Grega Repovž

28. 9. 2012  |  Mladina 39  |  Uvodnik

Lakota

„Če gremo nazaj k Platonu in Aristotelu, k začetkom politične filozofije in k atenski demokraciji, naletimo na temeljne politične besede, kot so enakost, pravičnost in pogum. Le družba, ki si vzame za geslo ta načela, omogoča svoboden razmah posameznikov.“
—Filozof dr. Mladen Dolar, leta 2008 v Mladini

Najlaže pa je gledati stran.

V času krize postanemo ljudje samoobrambni, sebični, malce manj občutljivi. In gledamo stran. Skrbimo zase, pazimo na svoje bližnje, na ohranjanje svoje blaginje in varnosti in upamo, da ne bomo nikoli pristali med tistimi drugimi, ki jim to ni uspelo. A s tem že ustvarjamo novo družbo, kajne? Rekli smo, da nam sedanja družba ni všeč, da hočemo alternativo, dejansko pa smo jo že začeli ustvarjati. To je ta nova družba - v resnici diametralno nasprotna od želene. Saj morda je njen povzročitelj kriza, a ustvarjamo jo večidel sami.

Zato ker nismo zavezani enakosti in pravičnosti? Malo verjetno je, da bi se ljudje sploh lahko tako zelo spremenili, da bi se odrekli tema svojima temeljema. Večina nedvomno verjame vanju toliko kot pred krizo. Največja težava je v tretjem pojmu med tistimi, ki jih je poudaril Dolar: v pogumu. Ko ni poguma, se vse sfiži. Še dobri nameni.

A nobenega dvoma ni: še vsaka politika, še vsaka najhujša oblast je padla, ko se je vzpostavil pogum. Ni bilo pomembno, koliko tankov je imela, pogum je vse premagal - navsezadnje tudi tukaj, v tej državi. Pogum je to državico ne nazadnje naredil. In v tem trenutku prestrukturiranja Slovenije v neko družbo bi vsako zoper prebivalce usmerjeno potezo v trenutku ustavil le pogum. Elementaren državljanski in osebni pogum.

Treba bo začeti pri majhnih stvareh. Najprej bo treba zagotoviti malico vsem otrokom. Vsa Slovenija danes ve, da so nekateri otroci zaradi neumnih ukrepov dveh vlad ostali brez plačanih malic, čeprav so njihovi starši brez služb in brez dohodkov, socialne pomoči pa so tako okleščene, da niti za hrano nimajo dovolj. In zdaj so ti otroci lačni. Pridejo v šolo lačni in ostanejo do popoldneva lačni.

Kako temeljna razprava. Kako smo lahko nenadoma padli tako nizko, da se nam niti osnovna prehrana tistih, ki nimajo, ne zdi samoumevna? To imajo vendar urejeno vse države v uniji. Mi pa ne.

Ni je preklete krize in ni ga varčevalnega ukrepa, zaradi katerega bi morali biti otroci lačni. Niso bili lačni v veliko trših časih in ni je ekonomije, ki bi to zmogla zagovarjati s kakršnimikoli pravili tržne družbe. Sodobna družba pač nima lačnih otrok v šolah.

Če ta država ne zmore odpraviti te težave, potem naj zaprosi za pomoč. Mednarodni rdeči križ in Rdeči polmesec; naj predsednik vlade Janez Janša nemudoma zaprosi za pakete s hrano sosednje države. Če so nam pomagali leta 1946 in so nam Američani dostavili pakete z rdečim sirom, jih lahko dobimo tudi tokrat.

V resnici ni mogoče imeti za takšne razmere nobenega razumevanja, ni mogoča nobena toleranca. Kako se nam je to lahko zgodilo? In predvsem, kako to, da to stanje, to lakoto, to nezadovoljeno temeljno potrebo kot nacija dopuščamo? Zakaj vsi gledamo stran in se nam dozdeva, da gre za posamične primere? In kaj potem, četudi bi šlo le za posamične primere? Je kaj laže?

Zakaj je razprava o tem, koliko dni bo Franc Pukšič v Južni Ameriki, ob vsem tem sploh lahko kakorkoli relevantna? Smo res takšni tepci? Kje smo se kot družba izgubili, da ne zmoremo znoreti zaradi te neumne lakote po šolah? Je to pogum? Njegova odsotnost? Je to razum? Njegova odsotnost?

„Država me žali. Medtem ko se ljudje pehajo za življenje in za prihodnost svojih otrok, se država ukvarja s seboj,“ je leta 2007, ko je bilo vse skupaj samo neumno, pa je bilo že to grozljivo, zapisal pokojni Marko Zorko. A prav za to gre: ta država v resnici svoje državljane žali. Ker danes s strahom pred prihajajočim iz nas dela čustvene pokveke, ker ne jemlje dostojanstva le tistim, ki so v krizi padli v brezno, ampak ker tudi vsem drugim ne daje možnosti za temeljno dostojanstvo. Ko plačamo davke, jih plačamo tudi zato, da nihče v tej državi ni lačen - celo ko je najbolj na robu. Seveda tudi iz preračunljivosti, ker se vsak izmed nas jutri lahko sam znajde tam, predvsem pa zato, ker to iz države dela družbo. Če je država le ožilje za potovanje denarja, potem je ne potrebujemo. Potem smo jo že zavrgli, potem je to država nekih drugih ljudi.

Slovenija ni revna država. Samo neizmerno nesramna. Toliko denarja ima večina držav sveta, tudi v najhujši krizi. Nismo v najhujši krizi in smo po vseh mednarodnih merilih med najbogatejšimi državami na svetu. Vse drugo je licemerje.