MLADINA Trgovina
Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    24. 3. 2017  |  Mladina 12  |  Dva leva  Za naročnike

    V lovu na Šulca

    No, pa imajo po dolgih postnih letih svojega Chucka Norrisa ... ki vse zmore, ki vse zna, ki si upa, ki ima vizijo. Nasprotniki cinično dodajajo ... ki zmaga, še preden gre na volitve. Kajpak nemški socialdemokrati, SPD. In rezultati so več kot vidni. Na zbirnem pregledu zelo natančnih in medsebojno usklajenih meritev nemških javnomnenjskih agencij (t. i. Sonntagsfrage Bundestagswahl) Merklova s CDU/CSU, ki je na volitvah septembra 2013 nesramno z 41,5 % proti 25,7 % premagala SPD in to prednost ohranjala vse povolilno obdobje do letošnjega februarja, več ne izkazuje prednosti. Večina agencij je zaznala zgodovinski skok podpore SPD, ki se je izenačila ali (po meritvi INSA) celo prehitela CDU/CSU. Tudi slovita Forschungsgruppe Wahlen je empirično zaznala dvoodstotno prednost SPD, a so v končni projekciji volilnega izida s korekcijskimi faktorji še pripisali minimalno, dvoodstotno prednost CDU/CSU. Zaznava drastičnega porasta podpore SPD zanika priljubljeno tezo slovenskega večnega poraženca, da so hitri in sunkoviti skoki in upadi zaščitni znak neetabliranega, neutrjenega strankarskega prizorišča mladih ali nepopolnih demokracij. In evforija, ki jo je proizvedel nemški socialdemokratski Chuck Norris, kot se ga je že prijel nadimek tako med nasprotniki kot somišljeniki, spiralno proizvaja vedno nove in nove učinke. Kot da bi se prebudilo resignirano in utrujeno socialdemokratsko volilno telo, ki že vse od odhoda Schröderja ni verjelo v možnost še kakšne zmage svoje stranke. Pri tem je treba poudariti, da do izničenja še februarja nedosegljive prednosti krščanskih demokratov ni prišlo zaradi kakšnega hitrega upada priljubljenosti Merklove in njene grupacije, ta je zelo stabilna pri 33 odstotkih, ampak zaradi prebujene samozavesti socialdemokratskih volivcev. Če bo Schulz zdržal tempo in se potrdil kot dolgoprogaš, se lahko ne samo na jesenskih volitvah, ampak tudi na dolgi rok spremeni podoba Nemčije. In tisto, kar je treba poudariti, je dejstvo, da so socialdemokrati s Schulzem, ki je bil na nedavnem kongresu nemške SPD z aklamacijo potrjen kot predsednik stranke in kanclerski kandidat, dobili prvovrstnega populista. A ne populista nasploh, ampak levega populista. To si velja zapomniti in o tem velja razmisliti. Namreč, tudi naši socialdemokrati niso imuni za populizem, le da izbirajo napačne vsebine in napačno retoriko. Ne razvijajo populističnih obrazcev, ki bi propagirali leve ideje in stališča, ampak vselej, ko postane vroče, zdrknejo v desni populizem. Tekmujejo z desnico v svarjenju pred migranti, tekmujejo z desnico v generiranju konfliktov s Hrvati, sodelujejo v neoliberalnih manevrih zavijanja vratu vse bolj obubožanega prebivalstva. Vse to počno neprekinjeno, odkar je Pahor postal predsednik stranke. Tako na državni kot na lokalni ravni si z desnico delijo pomanjkanje empatije in državotvornosti. V vsesplošni protiazilanstki evforiji nima noben socialdemokratski župan »jajc«, da bi povedal, da so odprti za tragedijo in življenjske stiske pribežnikov, brezdomcev, brezpravnih. Spomnimo se samo socialdemokratskega poslanca in podpredsednika stranke Vebra ... Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    17. 3. 2017  |  Mladina 11  |  Dva leva  Za naročnike

    Auf nach Moskau! Auf nach Moskau!

