MLADINA Trgovina
Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    15. 12. 2017  |  Mladina 50  |  Pamflet  Za naročnike

    Brez vprašanj za kralja Matjaža

    Pred katalonskimi volitvami je španska volilna komisija prepovedala vse rumene napise in podobe, skratka uporabo rumenih barv na stavbah in vodnjakih. Simbol ideje o državni neodvisnosti je tako prepovedan. Državno nasilje, ki sega celo na področje barvne preference. Več

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    8. 12. 2017  |  Mladina 49  |  Pamflet  Za naročnike

    Umik pred pogledom na realnost

    Vladajočo stranko SMC je očitno pograbila histerija. Pred tednom je v parlamentu podprla predlog, da vlada zasebnim šolam za razširjeni javni program ne nameni nič sredstev. Čez nekaj dni je prišla z novim predlogom, ki bi kril 65-odstotni delež. V spomin velja priklicati, da je pred meseci poslala v parlamentarno obravnavo osnutek, ki je predvideval vsoto 85 odstotkov, medtem ko je pred dvema tednoma podprla ustavno spremembo, ki naj bi obšla ta zakon. Več

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    1. 12. 2017  |  Mladina 48  |  Pamflet

    Uničevanje celic družbe

    Odločitev premierja Mira Cerarja, jr. in poslanske večine, da s spremembo ustave izniči ustavno odločbo o enakopravnem položaju javnih in zasebnih osnovnih šol, je šokirala. Več

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    24. 11. 2017  |  Mladina 47  |  Pamflet

    Kričeče primerjave

    V Zimbabveju je vojska prevzela oblast in večnega predsednika Roberta Mugabeja spravila v hišni pripor za tako dolgo, da je ta podpisal odstopno izjavo, ki jo je začel z besedami, da prostovoljno odstopa. Mugabe je vladal 37 let. Dve manj je vladal Josip Broz Tito, le da njega ni odstavila vojska, ampak klic iz onstranstva. A zakaj so v Afriki uprizorili puč proti voditelju, ki je pri 93 letih tako ali tako živi mrlič? Usodno je bilo, ko je zamenjal podpredsednika države in za predsedniško pretendentko postavil svojo ženo. Smo imeli kaj podobnega v Jugoslaviji? Seveda, partijska nomenklatura je udarila proti Titovi ženi Jovanki, v ospredju so bili slovenski politiki: Mitja Ribičič jo je označil za duševno bolnico, Edvard Kardelj za bolnico, uradni eksekutor pa je bil Stane Dolanc, vsi seveda šele potem, ko so v to prepričali Tita. O njenem obnašanju so govorili na dveh sejah vrhovne ZKJ. Ne psihiatri, ampak partijska kamarila je odločila, da je Jovanka nora! Nekaj let zatem, ko so Dolanca v Britaniji predstavili kot Titovega naslednika, je tudi njega kamarila prek noči odstavila. Več

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    17. 11. 2017  |  Mladina 46  |  Pamflet

    L’Estaca

    Slovenski pogled na Katalonijo je hkrati solidaren in vzvišen - pri nas je bilo drugače: imeli smo pravico do osamosvojitve v ustavi, na plebiscitu je prišlo glasovat za 90 odstotkov volivcev. Učinek je torej zgolj občutek superiornosti, brez resne solidarnosti, celo brez tiste naklonjenosti, ki se kaže v želji, kaj več spoznati o zgodovini katalonskega boja za samostojnost. Leta 1968 je pevec Lluis Llach napisal legendarno pesem L’Estaca, v kateri poziva k uporu proti represivni oblasti. Pod frankizmom je bila takoj prepovedana in Llach je utekel iz države; svojo emigracijo je opisal kot turizem s političnim motivom. Medtem pa je pesem postala ljudska katalonska himna in ko se je po Francovi smrti vrnil v domovino, je imel l. 1976 veliki koncert v Barceloni, na katerem jo je množica prepevala in sanjala o lastni državi. Segla je do Poljske, kjer jo je v sedemdesetih prepesnil Jacek Kaczmarski pod naslovom Zidovi, v njej pa so se našli Poljaki v želji po osvoboditvi izpod komunizma. Ko se je porodil množični sindikalni upor pod vodstvom Solidarnosti, so pesem vzeli za svojo uradno himno. 30 let kasneje se je v Tuniziji začela arabska pomlad in splošna vstaja proti režimu. In kaj je bila uradna himna protestnikov? – Jasno - Dima, Dima, ki jo je prepeval Yassar Jeradi, ki je v arabščino prestavil pesem L’Estaca. V Kataloniji je medtem Llach opustil prepevanje, izvoljen je bil za poslanca, ki je kot patriot pred meseci glasoval za samostojnost. In tik pred referendumom, je vzel še enkrat v roko kitaro in pred neskončno množico zapel ljudsko himno. Več

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    10. 11. 2017  |  Mladina 45  |  Pamflet

