Dušan Mramor

»Slovenija je zadnjih deset let vrgla stran«

Kako podjarmiš državo? Dva načina sta: da jo okupiraš z vojsko ali da jo spraviš v primež zadolžitve. Slovenija danes plačuje visoko kazen za štiri leta debelih krav, ko smo se pod vlado Janeza Janše brezglavo zadolžili v tujini. Paradoksalno: nekdanji junak osamosvojitve je najbolj odgovoren za to, da je Slovenija izgubila gospodarsko samostojnost. O izvirnem grehu zadolženosti, pretirani previdnosti bankirjev pri kreditiranju gospodarstva, neizbežnosti privatizacije, pa tudi o nesmiselnosti državnega subvencioniranja podjetij smo se pogovarjali s prof. dr. Dušanom Mramorjem, nekdanjim finančnim ministrom in enim najbolj cenjenih predavateljev Ekonomske fakultete v Ljubljani. Odkar ni več dekan te fakultete, ima še manj časa kot prej. A se ne pritožuje. »Navajen sem veliko delati. Ko sem bil še minister, sem spal samo po dve uri na noč, sicer pa sem delal. Če si v vladi, se moraš zavedati, da je od tvojih odločitev odvisnih dva milijona ljudi.«

O kateri ekonomski temi bi v Sloveniji morali govoriti, pa ne?

O zadolževanju. Kdo je sprožil zadolževanje in kdo nas je dejansko zadolžil. O tem se skoraj ne govori, čeprav se bo na tej točki gradila bližnja predvolilna kampanja. Danes vse strani operirajo s tezo, da nas je sedanji finančni minister noro zadolžil in da smo zato veliki reveži. V resnici pa je izvirni greh nastal precej prej, v obdobju od konca leta 2004 do izbruha krize jeseni 2008, torej takrat, ko je bila na oblasti vlada Janeza Janše. Leta 2004 je skupna zadolženost Slovenije do tujine znašala nizkih 15 milijard evrov, ob izbruhu krize v Sloveniji, približno štiri leta kasneje, pa neverjetnih 40 milijard. V to sta všteta javni in zasebni dolg do tujine. Skupni dolg Slovenije do tujine, torej zasebni in državni, je izjemno naraščal samo v obdobju 2004–2008, od takrat pa je bil stabilen. Lani se je zadolženost Slovenije do tujine celo zmanjšala. Ko je leta 2009 v Slovenijo prišla kriza, banke in mnoga podjetja niso bili več sposobni refinancirati dolga do tujine, zato je bila prisiljena vskočiti država. Začela je prevzemati zasebni dolg do tujine na različne načine, predvsem s tem, da je likvidnostno in z jamstvi pomagala bankam in tudi podjetjem.

Država se je izdatno zadolževala tudi po odhodu Janše z oblasti ...

Ja, ampak če tega ne bi storila, bi doživeli totalen kolaps. Država se je prisiljena zadolževati zato, da lahko prevzema obveznosti zasebnega sektorja – bank s povečanjem depozitov države v njih in dokapitalizacijo ter podjetij na različne načine. Če država tega bremena ne bi prevzela, bi morale banke razglasiti plačilno nesposobnost, čemur bi sledila trojka in vse drugo, tako kot v Grčiji. To se ni dogajalo samo pri nas, ampak tudi v drugih državah. Nujno prevzemanje dolga do tujine od zasebnega sektorja pa je tudi glavni razlog, da se je povečal dolg države z 22 odstotkov BDP-ja leta 2008 na 71,7 odstotka leta 2013.

Ali se kolapsu ne bi mogli izogniti tako, da bi namesto zadolževanja porezali javne izdatke? Janša ves čas ponavlja, da je rešitev v varčevanju, ne zadolževanju.

