Eric Toussaint

»Dolgov ni mogoče odpisati, ker so močno orodje za uveljavljanje politik, utemeljenih na neoliberalni ideologiji. Neodpis je orodje, instrument teh politik. Gre za puško. Za bazuko.«

Profesor Eric Toussaint, belgijski zgodovinar in politolog, se že več kot četrt stoletja ukvarja z dolžniško krizo. Leta 1990 je bil med ustanovitelji mreže organizacij Odbor za odpis dolga tretjega sveta (CADTM). Je avtor številnih knjig, v katerih razčlenjuje vlogo Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke pri širjenju neoliberalnega modela v gospodarstvu in družbi, natančno analizira, kako z dolgom podrediti države, da delujejo v skladu z interesi kapitalskih trgov in centrov moči.
Kot član ali predsednik odborov za resnico o javnem dolgu je uspešno svetoval vladam držav z južne poloble, ki so imele opraviti z javnimi dolgovi. Zadnja leta proučuje javni dolg v državah članicah Evropske unije. Leta 2011 je skupaj z Damienom Milletom napisal knjigo AAA: revizija, odpis, drugačna politika, da bi pojasnil, zakaj so nekateri dolgovi zadolženih držav evropskega obrobja protipravni, nelegitimni in sovražni. In kaj storiti.

Od letošnjega aprila je znanstveni svetnik odbora za resnico o grškem javnem dolgu, ki ga je ustanovila predsednica grškega parlamenta Zoi Konstantopulu. Junija je odbor, ki ga sestavljajo ugledni grški in mednarodni strokovnjaki, pripravil prvo, preliminarno poročilo o grškem dolgu. Toussaint je jasen. Ta dolg je večinoma nelegalen, nelegitimen in sovražen. Po njegovem mora Grčija kot suverena država unilateralno zavrniti poplačilo dolga.

Na začetku knjige AAA: revizija, odpis, drugačna politika predstavite neverjetne številke. Leta 2011 je grški javni dolg znašal okrog 350 milijard evrov, dolg Francije 1700 milijard evrov, javni dolg ZDA pa več kot 11 tisoč milijard evrov. Kako pravzaprav misliti te dolgove? Kako so nastali?

Takšen obseg javnih dolgov je v dobršnem delu posledica tako imenovane financializacije, torej skorajda povsem dominantne vloge finančnih institucij, izjemne rasti finančnega premoženja v obliki vrednostnih papirjev (delnic in obveznic) in izvedenih vrednostnih papirjev (finančnih derivatov), kar ustvarja velike količine posojil in dolga. V marksistični interpretaciji bi rekli, da gre za povečevanje fiktivnega kapitala, torej kapitala, ki ni več vezan na materialno produkcijo. Pogosto v razpravah o dolžniški krizi razglasimo javni dolg oziroma državo za glavnega krivca in pri tem zanemarjamo dejstvo, da so zlasti sporni pretežno zasebni dolgovi, saj je njihov obseg, če primerjate javni dolg z zasebnim na svetovni ravni, trikrat večji od obsega javnega dolga.

Kakšno vlogo sta pri tem odigrala Mednarodni denarni sklad (MDS) in Svetovna banka? Podrobno ste ju preučevali tudi v doktorski nalogi.

MDS in Svetovna banka sta predvsem politični orodji najbogatejših držav. Jasno je, da svoje poslovanje utemeljujeta na neoliberalni ideologiji in modelih, odločilno besedo v njiju pa imajo velesile, predvsem Združene države Amerike. Ne mislim samo na vlade, ampak tudi na zasebne finančne skupine, ki hočejo prek MDS vsiliti državam posojilojemalkam politike, skladne z njihovimi interesi. V doktorski nalogi sem preučeval njuno posredovanje v teh državah, da bi pojasnil tezo, da sta obe instituciji primarno politični orodji velesil in velekapitala. Naj navedem nekaj primerov: Svetovna banka je denimo v sedemdesetih letih dejavno podpirala romunskega diktatorja Ceausescuja, ki se je hotel oddaljiti od Sovjetske zveze, seveda pa ni nameraval uvesti kapitalistične ureditve. Šlo je torej za čisto politično podporo. Tudi ko je Tito rekel »ne« Stalinu in je bila Jugoslavija izključena iz sovjetskega bloka, je Svetovna banka veliko posojala Titovi državi, saj je hotela razdvojiti jugoslovansko federacijo in Sovjetsko zvezo. MDS pa je denimo na začetku osemdesetih let s finančno pomočjo podpiral tedanjega kongovskega diktatorja Mobutuja, čeprav je skladova lastna raziskava, opravljena leta 1982, pokazala, da je njegov režim popolnoma skorumpiran. Zakaj? Ker je bil Mobutu pomemben geostrateški zaveznik ZDA v njihovih interesih v južnem delu afriške celine, še zlasti v Republiki Južni Afriki, kjer je potekal boj proti apartheidu, ki ga je vodil Mandela s svojim Afriškim narodnim kongresom in ob pomoči Kubancev. Ko je leta 1994 apartheid padel, ko so se v državi zgodile temeljite spremembe, oblast pa je prevzela črnska večina, tudi MDS Mobutuja ni več potreboval in skupaj s Svetovno banko je nehal posojati denar Kongu.

