Grega Repovž

14. 10. 2022  |  Mladina 41  |  Uvodnik

Bojkot referendumov?

Zdaj kaže, da bo Slovenija doživela v tem letu parlamentarne volitve, dva kroga predsedniških volitev, dva kroga lokalnih volitev – in še eno referendumsko nedeljo, ki naj bi se zgodila med obema krogoma lokalnih volitev. Že brez referendumske nedelje gre za enormno količino volilnih nedelj.

»S tistimi, ki bi delovali zunaj ustavnih okvirov, ne bi sodeloval«

Preden je šel Milan Brglez v politiko, je bil profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, proučeval in poučeval je mednarodne odnose ter bil tudi kritik ameriške prevlade, v svetu in tudi v Natu. Nato je odšel v politiko, se zaradi vprašanja človekovih pravic sprl z Mirom Cerarjem, prestopil v SD, zdaj pa kandidira za predsednika države. Brglez je v svojih izjavah zadržan, profesorski, včasih dolgočasen, tehten in skratka popolnoma drugačen od »instagram politike«, ki je zadnjih deset let predsedovala Sloveniji. Kakšen bi bil Brglez kot predsednik, je težko napovedati, kot predsednik državnega zbora pa se je striktno držal ustavnih zavez. A da bi Brglez uspel, mora najprej premagati Natašo Pirc Musar in se potem v drugem krogu najverjetneje spopasti z Anžetom Logarjem. Nataša Pirc Musar je pravnica, Milan Brglez je politik in profesor mednarodnega prava, Nataša Pirc Musar igra bovling, Milana Brgleza pa bolj zanima šah.

Ruska ruleta

Slabo načrtovana ruska agresija nad Ukrajino, ki jo je Putin pod pretvezo »specialne vojaške operacije« začel pred dobrega pol leta, je v tem času mutirala v pravo vojno, kar je bila v resnici od vsega začetka. Putin je z njo poteptal elementarna načela mednarodnega prava, ki članicam mednarodne skupnosti, tudi Rusiji, zagotavljajo njihovo suverenost in neodvisnost, s sproženjem te vojne pa ustvaril največjo varnostno krizo v Evropi po drugi svetovni vojni. Poleg tega njegovo bombardiranje ukrajinskih mest, tako kot v preteklosti srbsko obstreljevanje Sarajeva, ter brezvestno in zločinsko ravnanje ruskih vojakov s civilnim prebivalstvom zagotovo pomenita najhujše vojne zločine po mednarodnem pravu. Ugledni ameriško-srbski ekonomist Branko Milanović si je ob tem, enako pa to velja vsaj za ameriško agresijo v Iraku, upravičeno zastavil vprašanje, »ali Organizacija združenih narodov sploh še obstaja«.

Ustvarjanje lažne civilne družbe

»Ljudje smo ves čas izpostavljeni radioaktivnemu sevanju in tudi mi sevamo. To je naravni pojav. Radioaktivna je zato tudi marsikatera hrana. Na primer banane.« To je ena od objav portala jedrska.si na družbenem omrežju Twitter, pospremljena s fotografijo kupa banan, ki padajo iz kombija, in pripisom »Radioaktivno izlitje«. Portal jedrska. si se je pojavil nedavno, na videz gre za civilno pobudo. A dejansko je le eden od kanalov, po katerem državne energetske družbe, zlasti Gen energija, poskušajo popularizirati jedrsko energijo in tlakovati pot naklonjenosti javnosti gradnji drugega bloka krške elektrarne, JEK2.

Strah pred »teorijo spola«

Vse od sedemdesetih v Združenih državah Amerike potekajo tako imenovani pohodi za življenje, organizatorji katerih ne skrivajo želje, da bi ali povsem prepovedali pravico do abortusa ali pa ga vsaj kar se da omejili. Z odločitvijo ameriškega vrhovnega sodišča v zadevi Roe proti Wade, ki ameriškim zveznim državam omogoča, da same določajo zakonodajo na področju reproduktivnih pravic žensk, so se njihove želje uresničile, s podobnimi prizadevanji pa neokonservativna gibanja že več let vstopajo tudi na evropska tla, ob čemer Slovenija ni nobena izjema. Z leti se je gibanje proti abortusu uspešno spojilo z gibanjem proti pravicam LGBTIQ+ oseb in svoje zatočišče našlo v nasprotovanju tako imenovani teoriji spola, ki naj bi domnevno poskušala zamajati temelje tradicionalne družine. A za kaj sploh v resnici gre?