Skupni dolg Slovenije do tujine je leta 2012 znašal 116 odstotkov BDP-ja, pri tem, da je dolg zasebnega sektorja do tujine znašal 60 odstotkov BDP-ja. To je tako ogromno, da samo z zategovanjem pasu tega ni mogoče hitro in bistveno znižati, razen če bi vsi Slovenci takoj nehali jesti, se oblačiti, ogrevati. Ključno je, da se je od konca leta 2004 pa do jeseni 2008 vodila zgrešena ekonomska politika, pač po balkanskem načelu: »Danas je fešta, sutra neče biti više.« Ko bi se morala država razdolževati in voditi anticiklično restriktivno ekonomsko politiko, se je ravnalo nasprotno: banke so spodbujali k zadolževanju, pa tudi država se je zadolževala – predvsem v tujini, tako se je npr. tudi Dars pospešeno zadolževal za gradnjo avtocest.

Kaj bi se morali iz tega naučiti?

Absurdno je, da so bile vse posledice takšne zgrešene ekonomske politike predvidene, a se opozorila niso upoštevala. Ko sem leta 2004 odhajal z ministrstva za finance, smo za mojega naslednika pripravil 360 strani dolgo analizo, tudi o tem, kje vse so tveganja in kaj je treba narediti, da se prepreči takšen scenarij, kot se je odvil pozneje. Osnova so bile tudi analize, ki smo jih skupaj z Banko Slovenije pripravili za odločitev o prevzemu evra. Vedeli smo, kje nas po vstopu v EU in prevzemu evra čakajo pasti, vedeli smo, da se nam bo finančni trg popolnoma odprl in bo na voljo ogromno poceni denarja. Opozarjali smo, da bo prišlo do dviga bonitete in zato do znižanja obrestnih mer, do povišanja kreditiranja iz tujine, povišanja povpraševanja in do povišanja inflacije in da to zahteva anticiklične ukrepe, se pravi zmanjševanje javne porabe, zmanjševanje zadolževanja in spodbujanje varčevanja, na primer z novo stanovanjsko shemo. Vendar teh opozoril nihče ni vzel resno. Sprejemali so se populistični ukrepi. Namesto da bi se poraba omejila, se je še dodatno sprostila, na primer z antipokojninsko reformo, sprostitvijo gradnje avtocest in tako naprej. Inflacija je do leta 2008 narastla na kar 5,5 odstotka! Tako smo leta 2007 sicer dosegli sedemodstotno gospodarsko rast, a za kakšno ceno? Samo leta 2009 smo izgubili skoraj osem odstotkov BDP-ja, potem pa še v letu 2012 in 2013. Se pravi, da je bila kazen precej hujša od greha.

S popolnoma nerazumno ekonomsko politiko v obdobju 2004–2008 smo zapravili ekonomsko samostojnost Slovenije. Zdaj smo praktično pod diktatom Evrope in finančnih trgov.

Se je mogoče strinjati vsaj z Janševo tezo, da bi se Slovenija zadolževala ugodneje, če bi zaprosila za pomoč trojke?

Ne. Glavno vprašanje je, kakšne bi bile zahteve trojke. Kot vemo, so bile v drugih državah zahteve takšne, da so še bolj zmanjšale gospodarsko rast. Za zakasnelo Slovenijo bi bile zahteve gotovo še strožje, kot smo videli pri Cipru. Še tisto malo, kar bi bilo potencialnega domačega povpraševanja, bi se skrčilo. Vemo, kako zelo občutljivo je bilo domače povpraševanje ob vsakem varčevalnem ukrepu vlade in parlamenta. Skupna cena tega »poceni« kredita iz evropskega sklada bi bila na koncu po mojem mnenju precej višja, kot je cena tega, da se Slovenija zadolžuje sama na trgu.

Pri zadnji zadolžitvi Slovenije na finančnem trgu je bila obrestna mera že razmeroma ugodna ...

