajo heretične misli, da če bog obstaja, ni treba verovati in ni treba verjeti. Obstoj boga odpravlja potrebo po veri. Vera je za dvomljivce. Kajti vera predpostavlja verjetnost oziroma možnost, da boga ni. Je zgolj nekakšna zavarovalna polica za primer, če vendarle je. Več

  • Dva leva

    Kdo nam natika rogove?

    »Kazalo je (leta 2013, op. a.), da je prihod trojke, sestavljene iz predstavnikov Evropske centralne banke, evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada, neizogiben. A trojke v Slovenijo ni bilo. Dokument, ki smo ga pridobili, morda odgovarja na vprašanje, zakaj ne. Razkriva tudi, da je dal guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec enemu od državnih organov oziroma institucij letos izjavo, v kateri je poudaril, da se je Slovenija pred trojko rešila le zaradi ene stvari – 1,5 milijarde evrov vredne zadolžitve v ameriškem finančnem skladu Pacific Investment Management Company (Pimco). (...) To je mogoče razumeti kot priznanje, da ni bila Slovenija tista, ki je našla Pimco, ampak je bilo obratno.« — Delo Ozadja razkriva klavrno podobo slovenske suverenosti (12. 12. 2016) Več

  • Dva leva

    Štirje dobri možje

    Po avstrijskih volitvah si je marsikdo oddahnil. Ne le v Avstriji, ki je ohranila svoj obraz, ampak tudi tisti zunaj nje, ki so se bali, da bi se desni populizem začel valiti in širiti kot snežna kepa po Evropi. Potrdilo pa se je tudi, da tisti, ki so napovedovali, da bo Trumpov uspeh v ZDA vplival na evropsko volilno razpoloženje, ne premorejo prav veliko talenta za politično analizo. Ne razumejo, da vse, kar časovno in morda ikonografsko sovpada, ni tudi že v vzročno-posledični povezavi. Nestrpni populizem se nedvomno širi po Evropi, a ne išče navdiha v ZDA. Navdihuje se iz lastne agende. Če bi kulminirala kriza z begunci, kot je pred letom in več, bi verjetno tudi Hofer lahko več prestrašenih volivcev pripeljal na volišča. Tako pa se je po prvi, tesni, a razveljavljeni zmagi Van der Bellna dodatno aktiviralo ne le levoliberalno, svetovljansko, ampak tudi osveščeno zmerno konservativno volilno telo. Podprli so ga namreč tudi nekateri izpostavljeni politiki ljudske stranke – ÖVP, kar je razburilo del tradicionalnih volivcev. In kar je prijetno presenečenje, v drugem krogu je razlika v politično in vrednotno razcepljeni Avstriji narasla na razkošnih 7,6 % glasov. A kljub tej zmagi sta Avstriji še vedno dve. Ena v »lodnu«, lovskem slogu oblačenja in razmišljanja, druga svetovljanska. Če pogledate volilni zemljevid, vidite, da je pravzaprav podobno kot v ZDA, in še bolj, kot je v Sloveniji. Volilno preferenco določa rez urbano : ruralno. Štajerska je lovska, a mesto Gradec liberalen. Koroška je še bolj lovska, a Celovec odprt. Podobno je z drugimi večjimi mesti. In seveda najbolj izrazito je Van der Bellen zmagal na svetovljanskem Dunaju. Velika zmaga. In to kljub temu, da nasproti desnega populista Hoferja ni stal levi populist, ampak resen, lakoničen politik. Ki ni prilagajal svojega besednjaka in agende razmeram in potrebam domnevne večine volivcev, ampak je jasno izrazil naklonjenost beguncem, ki so dobrodošli; etničnim, socialnim in slogovnim manjšinam, ki bogatijo družbo (novi predsednik je denimo eksplicitno za istospolne poroke in pravice istospolnih parov do posvojitve otrok), je za »drago« državo blaginje in solidarnosti. In je kljub temu ali pa morda ravno zaradi tega zmagal. V Ameriki so demokrati nasproti populističnemu prostaku Trumpu postavili hiperpragmatično in preračunljivo Clintonovo, pa so vseeno dobili zaušnico. Več

  • Dva leva

    V postelji z Donaldom

    Spet se uresničuje banalna krilatica, da je vsaka, tudi najslabša stvar za nekaj dobra. Tako je izvolitev prostaka Trumpa prvič proizvedla zadržanost in hladno vljudnost tudi pri najbolj slepih evropskih sledilcih in zaveznicah ZDA, kot sta Nemčija in Velika Britanija. Nemčija zaradi zgodovinskega dolga, Britanija zaradi zgodovinskega zavezništva, nista nikoli pred tem izražali kritik, kakršno si je denimo vsake toliko privoščila Francija. Tokrat pa so diplomatsko zadržani, hladni in komaj vljudni v čestitkah tudi tradicionalno najbolj zvesti sledilci. Takšni niso zgolj populistični, demagoški in nestrpni gromovniki, kakršen je Orban, Le Penova, nizozemski skrajni desničar Geert Wilders, voditeljica Alternative za Nemčijo (AFD) Frauke Petry. Predstavniki Pegide pišejo Trumpu, naj jim rezervira zaporniške celice za evropske politične voditelje ... V tej združbi političnih primitivcev so se znašli tudi predstavniki moje dežele. Zato me je resnično sram. Ne toliko zaradi stališč desnice. Več

