MLADINA Trgovina

Marjan Horvat  |  foto: Borut Krajnc

19. 1. 2018  |  Mladina 3  |  Politika  |  Intervju

»Levica ne zna uporabiti razsvetljenskih doktrin in idej v odzivanju na početje desnih populistov«

»Levica ne zna uporabiti razsvetljenskih doktrin in idej v odzivanju na početje desnih populistov«

Dunajski filozof Robert Pfaller (roj. 1962) je pred nekaj leti na spletu predstavil pobudo Adults for Adults (Odrasli za odrasle), v kateri je pozval državljane EU k uporu proti »pokroviteljskemu odnosu politike« do njihovega življenja in misli. V pobudi – v njenem znanstvenem odboru so tudi slovenski intelektualci (Mladen Dolar, Slavoj Žižek, Alenka Zupančič), hrvaški filozof Srećko Horvat in nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis – Pfaller opozarja, da evropska politika, ker ne more regulirati uničujočega ravnanja transnacionalnega kapitala, regulira medčloveške odnose. Namen teh procesov je po Pfallerju odvzeti državljanom EU (z)možnost kritičnega mišljenja. »Politiki EU se do državljanov, ki so jih izvolili, obnašajo kot do otrok. Toda državljani tega ne potrebujejo. Zaslužijo si, da se z njimi ravna kot z odraslimi in odgovornimi ljudmi,« piše Pfaller. Po njegovem mnenju skušajo državljane EU »preoblikovati v prestrašene, žalostne, občutljive, šibke, poslušne in zavistne ljudi«. Ustvariti torej hočejo takšne ljudi, ki (u)strežejo zahtevam kapitala in njegovim političnim lakajem.

Zvezdnik avstrijske filozofije je v svoji najnovejši knjigi Erwachsenensprache (Govorica odraslih), izšla je letos, izvor in delovanje mehanizmov, ki vzpostavljajo takšen odnos politike do državljanov, pojasnil z delovanjem neoliberalizma in postmoderne ideologije ter se zavzel za vzpostavitev nove javne sfere, v kateri bodo – ne glede na pripadnost in življenjske zgodbe – sodelovali odrasli ljudje in v dialogu, kjer ne odloča argument moči, temveč moč argumenta, izbrali najboljšo pot za oblikovanje boljše družbe. Prepričan je namreč, da je zahodne države zaradi neoliberalizma in postmodernizma »v zadnjih desetletjih zajel proces infantilizacije, pootročenja državljanov«. Zato se v knjigi zavzema za ponovno emancipacijo ljudi in »rehabilitacijo zrelosti, vsaj takšno, kakršno smo imeli pred dvema ali tremi desetletji«.

Robert Pfaller, profesor filozofije in kulturne teorije na Univerzi za umetnost in industrijsko oblikovanje v Linzu, že od osemdesetih let sodeluje s filozofi t. i. ljubljanske (lacanovske) šole. Prejšnji teden je predaval v Ljubljani na simpoziju Založbe Maska Kaj je ime?, namenjenem refleksiji o preimenovanju treh slovenskih umetnikov v Janeze Janše, in na filozofski konferenci o Heglovi estetiki.

V pobudi Odrasli za odrasle ste državljane EU pozvali k uporu proti »pootročenju« družbe. Kje zaznavate takšno (vsiljeno) infantilizacijo državljanov EU in od kod izvira?

Infantilizacija je posledica kulture postmodernizma, v kateri so »velike zgodbe« moderne izgubile moč, z relativizacijo vsega, kar je nekoč dajalo družbam in posameznikom trdnost, pa je primat prevzela ideologija neoliberalizma. 

Postmodernizem v navezavi z neoliberalizmom zato ustvarja ljudi, ki so ranljivi v svojih čustvih, v medčloveških odnosih in v skrbi za zdravje. Vanje vnaša čezmerno občutljivost, to pa jim onemogoča, da bi postali zares odrasle in emancipirane osebnosti. Takšne medčloveške vezi med neodraslimi ljudmi se le še utrjujejo, saj s prevelikim spoštovanjem ranljivosti in občutljivosti sočloveka temu človeku pravzaprav odrekamo zmožnost, da postane zares emancipirano človeško bitje.