Ni dovolj gledati le obrestno mero, treba je upoštevati celotno ceno, ki jo plačaš, če zaprosiš za tujo pomoč. Danes smo v enakem položaju kot leta 2003. Takrat smo predvideli, da bi zadolževanje v tujini lahko povzročilo resne težave, kajti če se zadolžuješ v tujini in vračaš dolgove doma, s tem povečuješ domače povpraševanje. Da bi ohladili domače povpraševanje in znižali inflacijo, smo se odločili, da se bomo raje zadolževali doma, pa četudi po nekoliko višji ceni. Tako smo tuji dolg zamenjevali za domačega. Ko je prišla Janševa vlada, je politiko obrnila na glavo: domači dolg je zamenjevala s tujim dolgom. Tudi zato se je tako zelo povečal državni tuji dolg. Takoj, ko je prišla svetovna kriza, je to postal problem. Janševa vlada je narobe ravnala dvakrat: naprej, ko je v obdobju 2004–2008, ob razcvetu na svetovnem trgu, pospeševala domače trošenje, s čimer je inflacijo pognala na izjemno visoko raven, s tem pa zmanjšala konkurenčnost gospodarstva in drastično povečala zadolženost. Nato pa po izbruhu krize, ko je s pretiranimi varčevalnimi ukrepi izjemno zmanjšala domačo potrošnjo, hkrati pa je v domači ekonomiji ustvarila negativno ozračje.

Bi torej rekli, da je bila pot, ki jo je izbral minister Čufer, prava?

Težko ocenim, ali je bila dosežena obrestna mera pri zadolžitvah države vedno najugodnejša. Je pa bila pot prava. Finančni trgi so se po vseh ukrepih, ki sta jih je sprejela vlada in državni zbor, začeli pozitivno odzivati na Slovenijo, obrestne mere so se začele zniževati, domače povpraševanje je začelo rasti, gradbeništvo se je okrepilo. Posledica je bistveno nižji padec gospodarske rasti na letni ravni in pa, kar se je pokazalo že v zadnjem četrtletju lanskega leta – pozitivna gospodarska rast.

Tudi po zadnji napovedi Evropske komisije se zdi, da se za Slovenijo končuje obdobje globoke depresije. Toda napovedi o rasti so še vedno zelo nizke. Kako upravičena je bojazen, da nas čaka dolgo desetletje kilave rasti?

Težko je pričakovati, da se bomo zelo hitro popolnoma pobrali in bomo imeli tako stabilno in visoko gospodarsko rast, kot smo je bili vajeni nekoč. Dva načina sta, kako se dokopati do resursov države: eden je, da državo vojaško premagaš, drugi pa, da jo spraviš v primež zadolžitve. In Slovenija je danes v primežu zadolžitve. Kako vračamo dolg? Po eni strani ga pokrivamo iz visokega presežka v plačilni bilanci, lani je ta presežek znašal 6,3 odstotka, letos bo, kot vse kaže, podobno. Preostali del razdolžitve pa bo moral priti tudi iz prihodkov od privatizacije. Vse to seveda niso ekonomski ukrepi, ki bi povečevali BDP, nasprotno, ti ukrepi domačo potrošnjo zmanjšujejo in to bo v prihodnje gotovo hladilo gospodarstvo. Doslej je slovensko gospodarstvo pokazalo izjemno odpornost, kajti kljub temu, da se kreditiranje gospodarstva še vedno zmanjšuje in podjetja zelo težko pridejo do likvidnostnih sredstev, imamo pozitivno rast. Gradbeništvo se je letos v prvih štirih mesecih povečalo za več kot 37 odstotkov v primerjavi z enakim obdobjem lani. Rastejo tudi druge dejavnosti. Toda, čeprav se je naše gospodarstvo izkazalo za izjemno odporno, ne moremo pričakovati, da bo v razmerah, ko mora država zmanjševati porabo in je nujna razdolžitev podjetniškega sektorja, gospodarska rast normalna. Dokler se ne rešimo iz primeža zadolženosti, in to bo trajalo še nekaj časa, ne gre pričakovati stabilne, na primer okoli štiriodstotne rasti, kakršno smo imeli do leta 2005. Veliko je odvisno tudi od tega, kakšno bo evropsko gospodarsko okolje. Če se trendi rasti v naših glavnih uvoznicah, Nemčiji, Italiji, Avstriji, Hrvaški in Franciji, ne bodo občutneje obrnili navzgor, bo to pomembno vplivalo tudi nas.

