Sledi prihodnosti

Zgodovina ima v sebi vedno več prihodnosti, kot smo si pripravljeni priznati. Zato ni nikoli pravih, čistih začetkov. Vojne, revolucije, veliki pretresi in spremembe se ne začnejo na kak določen dan, ampak se v njih znajdemo, nenadoma smo že tam, presenečeni, ujeti v dogajanje, ujeti v svoja mala razmerja in igre velikih, v zmešnjavo resnice, laži, strahov, tistega, kar bi radi, tistega, česar nikoli ni bilo, vsak v svojem pogledu, vsak v svojem svetu. Še pravkar je šlo za neko dogajanje tam daleč. Že ta hip smo del njega.

Spodnja Štajerska je nemška!

»Pokrajinski svetnik (Gaurat) Franz Steindl, ki je bil z odlokom z dne 10. maja t. l. postavljen za voditelja z istim odlokom ustanovljene politične organizacije nemškega narodnega socializma na slovenskem Štajerskem (Steierischer Heimatbund), je izjavil, da je od Führerja Hitlerja dobil povelje: ‘Machen Sie mir dieses Land wieder Deutsch!’ (Napravite mi to deželo zopet nemško!) Isti Franz Steindl je na proslavi, ki jo je priredil Schwäbischer Kulturbund v Mariboru v dvorani Union, izjavil, da bo najlepša ura njegovega življenja takrat, ko bo Gauleiter lahko stopil pred Führerja in mu javil: ‘Moj vodja! Nekoč ste mi naročili, naj Spodnjo Štajersko napravim nemško. – Spodnja Štajerska je nemška.’«

Osvobodilna fronta slovenskega naroda

»Razpoloženje množic in splošen odnos političnih sil sta tukaj dejansko takšna, da ti srce prekipeva od zadovoljstva. Mislim, da ni nikjer v Jugoslaviji tako ugodno kot pri nas (razen v Črni gori), po oblikah borbe sploh ne vem za podoben primer. Kar sem Ti iz Zagreba sporočil, ne samo da ni bilo pretirano, ampak le bleda slika dejanskega stanja. Iskreno povedano, nikoli v svojem življenju nisem mislil, da so Slovenci sposobni se tako boriti.« Tako je Edvard Kardelj po vrnitvi v Slovenijo spomladi 1942 v pismu Titu navdušeno opisal takratne slovenske politične razmere. V času od njegovega odhoda v Srbijo poleti 1941 pa do vrnitve v Ljubljano marca 1942 so se na slovenskem političnem prizorišču zgodili naravnost tektonski premiki. Tako rekoč iz nič je pred vojno marginalni stranki, sekti po besedah Borisa Kidriča, v nekaj mesecih uspelo s pozivom k takojšnjemu oboroženemu uporu proti okupatorju in s pobudo za ustanovitev OF, ko je po besedah člana političnega vodstva SLS Rudolfa Smersuja »vse drvelo za njimi«, zgraditi množično organizacijo, ki je postala pomemben dejavnik na slovenskem političnem prizorišču.

Na strani sil osi

»Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi. (…) Ljuba žena in Ti, nad vse draga mi Zlatica, Odpustita mi. Udarec je prehud, omagal sem pod njim. Črno izdajstvo Hrvatov me je potrlo in strlo. Kako lepo in srečno smo živeli v Jugoslaviji skupaj! Rastla je naša moč in veljava, večal se je naš politični ugled in naša kultura. Tudi gospodarsko smo polagoma sicer, stalno napredovali. Sedaj pa naenkrat tak nepopisen polom! In po izdajstvu! Genij Slovanstva še živi in trdno vero imam, da tega izdajstva ne bo pustil nekaznovanega. Moja visoka starost pa mi ne daje upanja, da se tega dočakam. Zato se strnem z vesoljstvom, čegar neizrekljivo mal delec sem.« Tako je devetdesetletni Ivan Hribar, znameniti liberalni politik, zapisal v poslovilnem pismu ženi in hčerki ter nato, zavit v jugoslovansko zastavo, skočil v Ljubljanico. Za ta korak se je odločil, ko je bila 18. aprila 1941 objavljena novica o podpisu akta o kapitulaciji jugoslovanske kraljeve vojske.