Da je v postmodernizmu reakcionarna logika, zaznavam tudi pri delu na univerzi. Infantilizacija študentov na univerzah se je začela v devetdesetih letih, z bolonjsko reformo, z valom privatizacije univerz pa se je še bolj uveljavila težnja po obravnavanju študentov kot neodraslih ljudi. Z učnimi načrti so jim predpisali, koliko dela morajo vložiti, da bi dosegli cilje, ki jih je postavila univerza. Takšno ravnanje je v nasprotju z bistvom univerzitetnega izobraževanja. Ne bi smeli predpisovati, koliko naj študent bere in koliko naj se udeležuje predavanj. Sam študentom omogočam izbiro. Nekdo lahko prihaja na moja predavanja enkrat na teden, potem pa me lahko mirno pozabi. Nekdo drug lahko dan in noč razpravlja s prijatelji o temah, ki smo jih obravnavali. Koliko bo kdo vložil v svoje izobraževanje, je njegova stvar.

Infantilizacija študentov na univerzah se je začela v devetdesetih letih, z bolonjsko reformo, z valom privatizacije univerz pa se je še bolj uveljavila težnja po obravnavanju študentov kot neodraslih ljudi.

Enaki procesi »usmerjanja« ljudi se kažejo v številnih drugih kulturnih praksah. Večkrat navajam primer s kajenjem. Levica je zamudila priložnost, da bi poudarila, da kajenje ni le škodljiva razvada, temveč je tudi kulturna dediščina politične levice. Vsi veliki revolucionarji so bili kadilci. Cigaretni dim je bil stalnica na njihovih skupščinah, ko so razpravljali o načrtih. Za številne mlade je bilo kajenje uporniško dejanje, s katerim so si zagotovili intelektualno avtonomijo. Vsi ti vidiki dozorevanja v odraslost se mladim generacijam odvzemajo.

Na spletni strani prepoved oziroma omejevanje kajenja navajate kot dokaz birokratizacije družbe in sovražnosti sistema do zagotavljanja užitka. Kaj je namen teh prepovedi?

Takšne prepovedi in njihove učinke je v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, med proučevanjem pojava fašizma, analiziral dunajski psihoanalitik Wilhelm Reich. Sledeč njegovim tezam lahko zapišemo, da se je treba v vsaki družbi, še posebej neoliberalni, vprašati, kako posamezniki obravnavajo užitek drugega. Se vprašati: si vesel, če se sogovornik smeje, ali pa v njegovem smehu vidiš tatvino svojega veselja. Neoliberalizem nas nenehno napeljuje k misli, da je užitek drugega tatvina našega užitka. Zato pozabljamo, da lahko užitek in veselje delimo s sočlovekom. Pa je treba premakniti le perspektivo v našem razumevanju sočloveka.

Ameriški pisatelj David Foster Wallace je z zgodbo o prehitevanju na cesti ponudil poveden primer takšnega ravnanja. Takole je dejal: če vozim po cesti in sem prisiljen zavirati, ker me drugi avto v tveganem manevru prehiti, bom jezen, ker moram sam spoštovati pravila, drugi voznik pa ne. V psihoanalitičnem smislu me takšno ravnanje kastrira, drugi pa, ker ne spoštuje pravil, se kastraciji izogne. Od tu naša jeza, pojasnjuje Foster Wallace. Toda na enak primer lahko pogledam iz popolnoma drugačne perspektive. Lahko denimo pomislim, da je voznik v drugem avtu oče, ki mora poškodovanega otroka čim prej pripeljati v bolnišnico. V tem primeru bi se z veseljem umaknil njegovemu avtu, saj bi mu s tem pomagal. Podobno lahko ravnam v številnih drugih primerih. Če nekdo spije kozarec vina in nato vino ponudi še meni, lahko pomislim, da alkohol škoduje njegovim jetrom, nazadnje pa bom moral prispevati za njegovo zdravljenje iz lastnega žepa, za povrhu pa hoče uničiti še moje zdravje. Lahko me razjezi. Lahko pa pomislim, da je ponuditi vino prijazno dejanje z namenom, da bi morda nazdravila ali proslavila kak dogodek. V tem primeru bi se mu pridružil pri tej obveznosti in solidariziral v uživanju.

