MLADINA Trgovina
Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Dva leva  Za naročnike

    Ab Ovo

    Ko sem pred mnogimi leti pisal uvod v svojo prvo knjigo političnih esejev, sem lansiral tezo, da smo si državo podtaknili. Takrat je vse skupaj zvenelo bolj kot leporečna, prijazna krilatica farsične prigode, danes je to kruto materializirana tragedija. Pač kot Marxov Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta v vzvratni prestavi: najprej kot farsa, potem kot tragedija. A še vedno zgodovina, ki jo je smiselno obravnavati kot tako. Ljudje, kot pravi Marx, delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se njim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno naleteli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tradicijo. To velja upoštevati. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    16. 6. 2017  |  Mladina 24  |  Dva leva  Za naročnike

    Politični samorastniki

    Vselej, ko pride čas volitev, kakršnihkoli že, se ponavljajo stare zgodbe o novi politiki, ki so nadgrajene z novimi poudarki o nesprejemljivi stari politiki. Nihče ne pove jasno, zakaj bi se politika delila na novo in staro, namesto na dobro in slabo, sprejemljivo ali nesprejemljivo ... In ni jasno, zakaj naj bi nova politika, novi obrazi resnično pomenili premik – na bolje. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    9. 6. 2017  |  Mladina 23  |  Dva leva

    Čustveno stanje mladega Pahorja

    Če parafraziramo besedilo političnega songa Zorana Predina (Čustveno stanje mlade krave, druge največje slovenske živali), bi lahko rekli, da je Pahor ta čas druga največja slovenska politična žival. No, (naj)večja je brez dvoma alfa žrebec, ki trenutno, upajmo, da še dolgo, vodi, usmerja in uničuje desno opozicijo. A kam pravzaprav spada Pahor? V pozicijo? V opozicijo? Slej ko prej v klinično institucijo; v terapevtsko obravnavo. Tega ne izpričuje in narekuje en eksces, ena ponesrečena izjava, eno spodletelo dejanje, ampak celota njegovega delovanja. Žal je treba sprejeti oceno, da tej državi ne predseduje oz. ni na oblasti zrela politična osebnost, ampak patološki narcisizem. A žrtev ni samo nosilec motnje, ampak vsaj toliko tudi javnost in država. Gotovo taka osebnost potrebuje pomoč. A javnost in še zlasti mediji reagirajo sprevrženo: pomagajo mu tako, da to motnjo nagrajujejo in utrjujejo. Če je kljub dolgoletnemu poznavanju Pahorjeve osebnosti vsaj načelno veljalo, da pred prevzemom funkcije še ni bilo mogoče predvideti vseh patoloških razsežnosti in posledic narcistične motnje, ki upravlja njegovo funkcijo, je sedaj drugače. Izvolili bomo predsednika, za katerega natančno vemo, kaj bo dal, kaj bo delal. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    2. 6. 2017  |  Mladina 22  |  Dva leva

    Ples s sabljami in vrčki piva

    Odkar so Američani proti koncu druge svetovne vojne ob razposajenih zvokih Glenna Millerja, z najlonskimi nogavicami za dekleta in žene ter čokoladami za njihove otroke vkorakali v izčrpano Evropo, se je povsod, kjer je bil in do koder je segel ameriški vpliv, oblikovalo odvisno partnersko razmerje. Pravzaprav veliko bolj kot v coni sovjetske dominacije, kjer so Ruse sicer morali prenašati, ni pa jih bilo treba ljubiti. In jih tudi niso ljubili, kot je svobodna Evropa nekritično ljubila Američane. Tega ni spremenila celotna zgodovina povojne Amerike kot velesile. Ne vietnamska vojna, ne iraška vojna, ne intervencije na Balkanu, v Libiji, v Afganistanu ... Od velikih zahodnoevropskih držav je Francija, ki je leta 1966 pod vladavino muhastega De Gaulla celo zamrznila članstvo v Natu in kasneje v Chiracovem mandatu neposredno nasprotovala Bushevi intervenciji v Iraku, še najbolj kazala svojo avtonomijo, na drugi strani pa sta bili zlasti Velika Britanija in (Zahodna) Nemčija vseskozi nekritični zaveznici. Prva iz naslova zgodovinske in kulturne povezanosti, druga zaradi odgovornosti poteka in izteka druge svetovne vojne. Sicer je tudi Schröder nasprotoval intervenciji v Iraku, a nikoli ni bilo v uradni politiki Nemčije zaslediti resnejših protiameriških sentimentov. Tudi ko je ta delovala mimo vseh pravil diplomacije in mednarodnega prava. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    26. 5. 2017  |  Mladina 21  |  Dva leva

    Pokopljimo vendar mrtve

    Kdo si? Jaz sem Laura Palmer. Ampak Laura Palmer je mrtva. Mrtva sem, vendar živim. — Laura Palmer v ponovnem zagonu (o)kultne Lyncheve nadaljevanke Twin Peaks  Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    19. 5. 2017  |  Mladina 20  |  Dva leva

