Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Marcel Štefančič jr.

    30. 10. 2024  |  Mladina 44  |  Svet  Za naročnike

    Kaj, če zmaga Trump?

    Vsi vemo, kdo ali kaj je Donald Trump. In vsi vemo, da bi bilo povsem logično in naravno in samoumevno, če bi bil na predsedniških volitvah poražen. Kamala Harris bi ga morala 5. novembra gladko in zlahka premagati. Še več – zdajle bi morala gladko in zlahka voditi. Ne le v javnomnenjskih anketah, ampak tudi v seštevku elektorskih glasov – v elektorskem kolegiju ameriških zveznih držav (ki daje disproporcialno politično moč ruralnim predelom). Kamala Harris bi morala dobesedno počistiti vse tiste ključne, odločilne battleground države – Michigan, Wisconsin, Nevado, Severno Karolino, Arizono, Georgio in Pensilvanijo, ki naj bi bila letos »usodna«. Kot napovedujejo – kdor bo osvojil Pensilvanijo, bo osvojil Belo hišo. A kot rečeno – Kamala Harris bi morala pomesti tudi s Pensilvanijo. Gladko. In zlahka. Ker vemo, kdo ali kaj je Trump. In ker tudi Američani – tem bolj Američani s teh predvolilnih »bojišč« – zelo dobro vedo, kdo ali kaj je Trump.

  • Marcel Štefančič jr.

    25. 10. 2024  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    »Carrie, smejali se ti bodo!«

    Letošnjo Noč grozljivk bo 31. oktobra ob 19.00 v Kinodvoru otvorila De Palmova Carrie (1976), absolutna filmska klasika, najboljša grozljivka, posneta po romanih Stephena Kinga. Začne se v slow-motionu: šestnajstletna Carrie (Sissy Spacek), sramežljiva, naivna, zatrta, zmedena hči stroge, puritanske, fanatične krščanske fundamentalistke, Margaret White (Piper Laurie), tipična outsiderka tiste dobe, dobi med gimnazijskim tuširanjem prvo menstruacijo, ker pa je v spolni vzgoji tako podhranjena, da ne ve, kaj je to menstruacija, misli, da bo umrla. Na koncu, po seriji ponižanj, ustrahovanj, šikaniranj in zlorab, začne še ubijati v slow-motionu. Maturantski ples, na katerem jo razglasijo za »kraljico« (»Carrie, smejali se ti bodo,« jo je svarila mama), se prelevi v pravo orgijo slow-motiona, opero slogovne virtuoznosti, apokaliptični spektakel velikih planov, split screena, panoramiranj in fragmentirane montaže, demonstracijo moči in ekspresivnosti filma. Carrie, ki telekinetično zapre vse izhode iz te redefinicije pekla (kritike uvodnega »pornografskega« špeganja v dekliško garderobo), poosebi gibanje #MeToo, ki ne diskriminira, zato ne kaznuje le toksičnih, seksističnih, mizoginičnih fantov, temveč tudi protiženske punce. In to je res črtanje!

  • Marcel Štefančič jr.

    25. 10. 2024  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    Slava je le oblika mentalne bolezni  

    V Nasmehu so se začela ljudem prikazovati strašna, nevidna, zlovešča bitja, ki so se smehljala, njihov groteskni nasmeh pa je bil tako nalezljiv, da se je prikradel tudi na lica ljudi, ki so po šestih dneh – po blodnjah, halucinacijah – naredili grizlijevski samomor. Te neuničljive, fantomske, pošastne »entitete«, ki preganjajo, strašijo, mučijo in obsedajo ljudi (in ki se v slogu štafete – »okužbe«, »prekletstva«, »aflikcije« – viralno selijo od človeka do človeka), niso videle le Zla za petami in Kroga, temveč tudi Jokerja, v Nasmehu 2, neizbežnem in presenetljivo robustnem nadaljevanju (Nasmeh je bil huronski globalni hit), obsedejo že itak stravmatizirano, a »ozdravljeno«, rehabilitirano popzvezdnico Skye Riley (Naomi Scott), karizmatično skrčko kompulzivne negotovosti, regresivnih iluzij in parazitske privilegiranosti, skoraj Chappell Roan (ali pa skoraj Miley Cyrus, če hočete), ki ji je zaročenčeva smrt ustavila kariero in ki – ob asistenci svojega menedžerskega spremstva, tudi pohlepne mame (Rosemarie DeWitt) – ravno načrtuje comeback.

