16. 11. 2012 | Mladina 46 | Uvodnik
Kongresni trg, spet
Se iz Slovenije v resnici vidi Evropa? Ali so to sredo Slovenci videli v Lizbono, v Madrid, Barcelono, Rim in Genovo? So videli v Atene? So videli v Bruselj? Vsaj v London in Pariz? So Slovenci vsaj vedeli, da so po vsej Evropi, od Göteborga do Berlina, v državah, ki jih kriza ni tako prizadela, potekali tudi solidarnostni protesti?
Če gre soditi po medijskih poročilih, so videli bolj malo. A to sredo je Evropa stavkala in protestirala. In prav protesti in stavke so v resnici znak Evrope, tisto, s čimer se v resnici ta celina ponaša pred drugimi. Evropejci so vedno znali stopiti skupaj na demonstracijah in si izboriti pravice. Tudi tako, da so vrgli oblast. Pa ne mislimo le na romantizirano zgodbo francoske revolucije, ne nazadnje je vzhodna Evropa v večini držav vrgla z oblasti totalitarce brez nasilja, brez enega metka – le s trdimi in neizprosnimi protesti. Ne nazadnje to velja tudi za Slovenijo.
In naj so v tem trenutku evropski politiki še tako razdeljeni, Evropejci postajajo vse bolj povezani. Postajajo si vse bolj podobni. Zlasti to velja za prebivalce perifernih držav, med katere spada tudi Slovenija. Evropa se je pač že razdelila, na države, ki celini gospodarijo, in države, ki so v podrejenem položaju, ker jih v rokah držijo tako vlade kot banke in podjetja obvladujočih držav. A tudi te periferne države se danes delijo na tiste, ki zgolj kimajo, v lažnem prepričanju, da so deležne ljubezni gospodarja, in tiste, ki si ne dovolijo le ukazovati. Mimogrede naj spet opozorimo na Islandijo, ki je britanske in nemške bančne upnike spodila z njihovimi dolgovi vred.
Zadnje velike demonstracije so bile v Sloveniji leta 2005. Bile so proti ukrepom vlade Janeza Janše, ki je hotela z davčno in socialno reformo razgraditi solidarno in socialno državo in jo podrediti logiki, da je država tu zaradi kapitala in da je človek v državi le zato, da se ta kapital čim bolje oplaja. Prvič so se v nasprotovanju vladnim politikam združili delavci, študenti, dijaki, kulturniki, zaposleni v javnem sektorju, upokojenci in številni drugi nasprotniki reform.
V soboto bodo spet demonstracije, spet novembra, spet na prosto soboto in spet na Kongresnem trgu v Ljubljani. In spet to niso le demonstracije zoper varčevalne ukrepe, ampak veliko več: demonstracije za svobodo. Ne gre namreč le za preprosto nasprotovanje protikriznim ukrepom, ampak njihovi vsebini in načinu izpeljave. Ali kot je zapisal Andrej Kurnik: tako imenovani ukrepi za izhod iz krize se sprejemajo v ozračju izsiljevanja, strahu in sistematične erozije standardov demokratičnega odločanja. Zato so to tudi demonstracije zoper strah učiteljev, da bi jih lahko podpis pod peticijo proti zniževanju standardov v šolstvu na koncu stal službe. Demonstracije zoper kulturno politiko, ki odteguje denar projektom, ki so zanjo politično nekorektni. Mimogrede: mar ni celo Nove revije posredno financirala sama socialistična oblast?
Svoboda ni le pravica do govora, kot se vse bolj zdi, svoboda je to, da imaš zagotovljene temeljne pravice in dostojanstvo. Med temeljne pravice spada tudi to, da izgubiš službo, pa zato ni sramotno, da prejemaš socialno pomoč. Med temeljne pravice spada tudi to, da ti odmerjene pokojnine ne morejo spremeniti zato, ker si del službene dobe preživel v drugem delu nekdanje skupne države – kar se je letos zgodilo 26.000 ljudem. Med temeljne pravice spada tudi pravica do dostojanstvenega študija. Namenoma smo zapisali dostojanstvenega – šolski sistem namreč s prispevki gradijo slovenski davkoplačevalci.
Vse to imajo državljani priložnost sporočiti vladi in politiki kot celoti. Kriza je sicer ljudi potisnila v zasebnost. Posledice krize se skrivajo, preživljajo se individualno, ker je pač sramota biti poraženec – to pač sporoča politika. A poraženec ni tisti, ki je v krizi izgubil službo, katerega posel je propadel – poraženec je v resnici država, ki danes še vedno ščiti le kapital, na svoje državljane pa prenaša bremena krize, pri tem pa jih še zaničuje. Udeležiti se protesta pomeni zato tudi pokazati lastno stisko in solidarnost z drugimi.
Ne pozabimo, v tej državi je oblast pripravljena ukrasti celo podpise državljanov.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.