Jože Mencinger: »Tokratna privatizacija je podobno ideološka, kot je bila nacionalizacija leta 1948. Takrat je že privaten frizer ogrožal socializem, zdaj naj bi državno podjetje ogrožalo kapitalizem.«

Prepričanje, da se politika ne sme vmešavati v gospodarstvo, je povsem zgrešeno – mora se, in sicer tako, da ščiti javni interes pred zasebnim in šibkejše pred močnejšimi.

Prof. dr. Jože Mencinger je prava mora ekonomistov, ki poveličujejo prosti trg in privatizacijo. S svojimi kontroverznimi izjavami ruši ustaljene miselne vzorce in izziva kritike. Ko gre za ekonomsko politiko države, je zagovornik previdnosti pred zaletavostjo, kar se je doslej praviloma izkazalo za koristno. Je predavatelj na Pravni fakulteti v Ljubljani, že pet desetletij pa deluje tudi na Ekonomskem inštitutu PF, kjer ureja publikacijo Gospodarska gibanja.

Ali tudi vas, tako kot protikorupcijsko komisijo, skrbi, da bo sanacija bančnega sistema tlakovana s podobnimi tveganji korupcije in incestnega odnosa med lobiji, politiko in zasebnimi interesi, kot je bila pot, ki je vodila v nastanek bančne luknje?

Ne. Bolj me skrbi sama protikorupcijska komisija oz. njen način »preganjanja« korupcije in učinki tega na vzdušje v Sloveniji. Nedavno je njen predsednik v parlamentu razpredal o »fantih, ki v gostilni na Tržaški redno jedo vampe« in se najbrž dogovarjajo o spodkopavanju slovenskega gospodarstva. Jih ne bi moral, če to ve, prijaviti policiji? Tako se mi vse bolj zdi, da je glavni cilj te komisije pojavljanje na televiziji. To pa skupaj z mediji kar naprej ustvarja »korupcijska tveganja«, »sistemsko korupcijo«, preganjavico in malodušje. Slednje je zelo škodljivo za gospodarstvo, le učinki so težko merljivi. Beremo lahko celo, da je Slovenija kot prva v svetu priznala sistemsko korupcijo. Ni čudno, da smo si nedavno v neki anketi izmerili, da smo najbolj skorumpirana družba na svetu.

Kaj je po vašem povzročilo bančno luknjo?

Bančna luknja ni nastala le zaradi incestnega odnosa med lobiji, politiko in zasebnimi interesi, pa tudi ne zaradi ostankov samoupravne socialistične miselnosti, kot razglašajo nekateri. Krediti za odkupe podjetij so bili le majhen del predkrizne kreditne ekspanzije. Pri daleč največjem delu zdaj slabih kreditov je šlo za prehitro rast gospodarstva, ki jo je kriza zaustavila, v vile in štirikolesnike ter v finančne in nepremičninske balone. Toliko o slovenski bančni luknji. Drugje, v »pravem« kapitalizmu, so bile luknje še mnogo večje, a so jih hitro napolnili z državnim denarjem. Mimogrede, najmanj zadolžene so nekdanje socialistične države, najbolj pa stare kapitalistične. V Italiji je dolg na prebivalca približno trikrat, v Nemčiji pa dvakrat večji kot pri nas. Neomejena rast kreditov in dolgov je sestavina sodobnega finančnega kapitalizma, ki deluje le z več in več krediti, s katerimi ustvarja dovolj povpraševanja po produktih, narejenih s poceni delovno silo doma ali na drugem koncu sveta. Vse večja nesposobnost kreditov, ki naj bi zagotavljali gospodarsko rast, je splošna. Vsak nov evro kredita je šibkejši od prejšnjega. Že leta 1980 naj bi v ZDA za povečanje BDP-ja za en dolar potrebovali štiri dolarje kreditov, zdaj naj bi bila ta številka 20. V času mojih staršev je bil kredit nekakšna sramota, moja generacija je kredite jemala za nakupe avtomobilov ali stanovanj, podjetja pa za »razširjeno reprodukcijo«. Nato so minusi na karticah postali potrebni že za normalno preživetje, krediti podjetjem pa za »enostavno reprodukcijo«, temu je sledilo obdobje, v katerem so se novi krediti najemali, da so se z njimi odplačevali stari, kar končno pripelje v stanje, v katerem kredite potrebujete zato, da plačujete obresti na stare kredite. Tu se stvar konča.