    Mož z lopato v deželi genijev

    V španskih zaporih sedi osem ministrov katalonske vlade, evropska in slovenska politika pa zadovoljno kimata, naj vse teče lepo po zakonih. Ko se je malo pred tem predsednik Carles Puigdemont s štirimi ministri umaknil v Bruselj, so nekateri slovenski mediji in oba predsedniška kandidata to ocenjevali kot neprimerno in zgrešeno potezo. Kandidat Marjan Šarec je ob tem vzvišeno pripomnil, da morajo Katalonci najprej izkazati enotnost in se odločiti, ali sploh želijo samostojnost. -!?????? Absolutna večina izmed 40 odstotkov je bila za, in to je zanj vprašljivo? Ko bi ne kandidiral za slovenskega predsednika, bi bilo še razumljivo. Toda, postavimo se v leto 1990 v čas plebiscitnega glasovanja na Slovenskem. Kaj bi se zgodilo, ko bi tedanje jugoslovansko ustavno sodišče prepovedalo referendum, premier Ante Marković pa bi poslal posebne policijske odrede nad volišča in napovedal ukinitev slovenske republike, potem pa bi za 30 let poslali v zapor Peterleta, Kučana, Janšo, Rupla in druge osamosvojitelje? Če bi dosegli katalonske številke, bi bil tisočletni čudež! Enako nesmiselno kritiko je podal Borut Pahor, ki je katalonski vladi očital, da po razglasitvi neodvisnosti ni podvzela korakov k njeni praktični uresničitvi. Več

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Pamflet

    Skrivnost potuhnjene geste

    Ko je španski tožilec Jose Manuel Maza napovedal obtožnico zoper člane katalonske vlade, po kateri jim zaradi upora preti s 15 do 30 leti zapora, so svetovni mediji sporočili, da so Carles Puigdemont in tovariši poiskali zavetišče v Belgiji. Španija očitno kopira srbskega vožda Slobodana Miloševića iz leta 1989. Takrat se kosovski voditelj Azem Vlasi ni strinjal z odpravo avtonomije, srbski pravosodni aparat pa ga je preprosto aretiral in obsodil na zaporno kazen. Podobno je storil deset let kasneje s Kosovskim predsednikom Ibrahimom Rugovo, ki je bil postavljen v hišni pripor. Več

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    27. 10. 2017  |  Mladina 43  |  Pamflet

    Privilegirani kot žrtev

    Španska vlada je po napovedi suspendiranja katalonske avtonomije sprožila še odstavitev predsednika Katalonije Carlesa Puigdemonta in razpis novih volitev v avtonomni pokrajini. Slovenska vlada pa še vedno molči. Kaj je razlog molku? Seveda oportunizem, zakaj bi se oglašali, ko pa večina v EU podpira španskega premiera Mariana Rajoya. Strah pred bodočo dezintegracijo (Baski, Škoti, Valonci etc.) učinkuje tako, da Kataloncem lepijo pridevnika egoizem in nacionalizem. Celo vplivni pariški le Nouvel Observateur iz tedna v teden objavlja tovrstne komentarje. Raphaël Glucksman je denimo kot perspektivo potegnil analogijo s Kosovom, kjer je Slobodan Milošević s politiko apartheida sprožil vojno in posledično osamosvojitev pokrajine. Implikacija osrednjih zahodnjaških pogledov je, da je neodvisnost pokrajine lahko dopustna le v primeru radikalnega nasilja matične vlade. A točka, s katere je pričakovati nastop slovenskih državnikov je prav druga stran: vzpostavitev principov, po katerih lahko avtonomne pokrajine vzpostavijo svojo državnost in to na tak način, da ostanejo članice EU, ne da bi pri tem doživele administrativni in vojaški napad matice. Kako ohraniti Evropo miru, se izogniti oboroženim konfliktom in dopustiti nove državne tvorbe, je krucialno vprašanje sedanjosti in prihodnosti. Trenutno je to resda minorni pogled, pa vendar: zakaj bi ga slovenski premier ali zunanji minister ali predsednik ne pograbili? Edina priložnost, kjer ima slovenska izkušnja kaj povedati, saj lahko s svojo izkušnjo nakaže eno izmed poti reševanja EU. Več

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    20. 10. 2017  |  Mladina 42  |  Pamflet

    Ko oblast nonšalantno krši lastne zakone

    Špansko sodišče je poslalo za zapahe dva zločinca - Jordija Cuixarta in Jordija Sancheza. In kakšne grozovitosti sta počela? Kot voditelja dveh civilnih združenj sta organizirala katalonski referendum. In evropski odzivi? Neopazni, kot da gre za pravosodni obračun s kriminalci. In slovenski pravosodni minister? Goran Klemenčič je ostro obsodil državno nasilje? Nikakor, na aretaciji se ni odzval, kot da se ga ne tičejo. In to kot kandidat vlade za mesto evropskega sekretarja za človekove pravice, katerega funkcija je prav promocija in obramba človekovih pravic, med katere sodi tudi pravica do volitev. Več

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    13. 10. 2017  |  Mladina 41  |  Pamflet

    Molk o usodnosti, govor o megli

    Odkar je Slovenija članica EU, se je prvič dogodilo, da je postala model. Se pravi možni zgled za katalonsko neodvisnost. Paralele vlečejo zahodni mediji, o njih govore politiki, le slovenska vlada ne ve, kaj bi s tem počela. Premier Miro Cerar, jr. te teme ne misli, je ne pojasnjuje, ne ponuja posredništva. Celo iz slovenskih komentatorskih in političnih logov prihaja načelna simpatija do Kataloncev, a z rezerviranim pristavkom: pri nas je bilo drugače, v ustavi smo imeli zapisano pravico do osamosvojitve, obenem pa smo se osamosvajali od nedemokratične države, kot je bila tedaj Jugoslavija. Nevarna implikacija, ki dopušča pravico do samoodločbe oziroma odcepitve le v zatiralskih režimih. In jasno sporoča, da to v deželah demokracije ni dopustno. Smo torej pri paradoksu: osamosvojitev je politični akt, ki ga je treba podpreti le v nedemokratičnih okoljih. Več