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 10. 2024  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

    Film o Trumpu

    Vajenec je biografija Donalda Trumpa – zgodba o njegovih vajeniških letih. Zgodba o njegovem izvoru. In film ga skuša celo razumeti. Na začetku ga namreč vidimo, kako nemočno in negotovo in mehkužno sedi doma, pri družinski večerji, ob dominantnem očetu, ki v njem vidi le »šibkega« Donnieja, kako nemočno išče investitorja za svoj sanjski projekt, izgradnjo luksuznega hotela v slabi soseski, in kako nemočno hodi s torbo v roki od stanovanja do stanovanja v očetovem preperelem stanovanjskem kompleksu (Trump Village), trka na vrata in pobira stanarino – nekateri podnajemniki mu odprejo, drugi ne, tretji mu plačajo le polovico, četrti mu loputajo vrata, peti ga psujejo, šesti vanj mečejo vrelo vodo.

  • Bele zabave, črno srce

    Trije moški so leta 1994 v lobiju glasbenega studia Quad, baziranega na newyorškem Times Squaru, oropali in ustrelili slovitega gangsta reperja Tupaca Shakurja, sina Črnih panterjev, ki je blestel tudi kot poet in filmski igralec. Dobil je pet krogel, a čudežno preživel. Še bolj čudežno: le nekaj ur po operaciji je zapustil bolnišnico. In totalno čudežno: naslednji dan je že ves povit in pobit prikorakal na sodišče, kjer so mu izrekli zaporno kazen za spolno nasilje. Leto 1995 je preživel v ječi, naslednje leto pa je bilo čudežev konec – v Las Vegasu je mimo pripeljal avto, iz katerega so priletele štiri krogle. Šest dni kasneje je umrl.

  • Marcel Štefančič jr.

    11. 10. 2024  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Film

    Norost v dvoje je kritika fenov Jokerja

    Inšpektor Callahan (Clint Eastwood), alias Dirty Harry, je v Dirty Harryju (1971) neusmiljeno obračunaval s kriminalci – za njihove pravice se ni menil. Ubijal je tako brezčutno in tako nihilistično kot psihopatski »Škorpijon«, ki na slepo pobija ljudi. Kritiki so Callahana ostro napadli in ga razglasili za fašista, film pa za glorifikacijo fašistoidnega nasilja. Kmalu je prišlo nadaljevanje, Past za inšpektorja Callahana (1973), ki je delovala kot kritika Dirty Harryja: Callahan je pobil policiste, ki so vigilantsko pobijali kriminalce, do katerih zakon ne more ali pa je do njih popustljiv. Ergo: Dirty Harry pobije policiste, ki počnejo to, kar je v Dirty Harryju počel sam. Past za inšpektorja Callahana je bil perverzna, skoraj brechtovska kritika Dirty Harryja.

  • Trumpizem brez Trumpa / Kako se ga znebiti

    Privržencem Donalda Trumpa je neskončno všeč, da počne to, česar drugi predsedniki in predsedniški kandidati ne počnejo – niti v sanjah. In spet je storil nekaj, česar drugi predsedniki in predsedniški kandidati ne počnejo: tik pred predsedniškimi volitvami, na vrhuncu predvolilne kampanje, je začel osebno tržiti svoje produkte. Te dni je na Truth Social – svojem družbenem omrežju, na katerem prodaja svojo politiko – objavil video, v katerem privržence poziva, naj kupijo »res izjemno« uro za sto tisoč dolarjev, okrašeno z 18-karatnim zlatom in 122 diamanti. »Ljubim zlato, ljubim diamante, vsi jih ljubimo.« Ta ura – »odlično božično darilo« – se imenuje Trump Victory Tourbillon. »Zelo dobro se prodajajo.« Nič čudnega: »Ura The Trump Victory Tourbillon je zdizajnirana tako, da nevtralizira učinek gravitacije. Nosili boste absolutno deklaracijo uspešnosti.« Privržencem, ki niso tako bogati (a za Trumpa se velja stegniti, morda celo vzeti posojilo ali prodati hišo), ponuja cenejše ure za 499 in 799 dolarjev, imenovane Fight Fight Fight (ja, Borite se, borite se, borite se).