Velike bitke

Na celotnem slovenskem nacionalnem ozemlju je od nastanka prvih partizanskih čet poleti 1941 do zaključnih operacij maja 1945 potekalo na stotine bojev. Od manjših lokalnih akcij in spopadov do bitk in vojaških operacij večjih razsežnosti. V sklepnih bojih so poleg slovenskih partizanskih enot in drugih enot Jugoslovanske armade sodelovale tudi zavezniške zahodne in sovjetske vojaške enote – tudi bolgarske, čeprav so zapustile bolj klavrn vojaški vtis in se jih prebivalstvo spominja predvsem zaradi ropanj in posiljevanj. Izbor bojev je ne glede na vojaški ali politični kriterij seveda vedno subjektiven, a imajo vsak zase in vsi skupaj simbolni pomen v slovenski zgodovine druge svetovne vojne. Kot seveda še marsikateri drugi.

Osebnosti upora

Sistematični organiziran vojaški upor se je v Sloveniji začel po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo. Po okupaciji so večino nemške vojske odpeljali v Vzhodno Evropo, za okupirana ozemlja naj bi skrbele predvsem policijske in različne pomožne enote. CK KPS je na dan napada na Sovjetsko zvezo, 22. junija, iz vojaške komisije CK KPS ustanovil Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet.

Slovensko nacionalno vprašanje

»V nobeni jugoslovanski deželi, pri nobenem jugoslovanskem narodu ni bilo tolikšne samozavesti, tolikšnega navdušenja nad ustvarjanjem svoje lastne države. Tega sem se zavedel šele med zasedanjem slovenskih odposlancev, ki se je začelo v Kočevju 1. oktobra 1943. Tako priprave kot sam zbor so naredile na nas dosti večji vtis kot katerokoli prejšnje srečanje. Namestitev, oskrbovanje, dekoracija dvorane – kot da bi ne tako rekoč še včeraj tam stanovali okupatorji in kakor da bi ne bili že na pohodu novi, še hujši okupatorji. Samo število udeležencev zbora – 562 iz vseh delov Slovenije – je dajalo zasedanju posebno zgodovinsko noto. Glavno vlogo pri tem sta igrala Kardelj in Kidrič. Oba sta dosegla svoj položaj zaradi zagnanosti v korist naše stvari in zaradi politične nadarjenosti: zaradi tega pa ju nihče ni koval v zvezde – za kult osebnosti tu ni bilo prostora. Navdušenje je veljalo Sloveniji – vladalo je soglasno navdušenje zaradi njene državne samostojnosti, ki so jo občutili kot zaključek narodnostnih in začetek socialnih dosežkov. Ko je Kardelj v svojem uvodnem referatu omenil, da so imeli tuji gospodarji Slovence za ’narod hlapcev’, je dvorana otrpnila od jeze, zato pa je naravnost eksplodirala v navdušenju, ko je govornik hvalil partizane in vzhičeno omenil svobodno Slovenijo.« Tako je s čustvi nabito vzdušje na zboru odposlancev slovenskega naroda doživel Milovan Đilas, ki je bil kot član delegacije osrednjega jugoslovanskega vodstva odporniškega gibanja tedaj v Sloveniji. Gre morda za najprepričljivejši opis vrhunca prizadevanj slovenskega odporniškega gibanja za uresničitev enega njegovih temeljnih ciljev, to je vzpostavitve nacionalne suverenosti na podlagi načela o pravici do narodne samoodločbe.