Toda kdo nas prepričuje, da se moramo jezno odzvati na takšna dejanja? Kdo nas prepričuje, da je ponujena roka vedno stvar sebičnih interesov?

Pred leti sem napisal knjigo o svetem v kulturi (v slovenskem prevodu je leta 2009 z naslovom Umazano sveto in čisti um izšla pri založbi Analecta, op. a.). V njej ne pišem o svetem v kontekstu religijskih institucij, temveč o svetem v vsakdanjem življenju. O dogodkih, denimo, ko si sodelavci vzamejo čas, da se ob kavi pogovorijo o vsakdanjih stvareh. Zanimivo je, kar je vedno poudarjal Freud, da ima sveto vselej dva obraza. Lahko je duhovno in plemenito ali pa je umazano, grdo, gnusno, tisto, od česar se družba omejuje s tabuji. Meja med njima ni jasna, saj v vsakodnevnem življenju nenehno »preklapljamo« od tistega, kar je lepo, k tistemu, kar je umazano. In nasprotno. Ko te sodelavec povabi na pivo, ti ni le dovoljeno, temveč si prisiljen piti alkohol, čeprav mu morda nasprotuješ. Takšni premiki so stalnica v našem življenju, so neločljivi del naše kulture in njenih zapovedi. Tako nam imperativi kulture nalagajo uživanje. Odločitev, ali bomo uživali ali ne, torej ni stvar naše svobodne volje, temveč nam je uživanje zaukazano.

Na tej točki delovanja kulture neoliberalizem z vprašanjem, ali nekaj hočemo, deluje najmočneje. Če ljudje rečejo, čeprav morda mislijo drugače, da ni dobro uživati alkohola ali kaditi, bo neoliberalizem vpeljal birokracijo, ki bo ljudi zaščitila pred tem, česar nočejo. S tem pa se izniči tudi možnost oblikovanja skupnega dobrega, saj poslej ni več pomembno, kaj hočem jaz ali vi, temveč o naju odloča »tretji igralec«, kultura, ki nama ukazuje, kdaj smeva uživati in kdaj ne.

Politična levica in intelektualci, ki pripadajo levi politični opciji, do zdaj niso nikoli problematizirali procesov petrifikacije z neoliberalizmom vsiljenih želja v kulturo sodobnih družb. Po kulturnem obratu v sedemdesetih letih so se sicer lotili razčlenjevanja politik identitete, kar se je še okrepilo v devetdesetih s porastom nacionalizmov v Evropi, toda kasneje so »stavili« zlasti na politično teorijo kot orodje za spopad z neoliberalizmom. Baza, povedano z Marxom, je bila v ospredju, nadstavba pa povsem zanemarjena. A v zadnjem času celo evropska socialdemokracija, ki je s programom »tretje poti« – nekakšnim neoliberalizmom s človeškim obrazom – zašla v slepo ulico, poudarja vlogo kulture, identitet in življenjskih praks kot enega izmed bojišč za oblikovanje boljše družbe.