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 10. 2024  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Film

    Težko boste videli film, ki bi bil tako zaljubljen v ljubezen

    Šestnajstega septembra 2022 je iranska verska policija prijela dvaindvajsetletno Mahso Amini – ker ni nosila hidžaba. A prijetje se je končalo tragično – Mahsa je umrla. Policija je sicer rekla, da je doživela infarkt, toda v resnici naj bi jo brutalno pretepli – do smrti. Ko se je razvedelo, kaj se je zgodilo, je ljudstvo planilo na ulice – in začeli so se siloviti protesti, menda najmnožičnejši po letu 2009. Umrlo je na stotine protestnikov. In v tem času sta začela Maryam Moghadam in Behtash Sanaeeha snemati Mojo najljubšo torto, v kateri Mahin (Lily Farhadpour), sedemdesetletna vdova, nekdanja medicinska sestra, nostalgična libertinka, zatopljena v spomine na »zlate« čase, ko sta jim pela Al Bano in Romina Power (in ko je lahko v hotel, na ples, prišla v visokih petah in ko je lahko na plažo prišla v kopalkah), v teheranskem parku prepreči aretacijo mladenke, ki ne nosi hidžaba, a potem tudi sama – kljub številnim prijateljicam neznosno osamljena, obupana in skrušena (vstaja pozno, hči živi v tujini ipd.) – stori nekaj, kar bi takoj pritegnilo brutalno pozornost verske policije:

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 9. 2024  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Film

    Če bi smrt razočarala, tega ne bi gledalo toliko Slovencev

    Leta 2017 sta dva fanta iz okolice Podbočja kruto, brutalno, do smrti pretepla tretjega – in to prenašala v živo. Prek Facebooka. Slovenci so ta video smrti množično všečkali in delili, kot da bi skušali groteskno izživeti tisto mindfulness, ki jo vsi tako opevajo. Bi to sploh gledali, če ne bi nihče umrl? Mar nista morilca le izpolnila najskrivnejših, najperverznejših in najmorbidnejših fantazij spletne viralne nacije? Mar nista spletni naciji brala misli? Mar nista sprevržene resničnostne logike prignala do konca? Hoteli ste videti resničnost – prav, pa jo glejte! Nefiltrirano in necenzurirano! Mar njun video ni deloval kot grozljiva imitacija youtubskih, viralnih videov, kot srhljiva simulacija tiste »spontanosti« in »avtentičnosti«, po kateri tako hlepi spletna nacija? Če bi smrt razočarala, tega ne bi gledalo toliko Slovencev. Užitek je postal dolžnost.

  • Jedo pse! / Kako nastane nacistični trop

    Donald Trump je med televizijskim soočenjem s Kamalo Harris nenadoma odločno, smrtno resno, ekspozejsko, zmagovito – pred 67 milijoni gledalcev – oznanil: »V Springfieldu ljudje, ki prihajajo, jedo pse. Jedo mačke. Ti ljudje jedo hišne ljubljenčke tistih, ki tam živijo!«

  • Marcel Štefančič jr.

    13. 9. 2024  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Film

    Če kdo trikrat vzklikne Beetlejuice, se prikaže Beetlejuice

    Burtonovi filmi so pozivi k prilagoditvi, toda ne k prilagoditvi statusu quo in normalnosti, ampak k prilagoditvi drugačnosti, alternativnosti in abnormalnosti. Burtonovi filmi nam pravijo: hej, kaj počnete na drugi strani? Pridružite se nam! Glejte, kako fajn se imamo! Če kdo trikrat vzklikne Beetlejuice, se prikaže Beetlejuice, alias Betelgeuse (Michael Keaton), igrivi, obsceni, vulgarni, cinični demon, groteskni vladar posthumnega podzemlja (strukturiran kot vrnitev potlačenega, nenehno na begu pred svojo fatalno, zalezovalsko, frankensteinovsko eks, ki jo igra Monica Bellucci, in onostranskim detektivom, sicer nekdanjim akcijskim junakom, ki ga igra lanthimosovsko iznakaženi Willem Dafoe), toda že naslov tega sequela, ki spominja na fan fiction, namiguje, da ne bo prav dosti trikratnih vzklikov Beetlejuice in da se Beetlejuice – itak bolj simptom kot lik – ne bo ravno pogosto oglašal, zato niti ne preseneča, da njegovo renčanje ne preglasi #MeToo zgodbe o treh generacijah žensk, ki se mojstrijo v pokopavanju moških (in producentov). Lydia (Winona Ryder) vidi mrtve, zato ima svoj televizijski šov, Delia (Catherine O’Hara), njena mačeha, je perfomerka, zato se razstavlja v galerijah, Astrid (Jenna Ortega), njena najstniška hči, pa je fanatična ateistka, zato se ji ne mudi k mrtvim, a mrtvi – »veliki onkraj« – pridejo k njej, bolj živi kot kadarkoli.

  • Marcel Štefančič jr.