    V politiki vljudnost ne prinese vedno rezultatov. Pogosto je zgolj potuha. Včasih je treba (političnemu) bebcu povedati, da je bebec. Ni pa nujno, da pomaga. Kajti če bi razumel, ne bi bil (politični) bebec. A ni ključni problem, da je bebec na čelu države. Kajti na vrhu je legalno in legitimno. In zato ima do te vloge neodtujljivo pravico. Problem je, da ga kljub temu ali pa ravno zaradi burkaške nature volivci večinsko volimo. In še bolj, da njegovo podobo mediji in novinarji z neko sprevrženo naklonjenostjo utrjujejo. Saj so kritični, pravzaprav bolj hudomušni kot kritični, ob njegovih izpadih, a to izpostavljanje gre na tak način in do tja, ko ga, Pahorja, naredi še bolj simpatičnega, ljudskega, našega. V njegovi norčavosti se ljudje medsebojno prepoznajo in tisto, kar ga loči od slehernika, sta kvečjemu volja in preračunljiva želja po uspehu. Je nekakšen do skrajnosti prignan lik ljudskega bebčka. Slovenski švejk. A ne samo on. Podobno bi lahko rekli za Cerarja. Za Györkösevo, za Katičevo, za – bog pomagaj! – Karla Erjavca. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    10. 3. 2017  |  Mladina 10  |  Dva leva

    Abbey Road to Hell

    Ne, Marx, navezujoč se na Hegla, ni imel prav, zgodovina se ne ponavlja le dvakrat, ampak trikrat. Začelo se je kot farsa. Namreč, Beatlesi so posneli in izdali predzadnji album. Vsekakor pa zadnji v produkciji Georgea Martina in zadnji, ki ga je skupina dejansko še skupaj delala. Naslovili so ga Abbey Road, po ulici, kjer je bil sloviti studio EMI. A bolj kot naslov sam je dal albumu pečat ovitek, poln simbolov in dvoumnih sporočil. Govorilo se je namreč, da je Paul McCartney mrtev. Da je imel hudo avtomobilsko nesrečo. In na fotografiji naslovnice, ki jo je 8. avgusta 1969 ob desetih dopoldan posnel fotograf Iain MacMillan, na kateri štirje Beatli prečkajo cesto na zebrastem prehodu, je polno namigov, ki omogočajo vsakršno interpretacijo. Paul McCartney je bos, kar naj bi pomenilo mrtvega človeka. In še več! Levičar, levoroki kitarist je imel na naslovnici v roki cigareto. V desni roki! Jasno, za potrebe prikrivanja smrti so naredili fotko z dvojnikom. Impersonatorjem. Še bolj prepričljivim, kot je bil Botteri za nagrajenega Lavriča na podelitvi Prešernovih nagrad. Celo bolj prepričljivim, kot je bil originalni Paul. V tej procesiji na Abbey Roadu je prvi v vrsti John. V beli, menda svečeniški obleki. Za njim Ringo kot črni pogrebec. Na koncu kolone George v delavskem jeansu. Kajpak kot grobar. Ob pločniku je parkiran avtomobil. Kajpak hrošč. In registracija je več kot pomenljiva. LMW 28IF. Vse jasno: Linda McCartney Weeps ter da bi bil Paul star 28, če (IF) bi živel. No, nerodno je le to, da je avto pripadal stanovalcu Abbey Roada z enako registrsko tablico precej pred domnevno smrtjo Paula. In ne piše 28IF (če) ampak 281(ena)F. In takrat Paul ne bi bil star 28, ampak 27 let. A to ni zmedlo privržencev teorije zarote, ki so praktično v vseh pesmih na albumu našli namige na smrt. Nedavna izjava ostarelega Ringa je vse skupaj ponovno aktualizirala. In da bi bil zaplet še bolj dramatičen, se je v Hamburgu oglasila v rumeni tisk 53-letna strežnica v domu ostarelih Bettina Hübers, ki trdi, da je bila njena mati Paulova ljubica v času hamburškega obdobja pred vzponom skupine ter da je bogati glasbenik njen oče. Enkrat je že dokazovala očetovstvo z DNK-testom. In bila neuspešna. Jasno, saj so testirali dvojnika. Sedaj naj bi zahtevala obnovo testa na Paulovem bratu. Je pa ta Bettina šokantno podobna mlademu Paulu. Podobno, kot domnevni sin našemu kardinalu v mladih letih. No, kakorkoli, meni je v celotni zadevi najbolj zabavna Ringova izjava, da je (bil) dvojnik boljši od originalnega Paula. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    3. 3. 2017  |  Mladina 9  |  Dva leva

    Psiho

    »Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo.« — Jože Pučnik je na večer po plebiscitu (23. 12. 1990) izpričal, da slabo pozna tako Freuda in Hitchcocka kot Janeza Janšo Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    24. 2. 2017  |  Mladina 8  |  Dva leva