Cilj DUTB je reševanje gospodarskih problemov, ne pa preganjanje posameznikov, četudi so tajkuni. Morda pa se je prav zaradi reševanja podjetij včasih z njimi smiselno pogajati.

Slaba banka se izkazuje kot drag in nevaren način reševanja bančnega sistema, pri čemer ne mislim le na visoke prejemke vodstva, ampak zlasti na to, da se DUTB pogaja z nasedlimi lastniki podjetij o reprogramiranju kreditov in odlogu poplačil. Namesto da bi se reševala podjetja, se rešuje osebno bogastvo tajkunov. Ste tak scenarij pričakovali?

Sam sem dvomil o koristnosti DUTB, saj ne verjamem, da z novimi institucijami in prekladanjem dolgov sem ter tja dolgove lahko zmanjšuješ. A nimam nobenega razloga, kljub njihovim plačam, vnaprej dvomiti o poštenju in znanju ljudi, ki vodijo DUTB. Vsaj Šved, ki se pojavlja kot direktor, mi deluje kot poštenjak, ki stvari pozna in se mu ni treba ozirati na obtožbe, ki smo se jih sposobni izmisliti. Cilj DUTB je reševanje gospodarskih problemov, ne pa preganjanje posameznikov, četudi so tajkuni. Morda pa se je prav zaradi reševanja podjetij včasih z njimi smiselno pogajati tudi o reprogramiranju kreditov in odlogu poplačil.

Prosim?

To bi morali narediti že zdavnaj, takoj na začetku krize, kar bi morale početi kar banke same. A takrat je politično všečna protitajkunska demagogija ustvarila vzdušje, v katerem bankirjem niti na misel ni prišlo reševanje podjetij, katerim so pred krizo vsiljevali kredite. Varneje je bilo počakati, da podjetja propadejo, kot pa tvegati s poskusi njihovega reševanja.

Ali ni nehigienično, da bodo nasedli lastniki lahko odkupili nazaj ’svoja’ podjetja po diskontni ceni, njihovi dolgovi pa se bodo podružbili? Bomo čez nekaj let res ugotavljali, da so lastniki podjetij spet isti?

Je, ampak ne verjamem, da se bo to zgodilo, saj zdaj vse tajkune in »tajkune« že poznamo. Res pa je treba upoštevati, da se vrednostne sodbe hitro spreminjajo. Pred krizo je bilo sto tisoč evrov v enem popoldnevu spremeniti v milijon evrov dokaz prave kapitalistične uspešnosti, spremljalo ga je občudovanje, ki je prinašalo gazele in odlikovanja. Potem se je vse spremenilo. Uspešnost je postala kriminal. Zdi se, da celotno pravosodje podlega gnevu ljudstva. Zdaj drakonsko kaznujejo pred desetletjem zagrešena dejanja, ki so jih ob enaki zakonodaji nekdaj presojali povsem drugače oziroma jih sploh niso presojali. Dolga leta smo, na primer, vsi vedeli, da se gradbeniki na likofih dogovarjajo o tem, kako si bodo razdelili posle, dovolj je bilo peljati se mimo gradbišč na avtocesti, kjer so na istem ovinku druga ob drugi stale table SCT, Primorja, Gradisa in še kakšnega podjetja. Enako »samoupravno dogovarjanje« o brniškem letališkem stolpu pa je nenadoma postalo zavržno kaznivo dejanje, uperjeno proti temeljem tržnega gospodarstva. Se bo, kar je zdaj kriminal, še enkrat spremenilo v uspešnost? Najbrž, a ne tako hitro.