    13. 9. 2024  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Film

    Milli Vanilli / Hotela sta vse

    V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so svet obsedli videospoti. MTV je bil kralj. Ko sta Ervin Hladnik in Ivo Štandeker delala intervju z Milanom Kučanom, sta ga vprašala, če kaj gleda MTV. Logično. Vsi so gledali MTV. Vsi so gledali videospote. Ja, bolj so jih gledali, kot pa poslušali. Zato ni nikogar motilo, da vsi ti pevci, pevke in bendi niso zares peli, ampak so le simulirali – itak so simulirali svoj glas. A le zakaj bi to simuliranje – ta lip syncing – koga motilo? Tudi v živih nastopih – recimo v televizijskih šovih – so vsi bolj ko ne simulirali petje. Toda simulirali so svoje petje, svoj glas. Tudi Rob Pilatus in Fabrice Morvan,  člana dua Milli Vanilli, sta petje – povsod, v videospotih in v živo, celo na koncertih – le simulirala, toda simulirala nista svojega petja, svojega glasu.

  • Kako nastane slovenski Žid

    Romi kradejo! To poslušamo zadnje tedne. Vsak župan, vsak poslanec, vsak svetnik, vsak krajan jugovzhodne Slovenije, kjer živijo Romi, je prišel s svojo zgodbo, s svojim »šokantnim« razkritjem, da Romi kradejo. Drug za drugim so naštevali, kaj vse kradejo – sadje, zelenjavo, krompir, poljščine, hrano. Vlamljajo v stanovanja in trgovine. Ni konca. Mediji so postali registri romskih kraj in tatvin. In vsi ti primeri so potrdili, da Romi kradejo. Da torej vsi Romi kradejo. Da so vsi Romi kriminalci. Tak je bil podton.

  • Marcel Štefančič jr.

    13. 9. 2024  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Film

    O ljudeh, ki hočejo biti na vsak način všečni, ljubljeni in sprejeti

    Dejanja usmiljenja so vrhunski metafilm. Sodobni filmi – spomnite se le superjunaških filmov – delajo vse, da bi ugajali, da bi bili všečni, ljubljeni, sprejeti, Dejanja usmiljenja – počasna, mračna, klinično ledena, nespektakularna, morbidna, groteskna, onstran dobrega okusa, dolga skoraj tri ure, nelagodna, abstraktna, mizantropska, pošastno nepredvidljiva, brez pietete do seksa, splava, samomora in psov (a hej, jebeni originali so vedno takšni!) – pa izgledajo kot film, ki noče biti všečen, ljubljen in sprejet, toda – ironično! – pripovedujejo prav o ljudeh, ki hočejo biti na vsak način všečni, ljubljeni in sprejeti. To, da so Dejanja usmiljenja portmanteau, zbirka treh ločenih zgodb, treh filmskih novel (Črno ogledalo sreča Cono somraka), in da različne like v tem absurdnem triptihu igrajo isti igralci (Emma Stone, Jesse Plemons, Willem Dafoe, Margaret Qualley, Hong Chau, Joe Alwyn), še dodatno poudari univerzalnost, kompulzivnost, distopičnost, toksičnost in nihilizem sle po všečnosti, ljubljenosti in sprejetosti.

  • Kako je Kamala pojedla Trumpa

    Primož Roglič je na letošnji Vuelti najprej zlahka povedel in nekaj časa vozil v rdeči majici, potem pa mu jo je slekel Ben O’Connor. Menda mu je Roglič taktično prepustil vodstvo – da bi sam ostal motiviran, prižgan, zbran. Da ne bi pozabil, zakaj zmagaš – ker znaš moči pravilno razporediti. In res, O’Connorja je začel zlagoma in vztrajno dohitevati, dokler ga ni nekaj etap pred koncem ujel in prehitel. Tedaj so rekli: Rogliču se zdaj ni treba več zaletavati, ni mu treba več za vsako ceno zmagovati na posamezni etapi, ni mu treba forsirati, ni mu treba siliti in riniti v napake – položaj mora le še nadzorovati. Naj se zaletava O’Connor. Naj dela napake. Naj nori. Roglič mora le voziti z njim, poleg njega, to je vse – prednost bo ohranil in zmagal.

  • Marcel Štefančič jr.