Smo v nemogočem položaju. Država je banke izdatno dokapitalizirala, zdaj pa banke sedijo na presežku kapitala, namesto da bi kreditirale gospodarstvo.

Dodatna težava je, da evroobmočje drsi proti deflaciji, ta pa je največji strup za gospodarsko rast. Predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi pravi, da moramo biti pripravljeni na negativno spiralo nizke inflacije in znižanja posojil.

Saj pravim, da ne moremo pričakovati visoke gospodarske rasti. Kljub temu pa morajo biti vsi ukrepi ekonomske politike usmerjeni v rast, kajti ta je edino res učinkovito zdravilo, s katerim je mogoče na vzdržen način odpraviti veliko zadolženost.

Slovenija na lestvicah konkurenčnosti nazaduje, medtem ko Irska, Španija, Portugalska in Grčija napredujejo. Ker gre za štiri države, ki so zaprosile za prihod trojke. Ali naj torej sklepamo, da so njihova gospodarstva prav zaradi ukrepov trojke postala konkurenčnejša?

Ob tako velikem padcu gospodarske rasti, kot ga je doživela Slovenija zaradi napačne ekonomske politike, je pričakovano, da nam bo padla konkurenčnost. Kaj pa smo naredili za odpravo administrativnih ovir? Praktično nič. Kaj smo naredili z zakonom o trgu dela? Praktično nič. Kaj smo naredili pri privatizaciji? Skoraj nič, privatizirali smo dve podjetji. Zakaj nam torej konkurenčnost ne bi padala? Države, ki so za pomoč zaprosile trojko, so morale narediti veliko, da so povečale konkurenčnost.

Morda pa ima Janša vendarle prav in bi bilo za Slovenijo boljše, če bi prišla pod diktat trojke, ker bi šele potem naredili vse, kar ste našteli ...

Rahlo neokusno je, da prav tisti, ki nas je spravil v težave, zdaj na pomoč kliče zunanjega rešitelja. Načelno je vaše vprašanje relevantno. Ocenjujem pa, da bi bil v primeru prihoda trojke strošek reševanja vsaj v začetni fazi precej višji, to pa zato, ker bi bil padec gospodarske rasti večji. Prepričan sem tudi, da znamo sami narediti, kar je potrebno za povečanje konkurenčnosti.

Minister Dragonja pravi, da je Cimos slovenski General Motors. Toda ameriška vlada je domačo avtomobilsko industrijo reševala, naša pa je ne. Cimos pošilja v prisilno poravnavo. Se vam to zdi pametno?

Prisilna poravnava je inštrument, ki ga sprejmeš, kadar oceniš, da je podjetje vredno več, če je živo, kot če je mrtvo. Gre za ukrep, s katerim preložiš pritisk kreditorjev na podjetje. Znotraj prisilne poravnave obstajajo različne možnosti, tudi pretvorba terjatev upnikov v kapital podjetja. Ne gre torej za ukrep, ki bi pomenil konec podjetja, ampak ukrep, s katerim pokažeš, da je podjetje vredno rešiti in da bodo upniki od tega imeli večjo korist, kot če bi podjetje poslali v stečaj.

Ali ne bi bilo boljše, če bi glavni upniki Cimosa, to pa so banke v državni lasti, Družba za upravljanje terjatev bank in država, ki je Cimosu dala poroštvo, dosegli dogovor o pretvorbi svojih terjatev v kapital podjetja in se tako izognili insolvenčnim postopkom?

