Grega Repovž

21. 5. 2021  |  Mladina 20  |  Uvodnik

Pismo trem poslancem

Pretekle štiri tedne smo v novinarski maniri Mladinine rubrike Kdo je kdaj, ki je zbirka drobnih resničnih zgodb o posamezniku, klicali po Sloveniji znance, sosede in sorodnike osmih poslancev DeSUS in SMC. Hoteli smo izvedeti, ali ti ljudje dejansko verjamejo in intimno podpirajo to, kar počne vlada Janeza Janše, ali so res le preračunljivci, ki hočejo zgolj do konca mandata dobivati poslansko plačo (kar jim javnost vseeno očita malce preveč počez), ali pa gre za ljudi, ki so se v neki točki ujeli v splet okoliščin in zdaj sedijo na vlaku, s katerim se resda peljejo v popolnoma drugo smer od načrtovane, pa vendar upajo, da bodo na končni postaji lahko presedli na drug vlak in se sicer po daljši poti odpeljali – nazaj domov in bo te more, v kateri so zdaj, konec.

Napad na POP TV

Gledalci informativnih programov POP TV ali Kanala A lahko v zadnjem obdobju zaznavajo subtilne spremembe. Prispevki o politiki so po novem malce krajši in predvajani, če je to le mogoče, malce pozneje. Značilni poptevejevski ljudsko-šankovski vložki so že preteklost. Gregor Trebušak, voditelj oddaje Svet na Kanalu A, in pa na primer Jani Muhič, voditelj oddaje 24 ur, ne komentirata več prispevkov in tudi novinarji so za kakšno stopinjo hladnejši in celo bolj bledi. »Politične novice so že kakšno leto dni v ozadju. Novinarji pa smo bili opozorjeni, da ne smemo izražati svojega mnenja, kar vključuje recimo tudi, da ne smemo sklepati iz dejstev,« nam je dejal eden od njih.

»Če premier stavi, da ne zmoremo ponoviti leta 2005, potem usodno podcenjuje sindikate«

Najprej so prišli po nevladnike in kulturnike, nato po medije – kmalu so prišli na vrsto delavci. Aktualna vlada že več mesecev ignorira pripombe delavskih združenj glede ključnih predpisov na področju gospodarstva in sociale; naveličani farse so sindikati nedavno zapustili ekonomsko-socialni svet, prek katerega naj bi tekel socialni dialog. Janez Janša nikoli ni prav dobro skrival simbioze z vplivnimi in bogatimi interesnimi skupinami, še manj se je trudil prikrivati svoj prezir do delavcev in njihovih predstavnikov. Zgodovina napetosti sega že v čas njegove prve vlade, v leto 2005, ko so trume proletarcev s protestnim pohodom skozi zasneženo Ljubljano demonstrirale svojo moč in Janšo prisilile, da je odstopil od katastrofalne zamisli o uvedbi enotne davčne stopnje. Jakob Počivavšek, predsednik Pergama, druge najmočnejše sindikalne centrale v državi, se je tedaj pohoda udeležil kot mlad pravnik v organizaciji, ki jo danes vodi. Danes kot eden ključnih predstavnikov delavskega gibanja oblasti sporoča: Dovolj je!

V službi politike ali javnosti

Vrabec Anarhist, ki ga izdaja Društvo slovenskih pisateljev, je internetni portal za književnost, spletna revija, duhovito poimenovana po neukrotljivem ptiču iz Cankarjeve knjige Hiša Marije Pomočnice. Na portalu redno objavljajo novice o literarnem dogajanju, literarne prispevke, tudi družbene impresije in podobno. Med drugimi na njem svoje pesmi objavlja pesnik in profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Boris A. Novak, eden izmed najprepoznavnejših glasov kolesarskega gibanja.

