Grega Repovž

11. 12. 2020  |  Mladina 50  |  Uvodnik

Čas je za umik, poraz je tu

»Imamo stroge ukrepe in najdaljši lockdown v regiji, pa nam kljub temu števila okuženih nikakor ne uspe znižati, kot bi vsi skupaj želeli. Enostavno si moramo priznati, da smo na strateški ravni v slepi ulici. Epidemija se je sedaj razvila predvsem v psihološko krizo zaupanja. Ni dovolj, da imamo dobre ukrepe v teoriji in na papirju, temveč jih morajo ljudje spoštovati tudi v praksi. Da bi to dosegli, moramo pridobiti zaupanje ljudi. Pri tem niso krivi ljudje, ki očitno kršijo predpisane ukrepe, temveč mi, ker jih moramo z drugimi prijemi prepričati v njihovo upoštevanje.«
—Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, odziv na predlog ministra za zdravje Tomaža Gantarja za 14-dnevni strožji lockdown, 8. decembra 2020

Ta dejansko resignirana izjava je realna in trda. A niti ni tako presenetljivo, da je prišla od tega trmastega človeka, predsednika SMC Zdravka Počivalška. Dolgo je vztrajal, branil vlado. A drugače kot ministri SDS in NSi danes tudi Počivalšek ne more več, ker ima več vesti – karkoli si o njem že mislimo. Dejansko je ta njegova izjava tudi prvo priznanje kakšnega predstavnika te vlade, da so zavozili, da so vodili napačno politiko, da jim ustavitev javnega življenja ni uspela, da jim ljudje ne zaupajo, a prav tako, da nimajo več nobenega ukrepa, s katerim bi lahko še kaj naredili. Čeprav Počivalšek vztraja, da je treba ljudi prepričati, naj tej vladi sledijo, je hkrati jasno, da ve, da je dejansko konec. Je tudi prvi, ki je priznal, da niso krivi ljudje.

Res je, položaj, ki ga je ustvarila ta vladna ekipa, od ministrskega predsednika Janše do Počivalška, ki je najbolj vztrajal na mehkem pristopu do gospodarstva, ni več rešljiv. In Počivalšek, v navedenem priznanju poraza, povsem jasno in brez okolišenja pove, zakaj: ta vlada nima več nobene avtoritete, nobenega javnega zaupanja, prav tako nima več nobene zamisli, kako rešiti popolnoma zavoženo spoprijemanje z epidemijo, saj brez zaupanja ne more storiti ničesar več.

Ljudje v Sloveniji res umirajo v izstopajoče velikem številu. Zaradi covida vsak dan umre desetkrat toliko ljudi glede na število prebivalcev kot v Nemčiji. Zdravniki in drugi prizadevni delavci po bolnišnicah zbolevajo, psihično so izčrpani, ne zmorejo več, pritisk je prehud, bolnikov preveč, pritisk pa ne bo popustil vsaj še nekaj tednov, tudi če se ta trenutek okuževanje drastično zmanjša. Edini, ki to jasno govori in ki je edini tudi osebno že nekaj tednov vidno pretresen, je minister za zdravje Tomaž Gantar. S tem ga ne razbremenjujemo odgovornosti.

Prišel je čas, da si vsaj v DeSUS in SMC priznajo: da, konec je, zaključiti je treba to zgodbo. Tej koaliciji ni uspelo preseči delitev, ni pokazala, da je mogoče sodelovati z Janezom Janšo, ni dokazala, da je leva stran političnega pola tista, ki razdvaja, nič od tega se ni potrdilo, kar je domnevno želela dokazati. A to je postransko: ta koalicijska ekipa je zavozila v ključnem trenutku epidemije.

Zato Zdravko Počivalšek ve, da prihaja čas, ko bo moral dvigniti roke in priznati poraz. Zanj je to hud poraz. A vse skupaj se je začelo, ko je izigral zaupanje volivcev SMC, ki so stranko volili ob zagotovilu, da ne bo šla v koalicijo s SDS.

Tam je izvirni greh. Če izigraš volivce in še celo tako grobo, ti ne bodo nikoli več zaupali. Navedena izjava jasno kaže, da Počivalšek ve, da ta vlada ne bo rešila nastale situacije, morda pa svoje odgovornosti pri tem še ne vidi tako očitno. A dejstva so trda. Ta teden je iz vladne svetovalne skupine za covid odšel še zadnji epidemiolog. S to vlado strokovnjaki nočejo več sodelovati. Prva v svetovalni skupini Bojana Beović je resignirana, celo strta. Tudi ona ve, da ni več zmožna potegniti nacije iz nastalega položaja, iz njenih odgovorov v tokratnem intervjuju za Mladino je jasno, da nima več nobene zamisli in da ji je – karkoli si mislimo o njej – težko, ker nanjo pada težka odgovornost. Za vse življenje.

Zdaj ni več vprašanje, ali se bo ta zgodba končala. Konec je neizogiben. Poslanci SMC in DeSUS ne bodo več dolgo stali za tem. Zgodba je končana, zdaj je vprašanje le še, koliko časa bodo poskušali zavlačevati. V normalnih časih bi bilo to še nekako sprejemljivo politično ravnanje. A zdaj so razmere drugačne, kritične. Slovenija potrebuje v boju z epidemijo nekakšen reset, priti morajo novi ljudje, država si preprosto zasluži nov resen poskus ustavitve epidemije. Ta ekipa tega ne more storiti, ker ji ljudje ne zaupajo. Razpad zaupanja v ukrepe se izkazuje v vse večji razpuščenosti ljudi – kar je naravnost strašljivo, saj vemo, da to pomeni le še poglabljanje epidemije, še več okuženih, še več mrtvih.

Prišel je čas za umik Zdravka Počivalška. Čas je za častni umik, dokler je še kaj prostora zanj. Če je res tako pokončen človek, kot rad poudarja, in nekaj je na tem, potem ve, da mora zdaj oditi, če želi tej družbi in državi dobro. Gre tudi za odgovornost do političnih sopotnikov iz SMC. Če želi pokončno oditi, mora zdaj dati možnost svoji stranki in njenim poslancem, da rešijo, kar se še da, predvsem pa jim omogočiti, da pomagajo reševati položaj v državi. Zaupanja javnosti ne on ne Janša ne moreta več pridobiti. Predaleč so šli, predaleč v napačno smer. Pa pri tem se do drugega ravnanja te vlade sploh nismo opredeljevali.

Slovenija nujno potrebuje nov poskus spopada z epidemijo. Preprosto imajo naši najstarejši pravico poskusiti preživeti. In če Počivalšek misli resno: pravico poskusiti preživeti ima tudi gospodarstvo, že ta neuspešni lockdown je bil uničujoč. Da je tako, ve tudi sam Počivalšek. Kot je zapisal: »Enostavno si moramo priznati, da smo na strateški ravni v slepi ulici. Epidemija se je sedaj razvila predvsem v psihološko krizo zaupanja.«