31. 10. 2004 | Mladina 43 |
Stanje stvari
Kulturna politika v imenu socialnega miru spodbuja povprečje
Uršula Cetinski
© Arhiv Mladine
Pred kratkim sem se poslovila od Sabura Teshigaware, ki ima precej občudovalcev po vsem svetu in očitno tudi v Ljubljani. Je koreograf in plesalec, ki je v globalnem smislu zablestel že na začetku 80. let kot eden izmed redkih Japoncev, ki so v plesu izhajali iz klasičnega baleta in likovne umetnosti, ne pa iz butoha, ki je tam že pol stoletja prevladujoč slog sodobnega plesa. Očarana nad preciznostjo giba, scene in luči, me je kolegica Nataša vprašala: "Joj, zakaj pa v Sloveniji nimamo vsaj enega takšnega Teshigaware?" Tisti hip ji nisem mogla odgovoriti s kakšno globoko mislijo, vprašanje pa je bilo utemeljeno. Tanja Lazetič in Nina Meško sta se v projektu Stanje stvari pred kratkim spraševali, kakšne so pravzaprav razmere v slovenskem sodobnem plesu. Čeprav je slovenski sodobni ples tudi, kar zadeva mednarodno mobilnost, ena izmed najuspešnejših slovenskih umetnostnih zvrsti, ima človek res pogosto občutek, da predstave (razen izjemoma) niso čisto precizno premišljene in končane.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?