Prostovoljni insolvenčni postopki so resda hitrejši, a jih je običajno zelo težko doseči, sploh pri tako velikem številu kreditorjev, kot je to v primeru Cimosa. Morda so bila pričakovanja prevelika.

Dokler se ne rešimo iz primeža zadolženosti, in to bo trajalo še nekaj časa, ne gre pričakovati stabilne, na primer okoli štiriodstotne rasti, kakršno smo imeli do leta 2005.

Sindikati pravijo, da prisilna poravnava pomeni umiranje na obroke. Ali torej prisilna poravnava pomeni začetek konca Cimosa in 7000 delovnih mest?

Prisilna poravnava ne pomeni avtomatično konca podjetja. Res pa je, da v teh kriznih razmerah precej prisilnih poravnav ni bilo uspešnih in so šla podjetja v stečaj. Ampak v času krize je to normalno. Če se kriza podaljša prek predvidene meje, se lahko zgodi, da podjetju kljub finančnemu prestrukturiranju ne uspe poslovati pozitivno.

Je bila razlastitev imetnikov podrejenih bančnih obveznic zgrešena poteza? Depoziti v slovenskih bankah so takoj po razlastitvi upadli za 3,5 odstotka, kar je toliko kot na Cipru.

Nisem edini, ki sem opozarjal, da bodo negativne posledice striženja večje od pozitivnih. O tem smo razpravljal tudi v svetu za razvoj. Vlado smo opozorili, da je zadeva pravno in ekonomsko problematična. Opozorili smo, da lahko pride do tožb in bo treba tako ali tako vse plačati in da ima razlastitev lahko negativni učinek na splošen odnos do bank, kar zmanjšuje njihovo možnost pridobivanja virov. Iz teh razlogov smo striženje odsvetovali. Seveda pa člani sveta za razvoj nismo sedeli za pogajalsko mizo z Evropsko komisijo, zato težko ocenim, kako nujen je bil ukrep striženja in ali res ni šlo brez tega.

NLB in NKBM sta po prenosih na slabo banko ohranili kar četrtino slabih posojil. So bili prenosi preskromni? Bi bilo treba izpeljati dodaten prenos, četudi bi to negativno vplivalo na javni dolg?

Načeloma je smiselno, da če že ustanoviš slabo banko, nanjo preneseš vse slabe kredite. Toda če imaš po drugi strani pretirano oceno kapitalskih zahtev in kar veliko soglasje, da so bili črni scenariji nerazumni, je vprašanje, ali je smiselno vse slabe kredite prenesti na slabo banko ali pa je bolje, da se del tega ohrani v bankah in se jim pusti, da to premoženje upravljajo same in skušajo iz njega iztisniti čim več, za odpis preostalega pa uporabijo presežni kapital.

Saj je prav, da banke nosijo del posledic.

Danes smo v nemogočem položaju. Država je banke izdatno dokapitalizirala, zdaj pa banke sedijo na presežku kapitala, namesto da bi kreditirale gospodarstvo.

Hočete reči, da kreditni krč kljub obsežni dokapitalizaciji bank in prenosu slabih terjatev na slabo banko ni niti malo popustil?

Neto kreditiranje gospodarstva se je celo zmanjšalo. Zgodilo se je točno to, na kar nas je kar nekaj opozarjalo: banke ne bodo imele več nobenega motiva za kreditiranje gospodarstva, imele bodo veliko kapitala, ki so ga dobile od države, in ne bodo več dajale kreditov. Kar je tudi posledica gonje proti bankirjem.

Kako državne banke prisiliti, da bodo presežni kapital usmerile v podjetja?

Potreben je motivacijski mehanizem. To sta lahko spodbuda države, na primer z jamstvenimi shemami za podjetja, in pritisk lastnika, to je države, da morajo banke ustvarjati ustrezno donosnost na kapital, ki so ga dobile. Žal nič od tega nimamo, ne jamstvene sheme ne pritiska lastnika, hkrati pa imamo bankirje, ki si zato, ker so se v preteklosti opekli in ker jim vseskozi grozijo, danes ne upajo prevzemati niti normalnih tveganj.