Če se vrneva k dolgovom. Javni dolg celotne Evropske unije je leta 2010 znašal 9830 milijard evrov, Japonske 8232 milijard evrov, ZDA pa 10.200 milijard evrov. Zakaj si ZDA ne belijo glave zaradi tega dolga? Kakšna je vloga Kitajske na ameriškem finančnem trgu in v skladu s tem obveznosti ZDA do nje?

ZDA so privilegirana vojaška in gospodarska sila. Zato lahko »prepričajo« druge države, da jim posojajo denar neodvisno od obrestnih mer, v preteklih 20 letih pa so uspešno prodajale tudi obveznice državam povsod po svetu, in to z dolarjem, katerega vrednost je padala. Naj pojasnim: če prodate obveznico za sto dolarjev centralni banki v afriški državi ali Kitajski in če se vrednost dolarja zniža za 20 odstotkov ter hočete, da bo ta obveznica izplačana na Kitajskem, bo s tem Kitajska dobila 80 dolarjev in ne sto dolarjev. V to so Kitajci privolili, ker imajo presežek v trgovinski menjavi z ZDA. Zato akumulirajo milijarde in milijarde dolarjev rezerv v tuji valuti. Dolarji so torej v permanentni cirkulaciji med ZDA in Kitajsko. Jasno pa je, če bi Kitajska hotela ZDA povzročati težave, če bi se odločila na trgu prodati ameriške obveznice iz njihovih rezerv – ima za več kot tisoč milijard dolarjev ameriških obveznic –, če bi jih prodala na trgu, bi se vrednost teh obveznic krepko znižala, znižala bi se tudi vrednost dolarja, to pa bi povzročilo velike težave ameriškemu gospodarstvu. Kitajci tega nočejo narediti, sicer tekmujejo z ZDA, vendar jih potrebujejo kot izvozni trg. Kitajci danes nočejo spreminjati sveta, ampak hočejo v razmerah, kakršne so, čim več prodati in zaslužiti.

Če EU pravi, da daje posojila Grčiji, da bi pomagala grškim ljudem, je treba preveriti, ali je posojilo šlo v ta namen ali pa je denar šel za sanacijo francoskih in nemških bank.

Kakšno vlogo ima v teh razmerjih Rusija?

Ko je šel grški premier Cipras v Moskvo, da bi se s Putinom pogovoril o krizi v Grčiji, mu je Putin svetoval, naj Grčija ostane v evroobmočju. Ljudje mislijo, da nasprotuje EU zaradi ukrepov, ki jih je Zahod uvedel proti Rusiji zaradi razmer v Ukrajini. V resnici pa noče destabilizirati EU, saj je njen veliki gospodarski partner. Lahko bi rekel Ciprasu, da mu bo posodil denar, mu omogočil posojila, da bi Grčija normalno poslovala in ne bi vračala posojil državam EU. To kaže, da obe velesili, torej Kitajska in Rusija, nočeta spremeniti razmerij moči. Ne zavzemata se za velike spremembe. Hočeta nadzorovati del trga, nočeta pa destabilizirati svetovnega trga.

Že dolga desetletja raziskujete, kateri dolgovi so nelegalni, nelegitimni ali celo sovražni. Sodelujete v različnih komisijah za ovrednotenje dolga. Na kaj ste najbolj pozorni, ko vas kaka vlada prosi za svetovanje?