Zakaj DUTB nasedlih lastnikov podjetij ne razlasti? S prenosom terjatev na DUTB država postane lastnica premoženja, ki je bilo dano v zavarovanje, torej bi morala imeti pravico izriniti nasedle lastnike.

Dejansko vprašanje bi moralo biti, zakaj država tega ni naredila, ko je bil čas, torej ob začetku krize. Tudi sam sem takrat v Delu predlagal, da bi z nekakšno prisilno dokapitalizacijo v podjetjih, ki so propadala, njihove lastnike zrinili na majhen odstotek lastništva; lahko bi jim celo pustili upravljanje. Skrbelo me je le dvoje: ali bi bila država sposobna voditi tako podržavljena podjetja in kako se izogniti obtožbam Bruslja, da gre za neupravičeno državno pomoč.

Banke so od države dobile svež denar, vendar pa se ta še vedno ne prenaša v gospodarstvo.

Da se denar ne prenaša v gospodarstvo, ni nič čudnega. Ko je na začetku krize ECB ustvarila tisoč milijard evrov primarnega denarja in ga bankam posodila po enoodstotni obrestni meri, to ni povečalo količine denarja in kreditov, le denarni multiplikator se je znižal. Pri prenašanju denarja v gospodarstvo je kar nekaj problemov, ki jih povzročajo pred krizo ležeren, po njej pa zadrt regulator in banke, ki so pred krizo vsiljevale kredite, zdaj pa jih dajejo z nemogočimi pogoji in birokratskimi postopki. Oboji, da ne bi naredili »napake«. Ne gre spregledati, da velik del podjetij, ki potrebujejo kredite, sodi med kreditojemalce iz obupa, to je med kreditojemalce, ki potrebujejo nove kredite za to, da odplačujejo stare, le manjši del pa je takšnih, ki potrebujejo kredite za širjenje produkcije, saj v krizi svojih produktov nimajo komu prodati.

Prepričanje, da se politika ne sme vmešavati v gospodarstvo, je povsem zgrešeno – mora se, in sicer tako, da ščiti javni interes pred zasebnim in šibkejše pred močnejšimi.

Kako bo slaba banka sploh lahko pomagala podjetjem, če jim ne more zagotoviti likvidnostnih sredstev? DUTB ima zvezane roke – če podjetjem pomaga, se to šteje za državno pomoč, za katero mora pridobiti dovoljenje Bruslja.

Vsaj sam nisem mislil, da naj bi bil cilj slabe banke neposredno pomagati podjetjem. Po mojem se je razmišljalo, da bosta prenos slabih terjatev in dokapitalizacija bankam omogočila, da povečajo kreditiranje, a se bo tudi to najbrž pokazalo za utopično. O delovanju Bruslja pri državni pomoči pa je dovolj zgovorna primerjava Elana in Revoza. Pri Elanu je EU hitro ugotovila, da je šlo za prepovedano državno pomoč, Revozu oz. Renaultu pa je vlada leta brez težav namenjala velike vsote denarja, da bi obdržala proizvodnjo in delovna mesta. V čem je razlika? Enkrat je šlo za slovensko, drugič za francosko podjetje. Da se bomo iz države spremenili v nepomembno provinco, je bilo jasno že ob vstopu v EU. Res pa je tudi, da druge pametne alternative nismo imeli.

Ne predstavljam si, kako bo DUTB lahko sanirala denimo Cimos, če nima strokovnjakov iz avtomobilske industrije ...

So bili dosedanji lastniki Cimosa strokovnjaki iz avtomobilske industrije? DUTB je le še en »lastnik premoženja«, kakršne smo z razdelitvijo certifikatov in pidi ustvarili s privatizacijo in ki jih zanima le striženje kuponov, če uporabim marksistični izraz za to, kar počno lastniki kapitala v sodobnem kapitalizmu. Torej DUTB ni nič slabši ali boljši od drugih lastnikov. Če bo Cimos imel srečo in upravo, ki je ne bo zanimalo premoženje, ampak delovanje družbe, tako ekonomsko kot tudi tehnološko, bo šlo. Da to gre, kaže Krka, pa tudi Gorenje in še vrsta drugih podjetij, v katerih prevladujejo »lastniki podjetij« in predvsem uprave, ki jih zanima delovanje podjetja, ne pa njihova borzna vrednost.

