Svinčeni časi

"Medvedka je rešila svojo kožo, žal sta zaradi tega poginila mladička."
Iz poročila lovske socialne službe o zanemarjanju otrok

"Mravlje odnesejo zastrupljeno vabo v mravljišče in z njo hranijo ličinke in matico. Tako uničimo celotno mravljišče."
Navodila za uporabo okolju prijazne učinkovine

"Lahko noč, mravlje!"
Špela, 5 let

Ko pride pomlad, se pri nas začne boj za stari otroški voziček. Pravzaprav njegov v modro pobarvan skelet, ki stoji na robu atrija ob cesti in ga imajo poleti rože za stojalo. Na pomlad je namreč odvoz kosovnega materiala, in namesto da bi kaj prispevali k odvozu, branimo, kar smo pred mnogimi leti sami rešili s kupa ob cesti. Nekaj dni pred odvozom se pojavijo v vasi počasi vozeči kombiji in temni možje motrijo, če je ob cesti kaj odvrženega starega železja. Že nekajkrat smo rešili voziček iz rok čistilcev dežele, edinih, ki se ravnajo po modernih načelih in zrejo v prihodnost, skrbijo za reciklažo in za varčno ravnanje s surovinami in energijo, kajti z vsakim kilogramom železa, ki ga rešijo, je manj toplogrednih plinov iz jeklarn. Tukaj jim pravimo cigani, njihov poglavar pa je Al Gore.

In družine vodijo s seboj. Taka ropotarniška romantika, otroci, nagneteni na prednjih sedežih, žene in dekleta se smejejo in mahajo in mladci in čvrsti možje zavihajo rokave. Potem se zberejo na travniku za vasjo, parkirajo v krogu kot karavane na Zahod, malicajo - meščani bi rekli piknik v naravi - in otroci se zapodijo po travniku. Potem gredo naprej in kombiji obračajo kar na travniku, namesto da bi šli rikverc, in če bi jih videli kmetje, bi zagnali halo, čeprav je travnik kot koža in "koža ni srajca, koža se sama zarase" in čeprav na robu tega travnika ob rečici kdaj pa kdaj sami zažigajo kable in gume in stiropor, ker se jim ga ne ga odvleči na odpad.

Ampak otroci spadajo v šolo, poreko zaskrbljeni vzgojitelji. Tudi tukaj so Romi daleč spredaj in šolski minister šele zdaj caplja za njimi. Razglasili so veliki projekt - dva jezika v osnovne šole. Romski otroci imajo opraviti z dvema jezikoma že od prvega razreda. Najprej z materinščino, romskim jezikom, potem pa jezikom okolja, državnim jezikom, prvim tujim jezikom, slovenščino. In predšolski otroci imajo srečo, da niso v vrtcu, drugače bi delili z vrstniki njihovo svinčeno usodo.

Ta zapacana malomarnost s svincem in kadmijem v peskovnikih je prišla ravno v času, ko je minister Erjavec prišel na dan z razlago, zakaj je prisotnost naše vojske tako pomembna v Afganistanu - Afganistan je namreč največji proizvajalec opija na svetu in iz njega pridelujejo heroin. In zato potrebujemo še več oklepnikov s posebno konfiguracijo za požiganje makovih polj. Izjemno podpiram take človekoljubne akcije za varovanje zdravja, še rajši pa bi za začetek videl Erjavca, kako sedi v peskovniku in seje mivko in kot stranski produkt prideluje svinec in kadmij. O Erjavcu govorim zato, ker je zgolj predstavnik, sicer pa bi morali tam ob prostem času sejati tudi kontrolorji, zakonodajalci, vlada, in če smo pikolovci, tudi tisti, ki podpirajo širjenje vojaških organizacij tipa NATO, in tisti, ki tega niso bili sposobni preprečiti. Ves slovenski narod, zbran v peskovniku, seje mivko, kot je nekoč družno preganjal koloradskega hrošča. Kajti svinec in kadmij sta odpadek iz rudnikov, ki so med drugim nujno potrebni za proizvodnjo vozil, s katerimi potem branimo svet pred heroinom, pet tisoč kilometrov od doma. Ampak bo najbrž že držalo - pravi vojak se ne boji svinca, heroina pač!