Naša igra, naš molk, naša slepota

Na poti v Evropsko unijo obstajata dva zidova, ki ju je s svojim denarjem ali dejanji ta postavila sama. Prvi je v Turčiji in tega Evropska unija plačuje z milijardami evrov ter molkom, torej tiho podporo diktatorju Recepu Erdoganu in njegovi politiki – v zameno pa slednji zadržuje begunce v taboriščih. Kakšne so metode, ki jih uporablja Erdogan pri odvračanju beguncev, da bi nadaljevali pot proti Evropski uniji ali bi to sploh hoteli, lahko le slutimo. A Erdoganov zid je prepusten, vsak dan ga peščici beguncev uspe obiti. Zato je nastalo tudi drugo sito, ki stoji na višji meji Evropske unije, zanj pa sta neformalno odgovorni Slovenija in Hrvaška, ki izigravajoč lastno in evropsko humanitarno zakonodajo skrbita, da migranti ne morejo vstopiti v unijo. Podobno neformalno je v to igro vključena tudi obubožana Bosna in Hercegovina. Tako ni le zdaj. Ta igra se je začela že za časa premiera Mira Cerarja.

Kaj pa zdaj, ko beguncev ni več?

Desetega maja je na slovensko-hrvaško mejo prispelo 21 tujih policistov od predvidenih 150, ki bodo slovenskim policistom in vojakom v pomoč v boju z migracijami. Na pomoč jih je poklical notranji minister Aleš Hojs, ker vlada v državnem zboru ni dobila dvotretjinske podpore za dodelitev policijskih pooblastil vojski in pošiljanje še več vojakov na mejo. Policija, pravi minister, sama ne zmore več v zadovoljivem obsegu varovati meje pred begunci, migranti, bodočimi prosilci za azil … Medtem azilni dom zapira izpostave, ker so prostori teh vedno bolj prazni.

Zastave sramu

Vse, ampak res vse je narobe s potezo, ki si jo je privoščila slovenska vlada. Zastave Izraela, ki so jih v znak podpore tej državi, v resnici pa gre za podporo ekstremistični politiki, obesili na stavbo slovenske vlade in sosednjo palačo, kažejo, da Slovenija kot država neposredno podpira državo Izrael, ki že desetletja sistematično krši mednarodno pravo, mirovne sporazume, resolucije Združenih narodov in v imenu boja zoper Arabce, Palestince, muslimane, v imenu permanentne vojne, ki jo spodbuja tudi sama, tepta človekove pravice in ubija. Seveda ni edina, vsa krivda ni le na izraelski strani. En ekstremizem spodbuja drugega in palestinski Hamas je zrcalna slika izraelske agresivne politike, tudi on izkorišča, poglablja bedo Palestincev. Gre za kompleksna vprašanja, zapletena razmerja moči v regiji, a Slovenija se je z izobešenjem zastav neposredno opredelila za izraelsko stran.

Zakaj bi na volitvah zmagali, če pa jih lahko ukrademo!

James Franco je leta 2018 nastopil v šestih filmih, leto prej v petnajstih, še leto prej v desetih. Bil je povsod. Zdaj ga ni nikjer več. Ker so ga številne ženske obtožile spolnih zlorab ( ja, imel je tudi svojo filmsko šolo, kjer je spolno nadlegovanje zapakiral v »študijski proces«), so ga skenslali. Napovedanega nima niti enega samega filma.

#JazTudi in spolna vzgoja

Kim Jiyoung je ženska, rojena leta 1982. Njena zgodba je iz Južne Koreje, a bi lahko bila iz katerekoli države na svetu. Ko je hodila v osnovno šolo, je imela nadležnega sošolca. V klopi je sedel zraven nje in jo, kadarkoli je vstal ali pa se usedel, »pomotoma« sunil s komolcem. Od nje si je izposojal šolske potrebščine in jih namenoma izgubljal; ko jo je videl na hodniku, se je zaletel vanjo. Ko mu ni hotela več posojati stvari, se je začel norčevati iz njenih oblačil, načina govorjenja. Po incidentu, ko ji je čevelj zabrisal na drugi konec razreda, se je Kim pritožila učiteljici in prosila za novega soseda v klopi. Učiteljica se je poskušala z njo »razumno« pogovoriti. »Veš kaj, Kim Jiyoung, naj ti povem nekaj, za kar se mi že nekaj časa zdi, da tega sploh ne opaziš: temu fantu si všeč.« Kim je vztrajala, da je to nemogoče, ko pa je fant tako nesramen in so njeni šolski dnevi zaradi njega pravi pekel. Toda učiteljica je bila prepričana o svojem prav. »Fantje so takšni. Vedno so bolj nesramni do deklet, ki so jim všeč. Pogovorila se bom z njim, ampak zakaj ne izkoristiš tega pripetljaja kot priložnost, da postaneta prijatelja, ne da se kar presedeš v drugo klop?«