Drži. Levim strankam je po 2. svetovni vojni, upoštevaje keynesijansko politiko, uspelo povečati socialno enakost in okrepiti solidarnost v zahodnih družbah, a po letu 1980 so opustile prejšnje ekonomske politike in sprejele rešitve, ki jih je zagovarjala desna politična opcija. Levica je morala, da bi se razlikovala od te, vzpostaviti nova prepoznavna in razlikovalna znamenja. Zato je začela poudarjati različnost identitet, spolnih, etničnih in drugih. S tem sicer ni nič narobe, toda če je bil edini smoter takšnega ravnanja iskanje tega, po čemer se razlikuje od politične desnice, je to politični škandal, saj je poslej družba napredne sile povezovala z ranljivostjo čustev posameznih pripadnikov skupnosti. Jasno pa je, da če je ključni problem v vašem življenju ranljivost čustev zaradi spolne ali etnične pripadnosti, vam ne gre tako slabo. Ste privilegiran član družbe.

Če ne moreš glasovati proti neenakosti, potem včasih na volilnih lističih odkljukaš največjega prasca, da bi izrazil bes. Toda takšno dejanje ne spremeni ničesar in ne izrazi tvojega političnega prepričanja.

Zaradi tega obrata v levi politični opciji in fokusu preučevalcev leve provenience se je lahko neenakost strpno povečala, pri tem pa nas neoliberalizem prepričuje, da je treba le zmanjšati diskriminacijo posameznih družbenih skupin, pa bo vse tako, kot mora biti. Res je, da lahko z odpravo diskriminacije žensk, homoseksualcev, pripadnikov etnij in drugih deprivilegiranih skupin ustvarimo družbo enakih. Ostali bi le smešni predsodki, toda ljudje bi bili enaki. Takšno družbo pa pravzaprav propagira neoliberalizem, ko trdi, da so vse težave z neenakostjo v resnici ostanki nekakšnih predsodkov, če pa bi neenakosti na ravni jezika, politike in pripadnosti odstranili, bi lahko vsi enakopravno participirali na trgu. To je seveda laž, diverzija od resničnega problema teh družb. Socialna neenakost in neenakost možnosti sta težavi, in to se je seveda ohranilo.

Vi torej mislite, da bi se morala levica držati tradicionalnih tem, manj pa se ukvarjati s politikami identitet in življenjskimi praksami. Je s poudarjanjem drugačnih življenjskih slogov zašel s »prave poti« tudi predsednik britanskih laburistov Jeremy Corbyn, v katerega danes polaga upe večina evropske levice?

Zagotovo se avtentične skrbi levice vračajo v njen politični jezik. Nenadoma spet govori o ljudeh, pahnjenih v revščino, tudi o razredu, o katerem kar nekaj časa ni bilo veliko govora v etablirani levici. Hkrati pa je smešno, ko danes nekateri levičarji govorijo o seksizmu, rasizmu in včasih o razredizmu, čeprav je jasno, da slednji nekako sodi med te -izme. Vsekakor je tudi levica globoko razklana glede teme, ki ste jo omenili v vprašanju. Toda s podobnimi dilemami se spoprijemajo v identitetnih skupinah, ko se odločajo, ali naj nadaljujejo tradicionalni boj za svoje pravice v družbi, za emancipacijo in enakost, ali pa se izpostavijo kot posebna skupina z nekim življenjskim slogom. Precej jasno je, katera stran je prava. Na ekonomski ravni bi se morali bojevati za enakost, del tega boja pa so seveda tudi bitke v nadstavbi. Tukaj mora levica premakniti svoj položaj. Kajti če ne zagovarjamo enakosti tudi na kulturni ravni in na tej podlagi ne strukturiramo javnega diskurza, potem vsi izgubimo, saj emancipirani človek ne bo več ideal. Nikakor pa ne smemo dopustiti prodora postmodernega programa, ki spodbuja razčlenjevanje v družbi, jo infantilizira in onemogoča ustvarjanje pristne solidarnosti med ljudmi.

Se je danes še mogoče postaviti po robu kroničnemu ustvarjanju ekonomske in identitetne neenakosti, ki ga spodbuja neoliberalizem?