Za to, da bo Slovenija ponovno dosegla pozitivno gospodarsko rast, je nujen proces razdolžitve podjetij.

Razdolžitev podjetij je potrebna, a za gospodarsko rast je mnogo pomembnejše povpraševanje in z njim ustvarjena gospodarska rast. Slednja samodejno zmanjšuje pezo dolga. To je seveda začasno mogoče zmanjšati tudi s prilivom novega lastniškega kapitala, ki pa ne pomaga dolgo, če produktov ni mogoče prodati.

Je pametno, da se zasebnemu kapitalu dopusti vstop v lastništvo DUTB, po vzoru irske in španske slabe banke? Ali ni absurdno, da bi se država odpovedala izkupičku od odprodaje premoženja?

Izkušenj španske in irske slabe banke ne poznam; eni pravijo, da so dobre, druge, da so katastrofalne. Zakaj naj bi v DUTB potrebovali še zasebne lastnike, ne vem. Bi šlo za nekakšno javno-zasebno partnerstvo z raznimi finančnimi skladi, ki jih, kar je normalno, zanimajo izkupički od prodaje? Bi pomagali upravljati premoženje, iskati kupce ali bi bili kar kupci in prodajalci obenem?

Enako skrb zbujajoče je, da se na DUTB prenašajo tudi nekatera podjetja, ki solidno poslujejo in redno odplačujejo kredite. Ali ni to najboljši dokaz, da gre v ozadju predvsem za privatizacijo?

Če vaša trditev drži, to kaže, da smo za površno opravljeno delo tujih ekspertov le veliko plačali. Da pa je v ozadju vsega privatizacija, najbrž drži. Tokratna privatizacija je podobno ideološka, kot je bila nacionalizacija leta 1948. Takrat je že privaten frizer ogrožal socializem, zdaj naj bi državno podjetje ogrožalo kapitalizem.

S tem, ko so bile bančne terjatve s stresnimi testi ovrednotene po likvidacijski vrednosti, je Evropska komisija jasno pokazala, da je njen primarni cilj privatizacija. Je nujno, da se državno premoženje proda, da ne bo treba dodatno poslabševati kakovosti življenja prebivalstvu, ali pa je mogoče imeti oboje: državna podjetja in socialno državo?

Vse, kar se je dogajalo lani poleti, kaže, da imate prav in da je bil cilj vsega, kar je počela Evropska komisija s stresnimi testi naših bank in njihovim zavlačevanjem, izsiliti privatizacijo. Pri tem pa ni šlo le za ideologijo, ampak tudi za preračunljivost. Tako se zna zgoditi, da bo nemški državni Telekom »privatiziral« našega. S kupninami od prodaje podjetij dolga ne bomo bistveno zmanjšali, kakovost življenja pa bomo najbrž precej poslabšali. Prodajam bo namreč, ne glede na začetne zaveze in obljube, kmalu sledila »optimizacija« oziroma odpuščanje.

Po drugi strani pa: država mora letos zgolj za obresti na najete kredite plačati milijardo evrov. Ali ne bi bilo pravičneje, da bi država najprej počistila vse svoje rezerve, z državnim premoženjem vred, preden začne razmišljati o novih davkih in krniti prihranke prebivalstva? Mitja Gaspari pravi, da ni smiselno razpravljati, ali privatizirati ali ne, če želimo javne finance spraviti v red ...