Nekateri nagrajeni, drugi kaznovani

»Ideologija LGBT je postala agresivna v večini evropskih držav in želi izpodriniti našo primarno celico družino ter naše vrednote,« je oktobra 2019 v intervjuju za tednik Demokracija razmišljala Ana Zagožen. Ni naključje, da je tako homofobno izjavo delila ravno s propagandnim glasilom stranke SDS. Tudi sama je namreč članica te stranke. Zastopa jo v ljubljanskem mestnem svetu. Tudi tam je že govorila o »ideologiji LGBT«.

Igra zastaranja

Ko je Janez Janša po mesecih prestavljanja narokov vendarle stopil pred kazensko sodišče v Celju, se je obravnava končala, še preden se je začela. Oba sodnika porotnika, ki v sodnem senatu sedita ob poklicni sodnici, sta bila izločena, ker sta člana SDS. Naključje? Morda.

Vojak, lovec, moralni razsodnik, vse to je novi slovenski generalmajor

Slovenska vojska je bogatejša za generalmajorja. Laskavi čin si je prejšnji teden prislužil poveljnik sil Slovenske vojske Miha Škerbinc. Podelili so mu ga 15. maja na slovesnosti ob dnevu Slovenske vojske.

Bomo žrtvovali črno človeško ribico?

V zadnjih tednih, ko se je po enoletnih epidemioloških omejitvah po celi Sloveniji spet začel prebujati turizem, je v Črnomlju turiste (če je kakšen morda vendarle odtaval na jug) pozdravil močen, jedek smrad. Polja na obrobju mesta so namreč spet poškropljena s stranskim proizvodom bližnje Petrolove bioplinarne, s tako imenovanim digestatom. »Maska je učinkovita proti COVIDU-19, proti temu nenaravnemu smradu pa ne pomaga,« pravi domačin Riko Zupančič iz okoljskega društva Proteus.

Med čakanjem na muzej si oblast že postavlja spomenike

Dimitrij Rupel je ob odkritju spomenika Demosu na Račjem otoku na posestvu Brdo povedal, da se »zdi, da se zgodovina ponavlja, kot da smo se po tridesetih letih vrnili tja, kjer smo že bili«. V resnici je imel prav. Zadnje leto je bilo polno obujanja spominov na čas osamosvojitve, od oglašanja Jelka Kacina iz Cankarjevega doma do vsakodnevnih zgodovinopisnih utrinkov na vladinem profilu na Twitterju. Oblast dokončni monument svoji takratni in sedanji odličnosti načrtuje v podobi Muzeja osamosvojitve Slovenije. A da bi spomin na osamosvojitev ostal živ tudi v prehodnem času, si že sproti postavlja nova spominska znamenja – in stara skriva.

Živimo v vznemirljivih časih

Nova sramota za Slovenijo na področju likovne umetnosti: potem ko je slovenski veleposlanik v Rimu nasprotoval razstavi slovenskih umetnikov v muzeju MAXXI, enem izmed najvplivnejših evropskih središč sodobne umetnosti – razstavo so k sreči kljub temu pripravili in odprli –, je zaradi nasprotovanja kulturnega ministrstva odpovedana razstava slovenskih umetniških del, ki naj bi bila v času slovenskega predsedovanja Evropski uniji na ogled v evropskem parlamentu v Bruslju.