Grega Repovž

23. 9. 2016  |  Mladina 38  |  Uvodnik

Zdrava atmosfera

Imenovanje nove ministrice za finance, dosedanje državne sekretarke Mateje Vraničar Erman, je pospremilo bizarno razkritje časnika Finance: da je namreč Vraničar Ermanova aktivna članica nenavadnega društva Zdrava Atmosfera. Osnovna prepričanja društva sicer niso napačna: »V današnji družbi, ki je do te mere podlegla industriji in vladavini denarja, da človek izgublja svojo človečnost, je skrajni čas, da prebudimo vrednote, ki nam zagotavljajo človeka vredno življenje. Na svetu je vse več nasilja, vse manj je srečnih ljudi. Tehnološki napredek nam ne zagotavlja človeškega razvoja, celo več, vse bolj postajamo nečloveški, nesocialni in nesolidarni. Sodobna tehnologija omogoča večji dobiček tistim, ki si na račun ustrahovanih množic, nevednosti in siromaštva, nečlovečnosti in nasilja, kopičijo bogastvo ...« Malce dramatično, ampak drži. No, člani društva se srečujejo v kapelici pod frančiškansko cerkvijo na ljubljanskem Prešernovem trgu, pa v Slomškovi sobi celjske stolnice. Odnos z RKC je medsebojno toleranten.

Malce več nelagodja povzroči odnos članov do vodje društva Draga Barušića, ki je na spletni strani poimenovan tudi pastir, prerok, svetnik, angel: »Zavedajmo se Dragove dobrote in globine njegove ljubezni, ki je v svoji brezmejnosti tako božanska, da je s svojimi omejenimi predstavami niti ne moremo razumeti. Vendar jo lahko zaznamo, lahko jo začutimo v svojem srcu, v žarečih očeh Atmosferčkov in ljubečih nasmehih.« Oziroma kot je o njem zapisala Vraničar Ermanova: »Do učitelja Dragutina Barušića sem prišla po več letih iskanja odgovorov na svoje stiske in nezadovoljstva pri različnih učiteljih in 'učiteljih'. V prvem trenutku me je pritegnil, saj sem se od vsega začetka počutila sprejeto in ljubljeno. Nobene zadržanosti, počasnega ocenjevanja en drugega, nobenega občutka podrejenosti in nadrejenosti, ki je tako pogosta v odnosu učitelj-učenec.« Vraničar Ermanova je potrdila, da je aktivna članica društva. Tudi premier Cerar s tem nima težav.

Delovanje tovrstnih navdihovalcev, kot je vodja tega društva, Drago B., je sicer vseprisotno – veliko jih je. Eni imajo bajalico, drugi so vir navdiha kar tako, tretji imajo v rokah karte sreče itd. – dejstvo je, da danes vsi poznamo ljudi, ki tem navdihovalcem zaupajo, morda že zato, ker jih pomirjajo, kot prizna tudi ministrica. Po zahodnem svetu danes deluje nepregledna množica tovrstnih društev in dejavnosti – ne nazadnje že prenekatera joga ni le telovadba, ampak ima tudi duhovne prvine (obstaja tudi joga za krepitev mišice denarnice). Tisto, kar se je spremenilo v zadnjih letih, je predvsem vidnost javnih osebnosti pri tem. V preteklosti je bilo delovanje v tovrstnih društvih, kultih itd. zlasti v Sloveniji stvar zasebnosti, skrito tudi pred širšo družino, zdaj pa postaja vse bolj javno.

Mar res obstaja resna razlika med katerokoli drugo vero in temi novimi »iskanji«? Kot je dejal pronicljivi kolega: »Prvi predsednik slovenske vlade je verjel, da je Bog ustvaril Zemljo, drugi predsednik vlade pa je na koncu politične poti razglašal pozitivno energijo in se prav tako družil z raznimi šamani. Kaj je torej novega?« Nič, ne nazadnje nas tudi v Bruslju poznajo po komisarki za promet, ki se notranje odpira s hojo po žerjavici.

Dejstvo je, da zmanjševanje vpliva katoliške cerkve ima posledico: ljudje iščejo substitute. Del jih neko »vero«, morda kot pripadnost, morda kot neko gotovost, potrebuje. Zanimivo pa je, da tudi ljudje, ki izhajajo iz ateističnega miljeja, iščejo vero, tudi tako, da postajajo aktivni člani katoliške cerkve. To se je zgodilo na primer bivšemu predsedniku vlade Janezu Janši in sedanjemu premieru Miru Cerarju. Oba to izpostavljata kot svojo vrlino. Če torej tudi aktualni predsednik vlade verjame, da je Bog ustvaril Zemljo, zakaj bi bilo bolj nenavadno, če finančna ministrica verjame v žareče oči Atmosferčkov?

Pogosto slišimo, da je Evropa krščanska celina. In da so prav krščanske korenine, vrednote in izročilo tisti elementi, ki so zagotovili duhovni in materialni napredek in s tem današnjo blaginjo. Vendar je to enostavno neresnica. Vsekakor je v krščanstvu nemalo dobrega, znanje, ki ga je generiralo skozi tisočletja, pa obsežno. Toda razvoj Evrope v celino blaginje se je lahko zgodil šele, ko so bile premagane dogme.

Lahkotnost prepuščanja »lastne sreče« pripadnosti in utehi religije in novih religijskih gibanj nas mora globoko skrbeti – sploh ko gre za ljudi z znanjem in močjo.

Zato je temu treba reči ne. Živimo v svetu, ko je Simone de Beauvoir že več kot 30 let pokojna, njena razmišljanja pa že malce pozabljena, a vendarle vsakomur na voljo. V času, ko se odgovori na stiske iščejo v realnem svetu. Na celini, ki je s svojim znanjem že prešla slepo sledenje. Verovanja, stara, nova, obnovljena, kulti osebnosti pomenijo korak nazaj, stran od evropskih razsvetljenskih pridobitev.

Naša civilizacija je današnjo raven napredka in blaginje dosegla ne zaradi religije, temveč kljub njej.