Ekonomist Marko Košak pravi, da je treba banke pustiti, da opravljajo svoje delo, in da bi bilo nevarno, če bi kreditirale zaradi pritiska javnosti ali medijev. Toda poglejmo Trimo. To podjetje je v resnih težavah, ker mu državne banke kot njegove največje lastnice ne zagotovijo obljubljenih sedmih milijonov obratnega kapitala in jamstev. Ali ni neumno, da bi tako pomembno izvozno podjetje, ki ima dobre izdelke in trge in ki zaposluje 800 ljudi, propadlo zaradi nekaj milijonov?

Strinjam se s prof. Košakom, da bank v kreditiranje ne morejo prisiliti mediji ali javnost. Javnost ne more voditi ekonomske politike. Hkrati pa se morajo tisti, ki ekonomsko politiko v državi vodijo, zavedati, da gospodarstvo ne more rasti, če ni ustrezno napajano z likvidnostnimi sredstvi, in da morajo zato sprejemati take ukrepe, s katerimi bodo kreditni krč odpravili.

Bi morala država v bankah, kjer je večinska lastnica, zamenjati nadzornike in uprave, če nič drugega ne zaleže?

Tako je. Jasno mora biti, kakšne cilje mora banka dosegati z vidika donosnosti kapitala, lastnikova dolžnost pa je, da zahteva izpolnitev teh ciljev. Dolžnost banke je aktivno upravljanje sredstev, zato da doseže tak donos na kapital, kot ga od nje smiselno pričakuje lastnik. Tega pa banke ne morejo storiti, dokler samo sedijo in čakajo na zahtevke kreditno sposobnih podjetij. Tu gre za vprašanje kure in jajca. Naloga banke je tudi ustvarjanje možnosti za rast njenih komitentov, zato da se lahko ta rast odraža tudi pri donosnosti banke. Je pa res, da smo prišli v položaj, ko ne zadošča samo pritisk lastnikov.

Bankam bi odločitev o kreditiranju precej olajšali z novo jamstveno shemo za podjetja.

To je eden od načinov. Vem, da se je v vladi razpravljalo o možnosti jamstev, da so se tudi analizirala jamstva, ki so bila dana ob začetku krize, ugotavljalo se je na primer, zakaj so bili učinki takrat tako slabi in kaj bi bilo treba spremeniti, da bi bila nova shema učinkovitejša. Preučevalo se je tudi, ali bi Evropska komisija ta jamstva obravnavala kot nedovoljeno državno pomoč. Jamstvena shema seveda ni smiselna za skupino podjetij z boniteto C, temveč le za podjetja z bonitetama A in B, se pravi za tista, ki so praviloma kredite sposobna vračati.

Težava je, kje potegniti črto, se pravi, katero podjetje naj bo upravičeno do pomoči iz jamstvene sheme in katero ne.

Saj imamo strokovnjake, ki bi znali postaviti pametno mejo. Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da v Sloveniji takšnih strokovnjakov nimamo. Kot se tudi ne strinjam z Egonom Zakrajškom, da v Sloveniji ni strokovnjakov, ki bi znali narediti stresne teste za banke. Po mojem bi slovenski strokovnjaki naredili veliko boljše stresne teste, kot pa so jih naredili izjemno dragi tuji strokovnjaki.

Ampak če banke ves čas govorijo, da ni kreditno sposobnih podjetij, komu se bo s shemo sploh lahko pomagalo?

Po takih padcih, kot so jih doživele banke, je njihova pretirana konservativnost logična. Iz teorije in prakse je znan fenomen pretirane reakcije. V času razcveta to pomeni pretirano reakcijo navzgor, v času krize pa pretirano reakcijo navzdol, pri čemer je reakcija navzdol praviloma večja. Zato so nujni ukrepi, s katerimi se bo pretirana konservativnost bank odpravila in se bomo vrnili v normalno stanje.