Naklonjen sem integralni preiskavi dolga. Jasno je, da analiziramo tudi legalnost pogodb. Najprej analiziramo družbene posledice dolga za prebivalstvo. Če v državah »tretjega sveta« preiskujemo dolg, ki je nastal zaradi gradnje jezu, bomo analizirali, kakšni so učinki tega dolga za prebivalstvo v tej regiji, učinek na okolje in ne samo, ali je pogodba legalna. Zanimajo nas tudi morebitne sledi korupcije pri financiranju takšnih projektov. Če denimo EU pravi, da daje posojila Grčiji, da bi pomagala grškim ljudem, je treba preveriti, ali gre res za »pomoč« in predvsem namensko porabo posojil ali pa je šlo pri posojilih posredno za pomoč predvsem nemškim in francoskim bankam, ki so bile največje grške upnice.

Preden pojasnite dileme, povezane z grškim dolgom, nam razložite izplen svojega sodelovanja v ekvadorski komisiji za preiskavo dolga, saj si je ta država hitro opomogla po kratkem kolapsu. Nekje sem prebral, da je predsednik Ekvadorja pravzaprav z nekakšnim brokerskim trikom prelisičil upnice.

Analizirali smo ves dolg, ki je bremenil Ekvador. Ugotovili smo, to smo povedali ekvadorski vladi in javnosti, da je 85 odstotkov dolga, ki smo ga analizirali, nelegitimnega. Ekvadorska vlada se je osredotočila na del tega dolga. Državne obveznice je leta 2000 prodala na Wall Streetu in takoj nato ustavila poplačilo dolgov ameriškim bankam, ki so bile lastnice ekvadorskih obveznic. Ekvador je uporabil dobro strategijo. Ustavil je poplačilo dolgov, vrednost obveznic se je destabilizirala, potem pa so jih na hitro začeli prodajati s popustom na sekundarnem trgu, torej na tistem delu finančnega trga, na katerem se trguje z že izdanimi vrednostnimi papirji. Prodajali so jih za 20 odstotkov vrednosti. Predsednik Ekvadorja je prosil ekvadorske banke, naj kupijo te obveznice na sekundarnem trgu, saj vlada, če ne gre za uradno prošnjo, ne sme kupovati obveznic na tem trgu. Banke so za državo kupile obveznice z le 20-odstotno vrednostjo. Po šestih mesecih je država od njih kupila 91 odstotkov teh obveznic po 30-odstotni vrednosti, preostalih 9 odstotkov pa je bilo zanjo brez vrednosti. Ekvadorska vlada je pri strategiji prodaje in odkupa obveznic upoštevala uzance, ki veljajo na trgu, in se izkopala iz krize.

Torej je prelisičila »morske pse« v svetu globalnih financ?

Lahko vam anekdotično ponazorim, kako delujejo ti psi v Ekvadorju. Bil sem zraven, ko se je to dogajalo. Tudi tam so skušali poslovati s credit default swaps (CDS), gre za finančni instrument zavarovanja, ki ga podjetje kupi, da bi se obvarovalo pred tveganji, če država ne bi mogla izpolniti obveznosti do njega. Če sem torej ameriška ali nemška banka, bom kupil ekvadorske obveznice. Zavedam pa se, da se lahko Ekvador znajde v bankrotu, zato se bom zavaroval s CDS. Toda ta instrument je čisti absurd. V Evropi si lahko do leta 2011 kupil zavarovanje pred bankrotom države, četudi nisi imel njenih obveznic. To je neverjetno! Ker si lahko špekuliral glede obveznic in upal, da bo šla neka država v bankrot, si lahko dobro služil s temi zavarovanji. Kaj pa se je še zgodilo v Ekvadorju? Predstavniki ameriških finančnih podjetij so prišli tja in prosili vlado, naj sporoči trgom, da bo ob naslednjem poplačilu dolga država bankrotirala. Na trgih bi seveda nastal preplah, finančne družbe bi prodale zavarovanja CDS v vrednosti nekaj sto milijonov dolarjev in od tega so polovico ponudile vladi, če bi ravnala po njihovem scenariju. Ekvadorska vlada predloga ni sprejela. S tem primerom hočem le opozoriti, da so v tej finančni džungli akterji, ki si vedno prizadevajo le za svoje sebične koristi ne glede na posledice.