    DeSUS gre v armijo

    Če ne bi vrhovni poglavar politične stranke upokojencev Erjavec pokal od zdravja in mladosti (navsezadnje je kar šest let mlajši od pisca tega stolpiča!), bi idejo o ponovnem obveznem služenju vojaškega roka, ki jo je lansiral na kongresu DeSUS, lahko pripisal gerontološkim razlogom. Tako pa gre delno za politično preračunljivost (prehiteti SDS), delno pa za neprikrite avtoritarne vzgibe. Pravzaprav so pojasnjeni motivi na moč podobni kot pri sosednji Hrvaški, ki prav tako napoveduje ponovno uvedbo obveznega vojaškega roka. Torej ne globalni in regionalni varnostni razlogi, ampak discipliniranje pomehkuženih teles in mehčanje preostrega uma sta pravi razlog. Argumentacija je res škandalozna. Je pljunek na zgodovino slovenskih civilnodružbenih bojev za demilitarizacijo in ugovor vesti v osemdesetih letih. Ki so si skupaj z zahtevami za svobodo izražanja, združevanja, odpravo smrtne kazni ... prizadevali za širitev polj svobode. Kajpak Erjavec ni bil del teh bojev. Z ničimer se ni izpostavljal, ničesar ni tvegal. Bil je slepi potnik na ladji v odprto družbo in državo. Zato s tako lahkoto klati neumnosti, namesto da bi enkrat za spremembo začel opravljati funkcijo zunanjega ministra. Kajti, če sta v katerem vidiku delovanja Cerarjeva vlada in koalicija res katastrofalni, sta na področju zunanjepolitične iniciative. Vse, prav vse poteze vlečemo napačno. Še tiste, ki se za trenutek zdijo racionalne in modre. Kar kaže tudi ambivalenten odnos do Rusije. Dobri odnosi z Rusijo bi bili lahko slovenska prednost in priložnost v času nove hladne vojne. A po eni strani ji, Rusiji, odpiramo vrata, po drugi kanimo poslati slovenske vojake v združene sile severnoatlantskega zavezništva na rusko mejo na Baltiku. V misijo, ki si jo naša vlada in diplomacija očitno predstavljata kot obrambni zid proti severnjaškim divježem v Game of Thrones. Če bomo svojo zavezo realizirali, bo slovenska »vojaška« prisotnost na ruski meji direktno proti nacionalnemu interesu. In če se je po drugi strani za trenutek zdela Pahorjeva pot v Rusijo ena redkih dobrih diplomatskih potez poosamosvojitvene Slovenije, se je že dan pozneje s podaljšanjem poti v Ukrajino in spremnim brezglavim blebetanjem spremenila v katastrofo. Že samo dejstvo, da je v Ukrajini komentiral vtise iz Moskve (češ da si »ruska stran ta hip preveč obeta od možnosti otoplitve odnosov z Združenimi državami Amerike in prvim srečanjem s predsednikom Donaldom Trumpom ...«) je znak, da Pahor na diplomatskem področju ni opravilno sposoben. In podoben sklep bi lahko potegnili za celotno oblastno strukturo. Če se vam zdi prehud, napravite test in predsedniku države in predsedniku vlade, predsedniku DZ, vodji desne opozicije zastavite dve vprašanji. Najprej, kateri zgodovinski in mednarodnopravni razlogi upravičujejo odcepitev Kosova od Srbije in kateri po drugi strani oporekajo odcepitvi Krima od Ukrajine. Neodvisnost Kosova smo med prvimi priznali, zaradi Krima pa pošiljamo na rusko mejo slovensko vojsko. In drugo, kateri razlogi so denimo Švedski omogočili, Sloveniji pa preprečujejo priznanje Palestine. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    17. 2. 2017  |  Mladina 7  |  Dva leva

    Slovenija nad vsem

    No, ne vem, kaj je bilo na teniškem turnirju na Havajih bolj ekscesno: ali sama raba spornega dela besedila ali sprenevedavo opravičevanje organizatorjev, ki so besedilo menda našli na Googlu. Dan po ekscesu so se v izjavah za medije zgražali in čutili ponižane, a posnetek na YouTubu razkriva zgolj, da so igralke in maloštevilni nemški navijači pritegnili pevcu, ki je z nekakšnim trumpovskim naglasom pel Deutschland, Deutschland über alles – pri čemer ni jasno, katero kitico so res peli. Po lastnih zagotovilih tisto, ki velja za današnji čas (Einigkeit und Recht und Freiheit für das deutsche Vaterland!). Najbrž res. A tudi Amere je treba razumeti. Kako bi pa vedeli, da je sporno peti Nemčija nad vsem oz. Nemčija čez vse, ko pa jim dnevno vlivajo v možgane krilatico America First. Kar je pravzaprav variacija istega sporočila. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    10. 2. 2017  |  Mladina 6  |  Dva leva