Sem filozof in se zavedam materialnosti in učinkovitosti fikcij. Ko družba živi neko fikcijo, celo skromno, kot je denimo vljudnost, ta »material« nekaj spremeni v družbi in v ljudeh. Razmislek o tem, kako v družbi vzpostaviti takšen »material«, je pravzaprav tema in vsebina moje knjige Govorica odraslih. Zanimalo me je, kako vzpostaviti takšen način dialoga, v katerem bi sogovorniki kot emancipirani posamezniki, ne glede na svoje siceršnje pripadnosti in identitete, skupaj razmišljali, kako zagotoviti skupno dobro vsem članom družbe. Ker imamo seveda vsi neke identitete in življenjske izkušnje, bi morali do njih v takšnem dialogu vzpostaviti distanco in v ospredje potisniti fikcijo o enakosti vseh, saj lahko ta kot performativ sama po sebi prispeva k udejanjanju enakosti v družbi. Če pa uničimo tudi fikcijo o enakosti in prakse, ki jo omogočajo, uničimo družbeni motor za ustvarjanje enakosti.

V omenjeni knjigi Govorica odraslih skušate rehabilitirati razsvetljenski koncept javne sfere, kakršnega zagovarja njen ključni teoretik Jürgen Habermas. Pa je v času lažnih novic, interneta in manihejskih doktrin lastnikov tehnoloških gigantov o prihodnjih delitvah ljudi še mogoče vzpostaviti javni prostor, kjer bi odločala moč argumenta, zaključki razprave pa bi imeli – kar je bistvo javne sfere – vpliv na politiko?

Hvala za to vprašanje. Naj najprej pojasnim, da v knjigi pišem predvsem o nadstavbi in manj o bazi. Zanima me zlasti, kako postmodernistična propaganda v navezi z neoliberalizmom in privatizacijo ustvarja razmere za povečevanje ekonomske neenakosti. V tem sklopu, ko pišem o nadstavbi, me zanima tudi, kako ustvariti razmere, ki bi odraslim in emancipiranim posameznikom omogočile konstruktiven pogovor. Lahko bi to imenovali habermasovsko držo, saj je javna sfera, kakor o njej razmišljam sam, lahko platforma, ki omogoča dialog celo med pripadniki skrajne levice in nekakšno liberalno razsvetljeno buržoazijo, o kateri je pisal Habermas. V tem smislu skušam pravzaprav oblikovati kulturno platformo proti enemu odstotku najbogatejših in najvplivnejših Zemljanov. Vzpostavitev delujoče javne sfere, v kateri bi se vsi udeleženci zavzeli za skupno dobro, ne glede na svoj položaj v družbi ali pripadnost, je tudi nekakšna tradicionalna skrb buržujev, saj menijo, da je mogoče le tako umiriti nesoglasja v družbi. Ne strinjam pa se s Habermasovo tezo, da dialog med enakopravnimi udeleženci sam po sebi vodi k pravičnejši družbi. Moramo se namreč sprijazniti z dejstvom, da družbe v resnici zaznamuje navzkrižje interesov, namen javne sfere pa je predstavitev stališč in pogajanje o njih. V tem smislu je javni prostor prvi pogoj za pristen politični dialog, celo med sovražnimi, a le emancipiranimi ljudmi. Za vzpostavitev takšnega položaja pa je potrebna – povedano psihoanalitično – triangulacija razmerja med udeležencema pogovora. To pomeni, da v pogovoru ne sodelujeva samo midva, vsak z vso svojo identitetno »prtljago«, temveč usmerjava govor na »tretjega«; na racionalnost per se, na skupno dobro in boljše razumevanje procesov, ki vodijo najin premislek. Tako mora ravnati javni človek. Takšno ravnanje, usmerjeno k racionalnosti, pa lahko vodi k solidarizaciji, navkljub različnim interesom sogovornikov. Če racionalnost v obliki »tretjega« ni najin imperativ, sva lahko kot živali v živalskem vrtu.

Neoliberalizem nas nenehno napeljuje k misli, da je užitek drugega tatvina našega užitka. Zato pozabljamo, da lahko užitek in veselje delimo s sočlovekom. Le perspektivo v našem razumevanju je treba premakniti.

