Pravi kapitalizem

Jože Vogrinc

26. 10. 2012  |  Mladina 43  |  Javna pamet

Ena izmed najbolj poceni fint, na katere mečejo državljane Slovenije neoliberalni ideologi, je ideja, da večina naših težav izhaja iz tega, da v Sloveniji še nimamo pravega kapitalizma. In kaj je narobe s tem tukaj, da menda še ni pravi? Baje to, da ne posnemamo dovolj vneto obrednih gibov, zaradi katerih menda tam, kjer prav plešejo, kapitalizem deluje prav, na revni strani Alp pa narobe. Tam pravna država deluje, tu ne. Tam so kapitalisti pošteni, tu goljufajo. Tam se država ne vtika v njihove posle, pri nas jih ovira. Tam vsak disciplinirano dela, pri nas čvekamo, namesto da bi delali. Tam so razvite zasebne storitve, tu svizci (pezdirska domislica) zapravljamo davkoplačevalski denar.

In kako je prepričanje, da je kapitalizem drugje pravi, pri nas pa ne, ideološko uporabno? Kakor injekcija anestetika nas omrtvi, da ne začutimo takoj, kaj je v resnici žiga-žaganje ostankov socialne države, požvižganje na zakonodajo, privatizacija ne samo premoženja, pač pa tudi javnih ustanov in dostopa do dela: pred našimi očmi se spreminjajo družbeni odnosi, množicam ljudi izpod nog izginjajo temelji njihovega obstoja, trgajo in režejo se razrahljane vezi medsebojne solidarnosti. Namesto tega se ta asocialna, protidružbena dejanja oblastnikov prikazujejo kot objektivna nujnost, ki jo moramo ubogati, pa se bomo znašli v pravem kapitalizmu. Pravi kapitalizem mora biti drugje, ne pri nas, da ga lahko prodajajo kot svetlo bodočnost in sanjsko deželo.

Dejansko je kapitalizem en sam, globalen. Ta tukaj je tisti od tam, tisti pravi. Pri nas ima pač učinke, kakršne ima v obrobnih deželah, ker so jih oblastniki pripeljali na rob. Živijo od tega, da v imenu pravega kapitalizma upravljajo dva milijona duš in pobirajo plače, rente in dividende kot njegovi podrejeni lokalni agenti.

Bogatejše države Evrope nimajo manj države, pač pa je imajo več. Tudi bolj socialna je. Njen prispevek k družbenemu bogastvu ni zanemarljiv, za kakovost življenja ljudi in za solidarnost med njimi pa je sploh bistven. Tudi tam pa je socialna država na udaru. V krizi se zdi kapitalu predraga, saj je privolil vanjo takrat, ko se je še bal revolucije in komunistov. Razširitev EU je bila odlična priložnost, kako vstopajoče države osvoboditi njihovega lastnega kapitala in znanja in kako z nižanjem standardov na Vzhodu pritisniti na delovne množice na Zahodu. Ta pritisk daje zdaj pravim kapitalistom dobiček z obrestmi. Nacionalne države v Evropi z rastočim šovinizmom in vsaka s svojo beraško malho so učinkovita ovira spoznanju, kdo izkorišča vse nas. Družbena struktura pravega in še ne prav pravega kapitalizma sta odvisni druga od druge in se na obeh straneh približujeta: neenakost raste, položaj ranljivih skupin ljudi se je silovito poslabšal, njihovo število se je močno pomnožilo. Ko se bogatejše države poskušajo izvleči na račun revnejših, se položaj revnejših slabša še hitreje in tudi pri njih – in vse skupaj ogroža EU v celoti. Močno povečuje nesoglasja med državami, ogroža kohezivnost in onemogoča Evropi (ne samo Uniji, pač pa tudi sosedom na jugu in vzhodu), da bi začela reševati dejanske probleme svojih prebivalcev.

Da se država tam, kjer je kapitalizem pravi, ne vtika v gospodarstvo, ni veljalo nikoli v zgodovini. Je čista fikcija. Kje bi bila Fiat in Renault brez stalne podpore Italije in Francije?

Da se država tam, kjer je kapitalizem pravi, ne vtika v gospodarstvo, ni veljalo nikoli v zgodovini. Je čista fikcija. Kje bi bila Fiat in Renault brez stalne podpore Italije in Francije? Za koga dela industrija orožja? Svetovnih razmer glede hrane in odnosov med bogatimi in revnimi državami ni mogoče razumeti brez vloge, ki jo že desetletja igrajo državne subvencije pridelovalcem (seveda v korist agroindustrije in izsiljevalskih vlad) v ZDA, Franciji in še marsikje. V državah, ki nam jih postavljajo za zgled pravega kapitalizma, je bil vedno poglavitni opravek države, da s političnimi, pravnimi in vojaškimi sredstvi zagotavlja kapitalu, ki ima bazo na njenem ozemlju (in katerega država je), privilegirani in po možnosti monopolni položaj v »prostem pretoku blaga in kapitala« po svetu in »doma«. V Sloveniji pa bi prav tisti, ki bi v imenu svobode kapitala radi vzeli družbi ostanke skupnega premoženja, radi tudi osebno odločali, kdo bo lastnik privatiziranega premoženja. Bolj incesten odnos med lastniki in oblastniki si je težko zamisliti!

Pravi kapitalizem je lahko za zgled tudi po zlizanosti lastnikov in oblastnikov. Korupcija prav tako cvete v ZDA in Nemčiji. Seveda zakonov sploh ni treba kršiti, če je kapital sam narekoval, kako naj bodo napisani, in so mu bili prilagojeni že vnaprej. Korupcija je družbeno fizično znamenje tega, da v neki deželi ali na nekem področju življenja pravkar poteka razširjena akumulacija kapitala. Strukturne reforme pa so družbeno fizično znamenje, da si neka država prizadeva akumulacijo pospešiti. Sinergija države s kapitalom je zagotovljena s kroženjem upravljavcev z mest v državni upravi na mesta v nadzornih odborih korporacij in obratno. Britanski trgovinski minister na primer vodi nadzorni svet velebanke HSBC, ki je bila obsojena zaradi pranja milijard evrov. Gre za izvršilno oblast, ki naj bi regulirala banke. Te banke, ki so speljale bilijone evrov v davčne oaze. To je pravi kapitalizem.

V pravem kapitalizmu je pomembno, kje si. Njegova udarna ost je bila dolgo kar daleč od oči privilegirane večine v privilegiranih državah – tiste večine, ki je deležna drobtinic z mize pravih kapitalistov. V krizi se je z delno razlastitvijo te večine, srednjega razreda bogatih držav, pravi kapital še okrepil. Zdaj tolče na blizu. Svetovno obrobje ni več daleč zunaj. Svetovno obrobje so neštete črne luknje, ki so zazijale po mestih in podeželjih Evrope.