Zakaj, ko govorite o prodaji, govorite o državnem premoženje, ko govorite o najemanju kreditov in davkih, pa o bremenu davkoplačevalcev ali državljanov? Državljani smo lastniki državnega premoženja, prodaja državnega premoženja je zato tudi prodaja premoženja državljanov. Zakaj o privatizaciji nima smisla razpravljati? To drži le, če privatizacijo sprejemamo kot versko dogmo. Kaj naj bi imela skupnega privatizacija in spravljanje financ v red? Podjetja, ki jih nameravamo prodati, so dobičkonosna in ne praznijo proračuna, ampak ga polnijo. Z njihovo prodajo naj bi iztržili vsoto, približno enako enoletnemu proračunskemu primanjkljaju. Gre torej za ideologijo, ne za ekonomijo.

Pomenljivo je, da so Finska, pa tudi nekatere druge najbolj razvite evropske države v času krize pomembno povečale vrednost državnega premoženja v podjetjih. Res pa je, da ima Finska odlično korporativno upravljanje državnih podjetij. Mislite, da se bomo pri nas kdaj naučili odgovornega korporativnega upravljanja?

Naj se najprej vtaknem v izraz odgovorno korporativno upravljanje. Gre za eno od zimzelenih leporečij, ki nič ne pomenijo, se pa lepo in učeno slišijo, podobno kot transparentnost, sinergija ali strukturne reforme. A pustimo to. Da se delež državnega premoženja v podjetjih v krizi poveča, je povsem naravno. Država v krizi posreduje in poskuša rešiti podjetje, ki ga zasebni lastnik ne more in tudi noče. Zakaj bi ga, če mu prinaša izgubo? Država pa na tako podjetje lahko gleda in tudi mora gledati drugače: izgubo, ki jo prinaša podjetje, mora primerjati s socialnimi stroški njegovega zapiranja, to je z učinki zapiranja na druga podjetja, na zaposlenost, socialne stroške, ki jih prinaša brezposelnost, učinke na regijo ...

Kako gledate na sago o prodaji Mercatorja? Upravi Mercatorja se je z bankami uspelo dogovoriti za reprogramiranje dolgoročnih posojil, s čimer je odpadla nujnost prodaje. Ali ni absurdno, da si zdaj domači bankirji, guverner in finančni minister po neformalnih poteh prizadevajo spodkopati ta dogovor, ker da škoduje kupcu – Agrokorju?

Prodaje Mercatorja kupcu, ki naj bi bil brez denarja in še mnogo bolj zadolžen kot Mercator, njegov lastnik pa je morda največji tajkun na ozemlju nekdanje Jugoslavije, ne razumem. V razne zgodbe o strateškem partnerstvu, sinergiji in podobnih stvareh seveda ne verjamem. Pravijo, da so za posel najbolj zagrete banke, ki kreditirajo Agrokor in ki upajo, da jim bo z nakupom oziroma s premoženjem Mercatorja laže poravnal dolgove, ki jih sicer ne more. Na strani prodajalcev so interesi tudi različni. Pivovarna Laško hoče iztržiti dogovorjeno ceno, da bi mogla poravnati svoje dolgove, banke pa z delom kupnine, plačane kot dokapitalizacijo, hočejo zmanjšati svoje terjatve do Mercatorja. Gre za tipičen gordijski vozel, ki bi ga morala presekati vlada, a tega ne upa narediti, ker se boji očitkov, da se vmešava v gospodarstvo. Prepričanje, da se politika ne sme vmešavati v gospodarstvo, je povsem zgrešeno – mora se, in sicer tako, da ščiti javni interes pred zasebnim in šibkejše pred močnejšimi.

Bi morala biti vlada bolj zadržana pri prodaji infrastrukturnih podjetij, npr. Aerodroma Ljubljana? Sicer ne bi bili prva država, ki bi privatizirala letališče, vendar imajo večje države več velikih letališč, zato prodaja enega zanje ni tak udarec.

