1. 4. 2010 | Mladina 13 | Kolumna
Slovenci in slovenclji
Malo trepetamo, kakšni hudiči da smo, malo smo napihnjeni, kako v redu da smo
© Tomaž Lavrič
Besede imajo veliko moč. Pomenijo to in ono in zbujajo različne občutke. Beseda rojstvo je po navadi povezana s prijetnimi, beseda smrt z neprijetnimi čustvi. Če kako besedo rahlo spremeniš, lahko včasih prav dramatično izgubi ustaljen pomen in prevladujoče občutje, ki jo spremlja. Ena takih besed je slovencelj.
Slovenec zveni običajno čustveno nevtralno, če je že povezan z emocijami, je prej z lepimi kot s slabimi. Toda če Slovenca spremeniš v slovenceljna, slovenclja, slovenčka, slovenuha ..., se beseda in njeni pomeni čudežno preobrazijo in pomenijo samo še grde reči. Recimo zavistnost, pritlikavost, hlapčevstvo, komolčarstvo, drobnjakarstvo itd. V slovenskem vesolju je slovencelj ena najgrše zvenečih besed.
Kot njeni uporabnici sta najbolj znani Svetlana Makarovič in Vesna Godina. Z njunimi plagiatorji beseda polagoma prihaja v širšo rabo, in če bo šlo tako naprej, si bomo čez čas pravili samo še slovenclji. To lahko proizvede različne učinke. Beseda bo bodisi izgubila slabšalni prizvok ali pa nas, ker ima izrazito pedagoško, svarilno funkcijo, prevzgojila v boljše ljudstvo. Zaradi nepredvidljivih končnih učinkov in elementov sovražnega govora bo morda prepovedana, tudi to je mogoče.
Za take besede je zelo pomembno, kdo jih uporabi. Če jih avtoriteta (malo jih je), je to kolikor toliko v redu; naslovljenci, se pravi potencialno vsi Slovenci, se čutimo okarane in opomnjene, pa čeprav tudi malo ponižane. Če jo uporabi neavtoriteta, pisun, kritikaster, politikant, nas praviloma popade bes.
A tudi za avtoritete bi moralo veljati železno pravilo: uporabljaj to zmerljivko redko. Inflacija vzvišene moralne strogosti je prav tako škodljiva kot inflacija denarja. Drugo pravilo: pred uporabo razmisli, ali ne velja beseda tudi zate. Tretje pravilo: v dvomu je ne uporabi. Četrto: ne uporabljaj je kar počez, za anonimno množico, sestavljeno iz veliko zelo različnih ljudi.
Slovenclja je menda izumila Svetlana Makarovič. V oznaki je tiha predpostavka, da so taki (zavistni, zaplankani, škodoželjni ...) drugi, ona pa nikakor. Pesnica je nekoliko ošabna in vidi raje tuje kot svoje slabosti - ampak to v bistvu velja za nas vse. Razlika je med drugim v tem, da si ona to upa glasno reči, vedoč, da si bo nakopala veliko nestrinjanja, nasprotovanja, celo sovraštva. Morda v tem uživa, morda hoče tako opozarjati nase, morda je samo prepričana o svojem svetem prav in vlogi družbenega higienskega tehnika. Možnosti je veliko. Vseeno pa ji očitno ni. V njenem distanciranju od slovenceljskega plebsa prevladujeta gnus in prezir, čeprav zna zadnja leta pokazati tudi mehkejše plasti in postaja manj dosledna. Staramo se pač na različne načine.
Problem ni toliko v naši pesnici, ampak v tem, da je ljudi, ki uporabljajo in zlorabljajo to močno besedo, čedalje več in da so v veliki večini ničle, ki ne vedo ali se jim fučka, da je treba z močnimi besedami ravnati previdno. Slovencelj je močan zato, ker drega v naše nacionalno občutje. V tem pogledu je popolnoma ravnodušnih malo ljudi.
Tako pridemo do vprašanja, ali si Slovenci oznako slovenceljstva zaslužimo. Nekateri posamezniki zagotovo. Ali tudi kot narod v celoti?