Nekateri mislijo, da če država bankrotira enkrat, bo tudi v drugo. Korporacije ne mislijo tako, saj vedo, da po bankrotu njena prihodnost ni uničena.

Pomeni v tej finančni džungli bankrot države nekaj drugega, kot si predstavljamo?

Ko država razglasi bankrot, naj bi veljalo, da v prihodnje ne bo nikoli več mogla prodati državnih obveznic. Pa ni tako. Če bankrotirate, imate še rešitve. Ko boste na trgu prodajali nove obveznice, boste v boljšem položaju in boste lahko poplačali stare obveznice. Nekateri mislijo, da če bo država bankrotirala enkrat, bo tudi v drugo. Toda korporacije ne mislijo tako kot vi ali jaz. Če neka država zaradi dolgov bankrotira, njena prihodnost ni uničena, to kapitalisti dobro vedo.

Od aprila vodite odbor za resnico o grškem javnem dolgu. Junija je objavil prvo poročilo in zapisal, da je dolg nelegalen, nelegitimen in sovražen, kopičil pa naj bi se že od leta 1981. Pojdiva po vrsti: navadno beremo, da naj bi bil grški dolg v prejšnjih treh desetletjih nastal zaradi kaotičnih javnih financ. Vi trdite, da je nastal zaradi uveljavljanja neoliberalizma od osemdesetih let, podivjal pa naj bi bil po vstopu Grčije v Evropsko unijo?

Točno. Dobro ste to povzeli. Jasno je, da se je grška dolžniška kriza začela z neoliberalnimi reformami. Ljudje se še spomnijo Mitterrandovega predsednikovanja v Franciji leta 1981. Bil je izvoljen z levim programom, z nacionalizacijo vred. In v enem letu je izpeljal nekaj progresivnih reform. Leta 1982 pa je obrnil ploščo na desno. Enako se je v istem obdobju zgodilo v Grčiji. Socialist Andreas Georgiu Papandreu je bil izvoljen in na začetku mandata je uvedel pomembne elemente socialne države. Znano je, da je bila med letoma 1967 in 1973 v Grčiji na oblasti vojaška hunta, nasledila jo Karamanlisova desna vlada, socialisti s Papandreujem na čelu pa so na volitvah zmagali z obljubami o napredku in zagotavljanju socialnih pravic. Prvo leto je Papandreu šel po tej poti, nato pa je, tako kot Mitterrand v Franciji, začel vpeljevati neoliberalne politike. To je bila politika Thatcherjeve od leta 1979 v Veliki Britaniji in Reagana od leta 1981 v ZDA. S Papandreujevim preobratom se je začelo v Grčiji tudi vse večje zadolževanje. To je treba poudariti. Marsikdo na Zahodu trdi, da je krivec za grški dolg povezan s socialističnimi politikami v tej državi. Ravno nasprotno. Dolg je plod uveljavljanja neoliberalnih politik in praks v Grčiji od leta 1982 do leta 2010. Začeli so zmanjševati obdavčitev bogatih, velika podjetja razbremenjevati davkov, k povečanju dolga pa je prispeval tudi grški vstop v evroobmočje. Od takrat so nemške in francoske banke Grčiji brez omejitev posojale denar, saj je veljala ista valuta. Ogromna posojila so banke z Zahoda dale grškemu zasebnemu sektorju, ne državi ali vladi, ker so bile obrestne mere za ta posojila višje, več so zaslužile, kot če bi vlagale denar v Nemčiji ali Franciji.

Tretji dejavnik, ki je specifičen za Grčijo, so visoki stroški za vojsko. Nemška, francoska in ameriška orožarska podjetja so bila glavni dobavitelji orožja Grčiji. Podkupovala so grške vlade, te pa so neurejene odnose s sosedi prikazovale kot alibi za večje oboroževanje z zadolževanjem. Četrti dejavnik povečevanja grškega dolga je način reševanja grških bank. Tudi v Sloveniji poznate scenarij socializacije dolgov s spremembo zasebnih dolgov v javne. Prav tako so ravnali leta 2010 v Grčiji.

Zakaj je grški dolg nelegalen?