    6. 9. 2024  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Film

    Krik, ki se razlega še danes

    Ko se Delia (Paola Cortellesi), rimska žena, mati, gospodinja in prekarka, zjutraj zbudi, ji njen brkati mož, Ivano (Valerio Mastandrea), najprej primaže klofuto. A Delia – ustavljena, zatrta, ponižana – ne ponori. Niti ne zbeži. Klofut – in tišanja – je vajena. Njena tašča je skočila s petega nadstropja. Počeše se in obleče v črno. Ob kičasti, sladkobni popevki, ki mladenkam – ne brez cinizma in samoironije – obljublja »okno v nove sanje«, »pomlad, praznik ljubezni« in »srečo v prihodnosti«. Piše se leto 1946, vojne je ravno konec, revščina je čedalje odurnejša, po Rimu patruljirajo ameriški vojaki, ljudje so čedalje obupanejši, njen mož je čedalje obupnejši. Jutri ne bo nič bolje. Ivano, proletarski grobijan, razžaljeni avtomat brutalne toksičnosti, samozvani veteran dveh velikih vojn, prve in druge, je sredi tretje vojne – proti ženskam. Še malo pa bodo dobile volilno pravico.

  • Sami doma

    Slovenska desnica si zdajle želi, da bi Romi izginili iz Slovenije. Malo prej si je želela, da bi iz Slovenije izginili migranti. Še malo prej si je želela, da bi iz Slovenije izginili begunci. In pred dobrimi 30 leti – po osamosvojitvi – si je želela, da bi iz Slovenije izginili priseljenci in njihovi otroci.

  • Marcel Štefančič jr.

    30. 8. 2024  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Film

    Imajo se fajn, a zjutraj se ničesar ne spominja?

    To, kar so moški počeli ženskam, je tako neodpustljivo kot to, kar so belci počeli črncem; tako kot so – s silo, ker ni šlo drugače – odpravili sužnjelastništvo, je treba odpraviti tudi stepfordsko, gileadsko mizoginijo, magari na silo; rasizem vsi obsojajo, a preživel je v obliki sistemskega, institucionalnega rasizma – seksizem vsi obsojajo, a preživel je v obliki sistemskega, institucionalnega seksizma; in ko pride jutro, se tega nihče več ne spominja. Kako vse to preleviti v film, ki bo vsaj tako briljanten, luciden in eleganten kot Obetavno dekle, Zbeži!, Ne skrbi, draga, Hotel Royal, Glass Onion, Antebellum in Spomin? Ja, zgodba o tem je lahko le triler ali grozljivka. Zoë Kravitz, sicer zvezdniška igralka, je to spletla v briljantno, lucidno in elegantno kombinacijo obojega.

  • Spustite nas na oblast ali pa vas čaka državljanska vojna!

    Res neverjetno je, kako sodobni populisti svoje ideje pobirajo iz fašističnih in nacističnih učbenikov. Kot da je fašizem spet sprejemljiv in legitimen.

  • Marcel Štefančič jr.

    16. 8. 2024  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Film

    Ali že lahko postanemo motnja?

    Družina pokliče duhovnika Florina Florescuja (Alexandru Dabija), da bi molil za žensko, ki umira. Rak jo je že povsem razdejal in požrl – le še hrope. V strašni agoniji. Duhovnik začne moliti, toda njeni hčerki se zdi, da duhovnik ne moli za materino življenje, temveč za njeno čimprejšnjo smrt. Hej, kaj je to? Kaj se greste? »To je posebna molitev, ki dušo poziva, naj zapusti telo,« pravi duhovnik, ki vidi, da ženska blazno trpi. Molite, da bi živela, ga vzpodbuja njena hči. »Mama hoče živeti, ne pa umreti!« Ne, duhovnik, ki se zaveda, da je smrt še neizbežnejša od davkov, je videl ogromno umiranja in ogromno trpljenja, videl je metastaze, zato ve, kdaj ljudje brezmejno trpijo, kdaj je vse narobe, kdaj jih ni več mogoče rešiti in kdaj umirajo – in kdaj je najbolje, da čim prej umrejo. Hči umirajoče mu reče, da je slišala, da je neki duhovnik z molitvijo delal čudeže – mrtve je vračal v življenje. A tudi Florin z molitvijo naredi čudež – njena mati kmalu po njegovi molitvi res umre. Molitev deluje! Še več: molitev deluje kot evtanazija. Evtanazija je božja volja, če hočete.

  • »Nisem vedel, da je črnka« 

    Pariška olimpijada je popolna preslikava dobe, v kateri živimo – popolna preslikava dobe populistov, avtokratov in neofašistov, demagogov, ki igrajo na čustva. Na radikalizirana, skrajna, ekstremna, obnorjena čustva. Jasno, ta čustva potem izgledajo tako, kot bi jih kdo militariziral. Politika je le še čustveni ringelšpil – pandemonij »čustvenih trenutkov«. Natanko to pa je tudi pariška olimpijada – čustveni ringelšpil, stroj za proizvodnjo »čustvenih trenutkov«.

  • Marcel Štefančič jr.