Policija »pobira« nezaželene tujce po avtobusih in vlakih

V zadnjem času se na spletu, predvsem na družabnih omrežjih, pojavljajo posnetki policistov, ki na sredstvih javnega prevoza prestrezajo manjše ali večje skupine tujcev, jih potem z avtobusov ali vlakov odstranijo, popišejo in odpeljejo neznano kam. Posnetki niso lepi, kažejo policiste s psi, odrezavo izrekanje ukazov, postrojitve tujcev v vrste, posedanje ob rob ceste, popisovanje ... Še nedavno je bilo takšno ravnanje policije nekaj vsakdanjega, a vlada Roberta Goloba je vendarle obljubila prelom s takšnimi in podobnimi praksami, ki jih je policija vzpostavila predvsem v zadnjih dveh letih. Obljubljeno je bilo tudi spoštovanje človekovega dostojanstva in temeljnih pravic azilnega prava.

Propagandna oddaja generalnega vodstva RTV Slovenija

Kakšen problem ima Janez Janša z mediji? Da jih res razume v najslabšem boljševističnem pomenu – pač kot propagandno sredstvo politike. In zato proizvaja točno take medije. Demokracija bi bila lahko čisto spodoben konservativen tednik – pa ni, ker jo Janša razume kot propagandno pest SDS. In tako je tudi videti tako, kot je včasih izgledala revija Komunist, ki je niso brali niti najbolj verni komunisti. V nasprotju z Janšo in SDS so komunisti hitreje dojeli, da politično usmerjanje medijev ne deluje. Da pač mediji delujejo drugače in da javnost deluje drugače – in da pretežni del javnosti vedno takoj dojame, da ga nekdo poskuša nategniti.

Nič kaj nedolžno sekstanje

Danes je splet za večino otrok in mladostnikov okolje, kjer pridejo prvič v stik s spolnostjo. In čeprav jim je z njim spolno izražanje po svoje olajšano, je ravno zaradi vloge, ki jo v spolnosti mladih igrajo družabna omrežja, izmenjevanje intimnih fotografij dejanje, ki lahko ima precej neprijetnih posledic. Vsak je že slišal, da fotografije, ko enkrat pridejo na splet, tam tudi ostanejo. Kljub tveganju sta spletna spolnost in sekstanje postala redni in popolnoma normalni mladostniški praksi, ki pa lahko zaradi pomanjkljive izobraženosti staršev in otrok o spletni varnosti hitro prerasteta v zlorabo.

Vlado Miheljak

14. 10. 2022  |  Mladina 41  |  Dva leva

Želite Janšo za predsednika? Volite Logarja!

Uf, kako zavidam Avstrijcem. Gredo na volitve in že v prvem krogu za drugi šestletni predsedniški mandat izvolijo široko sprejemljivega, ekološko osveščenega socialnoliberalnega kandidata Van der Bellna, ki mu nihče od naših kandidatk, kandidatov ne seže do kolen. A izbirali bomo točno med temi, ki se gnetejo med koleni in gležnji avstrijskega predsednika. In to je deprimirajoče. Tudi sam, kot politični voajer z dolgim stažem, sem precej negotov. Koga, če sploh koga voliti. A hkrati vem, če ne greš volit, daš svoj glas tistemu, ki ga najmanj želiš, ki se ti zdi najmanj primeren.

Primer umrle 10-letne kurdske deklice

Devetega decembra lani ob 20.11 je policija prejela klic občana, da poskuša obmejno slovensko-hrvaško reko Dragonjo preplavati skupina tujcev. Ko so tja prispeli primorski policisti, so na slovenski strani reke našli dve mladoletni osebi, na sredini reke pa žensko, ki se je oklepala drevesa. Policisti in reševalci so jo rešili iz reke in povlekli na (slovenski) breg. Turške državljane (po narodnosti pripadnike preganjane manjšine Kurdov), 47-letno mamo ter tudi 16 in 5 let stara otroka, ki jima je uspelo prečkati reko, so malo pred polnočjo slovenski policisti na mejnem prehodu Sečovlje predali v roke hrvaške policije, ki je sicer že prijela tretjega, tudi mladoletnega člana družine, še preden bi poskusil prečkati mejo. Šele hrvaška policija je več ur za tem z družino, ki je želela zaprositi za azil, opravila razgovor, v katerem je mama lahko povedala, da je s seboj imela še eno, 10-letno deklico, ki jo je odnesla voda. Iskalna akcija se je tako začela več ur kasneje, kot bi se lahko, končala pa se je šele po dveh dneh, ko so deklico našli mrtvo 300 metrov nizvodno.

Primc poskuša še s četrtim referendumom, a tokrat mu ne more uspeti

V politiki odločajo številke. Tisti, ki mu uspe prepričati več volivcev, zmaga, oni drugi, ki ima manjšo podporo, pa je poražen. V resnici je zelo preprosto. Na državnozborskih volitvah je Gibanje Svoboda podprlo 410.769 volivcev, SDS je zbrala 130 tisoč glasov manj. Vendar je mogoče s številkami manipulirati. Stranka NSi se je takoj po volitvah hvalila, da je bila uspešna, ker je dobila enega poslanca več kot na prejšnjih volitvah. To drži, a hkrati je v relativnem smislu zbrala manj glasov kot leta 2018.