Tolaži nas lahko vsaj to, da nismo edina evropska država, ki jo tare kreditni krč.

Odziv celotne EU je bil takšen, da je povzročila izjemen kreditni krč. ZDA so se na problem odzvale veliko boljše, kar je tudi razlog, da je gospodarska rast v ZDA danes bistveno višja kot v EU.

Ste privrženec državnih subvencij podjetjem ali se vam zdijo stran metanje denarja? Pomenljiv je primer Aha Mure. Država je podjetju dala 5,8 milijona subvencij, lastnica je denar porabila nenamensko, podjetje pa je šlo v stečaj ...

Državne subvencije so dvorezen meč. Če grozi nevarnost, da bo na cesti ostalo 1200 delavcev, je to velik emocionalni pritisk na nosilce ekonomske politike, saj se zavedajo, kako hude posledice ima to lahko za delavce, njihove družine, pa tudi celotno regijo. Vendar pa iz dosedanjih slovenskih izkušenj lahko potegnemo samo en sklep: da državne subvencije v veliki večini niso bile uspešne. Denar, namenjen neposredni pomoči podjetjem, bi bilo smotrneje nameniti ustvarjanju okolja, ki bi podjetjem omogočalo rast. Če premalo sredstev usmerjaš v raziskave in razvoj, če zanemarjaš visoko šolstvo in se ukvarjaš predvsem z osnovnim šolstvom, če ne ustvarjaš okolja, kjer so najmanjše možne administrativne ovire, če imaš neustrezno urejen trg dela, če dopuščaš, da se nemenjalni sektor, sem spadajo na primer elektroenergetska podjetja, železnica, pošta, obnaša kot monopolist, se pravi, da ima visoke cene in slabe storitve, boš imel nekonkurenčno gospodarstvo. In seveda: postavljen boš pred zagato, kje zaposliti teh 1200 ljudi. Glede na trenutne razmere sem v svetu za razvoj predlagal, da bi z ukinitvijo subvencij nadomestili tiste izpade proračunskih sredstev, do katerih je prišlo zaradi sklepov ustavnega sodišča. Tako bi lahko delno zakrpali proračunsko luknjo, ki jo je povzročil padec zakona o davku na nepremičnine.

Apologeti zasebne lastnine dobro stran bančne krize vidijo v tem, da nas bo prisilila v množično privatizacijo podjetij. Ampak čemu prodajati kure, ki nesejo zlata jajca, npr. Telekom, ki kljub krizi ustvarja dobiček in državno blagajno polni z davki?

Zavedati se moramo, da smo si s popolnoma nerazumno ekonomsko politiko v obdobju 2004–2008 zapravili gospodarsko samostojnost Slovenije. Zdaj smo praktično pod diktatom Evrope in finančnih trgov. Ne moremo več prosto odločati o tem, kaj lahko in česa ne smemo narediti. Zaupanje finančnih trgov smo vzpostavili z obljubo o privatizaciji. Že prej sem rekel, da tujci tvoje resurse dobijo tako, da državo vojaško zavzamejo, ali pa tako, da se ta prezadolži in ji tujci zato, da se denarni tok ne bi ustavil, določijo pogoje. In eden od pogojev je tudi privatizacija.

Kaj smo naredili za odpravo administrativnih ovir? Praktično nič. Kaj smo naredili z zakonom o trgu dela? Praktično nič. Kaj smo naredili pri privatizaciji? Skoraj nič. Zakaj nam torej konkurenčnost ne bi padala?

Če bi se privatizaciji uprli ...

