Sumo borci in druge zgodbe

Ko se je začelo lansko leto, mi še na misel ni prišlo, da ga bom končala s študijem tradicionalnega in sodobnega japonskega gledališča na kraju samem. December sem preživela v Tokiu in Kjotu. Kot Evropejka, ki o Japonski pozna samo stereotipe in misli, da se tam ljudje res pozdravljajo s "sajonara", sem bila podobna Almi Karlin, ki je osupnila, ko je v Severni Ameriki prvič videla konzervo. Skratka, vsaka malenkost je bila zame pravo doživetje.

Kulturni šok je že obisk stranišča. Javna in hotelska stranišča, ki sem jih spoznala, so dišeča kot nasadi jablan in čista kot lekarna. Straniščne deske so ogrevane, vsaka školjka ima nekaj gumbov, s katerimi določiš, kakšna naj bo toplota deske, kako naj šumi voda (kot potoček, slap ali morje), školjko pa lahko po želji spremeniš tudi v bide. Res razkošno. Ulice večmilijonskih mest so tako čiste, da se Japonke, ki nosijo kimono, h kateremu sodijo tudi bele nogavice in natikači, lahko mirne duše ure in ure sprehajajo po pločnikih, pa bodo njihove nogavičke na koncu še vedno snežno bele. Ko sem se prve dni med premagovanjem časovne razlike ob petih zjutraj sprehajala okoli hotela in obiskala bližnji budistični tempelj, v katerem je tako lepo dišalo po kadilu, me je pot zanesla tudi v park. Brezdomcev, ki si tam postavljajo hiše iz kartonskih škatel, je bilo veliko. Očitno eden od proizvodov japonske ekonomije milnega mehurčka. Pretresljivo pa je bilo, da so bila celo njihova skromna domovanja urejena in snažna.

Med nepozabna doživetja se uvršča obisk tokijskega vadišča za sumo borce Musašigava beja. Vsako vadišče ima vsaj enega prvaka, ki potem nastopa po turnirjih in služi za vso telovadnico. Vadišče, ki smo ga obiskali, je bilo prav takrat brez prvaka, ker se je tamkajšnji zvezdnik Musaši Maru, po rodu Havajec, ravno upokojil. Upokojitev je za prvaka obveza, če zgubi na dveh turnirjih zapored. Potem se ukvarja s treniranjem mladine in menda tudi shujša, tako da izgubi kilograme, težko pridobljene s posebno redilno dieto in z masažami za širjenje želodca. Dovoljenje za obisk treninga je menda posebna čast. Sumo, kot je splošno znano, je boj dveh možakov, ki se skušata zriniti iz ringa, ali pa nasprotnika prisiliti, da se tal dotakne s kakšnim drugim delom telesa, ne le s podplati. Je religioznega izvora, saj je nastal kot del šintoističnega obredja. Skupini petih obiskovalcev treninga so poprej ukazali, da se v telovadnici ne smemo pogovarjati, ženske pa smo se morale tam pojaviti neodišavljene, saj bi parfum utegnil motiti športnike. Že med hojo po dolgem hodniku, ki vodi v telovadnico, me je stisnilo pri srcu. Bilo je tiho kot v cerkvi, tišino so prekinjali le pomenljivi zvoki športnikov, ki prihajajo nekje iz želodca. Po japonsko smo se usedli na blazine na robu razmeroma majhne telovadnice, katere tla so bila pokrita z zemljo in v kateri je vadilo dvajset različno starih moških. Na stenah je bilo nekaj uokvirjenih fotografij prvakov, ki jih prepoznaš po predpasnikih iz belega papirja, iz katerih visijo beli trakovi, kar menda pomeni, da je oseba, ki to nosi, božanska, vse druge pa so človeške. Na sredi telovadnice je okrogel ring (dohjo), ki je sveta zadeva. Najbolj škandalozno bi bilo, če bi vanj stopila kakšna ženska. Ženske s sumom ne smemo imeti nobenega opravka. V navadi je, da na koncu turnirja zmagovalca razglasi župan mesta, kjer turnir poteka, če pa gre slučajno za županjo, mora za ceremonijo pooblastiti katerega od moških namestnikov. Med treningom me je presenetilo predvsem to, da so obilni moški strašansko gibčni. Poleg tega je bilo zanimivo opazovati tudi hierarhično razmerje med vajenci in mojstri. Vajenci, ki so še zelo mladi, s sumom fantje začnejo že pri petnajstih in so še normalne postave, kot kakšne marljive čebele strežejo učiteljem. Sumo je menda ena redkih stvari na Japonskem, ki se ne prenašajo kot družinska tradicija; z njim se lahko ukvarja vsak moški, njegov družinski izvor pri tem ni pomemben.

