Grega Repovž

9. 10. 2015  |  Mladina 41  |  Uvodnik

Prva bitka

Predsednik vlade Miro Cerar in finančni minister Dušan Mramor sta ta teden izpeljala – zapakirano v odločitev vlade – mnogo pogumnejšo potezo, kot se jima priznava. In od tega tedna je slovenska vlada v mali vojni – s trojko in finančnimi trgi. Mar nismo to od nje zahtevali že nekaj časa in jih zaradi domnevne ponižnosti celo zasmehovali?

Že pri spopadu grškega premiera Aleksisa Ciprasa z močjo, ki jo predstavlja sprega treh institucij (evropske komisije, IMF in Evropske centralne banke) in velikih zasebnih finančnih ustanov, je bilo še bolj od samega neusmiljenosti trojke presenetljivo javno lahkotno obsojanje grške vlade, ker ji ni uspelo pokončati troglavega zmaja. Res? S čim naj bi pa to Cipras naredil? Kako? S katerim orožjem? Kaj pa je imel? Vsaj enega zaveznika znotraj EU? Nobenega. In blokiran bančni sistem z bankomati vred. A zdi se, da je glede tega v naslednjih tednih širšo javnost počasi srečala realnost – še zlasti pa so to realnost prekleto dobro dojeli Grki sami in še enkrat podelili Ciprasu mandat za sestavo vlade, ker se je sploh upal spopasti.

Zato se je treba vedno znova, ko pričakujemo od slovenske vlade, da bo zdaj zdaj pokazala tako trojki kot finančnim trgom, kako je pogumna in načelna je, spomniti, kako so te tri institucije, skupaj s prijatelji iz bank in fondov, ravnale z Grki. In zato se velja pri odločitvi, da zamenjata Larsa Nyberga in Torbjörna Månssona, zdaj že bivšega predsednika upravnega odbora slabe banke in njenega glavnega izvršnega direktorja, postaviti v kožo Cerarja in Mramorja ter videti vsaj del tega, kar sta morata razmišljati onadva.

Če namreč vemo, da trojka in finančni trgi igrajo umazano igro, katere bistvo je z direktivami Evropske unije uzakonjena okupacija kapitalskih in finančnih trgov držav, ki so jih dobili v območje zloma – zato da bi iz njih izsesali denar –, če torej vemo, da gre za skrajno brezobzirnega nasprotnika, ki pa Slovenijo prek posrednega določanja obrestnih mer drži za goltanec, potem je pač treba vladi dati možnost, da stvari vodi taktično. Saj vendar ni nobenega dvoma, da tisto, kar ve javnost o ravnanju Larsa Nyberga in Torbjörna Månssona, vesta tudi Cerar in Mramor? Vedo seveda več, saj imajo ne nazadnje že nekaj mesecev v upravnem odboru vsaj tri ljudi, ki jim poročajo. Seveda pa vlada ne more javno reči, da ve, kaj počnejo ti »špekulanti« – ki pa niso zgolj tujci, nikar se dati zapeljati tej misli –, niti jih ne more zaradi njihovih očitnih špekulacij zamenjati. Zakaj ne? Ker je to cena, račun, ki nam ga izstavljajo, ker so nam »pomagali«, ko smo jim bili leta 2013 prepuščeni na milost in nemilost. Tako kot jim je bil Cipras letos. In Mramor in Cerar se ne moreta izgovarjati, da je bila takrat na oblasti neka druga vlada, ki je dala obljube – ko je to rekel Cipras, so se mu smejali vsi po vrsti, od nemškega finančnega ministra Wolfganga Schäubla naprej. In ga nemudoma grobo ukorili.

Lars Nyberg in Torbjörn Månsson. Brali smo o nekih čudnih tipih, ki so prišli v imenu trojke v Atene in tam, seveda vrtoglavo dobro plačani iz grškega proračuna, v imenu grške vlade prodajali podjetja in nacionalno srebrnino. Brali smo, kako je premoženje za male denarje končalo v rokah špekulativnega kapitala v davčnih oazah. In da so se vedli arogantno. Ker sta za njimi pač stala trojka in mednarodni kapital. Da bosta v Slovenijo to delo prišla opravljat Lars Nyberg in Torbjörn Månsson, sta zelo očitno slednja vedela še pred slovensko vlado – ne to vlado, niti ne vlado Alenke Bratušek, ampak vlado Janeza Janše, ki pa je, očitno sodelujoče, teren za to pripravljala kar sama. Se še spomnite Janševih potez in napovedi trojke, slikanja stanja kot popolnoma brezizhodnega? Danes vemo, da je bilo že takrat vse dogovorjeno, samih »strokovnjakov« pa ni izbrala slovenska vlada, ampak kar svetovalci iz Bruslja in Frankfurta. In zato sta se Nyberg in Månsson tudi tako vedla. Ne nazadnje dejansko moč od zunaj postavljenih kaže tudi dejstvo, da je bil Månsson eden od treh izvršnih direktorjev DUTB, pa se je vedno vedel, kot da vse vodi sam. Ker v resnici tudi je. Z Nybergom seveda.

Bi ju torej vlada lahko zamenjala, če ne bi bila Nyberg in Månsson tako arogantna, da si niti plač nista hotela uskladiti z vladnimi uredbami? Težko. Spomnimo se vseh arogantnih pisem, ki sta jih napisala tej in prejšnji vladi vsakič, ko sta slednji v imenu lastnika (republike Slovenije torej) poskušali na kaj vplivati. Spomnimo se, da sta pismo o razrešitvi nemudoma poslala torej Mednarodnemu denarnemu skladu, evropski komisiji in Evropski centralni banki. No, vladni potezi je tudi iz teh treh institucij težko ugovarjati – ker sta si pač mimo zakonskih določil izplačevala plače. Tega ne more nihče zagovarjati.

Seveda pa je to zgolj bitka. Zdaj bo treba imenovati nova člana. Nobenega dvoma ni, da si bo trojka, ki je v Sloveniji uradno ni, za njo pa se skriva polno lačnih ust z mednarodnega finančnega parketa, poskušala spet pridobiti izgubljeni položaj. Še veliko deležev in podjetij je namreč na seznamu za poceni prodajo znanim kupcem v davčnih in drugih oazah.