    L*****i kurci

    Če kdaj zapadete v negotovost ali obžalovanje, da se niste preizkusili v politiki, da niste kandidirali za poslanca in vstopili skozi glavna vrata v parlament oziroma DZ, vam predlagam, da občasno spremljate tretji program TVS. Jaz mu pravim S-M-program TVS. Je program sadomazohističnih praks, ki jih prakticirajo udeleženci političnih seans. In bolj kot seje državnega zbora je priporočljivo gledati seje posameznih teles, komisij in odborov, kjer so prikazi bolj eksplicitni. Tam vznikne na plano vsa bizarnost brez cenzure, brez nadzora, brez popustov. Če boste po spremljanju teh bizarnih praks še vedno obžalovali, da se niste aktivno spoprijeli s politiko, vam ni pomoči: rojeni ste za politiko in za politika. Ker me je zanimalo, kako je prišlo do tistih Mahničevih lulčkov, kaj je kdo zares rekel, sem si naložil mučno opravilo, namreč ogled posnetka. In danes nisem čisto prepričan, ali je bilo to dobro ali slabo. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    12. 5. 2017  |  Mladina 19  |  Dva leva

    Hermanov svet

    Desničarjem praviloma manjka humorja. Radikalnim desničarjem ga manjka radikalno. Prepoznamo jih po zadrtosti in zategnjenosti. Od vedno in vselej. Ko je Daniel Cohn-Bendit v nedavnem intervjuju za švicarski Tages-Anzeiger govoril o surovem desnem populizmu Nacionalne fronte in Marine Le Pen, je na provokativno novinarsko vprašanje, ali ni bil v svojem levo-fundamentalnem obdobju tudi on podobno grob populist, to kategorično zanikal, češ »... tudi jaz sem radikalno oponiral, a vedno z nasmeškom na obrazu. V nasprotju z današnjimi populisti nisem bil nikoli prežet s sovraštvom.« A desni populisti in hujskači niso le mrki in sovražni, ampak tudi predvidljivi, nekreativni, šablonski. Že Theodor Adorno je ugotavljal, da so si »izjave raznih agitatorjev, od znanih likov … do malih provincialnih prodajalcev sovraštva, tako podobne, da v načelu zadošča, da analiziramo govore samo enega od njih, pa že poznamo vse«. Ko zgubi volitve Marine Le Pen, s prstom pokaže na volivce, češ da niso zreli za spremembo; izbrali so kontinuiteto. Janša kot serijski poraženec vselej ugotavlja podobno. In Marinin ata Jean-Marie Le Pen govori, da je holokavst izmišljotina, da so bile plinske celice obroben pojav, detajl zgodovine in vojne. Pa da francoska policija, ki je Nemcem predala 13.000 Judov, pač ne nosi nobene odgovornosti. Da je holokavst mit, meni tudi Bernard Brščič, a ker skladovnice trupel ljudi, pobitih samo v zadnjih dneh vojne, ni mogoče zanikati in spregledati, Brščičeva tovarišija iz Kavarne Hayek stakne glave in urbi et orbi sporoči, da kolikor in v kolikor ni mit, je pa plod judovske zarote. Kako?! Enostavno: »Človek se vpraša, zakaj so pravzaprav financirali svoj holokavst. Odgovor je jasen. Brez holokavsta svet v času, ko je potekala dekolonizacija, nikoli ne bi pristali na judovsko državo Izrael.« Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    5. 5. 2017  |  Mladina 18  |  Dva leva

