10. 7. 2015 | Mladina 28 | Uvodnik
Začne se pri kumari
In vendar ne smemo zamahniti z roko nad sintagmo »leni Grki«. Stvar je preresna. V njej se namreč kljub vsemu skriva tisto najhujše. Leni Grki so umazani Cigani. So neumni temnopolti. Leni Grki so pokvarjeni Židje. A to ni besedna zveza z obrobja družbe. Problem sintagme leni Grki je, da je vseprisotna, da je ne uporabljajo le gostilniška omizja, ampak jo mirno izrečejo tudi voditelji, politiki. V njej je skrita tista prava nevarnost današnjega časa. Besedna zveza leni Grki, javno vse bolj zlahka uporabljana, je postaja, na katero nam je uspelo priti v tej krizi. Je znak za alarm.
V Evropi smo spet v resnih težavah, če je ne odpravimo. Zoper to sintagmo bi danes naša celina potrebovala množične proteste. Proteste proti rasizmu in šovinizmu. Proteste proti temu, kar prinaša, če se udomači.
Je lahko kak narod bolj melanholičen? Preprosto drugačen? So dovoljene razlike? Smejali in zabavali smo se nad neumnostjo evrobirokracije, ko je določila velikost in ukrivljenost kumar. Malo manj smo se smejali nad posnetki pomaranč, ki jih sicilijanski kmetje s tovornjakov mečejo v morje, ker so po evropskih merilih premajhne. Najslajše so končale v morju in to je bilo od njih čisto rdeče.
A v kumarah in pomarančah se skriva ta temeljna zabloda Evrope, da lahko spravimo vse na isti imenovalec, da lahko, in za to gre, postavljamo enaka merila vsem, pozabljajoč in namenoma brišoč razlike. In napaka je prav v našem temeljnem merilnem instrumentu, gospodarski rasti, ki deluje tako čista, tako nedolžna, v resnici pa je grda in krivična. Ker ne upošteva vseh meril naše različnosti, ki se začne že z zgodovino, naravnimi danostmi, tudi vremenom, navadami itd.
A primere si velja izbirati blizu, blizu oči. Maribor. Res kdo verjame, da je to mesto ne prav bistrih in tudi lenih ljudi, ki so v 24 letih samostojnosti Maribor le še bolj poglabljali v postsocialistično psihozo, v prepričanje, da je žrtev centralizacije, da so ga zasedli neki čudni tipi, ki si le znova in znova napolnijo žepe? Ampak res – kako je mogoče, da se to mesto ne pobere in ne pobere, če je bilo vanj dejansko veliko vloženo, če je imelo izjemne mednarodne projekte, pa jih je izpeljalo šlampasto ali pa jih sploh ni? Kaj je s temi ljudmi? Toda že rahel, res rahel vpogled v mesto nam pokaže, da je polno inventivnosti, čeprav ta seveda ne more nadomestiti manka, ki ga pač ima. Mariboru moramo priznati, da nima istih izhodišč kot druga mesta. Propad hrbtenice kraja, torej industrije, je pač umor tega kraja. Poglejmo Detroit. Mar močna Amerika ne bi obudila mesta, če bi ga bilo mogoče? Še več: čeprav so vanj vložili tisoče milijard dolarjev, jim to ni uspelo.
Vrnimo se k Mariboru. Tudi danes iz mesta vsako leto dobesedno izgine glavnina intelektualnega potenciala vsake nove generacije – odločitev ostati tam je pač pogumna, je odločitev za manjše možnosti. Potenciali mesta odhajajo proti Ljubljani in v Avstrijo. Kdor sodi Maribor le po statistiki, prodaja napačno analizo. Predvsem pa so te sodbe nevarne, ker razširjajo neresnične stereotipe.
Zato velja ponavljati – kdor uporablja sintagme o lenih Grkih, širi nestrpnost, rasizem, širi tisto, kar je doslej evropske narode zapeljalo v preveč vojn. Ne, ne sme biti niti šala, niti hec, niti kar tako izrečeno. Danes je šala, jutri je prepričanje.
Zabloda Evrope je, da lahko imenovalci postanejo enaki. Če si Evropa želi skupne prihodnosti, jo lahko najde le v priznavanju razlik. In te se začnejo že pri tem, da celotna območja že zaradi vremena delujejo drugače. Da eni jedo veliko polenovke. Da imajo na območjih, ki se razprostirajo v več državah, popolnoma drugačne navade in da je različnost tudi v tem, da ponekod niso zmožni napredka, ki ga narekujejo drugi. Ker preprosto njihov življenjski slog, magari tak zgolj zaradi vremena, tega ne dopušča.
Po merilih, ki jih na primer zagovarja nemška kanclerka Angela Merkel – ta je zgolj sinonim, zgolj oseba, ki predstavlja zablodo –, danes združitve Nemčij ne bi moglo biti. Nikoli, ker z gospodarskimi analizami tega projekta še danes ni mogoče opredeliti kot uspešnega, nemški vzhod bo še dolgo za zahod le vreča brez dna. In vendar je to dejanje Helmuta Kohla, ob zmožnosti preostale Evrope, da ga je ne glede na preteklost dovolila, tisto, na čemer je utemeljena današnja Evropa.
Navsezadnje gre za preproste stvari. Iz njih rastejo spoznanja in zablode. Za pravico do različno velikih kumar in pomaranč. Da so nekateri narodi pač melanholični, drugi osebno skromni in napredujoči, tretji pa imajo polarni sij. A enačba evropske prihodnosti ni preprosta, daleč od tega. Zanjo je potreben nov red, ki bo upošteval tudi ekonomska načela in pravila.
V zanki smo, ki zahteva srčnost in širino duha. Ravno ti dve, tako redki človekovi dobrini.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.