Lakota in pomanjkanje

Omejitve pri preskrbi civilnega prebivalstva z živili ni prinesel šele začetek vojne. Nekatere države so že med pripravami nanjo začele omejevati distribucijo osnovnih živil, saj je bil še živ spomini na 1. svetovno vojno, ko so načrtovali kratkotrajno vojskovanje in niso računali na posledice pomanjkanja osnovnih življenjskih potrebščin. Upori v zaledju so rodili tudi mit o nemški zmagi na fronti in porazu na notranji fronti. Državi, ki sta zasedli večino slovenskega ozemlja, Nemčija in Italija, sta že pred tem uvedli racionirano preskrbo oziroma možnost kupovanja zgolj osnovnih količin živil na točke. Nemčija je poznala racionirano oskrbo že dalj časa, Italija od leta 1940, vpeljali so jo tudi v državah, ki še niso bile vpletene v vojno. Za Slovence omejitve, ki so jih vpeljale okupacijske oblasti, niso bile nekaj povsem novega, saj je nadzor nad delitvijo hrane že v letu začetka vojne, letu 1939, vpeljala tudi Jugoslavija. V Dravski banovini je bil za vodenje evidence zalog, nabavo in distribucijo življenjsko pomembnih potrebščin odgovoren prehranjevalni zavod Prevod. Cene so začele rasti in že leta 1939 so bili sprejeti prvi zakonski akti o maksimiranju cen, omejevanju špekulacij in draginje. Cene na Slovenskem so tako že leto po začetku vojne, ko Jugoslavija še ni bila vključena vanjo, narasle za približno polovico. Maja 1940 sta bila uvedena dva brezmesna dneva, dva dneva v tednu, ko mesarji oziroma trgovci niso smeli prodajati mesa. Še pred koncem leta so začeli zniževati standard pri kruhu z zmanjševanjem odstotka pšenične moke in povečevanjem dovoljenega deleža koruzne moke. Prve mesece leta 1941 pa so že začeli izdajati prve živilske nakaznice, sprva za moko in testenine.

Veliko ponemčevanje

Izgnanci so bili ljudje, ki jih je okupator med drugo svetovno vojno po določenem postopku nasilno odstranil ne samo z doma, temveč tudi iz domovine. Uporabljajo se sicer še drugi izrazi: izseljenec, preseljenec, deportiranec. Po okupaciji so v nemških okupacijskih conah, ki naj bi že oktobra 1941 tudi uradno postale del nemškega rajha, skrb za rešitev »slovenskega vprašanja« v nemškem vodstvu naložili različnim uradom pod vodstvom državnega komisarja za utrjevanje nemštva Heinricha Himmlerja. Šlo je za politiko raznarodovanja, to je uničenja Slovencev kot naroda, etnocid. Ta politika je v pomembnem delu temeljila tudi na genocidu, nekateri nacistični načrti pa govorijo še o sterilizaciji več deset tisoč Slovencev. Etnocid je bil ena od petih temeljnih značilnosti nacistične in fašistične okupacije Slovenije. Druge so bile: razkosanje, aneksionizem, izrabljanje človeških sil in gmotnih dobrin za potrebe okupatorjev in nasilje, kot je to dobro opredelil Tone Ferenc v delu Nacistični raznarodovalni program in Slovenci.

Mauthausen

V italijanskih, nemških, madžarskih in ustaških taboriščih je bilo med vojno več kot 58.500 Slovencev. Od tega v nemških 21.234, italijanskih 36.200 (kar 15 tisoč na Rabu), madžarskih 688 in hrvaških okrog 400. V taboriščih je umrlo 9260 Slovencev (v nemških 7531, italijanskih 1659 in madžarskih 70). V nemških taboriščih je umrlo tudi 757 otrok in v italijanskih 192. Med taboriščnice in taboriščnike ter žrtve taborišč s slovenskega ozemlja sodi še neugotovljeno število Romov in 571 Judov iz Prekmurja, ki so jih večinoma poslali v Auschwitz-Birkenau. Od 571 jih je bilo pobitih ali jih je umrlo 387 (podatke je zbral Marjan Toš v knjigi Zgodovinski spomin na prekmurske Jude). Taborišča so preživele zaznamovala za vse življenje in danes je kljub pretresljivim pričevanjem, sugestivnim risbam, ki so jih risali pogumni jetniki, zgodovinski literaturi in umetniškim delom v resnici nepojmljivo, kaj vse so taboriščnice in taboriščniki prestali.