Najbrž ne bom povedal nič novega, če bom rekel, da se mi te prodaje zdijo neumne. Res letališča nihče ne bo odnesel, a tokove letal bo lastnik, posebno, če ima še druga letališča kje blizu, preusmerjal tako, da bo maksimiral lastne koristi, ne pa koristi Slovenije. Morda celo tako, da bo prometne tokove povečal in da bodo njegove koristi tudi koristi Slovenije. Ne vem. Prodaje premoženja tujcem so lahko koristne, a praviloma so njihovi narodnogospodarski učinki vsaj dolgoročno negativni. A tu smo pri t. i. domačijski ekonomiji in zavrženem nacionalnem interesu, s katerim naj bi uničili slovensko gospodarstvo, ker nismo vsega takoj prodali raznim »strateškim partnerjem«. Za podjetja, ki so zdaj na prodaj, bi leta 2007 najbrž res dobili nekajkrat več, kot bomo danes, a denar bi zapravili v finančnem in nepremičninskem balonu; zdaj ne bi imeli ne denarja ne podjetij.

Vlada Alenke Bratušek je na oblasti že skoraj leto dni. Kako gledate na njeno ekonomsko politiko? Nas lahko pripelje iz krize ali bomo potonili še globlje?

Pravzaprav ne vem, ali vlada ekonomsko politiko ima ali počne le tisto, kar ji velevajo v Bruslju. Kljub temu da se z usmeritvijo vlade ne strinjam in da to, kar počne, nima nič skupnega s programom Pozitivne Slovenije, gre predsednici priznati, da zna vladati. Nedvomno je tudi, da sta si ona in finančni minister v tujini ustvarila ugled in da imata v Bruslju precejšnjo podporo. Predsednici je uspelo zagotoviti tudi nekakšno sicer nestabilno politično zatišje, kar ob nezanesljivi koaliciji, pokvarjeni opoziciji in preganjavici v deželi ni ravno enostavno. Morda ji pomaga tudi vse večje malodušje.

Pa nas ta vlada lahko reši iz krize?

Ne, tega ne verjamem. Celo če bi znala, za to nima dovolj moči. Vladam se nasploh pripisuje več, kot v resnici zmorejo, in se jih krivi za več, kot so dejansko krive. Tudi ne vem, kdaj bomo sploh lahko razglasili konec krize. Vendar je kar nekaj znakov, da se bo padanje v Sloveniji zaustavilo prej, kot to napovedujejo mednarodne institucije, a sledila bo nekakšna inercija. Tudi v EU se bo nadaljevalo le nihanje okoli ničte rasti. Povedano drugače: vse je bolj ali manj odvisno od dogajanj v EU. Res pa je tudi, da smo pri podrejanju Bruslju preveč prizadevni in se kar sami ponujamo za poskusnega zajčka. Pred letom smo v ustavo z veliko ihto zapisali zlato fiskalno pravilo, na katero so že vsi pozabili. Nedavno smo, kljub nasprotnemu zatrjevanju naših in evropskih oblasti, postali poskusni zajček pri ustvarjanju bančne unije. Evropska komisija, ki je Slovenijo do junija lani priganjala z zahtevo po hitrem prenašanju slabih posojil v slabo banko, je nato prenos zaustavila. Ne, ker bi jo skrbela nedovoljena državna pomoč ali naše goljufanje, ampak ker je slovenski bančni sistem, ki je le poldruga tisočinka evrskega, primeren za eksperimentiranje. Prvi, in to kar dve leti pred vsemi preostalimi in pet let pred uveljavitvijo, smo v reševanje bank vgradili »bail-in« mehanizem. Ne da bi pomislili, da to naše banke potiska v še bolj podrejen položaj in jih iz sistemskih pretvarja v zakotne podružnice tujih ali v nesistemske banke. Mar ni čudno, da se bančni luknji pri stresnih testih pri dveh metodologijah priznanih tujih ocenjevalcev razlikujeta za poldrugo milijardo evrov in se nato izbere tista, ki je večja in z realnostjo nima nič opraviti? Očitno so najprej določili rezultat, ki so ga potrebovali in ki ga je Slovenija še sposobna prenesti, takšnemu politično primernemu rezultatu pa so nato prilagodili »metodologijo«.

