Stanje stvari

Pred kratkim sem se poslovila od Sabura Teshigaware, ki ima precej občudovalcev po vsem svetu in očitno tudi v Ljubljani. Je koreograf in plesalec, ki je v globalnem smislu zablestel že na začetku 80. let kot eden izmed redkih Japoncev, ki so v plesu izhajali iz klasičnega baleta in likovne umetnosti, ne pa iz butoha, ki je tam že pol stoletja prevladujoč slog sodobnega plesa. Očarana nad preciznostjo giba, scene in luči, me je kolegica Nataša vprašala: "Joj, zakaj pa v Sloveniji nimamo vsaj enega takšnega Teshigaware?" Tisti hip ji nisem mogla odgovoriti s kakšno globoko mislijo, vprašanje pa je bilo utemeljeno. Tanja Lazetič in Nina Meško sta se v projektu Stanje stvari pred kratkim spraševali, kakšne so pravzaprav razmere v slovenskem sodobnem plesu. Čeprav je slovenski sodobni ples tudi, kar zadeva mednarodno mobilnost, ena izmed najuspešnejših slovenskih umetnostnih zvrsti, ima človek res pogosto občutek, da predstave (razen izjemoma) niso čisto precizno premišljene in končane.

Mislim, da so razlogi za takšno stanje stvari različni. Verjetno je statistično več možnosti, da se bo na Japonskem, kjer živi 150 milijonov ljudi, vsako stoletje rodil en genialec, kakršen je Teshigawara, kot pa jih ima dvomilijonska Slovenija. Po drugi strani kvantiteta s talentom in genijem, ki je težko ulovljiva tema, ne glede na to, v katerem diskurzu se je lotiš, nima veliko opravka. Marsikateri evropski narod, ki se ne more pohvaliti z ne vem kakšno količino populacije, se v nekaterih zgodovinskih obdobjih lahko postavi z različnimi genialci na najrazličnejših umetnostnih področjih. Še tak talent nič ne pomaga, če se umetnik ne znajde ob pravem času na pravem mestu, se pravi v družbenem, socialnem in ekonomskem okolju, ki mu omoči, da zamisli spravi v prakso tako, kot je treba.

Naj mijavkamo, kolikor hočemo, ampak vrhunsko izpeljana plesna predstava nastane lahko le v vrhunsko zastavljenih producentskih razmerah. Vzemimo za primer Kanadčana Edouarda Locka, kralja preciznosti, ki jo že več kot dvajset let vzpostavlja s svojo skupino La La La Human Steps. Lock vsako predstavo pripravlja dve leti, njegov delovni proces pa se konča na pravem odru, kjer mu je na voljo vrhunska tehnološka oprema (luč, zvok in video), s katero lahko vzneseno eksperimentira kar dobrega pol leta. Slovenski koreografi skorajda praviloma vsako leto, v skladu z dinamiko subvencioniranja, producirajo novo predstavo, ta pa zaradi težav s postprodukcijo razmeroma hitro ponikne že po nekaj ponovitvah. V zadnjem času imajo plesalci in koreografi več možnosti za daljšo vadbo, čeprav bodo razmere kmalu spet zelo klavrne, ko ne bo več na voljo poslopja nekdanjega Kina Šiška, ki ga je Mesto Ljubljana zadnji dve leti ponudilo za vadbeni prostor. Menda se bo ta naveza kaj kmalu končala, dvomim pa, da Mesto Ljubljana, ki tudi sicer ne kaže posebno lucidnih kulturnopolitičnih vizij, pretirano razmišlja, kaj bi lahko kot nadomestek za prostor za vaje plesalcem ponudilo v prihodnosti. Vaje slovenskih koreografov zaradi vsesplošne revščine potekajo v družbi z minimalno tehnično opremo, s pravo opremo pa umetniki lahko delajo šele nekaj dni pred premiero, ko pridejo na oder. Se pravi, da se ves čas pred tem lahko ukvarjajo izključno z razsežnostmi svojega telesa, kar se pošteno pozna pri končnem izdelku, ki se nazadnje pogosto izkaže za polizdelek.

V Sloveniji imamo danes nekaj koreografov, ki so v danih razmerah dosegli precej visoko stopnjo profesionalizma. Občutek imam, da so ravno na točki, ko bi se lahko uspešno pognali v umetniške višave, če bi dobili recimo desetkrat boljše možnosti za delo, kot jih imajo v tem trenutku tisti, ki so v sodobnem plesu najbolj privilegirani. Nič ne kaže, da se bo to tudi zares zgodilo. So v napačnem času na napačnem mestu: v Sloveniji. V Sloveniji, kjer vsako leto nastane na desetine novih zasebnih podjetij. Skoraj vsak koreograf ima svoje podjetje, kajti le tako je upravičen do lokalnih in državnih subvencij. Država in lokalna skupnost pa v nasprotju z evropskimi kulturnopolitičnimi izhodišči neposredno vladata nad kulturnimi vsebinami. Skorajda vsakomur vsaj na lokalni ravni tudi zares uspe, da iztrži vsaj nekaj sto tisoč za produkcijo predstave. Tako se vsebina malhe, namenjene sodobnemu plesu, razprši na tisoče koncev. Država in mesto ohranita nekakšen minimalen socialni mir med umetniško populacijo, za drznejše, profesionalnejše in večje produkcijske podvige pa ni več denarja in tudi kulturnopolitične volje ne. Predvsem pogrešam vsaj enega karizmatičnega kulturnega politika s hrbtenico na pravem mestu, ki bi bil pod vplivom strokovne sugestije (ne pa najrazličnejših kuloarskih igric) ob pravem času sposoben prepoznati najboljše in omogočiti, da se tisto, kar je v sodobnem plesu "v špici", res razraste v pravo stvar. V Sloveniji je koreografski talent trenutno predvsem breme. Žalostno je, da "politiko povprečja" pogosto spodbujajo tudi umetniki sami, združeni v razne "cehovske" druščine.