Iznajdljivi nemški okupator

Okupatorji so dobili pod nadzor gospodarsko zelo različne dežele. Ker je razkosanje Jugoslavije in s tem Slovenije potekalo po nemških direktivah, se je to odražalo tudi pri delitvi gospodarskih virov. Na slovenskih tleh so si Nemci z Gorenjsko (z Mežiško kotlino kot delom Koroške) in Štajersko pridržali industrijsko najbolj razvita ozemlja, več kot 70 odstotkov predvojnih industrijskih zmogljivosti Dravske banovine. Na tem območju je bila že pred vojno dosežena najvišja stopnja elektrifikacije, ideje o širjenju elektrarn na Dravi pa niso bile nove. Rudna bogastva zasavskih revirjev so bila za Nemce več kot dobrodošla, s postavitvijo meje južno od Save (in ne po reki kot najbolj očitni geografski ločnici) pa so prišle pod nadzor Nemcev tudi na te kraje vezane prometne povezave. Kmetijstvo je bilo pred vojno zaradi cenejših izdelkov iz južnih delov Jugoslavije slabše razvito, toda k avtarkično usmerjeni nemški kmetijski politiki bi lahko dodal svoje predvsem štajerski predel. Manj ugodna je bila razmejitev za Italijo, saj razen Ljubljane, ki je bila močno upravno in kulturno središče, ni dobila pomembnejših industrijskih krajev; na njenem ozemlju je ostala le dobra četrtina industrijskih zmogljivosti Dravske banovine. Številni manjši obrati so bili povezani z izkoriščanjem lesa kot največjega bogastva v Ljubljanski pokrajini. Tudi agrarno gospodarstvo je bilo zaostalo, razdrobljenost kmetijskih površin ni omogočala ustvarjanja presežkov proizvodov za oskrbo prebivalstva na italijanskem okupacijskem območju, zlasti ker se je v Ljubljano priselilo veliko izobražencev, ki so prebegnili z ozemlja, dodeljenega Nemčiji. To je le še povečevalo neskladje med številom zaposlenih v primarnih in sekundarnih ter tistimi v upravnih in storitvenih dejavnostih. Madžarski priključeni del Prekmurja je premogel le dva odstotka industrijskih zmogljivosti na razdeljenem slovenskem ozemlju, velika večina prebivalstva pa se je preživljala s kmetijstvom.

Zgodba o partizanski liri

Med drugo svetovno vojno so na slovenskem ozemlju uporabljali različne valute: italijanske lire, nemške marke (reichsmarke), madžarske pengöje. Vsi trije okupatorji so tudi uvedli svoj bančni, hranilniški in zavarovalni sistem. Ker je bila po kapitulaciji Italije za t. i. Ljubljansko pokrajino formalno še vedno pristojna Banca d’Italia, ki pa ni nakazovala gotovine, so kot nadomestek uvedli nakaznice, vezane na dobroimetje pri Banci d’Italia (t. i. Rupnikove lire).

Ko so muze obmolknile

Od antičnih časov velja izrek »Inter arma silent Musae«, tj. Ko orožje govori, muze molče. A se je v zgodovini izkazalo, da nikoli ni čisto tako. Z mislijo na antične čase se je poigral tudi arhitekt Jože Plečnik, ko so ga študentje obvestili, da so v Ljubljani Italijani. Plečnik naj bi jim bil povsem mirno odvrnil: »Tudi Rimljani so bili!«

Führer mi je naročil …

Ko je 13. julija 1941 na Jesenice pripeljal vlak s 415 koroškimi in salzburškimi učitelji in učiteljicami, se jim je načelnik civilne uprave zahvalil za prihod in dejal: »Führer mi je naročil, (…), naj naredim zopet nemško deželo iz tega ozemlja, ki je bilo nekoč nemško in so ga oropali nemškega jezika duhovniki, šola in slovenska narodna društva.«

Skriti junaki vojne

Zdravnice in zdravniki, študentke in študenti medicine in sanitetno osebje so med vojno doživljali zelo različne usode in skoraj vsaka bi si zaslužila literarni opis ali filmsko upodobitev. Od partizanskih zdravnic sta širši javnosti verjetno še vedno znani dr. Franja Bojc, ki je vodila najbolj znano bolnišnico Franja, in dr. Pavla Jerina Lah, ki je vodila bolnišnico Pavlo, pa tudi dr. Božena Ravnihar in Zoja Konjajev, ki je v partizane odšla še kot študentka medicine.

Zadnja bitka

»Več milijonov ljudi si je vsako novo leto voščilo konec te preklete svetovne morije in strastno pričakovalo mir. Vendar se vojna nikakor ni hotela končati. V prvi svetovni vojni so ljudje po vstopu Združenih držav Amerike v vojno 1917. leta slutili, da njen konec ne more biti več daleč, pa so vendar morali čakati nanj še leto dni. Druga svetovna vojna pa je z vstopom ZDA v vojno šele dobila pravi svetovni značaj,« je nekoč zapisal eden vodilnih raziskovalcev druge svetovne vojne na Slovenskem, dr. Tone Ferenc.