Naposled Kitajska

Paradoksalno: v družbi, kjer je polovica ljudi prezaposlenih, polovica pa nezaposlenih, je zamisel o podaljševanju osemurnega delovnika čisto zares začela obsedati delodajalce. Prosto po Marxu so izračunali, da bi bil podaljšani in seveda neplačani delovni čas čas njihovih zaslužkov. Če smo gospodo, ki je s to pobudo naposled prišla na dan, prav razumeli, naj ne bi bil posredi Marx, ampak globalna ekonomija s svojimi neizprosnimi zakoni. Po teh zakonih se danes menda splača odpirati tovarne samo v tistih delih sveta, kjer so ljudje pripravljeni opravljati svoje mukotrpno delo za pest riža na dan. Na Kitajskem denimo. Da naši globalisti v teh krutih razmerah odkrivajo samo možnosti za povečevanje dobičkov, v zdajšnji legi družbene realnosti seveda ni sporno. Prav narobe. Ljudje, ki so v tem svetovnem eksperimentu s človeško bedo uspeli, nastopajo kot stebri nove družbe. Politiki, ki izdatno skrbijo za demontažo (socialne) države, jim izročajo odlikovanja in se jim priklanjajo: oni so junaki novega časa. Kar je v njem resnično novega, je to, da fenomena nesvobodnega suženjskega dela, ki očitno spet prihaja v modo, nihče več ne problematizira.

Kaj nam ti junaki s svojo pobudo za podaljšanje delovnega časa pravzaprav pripovedujejo o času, ki je neizbežno tu? Da bodo svoje tovarne preselili na Kitajsko, če jim oblasti ne bodo dovolile Kitajske ustvariti tu. Če je svet eden in nedeljiv, ni logično, da bi slovenska šivilja zaslužila več od kitajske. Možnost, da bi kitajska šivilja zaslužila toliko kot slovenska, je očitno v nasprotju z zakoni globalne ekonomije. Vemo, kako je z zakoni: vladajoči se na njihovo delovanje sklicujejo, če delujejo v njihovem interesu. Ampak še zadnji človeški pari je jasno, da Slovenija ni Kitajska, in če smo njene leve in desne politike prav razumeli, kitajski standard tudi ne sodi med slovenske razvojne cilje. Smo morda kaj spregledali? Recimo koncept "družbe znanja", o katerem v teh krajih veliko govorijo tisti, ki ne premorejo in ne prenesejo nobenega znanja. Kaj je z njim, če postaja klavrna usoda kitajske šivilje ena od predpostavk slovenskega razvoja?

Aktualna pobuda za podaljšanje delovnega časa seveda ni nastala iz nič. V njej sta se združili teorija in tudi praksa, ki že obstaja. Kar na vladajoči ravni zaokroža proces tranzicije, so pritožbe delodajalcev čez delavce, ki imajo kar naprej previsoke plače, ki kar naprej premalo delajo, da o pretiranem času za malico, dopuste in bolniške sploh ne govorimo. Ko so te pritožbe prerasle v filozofijo vodenja podjetij, se nihče ni več vznemirjal niti tedaj, ko zaposleni za svoje delo tudi po nekaj mesecev niso dobili nobenega plačila. Če bi te pritožbe postavili drugo ob drugo, bi zlahka ugotovili, da je slovensko tranzicijsko gospodo vseskozi bolj skrbela poštenost delavcev glede polne izrabe delovnega časa kakor pa to, da bi s pametnejšimi metodami in s pametnejšo organizacijo dela izboljšali učinkovitost delovne sile. Kakorkoli to skrb obrnemo, zmeraj znova spoznavamo, da imamo opravka s stališčem policaja, ne pa podjetnika. To stališče dokumentirata v socioloških raziskavah, zbranih v knjigi Razpoke zgodbe o uspehu, tudi dr. Ivan Svetlik in dr. Branko Ilešič. Po njunih ugotovitvah je celotna zgodba o uspehu temeljila na enostavno brutalni strategiji "več dela" in ne morda "več znanja". Res je, da je ta strategija v svojem času funkcionirala uspešno in kot taka tudi omogočila zgodbo o uspehu, ampak to še ne pomeni, da ni šlo za izčrpavanje delovne sile: ljudje so po Svetlikovem opažanju ne glede na zakone in uradno določen delovni čas delali venomer, ob najbolj nemogočih urah, podnevi, ponoči, ob praznikih. Preveč. Toliko, da več preprosto ne morejo. In seveda so v imenu višjih ciljev, ki se jim je reklo ohranitev delovnih mest, delali tudi zastonj. Kaj je bilo potem s temi delovnimi mesti, smo zlasti tu, v provinci, spremljali od blizu. V glavnem se je zgodilo to, kar se z višjimi cilji v teh krajih samo izjemoma ne zgodi: nekega dne so jih povozili tisti, ki so jih sami definirali.

Če torej pobudo za podaljšanje delovnega časa pogledamo v luči sedanje prakse, zlahka ugotovimo, da ne prinaša nič novega. Novo je to, da poskušajo delodajalci dejanske razmere legalizirati. Da imamo glede te legalizacije pomisleke, je najbrž jasno. Ne samo zato, ker nas Bertrand Russell v svojem Boju proti delu uči, da je na tem svetu opravljenega že preveč dela. Pomisleke imamo tudi zato, ker je pobuda za legalizacijo daljšega delovnika nastala v tistih podjetniških krogih, kjer je prevladujoča mentaliteta pridobitniška in ne morda produktivistična. Jasno je tudi, da se je najbolj prizadeti sindikat, Sindikat delavcev kovinske in elektroindustrije, tej legalizaciji uprl. Da je takšna pobuda ponižujoča in sploh prezira vredna, je rekel njegov predsednik. Kar je res. Ni pa jasno, zakaj se mu zdi ponižujoča samo pobuda kot taka, ne pa tudi že dolgo uveljavljena praksa izkoriščanja produktivnih množic prebivalstva.