Odgovor se zdi jasen: najverjetneje nič bolj kot drugi, čeprav se geni, zgodovina in podnebja mešajo v neenake zvarke. Med Angleži, Avstrijci, Francozi, Hrvati ... ni najbrž nič manj drobnjakarstva, pokvarjenosti, hinavščine, škodoželjnosti, oportunizma kot med Slovenci. So res drugačni Američani s svojim domnevno drugačnim odnosom do uspešnosti drugih, odnosom, ki naj bi omogočal znamenite ameriške sanje (vsak lahko doseže vse)? Ameriška realnost je daleč od teh sanj. Drugačnost Američanov je mit, ki so ga najprej izumili, nato o njegovi resničnosti prepričali sami sebe, naposled pa ga z mnogimi drugimi svojimi stvaritvami, slabimi in dobrimi, razvozili po svetu. Saj bi se res grozno slišalo: Američanelj, Amerikancelj. Francozi - la grande nation - so ponosni na svojo visoko kulturo, Napoleona in Descartesa, toda kljub slavni zgodovini jim pogosto gorijo priseljenska predmestja, bojijo se globalizacije, tudi molierovski so in nezadovoljni s sedanjostjo, morda še bolj zato, ker se jim zdi klavrna v primerjavi s preteklostjo; nekdanja slava je lahko tudi breme.
Slovenci smo vsaj s svojim prezentom lahko še kar zadovoljni. Zgodovinsko smo trpežni, osamosvojili smo se, ves čas za silo napredujemo, čeprav smo prav zdaj, sredi globalne krize, znova na odločilni prelomnici: bomo ostali kolikor toliko solidarna družba ali bomo slepo, bebasto in ponižno padli v neoliberalizem, ki po definiciji proizvaja slabšo družbo in nesrečnejše ter najbrž tudi slabše, če hočete bolj slovenceljske ljudi? Vprašanja o tej prelomnici so bistveno pomembnejša kot razprave o značajskih lastnostih naroda, čeprav je oboje po svoje povezano.
Kakorkoli, slovenceljske lastnosti med nami obstajajo, so slabe, nas onesrečujejo in vlečejo nazaj. Imamo pa tudi nekatere v redu značilnosti. Oboje se na kolektivni ravni - na individualni so vsaj načeloma možni tako čisti hudiči kot čisti angeli - meša v godljo, ki se ji v povprečju reče Slovenec, ne pa slovencelj.
Znanstveno tega ni mogoče ugotoviti. To je dobro. Če bi na znanstveno preverljivih lestvicah s svojimi narodnoznačajskimi lastnostmi pristali na 142. mestu na svetu, bi nas pograbil kolektivni obup, morda bi se še bolj zakrknili in postali na svoje hibe ponosni. Če bi se izkazalo, da zasedamo visoko četrto mesto, bi se pri priči napihnili kot žabe in začeli v omami prevzetnosti drseti nazaj v vice povprečja.
V blagodejni odsotnosti znanstvenih meril si lahko nekaj malega domišljamo, nekaj malega pa tlačimo v skrite kotičke za nelagodje in samokritičnost. Skratka, malo trepetamo, kakšni peklenščki da smo, malo smo napihnjeni, kako v redu da smo, največ časa pa si kljub koristnosti občasnega samospraševanja sploh ne belimo glave, kakšni smo in kakšni naj bi bili. Kar živimo tja v en dan.
Uporaba slovenceljstva pri osebah, kakršni sta Makarovičeva in Godina, ni del zdajšnjega histeričnega črnega malanja vsega in vsakogar. Izumljeno je bilo prej, predvsem pa gre za specifično osebno gledanje dveh bojevitih, jeznih, na svojih področjih uspešnih, a deloma zagrenjenih žensk, ki imata s svojo okolico slabe izkušnje in jih posplošujeta, ne da bi se menili za prej navedena železna pravila. Njun slovencelj je bolj kot kaj drugega osebni, po malem prepotentni čustveni izbruh na temo nekakšne narodove značajske zahojenosti, in to dedne. Zlasti zaradi te domnevne dednosti in nespremenljivosti je klišejski, tudi če kliše deloma odseva dejansko stanje. Ta kliše v sedanji zmedi spodbuja defetizem, namesto da bi ga izganjal. Če kaj, je ta čas potreben akcionizem hanžkovskega, kurnikovskega, mencingerjanskega, sindikalističnega ... tipa: dovolj je pogrezanja pod praporjem neoliberalističnih zastrupljenih daril in zmedene ne-tič-ne-miš politike. Slovenceljni zaslužne pravljičarke in pesnice delajo ta čas več škode kot koristi.
Gledano scela pa bi bilo dobro, če bi bilo takih žensk (in podobnih moških) raje več kot manj.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.