10. 3. 2011 | Mladina 10 | Uvodnik
Pravo ime
Do ponedeljka popoldan je bilo vse mirno. Mladina je izšla v petek, nad Mladinamitom so se v petek zvečer mimogrede zgražali Rosvita Pesek, Miha Kovač in Danilo Slivnik. Nihče drug. Nato je v ponedeljek na nekaj sto naslovov poslal pismo Gregor Golobič. Pismo ni bilo namenjeno Mladini, ampak preostalim. Prav. Golobič ima legitimno pravico, da to počne.
Nato se je začelo. Mladina je storila nedopustno! Objavila je Grimsove otroke, Grimsa pa »primerjala« z Goebbelsom!
Ne sprenevedamo se. Sliko Grimsove družine smo ob Goebbelsovi objavili pri polni zavesti. In rekli smo naslednje: pokažimo, kje se to, kar se danes dogaja, konča. Pokažimo te metode v njihovi najbolj radikalni obliki - pokažimo, kam to vse skupaj pelje. To smo rekli in sliki objavili, seveda v satirični rubriki, ki vedno zahteva nekaj premisleka, da je sporočilo dojeto.
Ne bomo vam torej lagali in trdili, češ da sta nam fotografiji nekako po neznanem spletu okoliščin padli na zadnjo stran in nismo vedeli, kako se je to lahko zgodilo. Ne bomo se izgovarjali na mlajše dežurne, ki da so to zakuhali. Niso. To ne bi bilo res. To naj dela in trdi Janša za prirejene dokumente o predsedniku Türku.
Tri dni smo imeli na Mladini ostro razpravo. Smo res storili nedopustno? Bi bilo prav, da se opravičimo? Smo šli predaleč? Nihali smo od ene skrajnosti do druge.
A smo se na koncu odločili. Ne gremo se licemerstva in dušebrižništva. Golobičevskega, medijskega, esdeesovskega, crnkovičevskega.
In za to stališče imamo dovolj argumentov. Tudi zelo osebnih.
Za uredništvo Mladine so otroci nedotakljivi. In prvi bomo na okopih za njihove pravice. Ne samo to: vedno smo bili. Ne nazadnje sem tudi sam pisec teh vrstic na Mladino leta 1987 prihlačal kot mulc, ker sta me ravnatelj in partijska sekretarka na srednji šoli preganjala zaradi objave intervjuja s takratnim ljubljanskim nadškofom Alojzijem Šuštarjem v minornem najstniškem glasilu. In brez Mladine bi se slabo končalo.
Na Mladini smo prav tako očetje in matere. Imamo otroke, majhne, večje, kakšen je že tudi odrasel. Kot vsi drugi smo nanje ponosni in kot vsi starši jih varujemo. Za nas so vsi otroci enako pomembni, naši, romski, izbrisani, Grimsovi. In ko nas zmerjajo, govorijo o krvi, s katero, da smo poškropljeni, pa da smo udbaši, da smo komunisti, dediči komunizma, podkupljenci, oranžni cunami itd., vse to pride nemalokrat do naših otrok. Lažnive in žaljive obtožbe, ki jih Janša, Grims in preostali predstavniki te govorice stresajo vsakič, ko se jim zahoče, pridejo v naše socialno okolje. Otrokom tudi kdaj kdo kaj reče.
A otroci so bili zaradi teh ljudi prizadeti tudi bolj grobo. Ko sta nekdanji direktor Dela Danilo Slivnik in nekdanji urednik Dela Peter Jančič po političnem befelu Janševega ministra Dimitrija Rupla odpoklicala dopisnika Dela na Dunaju Matijo Graha, so prizadeli njegovo družino in otroka, ki sta bila grobo iztrgana iz šolskega okolja. Zaradi njihovega političnega izživljanja. Sodišče je prav v teh dneh dokončno razsodilo, da je bil Grah odpoklican nezakonito.
Zanašamo se na to, da bomo otrokom to vedno znali pojasniti. A nismo edini, na katere se zliva ta gnojnica. Mi se znamo ubraniti, zavedamo se svojega položaja, zavedamo se poklica, v katerem delamo, in seveda tudi specifičnega jezika politike v tej državi. Ne gre za nas. Ta gnojnica se zliva na vsakogar, ki prečka pot tem ljudem. Za te je to neprimerno hujše. Vsi so lopovi, komunisti, udbaši, krvniki itd.
In zato smo objavili sliki. Mladinamit v prejšnji številki je bil ogledalo njih samih - in v ogledalu so zagledali sebe.
Namenoma v teh dneh navajamo tudi primer bivše sekretarke vlade Simone Dimic. A ne toliko zaradi politike kot zaradi medijev. So otroci res problem za medije? Ali pa so problem le Grimsovi otroci? Se je mogoče res oprati le s tem, da zamegliš obraze ali da ne objaviš fotografije? O Simoni Dimic in njenih rabotah - za katere si je na koncu zaslužila le prekrškovno kazen - noben medij ni imel povedati nič dobrega. Tudi Mladina ne. Nobene simpatije nismo čutili do nje. A vsi mediji, vsi, so molčali, ko so novinarji, fotografi in kamermani po letališču Brnik tekali za Dimičevo in njenim fantkom. Tudi mi se nismo odzvali. V tiskanih medijih so potem fantiča iz fotografij izrezali, na televizijah pa njegov obraz zameglili. To tudi nam pravijo. Zakaj niste zakrili obrazov? Res? Je bil psihični pritisk na fantiča Dimičeve na letališču kaj manjši zato, ker se njegov obraz ob objavi ne bo videl? Ne sprenevedajmo se. Je kakšna razlika med otrokom Simone Dimic ali otroki Branka Grimsa? Ker je bila v tistem trenutku politično že odstranjena, je bilo dovoljeno več izživljanja nad njenim otrokom? Je to merilo obravnave otrok?
Fotografije Grimsove družine so bile narejene prostovoljno. Nastavljal je ženo in otroke objektivom. Pogosto. Branko Grims je tisti, ki je naredil nedopustno - pripeljal svoje otroke v politiko. Z otroki si je nabiral politične točke. Posedal jih je v prvo vrsto. Lovil in zadrževal jih je, da bi le bili vsi na fotografijah. In tu se vidi, kako daleč so pripravljeni iti politiki. In poanta »primerjave« je bila ravno v tem.
V normalni družbi in normalnih razmerah se to nikoli ne bi zgodilo in tudi mi ne bi objavili fotografij skupaj. Metodam političnega boja, ki smo jih želeli z objavo prikazati, smo doslej govorili ne. Zdaj jih poimenujemo s pravim imenom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.