  • Dva leva

    Zlata doba

    Da je bodoča prva dama Združenih držav rojena v Sevnici, ni prav velika stvar. Ampak recimo, da so zaradi tega sevniški lokalci lahko zadovoljni ali celo ponosni. A za evforijo ni prostora. Doslej je kakšna patriotska sla ni obsedala. Svojega Trumpa je menda enkrat pripeljala za tri ure na Bled. Ampak v redu. Ljudje imajo navado, da se, kolikor je le mogoče, prilepijo na podobo kakšne znane, uspešne, slavne osebe. Tako so se javljali domnevni davni ljubimci in ljudje, ki bodočo prvo damo poznajo iz prve roke. Med vsemi zapisi, izjavami je najbolj odbita tista, v kateri mladostna prijateljica računa, da bo Melanija očistila Belo hišo kiča in dvignila raven dizajna. Kdo? Melania? Trumpova Melania? Če komu ni jasno, v kakšnem estetskem okolju živi in očitno tudi tvorno sodeluje v oblikovanju, naj pogugla Trumpova domovanja. Recimo zasebni penthouse v Trump Towru. Česa tako kičastega, bizarnega ne najdete niti pri ruskih tajkunih ali srbskih zvezdah turbofolka. In naša bodoča prva dama živi kar najbolj dobesedno v zlati kletki. Je dekorativni element Trumpove parade kiča. No, nič ni videti, da bi ob tem trpela. Več

  • Dva leva

    Mladi papež

    Američani so se odločili. Izvolili so predsednika. Zase in za ves svet. Sedaj lahko, kot smo napovedali pred štirinajstimi dnevi, v svojem slogu zabrusi, da ni premagal samo Clintonove in demokratov, ampak tudi izrazito pristranske in navijaške medije. In še zlasti lastno stranko. Resnični velik poraženec niso demokrati, ampak republikanci, vrh stranke, establišment, ki je Trumpu obrnil hrbet. O.K., izbira je bila selektivna. Struktura vzporednih volitev kaže, da je Trump zmagal med belimi moškimi in belimi poročenimi ženskami, med tistimi, ki so manj izobraženi, starejši, živijo v ruralnih okoljih in hkrati zaslužijo nadpovprečno. A vendar, je to dovolj za pojasnitev formule zmage? Je res tako enostavno? V čem so tokrat zatajile ankete? Vprašanje je, če sploh v čem. Namreč, primerjava struktur volilnega telesa v predvolilnih anketah in vzporednih volitvah so pokazale, da je prišlo do opazne razlike v deležu visoko izobraženih v potencialnem in realnem volilnem telesu Trumpa. Kar lahko pojasnimo z učinkom, znanim z evropskih volišč, na katerega sem prejšnji teden opozoril. Namreč da izobraženi praviloma zatajijo privlačnost in svojo volilno izbiro populistov, primitivnih, vulgarnih kandidatov. A jih na koncu vseeno volijo. Učinek poznajo Avstrijci v času Haiderja, Francozi v času Le Pena. Drugo pa je, da so bile ankete preveč površno brane in interpretirane. Zadnjih štirinajst dni so nakazale možen trend spremembe razmerij. In t. i. tracking polli, drsne ankete, so zadnjih nekaj dni jasno nakazovale trend, ki je na koncu pripeljal do Trumpove prednosti. Niso torej zatajile ankete, ampak interpretacije. Več

  • Dva leva

    Med paranojo in perspektivo

    Ameriška nacija je menda razklana. No, to ni nekaj novega. Tudi pred drugim mandatom G. W. Busha je bila. A nikoli doslej niso bili ameriški volivci tako negativno nastrojeni – do kandidatke/kandidata lastne stranke. Demokrati do Clintonove, republikanci do Trumpa. No, na koncu bodo, ob verjetno rekordno nizki udeležbi, volivci izbirali nepriljubljenega kandidata lastne stranke. Tudi zato so (poleg razlogov specifike ameriškega volilnega sistema) volitve še vedno popolnoma odprte ne glede na navidez enoznačne napovedi, ki sledijo iz javnomnenjskih sondaž. Projekcije volilnih izidov so v zgodovini merjenj že doživele veliko totalnih pogrebov. Ne le v pionirskih časih merjenja, ko je Literary Digest v poštni anketi na mega vzorcu 10 milijonov naslovov (in dobil 2,4 milijona povratnih odgovorov) na volitvah leta 1936 napovedal zmago republikanca Alfreda Landona, dejansko pa je kar s 24,3-odstotno prednostjo (in 523 proti 8 elektorskim glasovom) zmagal Franklin Roosevelt. Odgovor, zakaj flop, je bil enostaven. Mega vzorec ni bil reprezentativen. A tudi kasneje, ko je bila metodologija merjenja in vzorčenja dodelana, je bilo tako v Ameriki kot Evropi nekaj hudih flopov. Več