»Obtoževanje je napačna pot«

Zgodba z zamenjavo pacientov v bolnišnici Celje se je odvila po že neštetokrat videnem vzorcu: prizadeti bolniki, ogorčeni svojci, ogorčena javnost, ogorčen minister, ki terja glave odgovornih. Zdravnik Andrej Robida, upokojeni otroški kardiolog in strokovnjak za varnost v zdravstvu, ta vzorec imenuje kultura strahu, edina posledica je, da zastrašeno zdravstveno osebje še skrbneje prikriva svoje spodrsljaje.

»RTV Slovenija vodijo ljudje, ki sovražijo zaposlene«

Stavkajoči zaposleni na RTV Slovenija so se ob dveh priložnostih odločili za neverjetno solidarno dejanje. Prvič 23. avgusta ob koncu TV Dnevnika, ko so s simbolično akcijo, mirnim protestom v studiu, hoteli opozoriti na pritiske direktorja TV Slovenija Uroša Urbanije, sicer nekdanjega piarovca Janševe vlade, na TV-voditelja Sašo Krajnca in urednico Vesno Pfeiffer, in nato spet 5. septembra ob koncu Slovenske kronike, ko so se v studiu pridružili TV-voditeljici Jasmini Jamnik in tako opozorili na nemogoče delovne razmere v informativnem programu. Nestrinjanje s politično nastavljenim vodstvom RTV Slovenija so v času stavke sporočili mirno in dostojno – a so bili kljub temu spet deležni nemogočih pritiskov. Vodstvo RTV Slovenija je prejšnji teden 38 zaposlenim izdalo opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja.

Po Ruplu odhaja tudi Vaupotič?

V torek je s položaja odstopil Dimitrij Rupel, direktor Javne agencije RS za knjigo (JAK). Leta 2021 je bil na ta položaj imenovan brez ustreznih kompetenc, njegov mandat pa si bomo zapomnili predvsem po katastrofalno vodenem projektu gostovanja Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu, ki nas čaka leta 2023. Ruplova predhodnica Renata Zamida je za ta projekt dobesedno živela. A morala je oditi, saj Frankfurta ni želela podrediti spregi politike Vaska Simonitija in poslovnih apetitov založnika Mitje Čandra.

N'toko

14. 10. 2022  |  Mladina 41  |  Žive meje

Koga ogroža Tomaž Mastnak?

Prejšnji teden je po tihem in brez velikega pompa ugasnila dolgoletna kolumna Tomaža Mastnaka v Dnevniku. Pod še eno njegovo ostro polemiko proti mainstream narativi o podnebnih ukrepih in vojni v Ukrajini nas je pričakalo kratko obvestilo uredništva, da »zaključujemo sodelovanje z dr. Mastnakom, saj želimo k sodelovanju pritegniti nove avtorje«. In to je bilo to. Poleg par komentarjev na družbenih omrežjih ob odhodu popularnega pisca ni bilo slišati burnih odzivov, kakršnim smo bili priča ob ukinitvi Studia City in drugih napadih na nezaželene medijske osebnosti. Še več, številni zagovorniki »svobodnega novinarstva« so odhod kolumnista celo pozdravili. Dovolj so imeli njegovega »izkrivljanja dejstev« in »putinovske propagande«. Mastnak je postal redek primer pisca, čigar odhoda niso zahtevali janšistični strankarski aparatčiki, ampak ga je izrinila kar liberalna civilna družba.

O dolžnosti predsednika republike, da podpiše posamezni zakon

Predsedniški kandidat SD in Svobode dr. Milan Brglez je v preteklih dneh večkrat ponudil v razmislek možnost, da bi funkcijo predsednika republike okrepili z »ustavnim vetom«. S tem je imel v mislih položaj, ko se predsednik, ki podpisuje zakone, sprejete v državnem zboru, znajde v moralni dilemi, saj zakona ne more podpisati, ker po njegovem mnenju krši ustavna načela ali pa človekove pravice.

Vrata Evrope

Ko so Leninovi boljševiki leta 1917 izvedli revolucijo, so revolucijo takoj izvedli tudi Ukrajinci – razglasili so Ukrajinsko ljudsko republiko, samostojno državo, ki naj bi bila v federativni zvezi z Rusijo. Toda že januarja 1918 so razglasili tudi popolno neodvisnost Ukrajine. »Ukrajinska ljudska republika postaja neodvisna, svobodna in suverena država ukrajinskega ljudstva, ki ni podrejena nikomur,« se je glasilo besedilo. Boljševiki, zelo odvisni od ukrajinskega premoga in žita, so ponoreli in pritiskali, a sta Ukrajincem na pomoč priskočili avstrijska in nemška vojska – v zameno za žito.