... bi nam pipico zaprli. Ne bi se mogli zadolževati po pogojih, da bi lahko normalno poslovali. Slovenija za razdolžitev potrebuje denar. Seveda je smiselno prodati tista podjetja, s prodajo katerih lahko dosežeš največji učinek. Drugo vprašanje, ki se tu odpira, je vpliv politike na podjetja v državni lasti. Ne poznam sicer vseh razsežnosti tega vpliva, ampak očitno je, da je vpliv zelo velik. Smo v položaju, ko znanje, izkušnje, inovativnost in vodstvene sposobnosti ljudi nič več ne pridejo do izraza, zaradi česar se podjetja ne morejo normalno razvijati in konkurirati tujini. V podjetjih dobivajo politične direktive, kaj morajo storiti, pri čemer so ti ukrepi pogosto v popolnem nasprotju s tem, kar bi podjetja dejansko morala storiti. Včasih so najboljši študenti praviloma pristali na najodgovornejših delovnih mestih. Korelacija med kakovostjo študenta in odgovornostjo položaja, ki ga je zasedel po končanem študiju, je bila razmeroma visoka. Danes pa mi najboljši diplomanti fakultete pravijo, da v podjetjih in seveda državnih institucijah veljajo le še zveze in poznanstva. Ko to slišim, se vprašam, ali ni morda bolj smiselno, da se državna podjetja, ki niso strateškega pomena, prodajo zasebnikom. Slovenija je tudi zaradi tega zadnjih deset let vrgla stran. Smo edina od desetih novih članic EU, ki se ji je v zadnjem desetletju uspelo oddaljiti od EU-povprečja bruto domačega proizvoda na prebivalca. Vse preostale članice so se povprečju približale. Od vstopa v EU do leta 2012 smo padli s 87 odstotkov EU-povprečja na 84 odstotkov, torej za minus tri odstotke točke. Medtem je Slovaška zrastla za 21 odstotnih točk, Poljska za 16, Litva za 20, Estonija 13, Latvija 7, Malta 6, Madžarska 4, Češka 3 in celo Ciper za eno odstotno točko! Zapravili smo ogromno prednost, ki smo jo imeli leta 2004 pred preostalimi novimi članicami. Za to so krive politične stranke, ker so si prisvojile državna podjetja in institucije. Vodenje ekonomske politike je bilo dolgo stvar populizma. Koraki v pravo smer so bili narejeni šele pred letom dni z nekaterimi smiselnimi strukturnimi spremembami in ukrepi, ki so doživeli tudi pozitiven odziv stroke.

Nenehno poslušamo, da je pri nas davčna obremenitev plač pretirana. Pa je res?

Kot v svojih analizah ugotavlja prof. Mitja Čok, imamo v primerjavi z drugimi državami EU nižje obdavčen kapital, nekoliko višje obdavčene plače, obdavčitev tekoče potrošnje pa je nekje na evropskem povprečju. Se pravi, da pri obdavčitvi povprečnih plač na splošno ne izstopamo toliko, izjema pa so visoke plače, te so pri nas resnično močno nadpovprečno obremenjene in to je problem.

Zakaj bi bil to problem? Tako se zmanjšuje dohodkovna neenakost, na katero opozarja ekonomist Thomas Piketty.

Gotovo ni dolgoročno vzdržno, če obstajajo prevelike razlike v dohodkih, toda prav tako ni dobro, če so razlika premajhne, saj to ubija iniciativo, zaradi česar gospodarstvo ne more ustrezno hitro rasti. Slovenija je država EU, ki ima najmanjšo neenakost pri dohodkih in verjetno tudi pri premoženju. Po drugi strani pa celoten kapitalistični sistem, ki smo ga prevzeli, svoj obstoj gradi na motivaciji ljudi, da bi čim več zaslužili. To dvoje ne gre skupaj. Neenakost je gotovo problematična tam, kjer je razmerje ena proti sto ali tisoč. Pri nas pa smo šli v drugo skrajnost: neenakosti skoraj ni. To zmanjšuje motivacijo in razvoj, s tem pa omejuje obseg razpoložljivih proizvodov in storitev za vsakogar. Takšen družbeni sistem smo že imeli in vemo, zakaj ga nimamo več.