Prve ovire
»Vsak član IO naj poleg svoje udeležbe zagotovi še najmanj tri udeležence za javni shod 8. 2. 2013 v Ljubljani. Poimenski seznam boste oddali po seji.«
—Bojan Kekec, predsednik mestnega odbora SDS Novo mesto
Slobodan Milošević konec osemdesetih let seveda ni sam organiziral shodov po Srbiji in Jugoslaviji. Bil je samo »povabljen« na ljudska zborovanja, je le prišel. Vljuden človek pač, pa si je vzel čas za ljudstvo. Glavni organizator je bil neznani, »neodvisni« mitingaš Miroslav Šolević, kosovski Srb. Ki je potem čez leta, leta 1999, v nekem intervjuju za revijo Vreme sicer razložil, da je bil res petkrat, šestkrat v tistem času pri »vođi« na srbskem cekaju, na Ušću, v IX. nadstropju. Šolević je imel opravičilo: »A samo jednom smo se sreli u četiri oka.«
Zakaj vse to? Da vemo, kaj danes počne ustavni pravnik dr. Lovro Šturm, predsednik »neodvisnega« Zbora za republiko. Za svojega vodjo danes organizira »neodvisne« mitinge, avtobusne prevoze, manjkajo le še malice. Ne gre dvomiti, da bo shod SDS na Kongresnem trgu velik. In bo tudi veliko stal. Stranko SDS. Taka je tudi njegova vrednost.
Na tem shodu, kljub zvonkim besedam, ki bodo odmevale, ne bo nobene državotvornosti: v resnici bo to še zadnji dokaz, kaj Janez Janša je in za kaj mu gre. Zase. Koliko mu je navsezadnje ves čas pomenila intima družine, z otrokom se nikoli ni pojavil v javnosti. In tudi mediji so to spoštovali. A takoj ko mu je šlo za nohte, je dal ženi nalogo, da se z otrokom slika za naslovnico Jane. Pa se ne zgražamo nad revijo Jana. Vsak takšen časopis bi to priložnost pograbil z odprtimi rokami. To je normalno. Drugače pa velja zanj. Janša uporabi vse, brez zadržkov, če le presodi, da mu koristi; tak odnos ima tudi do države.
Najbolj se ta njegov odnos do države kaže zdaj, ko ve, da bo njegova vlada prej ali slej padla. In čeprav se je predstavnikom drugih strank še pred desetimi dnevi zdelo, da imajo nekaj časa, da bi sestavili vsaj začasno vlado, zdaj že vedo, da se jim mudi. Janševa vlada je sicer danes še legalna, nima pa več legitimnosti. Konec je, ker noče oditi sam, bi moral pač stoično počakati, da ga vržejo drugi. A Janša ni ostal zaradi ponosa, ampak ker želi v tem času pridobiti čim več vpliva. Pa ne govorimo o zaposlovanju zvestih vojščakov v državnih službah. Gre za vpliv na poti državnega denarja. Danes velja gledati predvsem, kaj se dogaja v družbah, na katere ima vpliv vlada. Prvi dan je na vrsti Slovenska odškodninska družba, že naslednji dan krovna družba elektrogospodarstva, Eles, čez dva dni sledi poskus naskoka na Telekom v pretežno državni lasti. Enako se dogaja po ministrstvih: na enem pod prisilo hitijo s pripravami koncesijskih pogodb, na drugem z javnimi razpisi. Za denar gre. Pred našimi očmi poteka organizirana kraja javnega. Kaj pa je to drugega?
V drugih strankah so se očitno zavedeli tega, pa tudi posledic. A ne samo tega: zdaj v vseh etabliranih strankah vedo, da v državi poteka neki scenarij, v katerem jih ta trenutek dejansko ni oziroma jim vanj še ni uspelo vstopiti. In kot se zunaj parlamentarnih hodnikov danes dogaja nova politika (ki ključnih korakov še ni zmogla storiti), tako so parlamentarne stranke pretežno razumele sporočilo. Prvo je, da se predčasnim volitvam ne bodo mogle izogniti, ker je neizprosnost javnosti prevelika. In drugič: da vsaj na kratki rok današnji politiki ne bodo mogli več uspeti na volitvah, ne da bi v svoje glave prevzeli tisto, kar prebivalci te države zahtevajo. To je država za državljane, politiki pa so le izvrševalci te volje znotraj možnega. To je pozitiven proces, veseli ga moramo biti – to je v resnici tisto, kar protestniki zahtevajo. Naj pridejo nove, a tudi starim je treba dati priložnost, da se spremenijo. Se pa ta proces seveda lahko sfiži.
Kot se lahko sfiži protestniško gibanje. Protestniki so že trčili ob prvo oviro: medsebojne razlike. Prva in najtežja ovira je to – pa še nikoli se ne da odpraviti, ampak je stalnica. Le da nekateri ne znajo pogledati preko nje. Ne znajo na začetku, ne znajo kasneje. So protestniki, tako različni, zmožni prenesti to medsebojno različnost, drugačne cilje in drugačne poglede na zgodovino in prihodnost, so pripravljeni popaziti na svoj ego? Na tem testu jih je preveliko v zgodovini padlo, da bi v imenu višjih ciljev lahko zamahnili z roko. Ker konec koncev govorimo o politiki, torej o kompromisih, o možnem, o skupnih imenovalcih. To je ključna značilnost politike, ki bi jo radi imeli.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.