    9. 8. 2024  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Film

    Film o fantih, ki ustanovijo hip hop bend

    Kneecap je energičen, maničen, bujen, okreten, rezek, duhovit, vizualno nervozen, jezen, ansambelski, nadrealističen in kultoiden kot Trainspotting, le da škotski nacionalizem zamenja s severnoirskim. Trainspotting je bil film o narkičih, ki jih poganja bajen, trendovski soundtrack – Kneecap je film o narkičih, ki sami ustvarijo bajen, trendovski soundtrack. Trainspotting je bil film o fantih, ki bi lahko ustanovili brit pop bend – Kneecap je film o fantih, ki ustanovijo hip hop bend. V Trainspottingu so fantje skušali preživeti depresivni Edinburgh – v Kneecapu pa fantje oživijo depresivni Belfast, ki potrebuje veliko kokaina in ketamina, veliko hedonizma, veliko seksa in veliko karnevala, da bi se znebil tistega mučnega, težkega posttravmatskega sindroma, ki je ostal po podpisu velikonočnega sporazuma (1998) in koncu vojne med republikansko armado in britanskimi kolonisti. Liam Óg Ó hAnnaidh in Naoise Ó Cairealláin, najboljša prijatelja, mala dilerja z živim smislom za repanje, odvisna od globokega interneta in alergična na Margaret Thatcher, ter JJ Ó Dochartaigh, gimnazijski učitelj, ki komaj čaka, da se znori, igrajo sami sebe, na odru pa postanejo Mo Chara, Móglaí Bap in DJ Próvaí.

  • Marcel Štefančič jr.

    2. 8. 2024  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Film

    Deadpool in Wolverine / Mutantski komedijant in mutantski traged

    Multivesolje, ki ga brez filma itak ne bi bilo mogoče misliti, kaj šele začutiti, je tik pred zlomom – koga pošljejo na reševalno misijo? Kakega junaka ali junakinjo multivesolja? Koga, ki ima izkušnje z multivesoljem? Morda Evelyn Quan Wang iz filma Vse povsod naenkrat? Martyja McFlyja iz sage Nazaj v prihodnost? Phila Connorsa iz Neskončnega dneva? Jamesa Colea iz filma 12 opic? Lolo iz filma Teci, Lola, teci? Nea iz Matrice? Ali nemara Spider-Mana iz Novega sveta? Ne, nikogar izmed njih, temveč Wadea Wilsona (Ryan Reynolds), alias Deadpoola, ki pa se je superjunaški dejavnosti in partizanskemu imenu Deadpool odpovedal, tako da bolj ko ne vegetira v melanholiji, depresiji in poetičnem spleenu (tudi ljubljena Vanessa, ki jo igra Morena Baccarin, ga je zapustila), toda ko mu uprava, ki jo vodi orwellovski gospod Paradox (Matthew Macfadyen) in ki se spozna na čas (in njegova protislovja, no, njegove paradokse), razkrije, da se bo njegovo vesolje – s »sveto časovnico« vred – sesulo, ker ga je nekdo grdo, kaotično, fatalno vzburkal in zgrbančil. Potrebna je superjunaška intervencija, mesijanski polnočni skok v vzporedno »marvelizirano« vesolje – v objem James Logana Howletta, alias Wolverinea (Hugh Jackman), »umirajočega sveta«, časovnega kaosa, alternativnih časovnic, puščobnih, opustošenih realnosti, spremenjenih stanj, kulture slave (»I want to matter!«), utrudljivih koreografij, lucidnih sarkazmov, predvidljivih megalomanskih zarot, vedno presenetljivih kastracijskih figur, dolgočasne akcije in generične antagonistke, obritoglave telekinetične zavojevalke Cassandre (Emma Corrin), anti-Furiose, pa tudi obveznih »velikonočnih jajc«, insajderskih štosov, gegov, hitov (vsi niso nujni za zgodbo), popkulturnih referenc (da bo kaka Deadpoolova multivesoljska verzija dahnila, »Identificiram se kot feministka,« je neizbežno), samoparodij in kakopak cameos, ki bi skoraj morali vključevati »konzervirani« smeh.

