Smrt komunizmu - svoboda narodu

"Do kdaj bo vladala miselnost komunističnega totalitarizma nad slovenskim narodom? Kdaj se bomo resnično osvobodili?"
Franc Perko

Kdo je zmagal v drugi svetovni vojni? Domobranci. In kdo je zmagal na prejšnjih volitvah? Prav tako domobranci. Odgovor ponuja cerkev in molče ji pritrjuje trdo jedro vladnih strank. Težava je pravzaprav samo v tem, da državljanska vojna še traja. Da nasprotniki, komunisti in liberalci - kar je v pogledu skrajne katoliške desnice tako ali tako eno in isto - še niso povsem in dokončno poraženi.

Je v tem nekaj pretiravanja? Veliko pretiravanja? V reku "nekaj gnilega je v slovenski deželi" so se prepoznali skoraj vsi. Tako na levi kot na desni. Še mnogi, ki jih politika niti slučajno ne zanima. Sliši se domače. Seveda, za vsakogar ta gniloba ni ista. Za mnoge ima povsem nasprotno podobo. Tudi tisti, ki spominskega govora nadškofa Perka niso želeli komentirati, so ujeti vanjo. Nelagodje je bilo na strani molčečih, ki so politično blizu Perkovim razmišljanjem, očitno. Predvolilne gromovniške besede niso več najprimernejši način komuniciranja. Vlada je odgovorna. Napovedovala je spremembe in zdaj jih mora izvršiti. Perkove besede so bile zato tudi kritika oblasti. Odgovor predsednika vlade je bil oster. Tisti, ki pogrevajo takšne razprave, delajo škodo prihodnosti Slovenije. Nekoliko prijaznejši je bil Borut Pahor, ključni člen Partnerstva za razvoj, ki se je v zadregi zavzel, da politika ne bi popustila težnjam tistih, ki želijo njen pogled obrniti nazaj namesto naprej, saj gre za to, katera vprašanja bodo na vrhu dnevnega reda slovenske politike.

Bodo to vendarle spet ideološka vprašanja? Kot na primer vojni zakoni, ki so med osrednjimi projekti vladne koalicije, čeprav zaradi Desusa niso zapisani v koalicijski pogodbi. Vojni zakoni so ena izmed velikih vladnih težav, ki po zadnjih nastopih nadškofa Perka gotovo ne bodo postale nič manjše. Kljub temu da je Perko samo ponovil, kako si odnos do kolaboracije razlagajo na bolj desni desnici, je s tem Desus najbrž zavezal k še tršim pogajalskim stališčem. Drugače vse skupaj gotovo ne bo blagodejno vplivalo na razpoloženje potencialnih volilk in volilcev Desusa, ki so do izenačevanja NOB in domobranstva nedvomno zadržani. Vladni molk je bil razumljiv. Pojavile so se celo ideje o nekakšni udbovski zaroti, češ da je nadškofov govor v resnici deloval v prid opozicije in da je Perko torej nekakšen izdajalec, v službi sil kontinuitete. Agent, ki obrača pozornost iz prihodnosti v preteklost in opozarja na vprašanja, ki vladi, ki pripravlja veliki reformni skok in se želi promovirati kot nadideološka, sredinska oblast, trenutno ne ustrezajo.

Teorija zarote ima pomanjkljivost. Da bi se izšla, bi morala biti v igro zapletena kar rimskokatoliška cerkev ali vsaj slovenska škofovska konferenca, ki je Perkove besede sicer posredno, vendar povsem jasno podprla. Nadškof je govoril prav. Ne v imenu vesoljne institucije, a šlo je za resnico. Realnost je pač takšna, da se ideološkim vprašanjem nobena vlada ne more izogniti. Tudi če si tega še tako zelo želi. Posebej tista, ki je na oblast prišla po dolgoletnem izkoriščanju predvsem ideoloških vprašanj in s pomočjo ter neposredno podporo take ideološke institucije, kot je rimskokatoliška cerkev. Zadrega oblasti ob Perkovem nastopu je bila tako velika prav zato, ker Perko sploh ni povedal veliko novega. Prepoznal se je samo v preteklem diskurzu tistih, ki vodijo slovensko vlado. Vse, kar je dejal, je bilo že mnogokrat rečeno. Novo je bilo samo to, da je tokrat nadškof govoril skoraj kot predstavnik oblasti. Nadoblasti. Zmagovalec je bil v nedeljo on in z njim njegova cerkev.

Od kod torej ves nadškofov gnev? Od kod pritrditev škofovske konference? Rimskokatoliška cerkev je v veliki ofenzivi. Nanjo je dolgo čakala in se nanjo pridno pripravljala. Ofenziva ima zato mnogo obrazov; je politična, civilnodružbena, institucionalna, kapitalska, gospodarska, izobraževalna ... V vseh primerih pa je ideološka. Drugačna tudi ne more biti. In cilji načrtovanih operacij so maksimalistični. Konec koncev, zakaj bi bili drugačni? Ambicijam rimskokatoliške oblasti najbrž dolgo ne bo več nobena oblast naklonjena tako zelo, kot ji je sedanja. Zdaj je trenutek, da dosežejo, kar se doseči da. Čim več. To, da s takšnim ravnanjem vedno pogosteje spravljajo v zadrego oblast, ki vendarle ve, da pogledi cerkve niso tudi pogledi večine državljank in državljanov, tudi tistih vernih ne, njenih svetih mož pravzaprav ne zanima pretirano. Malce nerodno je že, kadar gre kdo čez rob, ampak saj se samo tako lahko premikajo fronte.

Nadškof Perko je linijo boja v blatu slovenske gnilobe premaknil nekoliko naprej. Ampak nekdo je to pač moral storiti. Zgodovino pišejo zmagovalci. Zdaj, ko je rimskokatoliška cerkev politična zmagovalka, si seveda želi zmagati tudi v bitki, ki jo je izgubila pred skoraj sedemdesetimi leti, ko se je v ljubljanski pokrajini postavila na stran nasprotnikov komunizma.