26. 5. 2012 | Mladina 21 | Uvodnik
Na piedestalu pravičnosti
Konec preteklega tedna so v javnost spet prišli podatki o poslovanju družine Janković. Pretežno gre za znane podatke, nekoliko okrepljene z novimi, pa tudi z dejstvom, da vse več organov formalno preiskuje poslovanje Jankovićeve družine in da se njegov status človeka, ki ga preiskujejo zaradi prestopkov, tudi formalno utrjuje.
Zoran Janković se seveda spreneveda. Vedel je, da bo denar, kredit, asignacijo dobilo njegovo podjetje, ki ga sicer upravlja sin. Ni ga človeka, ki bi mirno gledal, kako v njegovem imenu potekajo posli, ki lahko ogrozijo njegovo kariero ali ga celo spravijo za zapahe. In njegova laž v tem smislu ni nič drugačna od sprenevedanja Janeza Janše, ki trdi, da ni nič vedel o nakupu vozil Patria, čeprav se je po medijih in v parlamentu že med sklepanjem pogodbe javno opozarjalo, da gre za korupcijo. Ni ga predsednika vlade, ki bi, če bi bil nedolžen, dopustil, da tako poteka največja državna investicija, in nič preveril.
In še oba kričita, da sta žrtve politične zarote.
Namenoma smo se spustili na to raven. Ko kažejo na vodjo levice, ja, res je, zlorablja svoj položaj, se namreč danes vzpostavi obrambna pozicija, ki pravi: poglejte tistega drugega in tiste druge, oni počnejo enake in še veliko hujše stvari, pa jim ali mu na misel ne pride, da bi odšel iz politike ali jo zapustil.
To je seveda nevzdržno stališče. Ki pa ni nelogično.
A v tej situaciji smo se znašli danes. Oba politična pola imata na vodilnih položajih človeka, ki sta moralno oporečna. Lahko je Zoran Janković izjemen operativec, lahko bi bil izreden predsednik vlade, ni težko reči, da se je kot župan Ljubljane izkazal. Toda to ne spreminja dejstva, da gre za nesprejemljiva ravnanja. Zadeve so še bolj zunaj okvirov normalnega: a prav zaradi neskrupuloznosti, ki se kaže tudi skozi razkrita nakazila, je Janković v resnici eden redkih, ki so zmožni zdržati in biti bitko z Janezom Janšo. Ker v bitki z Janšo, ki si dovoli uporabiti vsa orožja, ki je pripravljen prek svojih vojščakov umazati vsako ime, zagnati zoper človeka pravo specialno vojno, ni zmožen zdržati malodane nihče. To so dvajsetletne izkušnje. Dvajset let teh zgodb je, začenši s Cirilom Zlobcem, razglašenim za italijanskega špijona, do vseh hobotnic, anonimk, disket, udbovskih seznamov …
Vsak politik, vsak intelektualec, vsak novinar ali strokovnjak, ki si je drznil reči ne ali biti proti, jih je dobil po betici – ne z argumenti, ampak z diskreditacijo. Ta je temeljna oblika Janševega političnega boja. Med najhujše primere zagotovo sodi poneverjanje dokumentov o predsedniku republike Danilu Türku.
Pri čemer je bilo levo volilno telo doslej, do Jankovićevega prihoda v politiko namreč, čistunsko. Zakaj je že politično smrt doživel Gregor Golobič? Zato, ker ni razkril, da je lastnik v resnici majhnega deleža v eni izmed Ultrinih družb. Formalno je vse prijavil, javno – novinarjem – ni povedal. A so bili volivci neizprosni – njegov Zares je zgrmel in izpadel iz državnega zbora. V primerjavi z današnjim vedenjem o Janši in Jankoviću je Golobičev strašni greh nepomembna neumnost.
Pri Jankoviću je drugače. Volivci levice so se odločili, da ga bodo tolerirali. Danes z več dokumentacije podprte zgodbe so bile ne nazadnje znane že pred volitvami. Kot smo zapisali: nič bistveno novega ni, le postopek zoper Jankovića je vse bolj formalen. Še vedno: a v nasprotju z Janšo Janković ne hodi na sodišče kot obtoženec v največjem korupcijskem škandalu, prav tako ga ne obravnavajo v dveh državah EU kot vpletenega v veliko korupcijo. Zakaj bi bili torej do njega strožji?
Je to vedenje, je ta odpustek volilcev nenavaden? Seveda je. Ne le nenavaden, nedopusten je. Toda odraža noro situacijo, v kateri smo. Kako lahko Mojca Kucler Dolinar iz NSi karkoli reče o Jankoviću, ko predsednica njene stranke sedi v vladi človeka, ki je obtožen največje korupcije v državi?
Nobenega dvoma ni: če bi konservativnega dela slovenske politike že toliko let ne obvladoval nečisti Janša, Janković nikoli ne bi mogel priti politično tako visoko.
Janković, če je večji od Janše, bi moral iz nastalega položaja potegniti konsekvence. Za to nacijo je preprosto škodljivo, da mora v imenu političnega boja sprejemati tako velike kompromise. Kvarno je. Vzeti bi si moral čas in skupaj s stranko najti novega voditelja, sam pa se umakniti na županski položaj in biti sodne bitke. In če v njih dokaže, da je čist, se lahko vrne. Skozi glavna vrata.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.