• Kultura  |  Film  Za naročnike

    Družina brez zavor

    V Hitrosti ste imeli avtobus, ki hitrosti ne sme zmanjšati pod 80 km na uro. Če bi hitrost upočasnil, bi ga razneslo. In avtobus, poln potnikov, postane perpetum mobile. V Družini brez zavor je tak perpetum mobile minivan, s katerim francoska družina – José Garcia, Caroline Vigneaux, André Dussolier itd. – krene na morje, le da pri višji hitrosti. Več

  • Kultura  |  Film  Za naročnike

    Mladi levi: Polnost časa

    V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so Slovenci svojo majhnost vse težje prenašali: slovenski politiki so skušali zgraditi veliko slovensko cesto ( ja, avtocesto od Šentilja do Kopra oz. Nove Gorice), slovenski pisatelji so skušali napisati veliki slovenski roman, slovenski filmarji so skušali napisati veliki slovenski film, slovenski glasbeniki pa so skušali sestaviti veliki slovenski pop bend. Tak bend so bili Mladi levi, ki so se sestavili leta 1966. Že to, da so ime prevzeli po Shawovem bestsellerju Mladi levi (ali pa po Dmytrykovi ekranizaciji, v kateri je peroksidnega nacija igral Marlon Brando), je bil signal, da mislijo resno. V naslednjih letih, vse tja do leta 1975, ko je bend razpadel, se je zamenjalo 17 članov, v njem sta hkrati trobentala Petar Ugrin in Stanko Arnold, najboljša trobentača daleč naokrog, na vokalu pa so se izmenjali Tomaž Pengov, Bor Gostiša, Janez Bončina Benč in Jernej Jung, who’s who slovenskega pop vokala. Več

  • Kultura  |  Film  Za naročnike

    Razcepljen

    Tri gimnazijke čakajo, da jih oče ene izmed njih odpelje domov. Dve sta hormonski prijateljici, tretja – tista introvertirana in “čudna”, Casey (Anya Taylor-Joy), popisana s travmo – pa je outsiderka, ki nima prevoza. Toda tik preden speljejo, neznanec – v srhljivem, briljantno zrežiranem prizoru – s kloroformom pospreja očeta, potem pa še gimnazijke, ki se zbudijo v katakombah, orjaškem podzemskem bunkerju, preurejenem v “stanovanjski” kompleks. Vprašanje je le, kdo jih je ugrabil – serijski morilec, kakršnega smo videli v filmu Zbogom dekleta, ali kak lunatični Fritzl, ki jih hoče preleviti v svoje sužnje? V resnici je še huje: kot se izkaže, jih je ugrabilo 23 moških, no, 23 osebnosti v eni osebi. Kevin (James McAvoy), “razcepljeni” pacient dr. Fletcherjeve (Betty Buckley), je namreč tudi nervozni, obsedeni Dennis in starejša, avtokratska Patricia in mlajši, imbecilni Hedwig in tako dalje (vse igra McAvoy). Ja, Kevin je multipla osebnost – muči ga disociativna motnja identitete. Obema ženskama, Casey in dr. Fletcherjevi, ne preostane drugega, kot da skušata vsaka s svoje strani, prva “od znotraj”, druga “od zunaj”, vse te moške osebnosti – vse te inkarnacije moškosti – izigrati drugo proti drugi, ali bolje rečeno: med vsemi temi moškimi skušata najti “disidentskega” moškega, “feminista”, ki bi ugrabljenkam odklenil vrata in jih osvobodil. Kar pa ni lahko: Casey recimo nikoli ne ve, če je Hedwig res Hedwig? Kaj, če je Dennis? Več

  • Kultura  |  Film  Za naročnike

    Rdeča želva

    Brodolom, ki ga ne vidimo, brezimnega moškega naplavi na otok, na katerem ni nikogar – razen rakovic in gosenic, ki pa ne govorijo, tako da ostane brez besed in brez komentarja. Otok preišče, povzpne se na najvišjo točko, toda kakega magičnega portala ne najde – otok je otok, transportne poti pa so speljane daleč stran. Nikoli ga ne bodo našli. Zato si zgradi nekaj splavov, s katerimi skuša iz te divjine odpluti proti civilizaciji in se vrniti v kapitalizem, toda vsakič mu “nekdo” splav uniči, tako da se vrne nazaj, na samotni otok. Čez čas se izkaže, da je tisti “nekdo”, ki ga ne pusti nazaj v kapitalizem, velika rdeča želva. Hrane in vode je dovolj za oba. Vidite, še celo narava ve, da je kapitalizem nekaj protinaravnega – da torej ni naravno stanje človeštva. Tako kot v kapitalizmu ni več letnih časov, tudi ni več življenjskih obdobij – prvih ni več zaradi podnebnih sprememb, drugih pa ni več zaradi komercializacije življenja. Več