Medtem ko o ogroženosti sveta pred nami samimi govorijo ljudje, ki k temu največ prispevajo, pa reveži že zdavnaj to delajo v praksi. Zadnjič smo videli nekega invalida, ki živi s 170 eur pokojnine, v sobi, kjer so iz zemlje zbita tla, kuha na eno grelno ploščo, in kot je zapacana, se vidi, da tudi kemičnih čistil ne uporablja, za kurjavo mu sosedje dovolijo, da očisti gozd. Reveži živijo ekološko izjemno kakovostno.

In ekološko čisto in v skladu z naravo živijo divje živali, pa jih preganjamo kot divje živali. Ribiči prosijo državo, da jih zaščiti pred kormorani, ker so boljši ribolovci od njih, za ribe, ki jih ogrožajo oboji, pa se ne zavzame nihče. Namesto da bi naredili ob Soči lesene brvi in opazovalnice in tja bi ob nedeljah hodile družine in gledale soške postrvi in kormorane. Če z divjimi živalmi delimo prostor, potem ga je pač treba razdeliti. Še v Afriki, ki je velika dežela, ne moreš kar tako lomastiti po savani, ampak se ve, po katerih poteh se pelje in kdaj se sme iz avtomobila. Gremo na medveda, na fotosafari v Kočevski rog.

Tako pa gre nekdo fotografirat medvedkin brlog, in ko ga napade, se spustijo v pregon in zastražijo brlog, v katerem umirata mladiča. In ker se ne vrne, pogineta. Ker se ni vrnila, je bila slaba mati, če pa bi se vrnila, bi bila ustreljena mati. In kako naj ustreljena mati skrbi za mladiča? To morbidno grotesko je sijajno zaključila izjemna poteza - "izguba mladičev bo upoštevana v letošnjem odvzemu osebkov iz populacije medvedov". Malčka sta rešila življenje dvema odraslima medvedoma. Slava jima!

Kdo je komu nevaren, je znano iz zbornika Who Eats Who. Tako na primer ne boste srečali v nobeni kuharski knjigi recepta, kako pripravimo Podobnikove šape v aspiku.

Nekaj mora biti narobe v temeljih našega razumevanja sveta. Včeraj preberem na vabah proti mravljam: "Uničuje tudi mravljišča. Vsebuje okolju prijazno učinkovino." Mravlje, slabo novico imam za vas. Ve niste okolje.

Zadnjič so ujeli morskega psa, ki je tako redek, da ga do zdaj sploh niso klasificirali. Preživel je milijone let, ker ga praktično ni bilo, potem pa so ga za potrebe detekcije in uvrstitve v znanstveni red in rod in pleme in seveda zaščite ujeli in pes je poginil. Zdaj bodo šli na lov za naslednjim. Do zdaj pa so razrešili samo eno skrivnost - zakaj je pes preživel do danes? Ker ga ni še nihče lovil, da bi ga lahko klasificiral. Klasificiran, vendar mrtev. Mrtev, vendar klasificiran. Klasificirano mrtev. Tako bomo končali tudi mi, če bodo pomembneži še naprej samo tekmovali med seboj, kdo bo bolj hrupno opozarjal na posledice onesnaževanja in si gradil spomenik rešitelja, obenem pa malo ali nič naredili za preprečevanje nesreče. Neumni, vendar visoko izobraženi. Mrtvi, vendar znanstveno utemeljeno, zakaj.

Ves ta svetovni čvek o izboljšanju razmer v okolju je bledi nič, dokler ne bodo Al Gore in Drnovšek in Pahor in Podobnik in njegova svetost Tapata in vsa zaskrbljena politična svetovna javnost rekli preprosto: Dol s povečano proizvodnjo! Dol z gospodarsko rastjo! Dol z večjo potrošnjo blaga in energije! Ali na kratko - dol s kapitalom in njegovo logiko.

Ampak kako, če pa je na primer paradni konj novega ministra za razvoj metlica za stranišče z dodano vrednostjo? Kar seveda pomeni še več denarja za čiščenje dreka, ki ga proizvaja taista metla. Gospodje, to ni samo neresno, to je nesramno in zavajajoče. Toliko, da vemo, kdo nas pravzaprav poskuša ociganiti.