Drži, ampak vsi vodilni teoretiki javne sfere – od Jürgena Habermasa, Nancy Fraser do Slavka Splichala – govorijo o idealnih javnih sferah. A v praksi razmer za takšen dialog ni mogoče vzpostaviti, saj interesi, čustva in osebna zadoščenja prevladajo nad razumom. Večina desnice, zlasti populistične, vnaprej zavrača takšen pogovor, saj bi razkril njeno praznost in v resnici le njeno brezmejno voljo do političnega vpliva in oblasti.

Res je, toda dobršen del krivde je treba pripisati tudi levici, ker pri odzivanju na početje desnih populistov ni znala uporabiti razsvetljenskih doktrin. Z njimi bi morala vstopiti v dialog, saj je zanjo vnaprej dobljen, kajti »govorica odraslih« bi razkrila, kakšni idioti so populisti. Toda ker levica vztraja pri prepovedi svobode govora, torej nestrpne in sovražne govorice, bo v spoprijemu z njimi vedno potegnila kratko, saj prepoved ne omogoča razkritja njihove prave narave, in populisti se tega zavedajo. Po svoje je to njihov trik, da bi prikrili svoje prave smotre. Tudi populisti namreč zagovarjajo neoliberalne rešitve, ki so v nasprotju z interesi ljudi, toda ljudje mislijo, da jih populisti s svojimi vulgarnimi nagovori v resnici osvobajajo, emancipirajo. Brezposelni ljudje pač glasujejo za bogataša Trumpa, ker govori vulgarno, ne pa elitističnega jezika, kakršen je jezik Hillary Clinton, ki je relevanten samo za nekatere elite v Washingtonu.

Gospodarske razmere pa so dejansko resne. Državljane EU preveva občutek, da njihove družbe, kar zadeva kakovost življenja, drsijo navzdol. Njihove skrbi so upravičene. Bistveno vprašanje je, s kakšnim političnim jezikom je moč izraziti skrbi, ki zadevajo siromašenje vse večjega dela evropskega prebivalstva. Levici očitno tega jezika ne uspe najti, to pa izkorišča desnica, ko se predstavlja kot glas teh ljudi. Toda levica bi za ljudi lahko storila veliko več kot desnica. A današnja demokracija ne ponuja prave izbire. Če ne moreš glasovati proti neenakosti, potem včasih na volilnih lističih odkljukaš največjega prasca, da bi izrazil svoj bes. Vendar takšno dejanje ne spremeni ničesar in ne izrazi tvojega političnega prepričanja.

V času, ko se v ZDA kot hiše iz kart sesuvajo kariere hollywoodskih mogočnikov, obdolženih spolnega nadlegovanja žensk, je legendarna francoska igralka Catherine Deneuve v pismu, ki ga je podpisalo več sto bolj ali manj znanih Francozinj, posvarila pred »pretiranim puritanstvom« in se zavzela za »pravico moških do zapeljevanja žensk«. Tudi sami ste že pred tem na svoji spletni strani objavili pismo feministk s podobnimi mnenji.

Zelo sem hvaležen Catherine Deneuve in njenim tovarišicam, da so v tem lovu na čarovnike predstavile svoja mnenja … Sam zaznavam tri ravni problema. Prvič, sporno se mi zdi v ospredje kampanje postavljati slogan »jaz tudi«, saj med ljudmi sproža brezbrižnost, ko gre za resnost posamičnih težav. Na začetku afere, spomnimo se, so nekatere znane igralke potožile, da so morale pred 20 leti za kariero trgovati s seksom. Zagotovo je bilo to zanje ponižujoče, morda se jim zdi danes še bolj kot pred 20 leti, toda zgradile so kariere, kajti Weinstein je storil, kar je bil obljubil. Šlo je torej za privilegirane ženske in nikakor, kot je meni znano, ni šlo za posilstvo. Danes se pod sloganom »jaz tudi« izpostavlja vse več žensk, tudi takšne, ki so bile v resnici posiljene. Gre torej za precej hujše, resne primere, za zločine. Čeprav se veliko govori o antifeminizmu, je takšno ravnanje v resnici antifeministično, saj blažje primere nadlegovanja primerjajo z ubogimi ženskami, ki so bile posiljene. Tipično za neoliberalizem pa je, da so se zaradi ogorčenja javnosti, ki je sama presodila, ali je človek kriv ali ne, ali je šlo za zločin ali ne, zaobšli sodni postopki.