Ameriški ekonomist Kenneth Rogoff je na okrogli mizi tradicionalnega gospodarskega srečanja v Davosu dejal, da je bila uvedba skupne valute v EU »velika zgodovinska napaka«. Ima Rogoff prav, ko trdi, da so države z uvedbo evra preveč hitele in da evro ne more preživeti brez tesnejše fiskalne unije?

Naj se pobaham, da sem že leta 1999, ko je evro šele nastajal, v članku »Tolar in evro« zapisal, da je evro politični projekt brez trdnih ekonomskih temeljev in da bo prej ali slej zabredel v težave, saj se bodo z izgubo tečajnih politik na področju, ki ni optimalno denarno področje, gospodarske in socialne razlike med posameznimi deli EU povečale in ne zmanjšale. To bo ustvarjalo napetosti in posebno nam že iz Jugoslavije poznane obtožbe o vsesplošnem izkoriščanju. Evro je nekakšno evropsko »bratstvo in enotnost«, o katerih uspešnosti in večnosti se ni spodobilo dvomiti, zato sploh niso predvideli možnosti izstopa. Zaradi takšnega mnenja sem bil takoj razglašen za evroskeptika. Zdaj bi marsikdo že rad izstopil iz evra, a zaradi strahu pred kaosom tega nihče ne upa narediti. Prav gotovo je, da je evro brez fiskalne unije le breme, a fiskalne unije ob zdajšnji »solidarnosti« v EU ni mogoče narediti. Izračuni, ki sem jih delal pred kakšnim letom, kažejo, da bi bilo nekakšno fiskalno unijo v EU mogoče napraviti, če bi privolili v prerazdelitev, v kateri bi se na primer povprečni Nemec odrekel 130 evrom na leto, Nemčija pa 0,43 odstotka BDP-ja. A to je utopija, saj se članice ob sprejemanju proračuna EU vsakokrat sproti prepirajo o delitvi odstotku od odstotka BDP-ja.

Podjetja, ki jih nameravamo prodati, so dobičkonosna in ne praznijo proračuna, ampak ga polnijo.

Mislite, da Evropa lahko preživi socialne in politične pritiske, ne da bi korenito spremenila dosedanji koncept reševanja krize v smeri enakomernejšega prilagajanja ne le juga, pač pa tudi severa?

EU preseneča s trdoživostjo, ki pa ima nenavadne temelje. To so inercija, sposobnost ignoriranja lastnih pravil, demokratični primanjkljaj, nenehno ustvarjanje vedno novih institucij, nenavadna sposobnost leporečja in ne nazadnje strah pred kaosom, ki bi nastal ob propadu. Primerov za vsakega od teh temeljev je veliko, od na primer sprejetja v evroobmočje Italije in Belgije, katerih javni dolg je bil dvakrat višji od dovoljenega, zamenjave ustave, ki so jo Francozi in Nizozemci zavrnili z lizbonsko pogodbo, do birokratsko baročnih dokumentov, ki po praznosti daleč presegajo nekdanje jugoslovanske resolucije. Kljub dokazani sposobnosti preživetja pa EU grozi nevarnost, ki jo imenujem jugoslovanski sindrom – prepričanje vseh, da jih vsi drugi izkoriščajo. Zato dvomim, da EU lahko preživi krizo, ki bi trajala desetletje, kolikor je trajalo umiranje Jugoslavije med letoma 1980 in 1990.

ECB trepeta pred visoko inflacijo, v resnici pa evropskega gospodarstva ne ogroža inflacija, temveč nasprotno – deflacija oz. zniževanje cen. Direktorica Mednarodnega denarnega sklada opozarja, da lahko deflacija katastrofalno škoduje gospodarskemu okrevanju. Medtem ko predsednik nemške centralne banke bojazen pred deflacijo zavrača kot pretirano. Po njegovem je trend upadanja cen v evrskih državah v krizi zaželen, celo koristen. Je torej deflacija nevarna ali pomeni odrešitev? Komu verjeti?