  • Kamalamanija

    Kamala Harris je na antitrumpovski strani povzročila brezmejno evforijo, pravo ekstazo – kamalamanijo. Volivci in volivke so ji takoj po Bidnovem sporočilu, da odstopa od predsedniške kandidature, donirali 100 milijonov dolarjev (doslej že več kot 350 milijonov), Melinda Gates ji je donirala 52 milijonov, belke – White Women for Harris – so jo podprle z najmnožičnejšim zoomom v zgodovini (sodelovalo je več kot 200 tisoč žensk, ki se kar niso in niso hotele odlogirati, ker niso hotele zamuditi niti besede), za njeno kampanjo se je tako rekoč čez noč prijavilo 170 tisoč prostovoljcev, Taylor Swift in Beyoncé sta napovedali, da bosta njej v podporo priredili orjaški, masivni all-star koncert, Charli XCX, ki je letošnje poletje obnorela z albumom Brat, klubsko, stroboskopsko himno ženski joie de vivre, jo je razglasila za ultimativno brat, kombinacijo skuliranosti, ambicioznosti, agresivnosti, žurerskosti, hedonizma, nedotakljivosti in presenetljivosti. Kamalini videi, ki jih poganjajo štikli s tega albuma (360, Sympathy Is a Knife, I Might Say Something Stupid ipd.) in ki obsedajo TikTok, Instagram in X, so popolni antitrumpizem. In za božjastne napade, ki jih povzročajo trumpovcem, se ne opravičujejo.

  • Marcel Štefančič jr.

    2. 8. 2024  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Film

    Jagenjčki niso obmolknili

    Jagenjčki niso obmolknili: Zbiralec duš, ki ga je posnel Osgood Perkins, sin Anthonyja Perkinsa (Psiho), je reimaginacija Demmejeve multioskarjevske psihoklasike Ko jagenjčki obmolknejo, zato pričakujte psihopata, ki bo presegel Buffalo Billa in Hannibala Lecterja, in FBI-jevo agentko, ki jo bodo obsedale še mučnejše, še morbidnejše otroške travme. Serijski morilec – skrivnosten, grotesken, grizlijevski, stephenkingovski – tokrat sam neposredno ne ubije nikogar, temveč le zgledne primestne očete, slavilce družinskih vrednot, prisili, da zverinsko pobijejo svoje najbližje, svoje žene in otroke (v vsaki družini je vsaj eno dekle), potem pa še sebe. Stvarnik tega karnevalskega body horrorja, oregonski Zodiak, pusti le podpis – Longlegs. In to je v zadnjih letih in desetletjih ponovil desetkrat. Carter (Blair Underwood), regionalni FBI-jevec št. 1, tam nekje v devetdesetih letih, v času Clintonove vlade, preiskavo prepusti agentki Lee Harker (Maika Monroe), sicer začetnici, ki pa ima tako travmatičen, zasran, neodrešen odnos z mamo (Alicia Witt) in obenem tak nos za psihopatologijo vsakdanjega življenja, da je kot ustvarjena za simuliranje Clarice Starling.

  • Kamala! / Zakaj bodo demokrati pometli s Trumpom

    Kako so se republikanci nategnili! Kako so brcnili v temo! Kako so skočili v prazen bazen! Prejšnji teden so imeli namreč predvolilno konvencijo, na kateri so besno, bučno, na vse pretege, pompozno udrihali po predsedniku Joeju Bidnu – razbijali so ga, žgali po njem, ga smešili. Kar sijali so. Ja, vse so dali od sebe. In iz sebe. Kot da gre za življenje in smrt. Kot da jutri ne obstaja. Kot da je zdajle trenutek, ko je treba poravnati vse račune. Izrekli so vse, kar jim je ležalo na duši. Pokurili so vse najboljše slogane, vse najboljše replike, vse najboljše vzklike. Porabili so vse zaloge energije, ves adrenalin, vso evforijo. Sovraštvo do Bidna so prelevili v spektakel, v katerega so vložili ves svoj piarovski know-how, ves svoj telenovelistični potencial, vso svojo dramsko napetost, vso svojo retorično elektriko.

  • Marcel Štefančič jr.