Če ne zagovarjamo enakosti tudi na kulturni ravni in na tej podlagi ne strukturiramo javnega diskurza, potem vsi izgubimo, saj emancipirani človek ne bo več ideal.

Omenili ste še tretji vidik problema?

Res je. Mnenje Catherine Deneuve je treba pojasniti še iz filozofske ali kulturne perspektive. Iz številnih življenjskih praks je vidno, kot trdi Jacques Lacan, da je želja vedno želja drugega. Čeprav morda ne uživamo alkohola, včasih pijemo vino, ker nam takšno ravnanje narekuje neki položaj, denimo dobra večerja ali praznovanje. Izpolnimo dolžnost, ki nam jo nalaga »tretji«, torej kultura. Starodavne kulture so bile modrejše od nas, saj so imele za vsako takšno priložnost določenega boga. Stari Grki in Rimljani so imeli denimo pijanske, pohotne ali pohlepne bogove in tudi boga, na katerega so se obračali, če so hoteli narediti kakšno hecno stvar. Neoliberalizem pa je pravzaprav še utrdil koncept odčaranja sveta Maxa Webra, s katerim so bili vsi bogovi odpravljeni, razen enega, zelo modrega biseksualnega boga, ki ne uživa alkohola. Z umikom teh bogov, ki so zadevali užitke, tudi spogledovanje ali dajanje komplimentov, se je vzpostavila neoliberalna propaganda, ki svetuje umik v zasebnost in izogibanje pozdravljanju tistih, ki so morda iz druge države, saj bi jih lahko – zaradi nepoznavanja njihove kulture – spravili v zadrego. Zato smo kot družba obmolknili, ne gledamo več v oči, javni prostor pa se je povsem privatiziral. Kakšen svet je to!? Svet, v katerem se vsak drži le lastnih želja? Kaj ostane od želje, če je ne deliš z željo drugega, ki ti omogoči razviti željo? Ne gre samo za željo moških po seksu. Gre za to, da morajo moški igrati svojo družbeno vlogo, ki moške in ženske opozarja na te smešne bogove, ki opominjajo, da si v nekaterih položajih lahko dovolimo seks. Če to opustimo, potem povsem spregledamo triangulacijo, ki ustvarja nekatere situacije, to pa lahko popolnoma uniči javni prostor in javno življenje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Luka Šolmajer, Ljubljana

    Intervju: Robert Pfaller

    Mednarodno znani filozof, kulturni teoretik g. Pfaller v intervjuju oznani: ‘’Večkrat navajam primer s kajenjem. Levica je zamudila priložnost, da bi poudarila, da kajenje ni le razvada, ampak politična dediščina politične levice. Vsi veliki revolucionarji so bili kadilci. Cigaretni dim je bil stalnica … Za mlade je bilo kajenje uporniško dejanje, s katerim so si zagotovili intelektualno avtonomijo. Več

  • Eva Šinko, Maribor

    Intervju: Robert Pfaller

    V intervjuju z gospodom Pfallerjem sem zasledila misel, da je kajenje kulturna dediščina politične levice. V nadaljevanju je možno brati še o prepovedi oziroma omejevanju kajenja kot dokazu birokratizacije družbe in sovražnosti sistema do zagotavljana užitka, možnemu premiku perspektive v našem razumevanju sočloveka in možnosti deliti užitek s sočlovekom. Več