Zdaj sem govoril o dolgu do leta 2010. Velik del tega dolga je nelegalen zaradi koruptivnosti vlad pri nakupih orožja, pa tudi zaradi načina reševanja bank, ki je bil koruptiven. Celo neoliberalci bodo rekli, da pogodba, ki temelji na korupciji, ne velja. Razlika danes, v primerjavi z letom 2010, je v tem, da je bil do leta 2010 lastnik grškega dolga zasebni sektor, torej večinoma francoske in nemške banke. Leta 2010 pa so, da bi zavarovali interese velikih zasebnih bank, Angela Merkel, Nicolas Sarkozy, Francoz Dominique Strauss-Kahn, direktor MDS, in Francoz Jean-Claude Trichet, direktor Evropske centralne banke, ki je tesno povezana s francoskim bančnim sektorjem, odločili, da bodo Grčiji posodili 240 milijard evrov z namenom, da ta denar uporabi za poplačilo dolga do tujih zasebnih bank, predvsem nemških in francoskih. Gre torej za transfer lastništva. Način, kako je bil ta prenos izpeljan, z memorandumom maja 2010, je nelegalen, saj so kršili grško ustavo. Ustava predpisuje, da o zadolževanju odloča parlament. Grški parlament pa o tem dejansko ni odločal, saj je vlada, ki je podpisala ta memorandum, uporabila svojo parlamentarno večino, da je potrdila vsiljeni memorandum brez možnosti dopolnil. A opozoriti moram še na problem odgovornosti upnic pri zadolževanju.

Mislite na tuje banke?

Da. Banka mora vedno preveriti, ali je posojilojemalec posojilo sposoben vračati. To je obveza banke. Preveriti mora njegovo solventnost, pa tudi skladnost z zakonom. Ne sme posojati denarja za ubijanje ljudi, za razpečevanje mamil itd., pa tudi ne, če potencialni dolžnik dolga ni sposoben poplačati. Tudi vlade, ki so odobravale posojilo za izhod Grčije iz krize, bi morale preveriti, ali je takšna operacija skladna z grško ustavo in zakonodajo. Niso. Zato je memorandum nezakonit. Nelegalen pa je zaradi vsiljenih pogojev Grčiji, saj določbe niso v skladu z mednarodnimi sporazumi in konvencijami o človekovih pravicah, državljanske pravice so njihova sestavina.

Kaj torej storiti?

Težava je, ker nimamo tribunala, ki bi presojal o takšnem načinu urejanja dolžniških razmerij. Zdaj leži vse breme na Ciprasovi vladi. Ta bi morala unilateralno in skladno z načelom suverenosti države na začetku mandata razglasiti grški javni dolg za nelegalen in nelegitimen ter ustaviti poplačilo dolga upnicam. Če države upnice ne bi resno obravnavale grških argumentov, bi moral Cipras po določenem času, po šestih ali desetih mesecih, zavrniti plačilo dolgov in zahtevati nova pogajanja. Jasno bi moral povedati, da bo Grčija, če upnice ne bodo spoštovale pravnih argumentov o nelegitimnosti in nelegalnosti tega dolga, kot suverena država – tako se ravna v mednarodnem pravnem sistemu – zavrnila dolgove. O odpisu dolgov namreč odločajo upnice, zavrnitev plačila dolgov pa je odločitev dolžnice.

Toda Cipras se ni odločil za to strategijo?

Sam sem mu že na začetku, leta 2012 in nato 2013, predlagal takšen scenarij. Torej še pred zmago Sirize na volitvah. Ni mi ga uspelo prepričati. Ko je prevzel oblast v državi, je upal, da bosta evropska komisija in nemška kanclerka Merklova pokazali razumevanje za grške težave in privolili v njegov predlog reševanja dolžniške krize. Zmotil se je.

Se tudi vam zdi, da so politiki v EU pravzaprav kaznovali Grčijo predvsem zaradi njene radikalne levičarske vlade?

To je jasno. Jasno je tudi, da glavni razlog za takšen odnos do Grčije ni finančni, ampak hočejo kapitulacijo in uničenje levičarske politike, ki jo je poosebljal Cipras, da bi ljudem v Evropi pokazali, kako ni nobene možnosti za nasprotovanje trdim varčevalnim ukrepom in neoliberalni politiki, ki jo uveljavlja tudi administracija EU. Hočejo poraziti in ponižati vsako levo alternativo.

Zakaj je v EU tako težko sprejeti odpis dolgov, čeprav je jasno, da so grški dolgovi nelegitimni in nelegalni. Po sodbi strokovnjakov pa jih država niti ni sposobna poplačati. Kaj vam to govori o Evropi?