    Deveti maj

    Hudič je neredko res v zoprnih detajlih ali celo v banalnostih, a to kljub vsem grdobijam, ki vejejo iz njih, ne more relativizirati presoje, katera stran je prava, katera zavržna, kaj so v nekem zgodovinskem trenutku sile zla. Pa četudi so bili med udeleženci »prave strani« neredko tudi nepravi ljudje, skupine ter njih ideje in prakse. Druga svetovna vojna je že bila taka preizkušnja, v kateri se ni dalo izogniti odgovornosti in se skriti za t. i. taktično kolaboracijo. Nobena takratna in nobena današnja perspektiva te argumentacije se ne izide. Zato takrat ni bilo vprašanje, kako naj se oblikuje koalicija. Protifašizem je bil imperativ, onkraj vseh drugih. In sodobna, demokratična Evropa, spet vsem defektom, nedoslednostim in nedostojnostim navkljub, je nastala na temelju protifašizma in ne na taktični kolaboraciji. Skupno fronto so oblikovali ideološki nasprotniki in sovražniki, ki so še pred kapitulacijo skupnega sovražnika zasnovali temelje hladne vojne. In tudi ko niso sodili skupaj, ko se niso prenašali, so denimo v Franciji oblikovali vzporedno strategijo upora. A nihče v Franciji zares ne trdi, da je bila poleg komunističnega in meščanskega uporniškega gibanja tudi vichyjska marionetna tvorba avtentična borba za svobodo. In tako kot general Philippe Pétaine ni bil demokrat in antifašist, ampak avtoritarec in zakrknjen antisemit, je bilo podobno tudi pri nas in v soseščini. Pavelić je oblikoval fašistično, globoko antisemitsko državno tvorbo. Avtentičen in poudarjen antisemitizem ter sploh avtoritarni nazorski postulati, skoraj identični nacističnim, so veli tudi iz ust in dejanj generala Rupnika. Ni šlo zgolj za pritajeno figo, ki je ostala globoko v žepu, ko bi jo bilo treba potegniti ven in dlan stisniti v pest. Šlo je za aktivno in prepričano kolaboracijo. V Sloveniji je bila prisotna avtoritarna, antisemitska in ne le antikomunistična, ampak tudi antilibertarna retorika, ko to (pred okupacijo) taktično še ni bilo nujno in tudi ko ni več bilo nujno. Kdor dvomi, naj preveri recimo zapise v Slovencu. Ko je Prezident (general Rupnik) 22. aprila 1945 v časopisu Slovenec še zadnjič nagovoril »poštene« sonarodnjake in mu več nikakršna nemška cenzura ni zapovedovala dikcije in vsebine, je karal pokvarjeno ljudstvo, ki se je slabo odrezalo, saj je »trezno mišljenje, disciplino in enotnost naroda« (pač taktična kolaboracija) »prevpila ulica, katere čustva so si osvojili plačani propagatorji boljševiškega satanizma svetovnega židovstva«. Ne gre toliko za male ljudi, kmečke fante, ki so jim s prižnic oprali možgane, ampak posvetno in cerkveno oblast, ki ne le da ni zmogla nobene distance do fašizma, ampak se je v mnogih vidikih z njim identificirala. »Boljševiški satanizem svetovnega židovstva« ni retorika stiske in ogroženosti, ki naj bi pripeljala do vaških straž, domobranstva in prisilnega seganja po okupatorjevem orožju. Seveda vojne in posledice niso niti romantične, še manj humane. Likvidacije, zunajsodni poboji so bili spremljevalni pojav izteka vojne povsod, ne le pri nas. Francozi so to nazorno poimenovali épuration. Čiščenje. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    26. 4. 2017  |  Mladina 17  | 

    Ne čakaj na 1. maj

    Spomnim se nebroj podob prvega maja iz svoje mladosti. Prvi maj je bil v času socializma čas brezskrbnosti. V Sloveniji še zlasti, saj so združeni prazniki navrgli neredko kar cel teden dopusta. Prvi maj in sovpadajoči praznični blok tako pri nas ni bil politični, ampak kulinarični, počitniški in nakupovalni praznik. Trgovine so že kakšen dan pred dnevom OF napolnile police s cenenimi napolitankami, suhomesnimi izdelki, žganimi pijačami po posebni, proletarski ceni. Kultna žgana pijača delavskega razreda socialistične Jugoslavije je bil »zvečko«, konjak iz Zvečeva. Na predvečer praznika so po deželi goreli kresovi, ki smo jih zalivali z velikimi količinami piva in vina. In na sam prvi maj, nesramno zgodaj zjutraj, ko sem se mačkast zvrnil v posteljo, so v mojem mestecu pod mojim oknom postrojili godbo na pihala, ki je imela svoj dom v sosednji stavbi. In točno pod mojimi možgani so ob neki nekrščanski uri začeli razposajeno nažigati prvomajsko budnico; kot da bi me hoteli kaznovati za grehe predprazničnega večera. A hkrati so med prazničnimi dnevi po televiziji kazali podobe proletariata iz širnega sveta, ki gre na cesto, da bi si priboril temeljno eksistenco in dostojanstvo. Takrat se mi je zdelo, da so spokojnost, brezbrižnost in nezainteresiranost naših državljanov samoumevne. Iz današnje perspektive je videti drugače. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    21. 4. 2017  |  Mladina 16  |  Dva leva

    Oblast

    Erdogan je simptom – simptom nedosledne Evrope. Evropi se v zadnjem času vrača njena preračunljivost, popuščanje avtoritarnim turškim vzgibom. Tudi vojaška zveza zahodnega sveta je nadvse licemerna. Govori o demokratičnih standardih, predstavlja se kot branik zahodne demokracije, pa nikoli ni podvomila o Turčiji, ki po svoji nedemokratični ali vsaj preddemokratični formaciji nikakor ne bi smela soditi v zvezo. A domnevne in pričakovane koristi so bile prevelike, da bi avtoritarno državo problematizirali ali celo izločili. Kako jo tudi bi, ko pa ima enega največjih vojaških proračunov, kar šteje veliko več kot demokratični potencial. Več