  • Kultura  |  Film  Za naročnike

    Pošast Molly

    Tale nemška risanka je namenjena otrokom, ki jih starši vzgajajo s pedagoškimi, ljubkimi, neagresivnimi igračami, zato je nekako logično, da se v “pošastni” družini, ki dobi novorojenca, konkurence bolj kot mala Molly ustraši njena igrača, resda pošastna, toda na ljubek način, pač pedagoška kot sporočila o ekologiji strpnosti. (Kinodvor/Kinobalon) Več

  • Kultura  |  Film  Za naročnike

    Balerina in Viktor

    Videli ste Odpleši svoje sanje. Pa Odpleši svoje sanje 2, Odpleši svoje sanje 3 in Odpleši svoje sanje 4. Oh, in Odpleši svoje sanje 5. Zdaj lahko vidite še animirano verzijo. Da bi zabrisali sledi, vse skupaj prestavijo v kostumski Pariz, kjer se skuša sirota prebiti v Hrestača, kar postane kmalu iritantno – kot kič, ki pleše tuje sanje. Več

  • Kultura  |  Film  Za naročnike

    Hudič v meni

    Obstajajo ljudje, ki jih lahko odreši in očisti le Bog – spomnite se le Izganjalca hudiča in vseh izpeljank tega religioznega šokerja. Obstajajo pa tudi ljudje, ki jim Bog ne more pomagati – tedaj vskoči dr. Seth Ember (Aaron Eckhart), ki sicer noče, da mu rečejo eksorcist, a je prav to, le da je sekularen. No, incarnate. Ember – zapuščen, zblojen, zapit, hard-boiled, od prometne nesreče, ki mu je vzela ženo in sina, priklenjen na invalidski voziček (le kdo ne bi izgubil vere?) – lahko namreč penetrira v nezavedno človeka ( ja, kot Dennis Quaid v filmu Dreamscape, kot Leo v Izvoru, kot J.Lo v Celici), ustavi čas in likvidira parazita, tokrat demona (“Maggie”, sekularni Pazuzu), ki je obsedel nekega dečka, še prej pa njegovega sina. Več

  • Kultura  |  Film  Za naročnike

    Matura

    Če gledate slovenske filme, nimate občutka, da je Slovenija tako skorumpirana, kot kažejo raziskave, toda če gledate romunske novovalovske filme, imate občutek, da je Romunija najbolj skorumpirana država na svetu. Korupcija, laži, sebičnost in depresija, ki ima očitno še vedno Ceauşescujeve oči, so tako epidemične in neodrešljive, da se Romuni množično izseljujejo, kar čaka tudi Elizo (Maria-Victoria Dragus), briljantno dijakinjo, ki jo hoče oče (Adrian Titieni), ugledni doktor, na vsak način poslati ven, na Cambridge. Več

  • Kultura  |  Film  Za naročnike

    Ameriška pastorala

    Če ste videli Ogorčenje, posneto po romanu Philipa Rotha, potem veste, da II. svetovna vojna ni prinesla svobode – Amerika je bila v petdesetih letih prejšnjega stoletja dežela napetosti, tesnobe, paranoje in agresivnega, represivnega konformizma. Prilagodi se – ali crkni! Ni čudno, da je Amerika potem v šestdesetih eksplodirala. Več

  • Kultura  |  Film

    Skrita lepota

    Tale dickensovski božični film se konča z manipulacijo, v katero bi se človek morda celo zaljubil, če ne bi bil sam film manipulacija že vse od začetka, pri čemer se je kar težko odločiti, kaj je hujša manipulacija – to, da Will Smith, ki igra šefa in solastnika mogočne marketinške agencije, ne more preboleti smrti svoje hčerke, to, da pisari dolga, kičasta new-age pisma Ljubezni (“Vsi hrepenimo po ljubezni”), Smrti (“Vsi se bojimo smrti”) in Času (“Vsi si želimo, da bi imeli več časa”), ali to, da njegovi sodelavci (Edward Norton, Kate Winslet, Michael Pena), prestrašeni, da bo Smithova nestabilnost destabilizirala agencijo, najamejo igralce, ki igrajo Ljubezen, Smrt in Čas (Keira Knightley, Helen Mirren, Jacob Latimore), ker se jim zdi, da je to edini način, da ga spravijo k sebi? Od filma, ki toliko manipulira, bi pričakovali tudi kaj inteligence in vsaj kak dialog, ki ne bi izgledal kot stranski učinek Kmetije. Več