    26. 7. 2024  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Film

    V Twisterju 2 so tornadi še hujši – podnebne spremembe so jih radikalizirale

    Twister je bil Žrelo, le da Helen Hunt in Bill Paxton – kapitana Ahaba – nista preganjala velikanskega, strašanskega, morilskega morskega psa, temveč velikanske, strašanske, morilske tornade, tudi ultimativnega, tistega z oznako F5. V dvestomilijonskem Twisterju 2, ki ga je posnel Lee Isaac Chung, avtor oskarjevskega nominiranca Minarija, so tornadi še hujši, še večji, še silnejši, še srhljivejši, še osupljivejši, še nezadržnejši, še kinetičnejši, še destruktivnejši – podnebne spremembe so jih v vseh teh letih opolnomočile, radikalizirale, ekstremizirale in pomnožile, napredovala pa je tudi tehnologija specialnih efektov. Kapitana Ahaba sta zdaj Kate (Daisy Edgar-Jones), stravmatizirana znanstvenica, ki ji je huronski, besni tornado pred petimi leti požrl prijatelje, lovce na tornade, in Tyler (Glen Powell), »kavbojski znanstvenik«, adrenalinski vplivnež (»If you feel it, chase it!«), ki v Oklahomo, na prizorišče velikega pregona, pripelje konvoj ekshibicionističnih topgunskih lovcev na senzacije, klike in všečke ( ja, res jih čaka rodeo, okej, »tornadeo«!), alias »hribovcev z YouTube kanali«, Kate skuša s posebnim sledilnim sistemom »ubiti tornado«, katastrofa postane torišče romance (in romantične komedije), tornadi neusmiljeno pustošijo zapuščene, pozabljene, razlaščene ruralne kraje (in žrejo spletne klovne), toda v njih ni mogoče videti le metafore morskega psa, temveč tudi metaforo neoliberalnih politik, ki so ameriški heartland deindustrializirale, delovna mesta pa preselile v cenejši – »gospodarstvu prijaznejši« – tretji svet, tako da so ljudi prepustile prekarnosti, socialni smrti, opustošenju ter obsedenosti z orožjem in Bogom. Zakaj bi kdo gradil tovarne na poti tornadov? Toda: neoliberalne politike so pot tornadov!

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 7. 2024  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Film

    I Am: Celine Dion

    »Moj glas je bil dirigent mojega življenja,« pravi Celine Dion, ki ne more več peti – SPS (Stiff Person Syndrome), zelo redka avtoimunska nevrološka bolezen, ji hromi glas ter ji preprečuje, da bi zvenela kot nekoč. Že leta je čutila, da nekaj ni v redu, da je glas, njen sloviti mezzosopran, tu in tam ne uboga, da z njim ne more več tja, kamor hoče, da se noče več stegniti čez tri oktave, a vedno znova je znala zblefirati. Hlinila je kašelj ali teatralično stresala mikrofon. In nihče ni ničesar opazil – razen nje. Malce spominja na Michaela J. Foxa, ki se je prelevil v pravega mojstra prikrivanja svoje nevrološke bolezni – skrivanje Parkinsonove bolezni je prelevil v igralski slog.

  • Ameriški Jezus

    Kaj je s temi ameriškimi atentatorji? Demokrate – Johna F. Kennedyja, Roberta Kennedyja, Martina Luthra Kinga – vedno smrtno zadenejo, republikance – Geralda Forda, Ronalda Reagana, Donalda Trumpa – pa vedno le ranijo ali zgrešijo. A ni ga čez atentat, ki spodleti. Ni boljše reklame. Ni boljšega političnega marketinga. Atentat, ki spodleti, je darilo. Če ga ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. Vprašajte Trumpa.

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 7. 2024  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Film

    Lažno lažno izkrcanje na Luni

    Pelji me na Luno nas skuša navdati z nostalgijo po seriji Oglaševalci, Mad Men, le da obrne spol, tako da glavni ni kak Don Draper, temveč Kelly Jones (Scarlett Johansson), mad girl, ki obvlada vse trike oglaševanja, manipuliranja, blefiranja, fejkanja in množične psihologije. Ravno pravšnja, si reče Nixonova administracija, ki jo – prek arogantnega agenta Cie (Woody Harrelson) – najame, da bi Američane navdušila za Naso, ki je sredi vesoljske dirke s Sovjetsko zvezo in tik pred lansiranjem Apolla 11. Kelly takoj pokaže svoj razkošen talent: najame igralce, ki igrajo inženirje Nase, astronavte – prve, ki naj bi stopili na Luno – pa komodificira, fetišizira, glamurizira, menekenizira, komercializira. Ni vseeno, kakšno uro nosijo in kakšen avto vozijo, za izkrcanje na Luni pa hoče, da poteka v neposrednem prenosu. Coleu Davisu (Channing Tatum), direktorju lansiranja, ki noče, da bi se Nasa prelevila v oglaševalski pano, se to zdi nesprejemljivo, zato hoče, da jo naženejo, a še preden rečete 9 … 8 … 7 … 6 … 5, se že vnameta. In kaj, če se kaj zalomi, če torej izkrcanje spodleti – in to v neposrednem prenosu, ki ga bo gledal ves svet, s Sovjeti vred? Groza – a na Luni se je treba izkrcati. Američani ne smejo zaspati pod komunistično Luno! In ker je vesoljska tekma tudi ideološka, HollyWoody zapove: izkrcanje na Luni vnaprej posnemimo! Skrivaj. V studiu. Za vsak primer. Na zalogo. Vprašanje je le, kdo bo povozil koga – film realnost ali realnost film?