Kar se gledališča tiče, je Japonska svojevrsten fenomen. Kultura ima dolgo tradicijo. Ko smo člane lutkarske skupine Joukiza vprašali, kako dolgo ta skupina že obstaja, so nam rekli, da so njihovi predhodniki prve predstave uprizorili pred tristo šestdesetimi leti. Vendar Japonci kulturo in umetnost pojmujejo kot zasebno in ne javno stvar, tako da so umetniške dejavnosti iz javnih virov začeli podpirati šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V desetih letih so zgradili približno 2600 kulturnih centrov, zdaj pa nimajo menedžerjev, ki bi v njih pripravljali kulturni program. Tako da je za stavbo navadno odgovoren kar hišnik in ta prostore oddaja tistim, ki jih potrebujejo.

Med gledališkimi zadevami me je najbolj fasciniralo japonsko tradicionalno gledališče. Drama no, nastala v 14. stoletju, ki je bila dolgo dostopna le aristokratskim krogom. Med pomembnimi začetniki gledališča no je Motokijo Zeami, ki je napisal številne igre, tretjina jih je preživela in jih igrajo še danes. V gledališču no se vse dogaja zelo počasi, kot v nekakšnem posebnem počasnem gibanju. Če pa se priključiš na pravo frekvenco, je predstava čista lepota (jugen, skrivnostna globina) in pravi užitek. Ni čudno, da je toliko ameriških in evropskih gledaliških mojstrov navdihoval prav ta tip gledališča, recimo Roberta Wilsona. Malo mlajše je gledališče kabuki; lani je praznovalo 400-letnico obstoja. Začetnica te gledališke oblike za ljudske množice je Izumo no Okuni (Okuni, svečenica, ki si je prizadevala za tako obliko čaščenja božanstva Izumo), tako da so kabuki najprej igrale samo ženske. Ker so bile menda povezane s prostitucijo, so jih oblasti izgnale iz kabukija in jih nadomestile z mladimi moškimi, a se je ob njih menda tudi naslajalo preveč občinstva, tako da kabuki še danes igrajo samo odrasli moški (jaro), posebno virtuoznost dosežejo onnagata, moški v ženskih vlogah. Ker je obisk gledališča kabuki sestavljen iz treh predstav, ki trajajo vsega skupaj pet ur, je del gledališkega dogajanja tudi jedača, ki si jo gledalci med premoroma privoščijo na gledaliških sedežih. Nič manj očarljivo ni japonsko tradicionalno lutkovno gledališče bunraku.

Ker sem večino potovanja po Japonski preživela v gledališčih, mi je ostalo malo časa za odkrivanje družbene realnosti.

Če si ves čas v teatru, se ti svet nazadnje zdi kot pravljica. Da ni tako, me je opozoril denimo časopisni članek o milijonu mladih Japoncev, ki ne prenesejo presije japonskega načina sodobnega življenja. Zato zapustijo šolo in po deset let ne počnejo drugega, kot da sedijo v svoji sobi. V tem času ne komunicirajo z nikomer. To bolezen sodobne Japonske so leta 1989 poimenovali hikikomori. Z njo se ukvarja 14.000 nevladnih organizacij, ki te ljudi skušajo spet spraviti v življenje. Najbolj menda pomaga, če jim omogočijo daljše bivanje v popolnoma drugačni kulturi. Precej so jih že poslali na okrevanje v Italijo.