    Ameriško krivosodje

    Kaj imata skupnega Travis Bickle (Robert De Niro), junak kultnega Scorsesejevega filma Taxi Driver, in Donald Trump? O. K., eden vozi taksi, drugi vozi Ameriko. In svet. A to je le okvirna zgodba. Resnična podobnost je v tegobah. V insomniji. Patološki nespečnosti. Ki človeka izčrpava, deprimira, spravlja v obup in norost, mu daje občutek osamljenosti, obrobnosti in ga sili v neracionalna dejanja. Travis se je, dokler ni našel službe nočnega taksista, reševal tako, da je hodil ponoči v kino gledat porniče. Nočne projekcije v non stop kinodvoranah so bile v preddigitalnem obdobju rešilna bilka za osamljene, depresivne, suicidalne. V kinu nisi nikoli sam. Sam s seboj. Tudi Donald Trump, podobno kot Travis, ne more spati. A ne hodi v kino, ampak tvita. Še v času predvolilne kampanje so ameriški mediji poročali, da kmalu po tretji uri zjutraj, ko večina ameriških ponočnjakov že spi, večina jutranjikov pa še spi, začenja pošiljati tvite. Bolj zgodnje, bolj iracionalne. In sedaj, brez Melanie, brez Barona, brez New Yorka, brez Trump Towerja, brez soli v glavi, se menda sprehaja po prostranih, a praznih sobanah novega doma v Beli hiši in tvita. Kot je tudi doslej. Toda zdaj, ko na drugi strani bojne črte niso več Hillary in demokrati, odpira nove fronte. Tiste najobčutljivejše. In z najmanj možnosti ugodnega izida: fronto z mediji in fronto s sodišči. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    3. 2. 2017  |  Mladina 5  |  Dva leva

    Oranžni alarm

    »Zaradi prihajajočih dogodkov poveljstvo Hervardov razglaša oranžni alarm. Vsi razporejeni Hervardi v vseh treh bataljonih ste dolžni postopati po znanem protokolu in čakati na povelje oziroma mirovati do preklica oranžnega alarma. Da ne bo pomote. V petek pripadniki štajerskega bataljona ne prihajajte na protestni shod v Maribor. Pripadniki kranjskega in primorskega bataljona pa ne prihajajte v mesto Maribor. To je ukaz.« — Ukaz vrhovnega komandanta Hervardov Andreja Šiška pred napovedanim shodom proti ksenofobiji v Mariboru Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    20. 1. 2017  |  Mladina 3  |  Dva leva

    Promotorji moralne panike

    Ja. Sedaj pa žanjemo to, kar so nam v paniki in nesposobnosti racionalnega odziva naši politični predstavniki sejali. A duh je že zdavnaj ušel iz steklenice. Dokončno takrat, ko je civilna iniciativa profesorjev in staršev Gimnazije Franceta Prešerna v Kranju preprečila nastanitev mladoletnih beguncev v »njihovem« dijaškem domu in onečastila ime poeta, po katerem nosi gimnazija ime. Takrat so se sprenevedali vsi. Cerar, Pahor in zlasti resorna ministrica, ki je molčala kot grob. Molčala, čeprav bi že zaradi (preteklih) dodatkov za stalno pripravljenost, če ne zaradi aktualnih resornih zadolžitev, morala kričati in ustrezno reagirati. In vse, od sramotne rezilne žice do prav v teh dneh aktualne novele zakona o tujcih, je pravzaprav olje v kolesje nestrpnega populizma, šovinizma, rasizma. Zato je morda nedavni mariborski eksces tragičen, murskosoboški pa celo tragikomičen, a vse skupaj je povsem običajno. Perverzno običajno. Pričakovano. Tako je bilo skoraj povsod, kjer je država skušala urejati status ter namestitev beguncev in azilantov. Praviloma, a ne vselej in ne izključno, po iniciativi kadrov, vezanih na SDS. Ena od častnih izjem je za zdaj in upam, da taka ostane, Ljubljana. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    13. 1. 2017  |  Mladina 2  |  Dva leva

    Politika na 140 znakov

    Znano je, da je nemški finančni minister ne le zelo škrt (kateri finančni minister pa ni?), ampak tudi mrk in aroganten. In njegov vrednotni in politični zor je tak, da bi težko našel z njim kakšno skupno točko. A kljub temu ali pa prav zaradi tega sem bil nekako fasciniran nad intervjujem, ki ga je iz revije Der Spiegel ponatisnila Mladina. Ko sem v pogovoru s prijateljem omenil, da pa vseeno ne razumem, kakšen neki je smoter Mladininega ponatisa sicer zelo zanimivega pogovora, me je razorožil: »Poglej, že to, ker se z nemškim finančnim ministrom lahko prepiraš o Bachu in Mozartu, s slovensko ministrico pa kvečjemu o pozitivnih energijah in bibavicah, je zadosten razlog!« In me je prepričal. Več