Kako je kulturna ministrica smešila ženske

Maja Novak

29. 4. 2016  |  Mladina 17  |  Ihta

Pa sem z zadržanim dihom spremljala odstavljanje in/ali odstopanje ministrice za kulturo pa sem se spraševala, ali ni ob kupu razlogov za njeno slovo prav tisti, ki ga je na dan privlekel premier Cerar, najmanj prepričljiv (sicer so mnenje o tem že bolje od mene izrazili predsednik DSP Ivo Svetina in drugi ugledni kulturniki), pa sem nazadnje obupala nad Julijano Bizjak Mlakar, češ, tej ni pomoči, ko je izustila te znamenite, pozneje večkrat navajane besede: »Ženske, ki mislimo s svojo glavo in ne ubogamo moških, si je treba podrediti, da postanejo bolj ubogljive.« Prizadela me je in užalila, užalila kot žensko, in čeznjo sem naredila križ.

Tako se torej konča svet: ne s pokom, temveč s tihim cviljenjem, sem si jezno mislila, prosto po T. S. Eliotu. (Mimogrede, Eliota navajam po spominu, Bizjak Mlakarjevo pa do pike natančno, po zapisu iz prejšnje Mladine, kajti Eliot me za morebitno pomoto ne bo tožil, pri tako preobčutljivi političarki pa človek nikoli ne ve.) Malone ihteča Bizjak Mlakarjeva je s svojo izjavo škodovala resnim in pristnim prizadevanjem za enakopravnost ter boljši položaj žensk v družbi in jih izpostavila posmehu, kratko malo zato, ker je posegla po enem od najbednejših orožij v političnem repertoarju: za to, kar si je nad glavo priklicala sama, za to, kar je posledica njenih lastnih zmotnih presoj in nedoraslosti nalogam, je okrivila druge, v tem primeru moške. Tako je vrgla senco na vse ženske, ki se pošteno borijo za uveljavitev, ponudila strelivo vsem dedcem, ki menijo, da je baba dobra le za štedilnik in otroško sobo (»Saj se zmerom kar v tri krasne pritožujejo čez moške ...«), in osmešila resnične feministke, ki lahko postrežejo z resničnimi argumenti proti zapostavljanju žensk. V bistvu bi smeli reči, da je mandat končala tako, kot ga je začela: z nesmiselnim govorjenjem, z napako.

Ampak mar je to značilno le za ženske? Nikakor ne. Koliko moških wannabe politikov, gospodarstvenikov, publicistov in, ja, celo pisateljev je po osamosvojitvi hitelo zatrjevati, da v prejšnjem režimu niso mogli udejanjiti svojih namišljenih talentov zgolj zato, ker niso bili člani partije, temveč so se tej tako ali drugače celo zamerili? Rekla bi, da jih je bila cela vojska, nekateri se s tem opravičilom tolažijo še danes in si ližejo rane neuspešnega ega. Vseeno jih je v tem trenutku nekoliko manj kot pred dobrega četrt stoletja, kajti danes so kot izgovor modernejše teorije zarote – kar ni nič manj absurdno. Včasih človek pogori kratko malo zato, ker je, žal, nesposoben, ali kot je skozi usta psihiatra v romanu Zvezdna ladja Titanik neki prenapeti mamici rekel Douglas Adams: »Ja, gospa, genialni otroci se večkrat res vedejo, kot da so butasti, ampak tudi butasti otroci se večkrat vedejo, kot da so butasti.«

Na srečo je brskanje za prihodnjim kulturnim ministrom navrglo vsaj eno ime, ki mi daje upati, namreč Toneta Peršaka.

Naslednji absurd v zvezi z odstopanjem in odstavljanjem Julijane Bizjak Mlakar pa je zahteva, da mora njen naslednik (zanimivo, med morebitnimi kandidati ni bilo do trenutka, ko to pišem, nobene naslednice) prihajati prav iz Desusa; bog ne zadeni, da bi sposobno osebo, primerno za ta resor, kljub gorečni želji vseh slovenskih kulturnikov, naj ga končno prevzame kdo, ki se na kulturo spozna in jo morebiti celo ljubi, poiskali kje drugje. Ta absurd je seveda posledica tako imenovane parlamentarne demokracije – ki v resnici ni parlamentarna, temveč je trgovanje med strankami, koliko pa je demokracija, si smete misliti sami. Ljubi Jezus, kje piše, da so prav upokojenci posebej usposobljeni (zgolj) za kulturo? – Kdor koli je kdaj slišal kako stoletnico, kako Borutu Pahorju, ki jo je obiskal med praznovanjem visokega jubileja, s posiljenim navdušenjem tanko prepeva Sem deklica mlada, vesela, bi najbrž resno podvomil o tej tezi. Slovensko kulturno ministrstvo pa bi prav zdaj bolj kot kadarkoli prej potrebovalo vitalnega človeka, ki bi ga zdramil iz zimskega spanca, ki bi znal finančnemu ministru izmakniti dovolj proračunskih sredstev, da kultura in kulturniki ne bi umirali na obroke, in ki bi končno izboljšal status samostojnih in redno zaposlenih delavcev v kulturi – pa čeprav bi takega človeka uvozili iz Timbuktuja.

Na srečo je brskanje za prihodnjim kulturnim ministrom navrglo vsaj eno ime, ki mi daje upati, namreč Toneta Peršaka. Bil je uspešen poslanec, uspešen župan in uspešen predsednik cehovskega društva pisateljev: morda bi bil tudi uspešen minister. Žal pri naštevanju vseh njegovih odlik javnost kar prerada pozablja, da je bil nekdaj tudi uspešen režiser in pisatelj – še več, zdi se, da je to pozabil celo sam. Rekla bi, da je v umetnosti vse prezgodaj položil orožje, in bojim se, da je to naredil prav zato, ker mu je čedalje več časa jemala politika. Čeprav bomo kulturniki morda prav zato končno dobili ministra, kakršnega potrebujemo in kakršnega si navsezadnje zaslužimo, mi je na podlagi tega, kar sem njegovega prebrala, tega, da je umolknil, pravzaprav žal. Navsezadnje nikoli ne moremo vedeti, ali skupnosti kdo bolj koristi v tej ali oni vlogi. Ujeti panter v Borgesovi kratki zgodbi ne more vedeti, da je na svetu zato, da bi ga v kletki uzrl Dante in nato napisal začetne verze Božanske komedije, pa tudi Borgesov Dante ne ve, zakaj je resnično na svetu – morda se je v božjem načrtu znašel iz razlogov, ki z Božansko komedijo nimajo zveze. Tako si ne drznem povsem zanesljivo razsojati, ali je Peršak ravnal pametno in pravilno, ko je zaradi politike opustil pisateljevanje – a eno se mi dozdeva skoraj gotovo: dobrih pisateljev ni nikoli preveč; Slovencem jih celo primanjkuje. Kot pa je mogoče sklepati iz primera Julijane Bizjak Mlakar (in številnih drugih politikov, naj bodo sedanji ali nekdanji), je, nasprotno, minister pri nas lahko vsak.