Dolgov ni mogoče odpisati, ker so močno orodje za uveljavljanje politik, utemeljenih na neoliberalni ideologiji. Neodpis je orodje, instrument teh politik. Gre za puško. Za bazuko. S tem izsiljujejo države. Enako velja za same države dolžnice, kajti če bi morebiti unilateralno ustavile poplačila, bi v Evropi nastale velike težave. Pri tem pa je vendarle treba dodati, da so lahko države dolžnice deležne tudi kakšnih »ugodnosti«. Če bo Grčija nadaljevala izvajanje vsiljenih reform, h katerim se je zavezala, je mogoče, da ji bodo upnice čez nekaj časa odpisale del dolga. Samo del, kajti takšnega, kot je, ne more nikdar poplačati. Lahko se bodo našle tudi kakšne drugačne majhne koncesije. Če bo Cipras postal njihov instrument, bo dobil nekaj za kompenzacijo. Če ne, če bo trmoglav in neubogljiv, pa bodo v sporu z njim uporabili vsa sredstva, da ga porazijo.

Tudi Slovenija se je morala v času krize močno zadolžiti, njen javni dolg se je povečal z 38,3 odstotka, leta 2010 je bil to najnižji dolg v evroobmočju, na 83 odstotkov BDP leta 2015. Bi rekli, da je tudi njen dolg nelegalen, nelegitimen in sovražen?

Slovenskega primera ne poznam dobro. Najprej bi rekel, da je socializacija dolga slovenskih bank nelegitimna in mogoče bi lahko s preiskavo ugotovili, da je del tega dolga nelegalen. Zagotovo je nelegitimen, če že ne nelegalen, kajti dajanje bonitet bogatim, tajkunom, je prav tako vplivalo na slovenski javni dolg.

Drugače pa so Irska, Portugalska, Španija in Italija, vsaka ima sicer svoje značilnosti, ušle grškemu scenariju, čeprav so jim ga napovedovali. Ali ima EU, skupaj z MDS in Evropsko banko, primerna orodja za zagotovitev, da se katastrofa, ki smo ji bili priča minula leta, ne bo ponovila?

Posledice neoliberalne politike bodo še naprej bančne krize v različnih državah, to pa bo lahko povzročalo tudi krize širših razsežnosti. Lahko se pojavijo v vsaki izmed članic evroobmočja in EU. Bančni sistem namreč ni stabilen in varen. Nič bolj ni varen, kot je bil pred desetimi leti. Raven nevarnosti zaradi eksplozij borznih špekulacij in verjetnost kriz na borzah je velika. Ne vemo, kdaj lahko eksplodira. Očitno je, da imamo spet opraviti s spekulativnimi inflacijami vrednosti na borzah. Pred kratkim je mehurček počil na Kitajskem. Prvič v tej državi, saj navadno eksplodira na Wall Streetu ali v Londonu. Videli bomo, ali bo imel ta pok nalezljive učinke. Odgovornosti pa ni mogoče iskati na Kitajskem, ampak v splošni financializaciji kapitalizma, ki ustvarja te mehurčke na borzah.

Marsikdo na Zahodu trdi, da je krivec za grški dolg povezan s socialističnimi politikami v tej državi. Ravno nasprotno. Dolg je plod uveljavljanja neoliberalnih politik in praks od leta 1982 do leta 2010.

Kaj torej lahko stori Evropa?

Glavno vprašanje je, kaj naj naredi ljudstvo Evrope. Podpre naj radikalne leve sile, ki imajo jasen gospodarski in politični program in so sposobne reči: lekcija kapitulacije Sirize pred upniki je v njeni premajhni radikalnosti. Siriza bi morala biti dosledna, radikalna, ne pa zmerna. Tudi njen program reform je preveč zmeren. Cipras se je uštel, potoval je po evropskih prestolnicah in se pogajal o ultimativnih zahtevah upnic, zanemaril pa je voljo grških ljudi. Na referendumu je, brez velike kampanje, več kot 60 odstotkov ljudi nasprotovalo ultimatom iz EU za reševanje grške krize. Cipras bi bil moral ravnati skladno z referendumsko odločitvijo in ne bi bil smel privoliti v vsiljene pogoje. Videli bomo, kako bo ravnal v prihajajočem mandatu.