Nedvomno gre verjeti direktorici Mednarodnega denarnega sklada. Inflacija in brezposelnost sta kot suša in povodenj dolgo veljali za zamenljivi gospodarski nadlogi. Inflacija je vsaj za zdaj praktično izginila. Škoda, saj smo izgubili pomembno sestavino gospodarskega mehanizma, ki je popravljala mnoge napake. Namesto inflacije se zdaj kot nadloga pojavlja dolg. Njegovo zmanjševanje povečuje brezposelnost, zmanjševanje brezposelnosti pa povečuje dolg. Angleški ekonomist Jan Toporowski meni, da nihanja v gospodarski aktivnosti lahko obravnavamo kar kot prilagajanja dolgov – povečanje produkta povečuje dolg, zmanjševanje dolga zmanjšuje produkt. Ekonomska politika dolgove v kreditno zasvojenem gospodarstvu sicer lahko prenaša iz enega sektorja v drugega, iz javnega v zasebnega ali iz zasebnega v javnega, a jih ne more zmanjšati. Če jih poskuša zmanjšati, uničuje gospodarstvo. Dogajanja pri nas, v EU in v svetu kažejo, da ima prav. V začetku krize so zasebne dolgove zamenjali z javnimi, kar ni zmanjšalo dolga, le struktura se je spremenila. Nato so javni dolgovi postali krivi za vse tegobe gospodarstva. Zmanjšati jih brez povečanja zasebnih dolgov ali brez odpisov terjatev ni mogoče. Morda je prav vrnitev inflacije v gospodarski mehanizem nujna za najcenejšo razrešitev problemov zadolženosti – gre za nekakšen vsaj na pogled nevtralen odpis dolgov.

Aktualna kriza je ultimativen dokaz, da sedanji denarni in bančni sistem ne deluje in da zgolj kozmetični popravki ne bodo zadoščali. Finančni sistem je treba temeljito reformirati, tako da bo manj špekulativen, bolj etičen. A kako?

Prava rešitev je finančni sistem omejiti na to, čemur naj bi služil: učinkovitemu prenašanju prihrankov od varčevalcev k investitorjem. To pomeni, da je treba odpraviti razne finančne produkte, ki naj bi bili namenjeni razpršitvi tveganj, dejansko pa njihovemu izumitelju omogočajo, da tveganja za svoje odločitve prenese na druge. Zato je velik del finančnih produktov treba razglasiti za goljufije ali igre na srečo.

Ampak Evropska komisija ni šla v to smer ...

Drži. Evropska komisija se je težav v financah lotila z več regulacije in z novo institucijo – bančno unijo. Toda več regulacije ne zagotavlja manj težav in manj kriz, saj regulacija slabega sistema ne spremeni v dobrega, ampak v le še slabšega. S pravili in še več pravili ni mogoče zamenjati zdrave pameti. Samo primer. Pri nas smo prvi, res lep bančni zakon iz leta 1991, ki je imel 5006 besed, leta 2006 zamenjali z nepreglednim, po evropskih direktivah narejenim zakonom, ki je isto stvar urejal s 47.532 besedami. Je to preprečilo bančno luknjo? Mimogrede, tudi tega smo že trinajstkrat spremenili. Podobno je z bančno unijo. ECB naj bi po novembru letos neposredno nadzirala največje in najpomembnejše banke. Enaka bančna pravila, enake zahteve po minimalnem kapitalu bank, skupni bančni nadzornik, skupna pravila za preprečevanje stečaja bank in posredovanje, kadar se banke znajdejo v težavah, naj bi povrnili zaupanje v bančni sistem. Enotna naj bi bila tudi mehanizem za reševanje bank in mehanizem za zaščito depozitov. A tudi tu se kaže, da bi močnejši spet narekovali pravila, stroški reševanja po njihovih pravilih pa bi ostali na nacionalnih ravneh.