Koronaprofiterji

Način, kako v Sloveniji zbiramo denar za javno zdravstvo, je svetovni unikum. Poleg javne zdravstvene zavarovalnice imamo še zasebne – dopolnilne, ki pa se v tem sistemu ne obnašajo kot prave zavarovalnice, temveč kot posredniki. Od nas pobirajo davek in nato bolnišnicam plačujejo določen delež od opravljenih storitev, razliko med prejetimi premijami in izplačili škod pa zadržijo zase.

»Začnite končno delovati kot zaščitnik kulture«

Janez Janša dobro ve, zakaj je marca, ko je tretjič prevzel vlado, nad kulturnike, ki mu gredo s svojo svobodomiselnostjo v nos – nad te, po njegovem, »parazite«, »prisesane na državne jasli«, ki ustvarjajo »izrojeno umetnost« –, ponovno poslal Vaska Simonitija. Ker je njegov vojščak. Za dosego cilja, politike stranke SDS, je sposoben pohoditi vse – vsa dejstva, opozorila, proteste, tudi največje strokovne avtoritete. To je enkrat, v mandatu prve Janševe vlade (2004–2008), že dokazal, ko se je kot minister ukvarjal skoraj izključno s političnim nastavljanjem direktorjev kulturnih ustanov (SNG Drama Ljubljana, Filmski sklad, Slovenska filharmonija, Slovenska kinoteka ...) in političnimi pritiski na medije (novi zakon o RTV Slovenija, spremenjeni zakon o medijih), kritike, ki so na račun njegovega dela letele od vsepovsod, tudi iz Sveta Evrope, pa je v vsej svoji oholosti preprosto ignoriral.

Maske so v šolah postale obvezne zato, da bi se izognili šolanju od doma

Prejšnji četrtek je vlada napovedala zaostritev ukrepov za preprečevanje širjenja okužb s koronavirusom. Med drugim je napovedala, da bo raba zaščitnih mask obvezna za učence od sedmega razreda, dijake in študente, prav tako pa za vse pedagoške delavce v vrtcih in šolah. Po valu pritožb je bil vladni odlok, sprejet naslednji dan, nekoliko omiljen. Vzgojiteljicam in vzgojiteljem v vrtcih mask ni treba nositi pri neposrednem delu z otroki, učiteljem in učencem od sedmega razreda pa mask v razredih ni treba nositi, če je mogoče zagotoviti ustrezno medosebno razdaljo.

Se šalijo: Rupel, slovenski kandidat za medijskega komisarja OVSE? 

Avtor tega članka ima z Dimitrijem Ruplom precej negativno novinarsko izkušnjo. Zgodilo se je takole: ko je leta 2007 Rupla obiskal romunski zunanji minister, je bil avtor po srečanju dogovorjen za intervju. Pred ministrskim sestankom je romunski zunanji minister pripravil tiskovno konferenco, ko pa bi po sestanku moral priti na vrsto intervju, je romunska delegacija spontano pripravila še eno tiskovno konferenco in intervju je zaradi pomanjkanja časa odpadel.

Tožba za 38 tisoč evrov

Barbara Furjan, sestra pokojnega Blaža Furjana, je 17. septembra na Facebooku zapisala, da je na svoje ime prejela tožbo treh oseb, ki so se prepoznale v dokumentarnem filmu V imenu resnice, v katerem je tragična Blaževa zgodba opisana skozi oči pričevalcev in komentatorjev. Blaževa smrt je zavita v tančico skrivnosti, saj nekateri viri trdijo, da 20-letnik, ki je leta 1997 služil vojaški rok v Vojašnici Staneta Rozmana, ni napravil samomora, temveč je bil umorjen.

»Andrej, veš, zapreti moraš TEŠ!«

Prejšnji petek je skupina Mladih za podnebno pravičnost na Gospodarskem razstavišču prekinila predstavitev osnutka podnebne strategije Slovenije do leta 2050. Govor Andreja Vizjaka, ministra za okolje in prostor, je skupina mladih prekinila, opremljena z velikim napisom »Strategija za podnebni zlom«. Drugi plakat je prikazoval Vizjaka, ki ima hudičevske rogove in iz ust bruha zelene bankovce. Mladi so ob prihodu na melodijo pesmi Marko skače najprej zapeli njeno priredbo: »Vizjak sanja, Vizjak sanja o črnih elektrarnah.« In: »Brez premoga in brez nafte do zelenih virov.«

Kaj je v ozadju ukinitve laboratorijev?

V javni razpravi je novela zakona o nalezljivih boleznih. Razprava bo potekala do konca septembra 2020. Z novim zakonom se ukinjajo mikrobiološki laboratoriji bolnišnic, kar je absolutno sporno in absurdno, ne le strokovno, tudi finančno.

Vlado Miheljak

25. 9. 2020  |  Mladina 39  |  Dva leva

Slovenska biciklistična mentaliteta

»Spoštovani, iskreno se opravičujem in mi je žal, ker na včerajšnjem dogodku nisem nosila zaščitne maske. …. Z zaščitnih razlogov se bom preventivno testirala na COVID-19.«
— Šolska ministrica Simona Kustec je sporočila, da o odstopu ne razmišlja

Smo ljudje

Da policija po nareku notranjega ministra Aleša Hojsa že četrti mesec zapored prosilcem za azil omejuje gibanje in jih zapira v center za tujce v Postojni, ni več skrivnost. Kot tudi ne, da nekatere izmed njih zapirajo kar v opuščen industrijski objekt, kjer so zaprti 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Prav tako ni skrivnost, da so tam zaprti tujci povsem obupani, da se vrstijo samopoškodbe, poskusi samomora in gladovne stavke.

Izbris opomina na norost?

V gradu Cmurek na Tratah v obmejni občini Šentilj, ki sodi med najstarejše in največje gradove v Sloveniji, je od leta 1956 deloval Zavod za duševno in živčno bolne. Leta 2004 ga je država zaprla zaradi spoznanja, da takšne ustanove niso primerne za bivanje. »To je bil prvi primer razpustitve velike ustanove v Sloveniji,« pravi dr. Sonja Bezjak, direktorica zavoda Muzej norosti Trate, katerega prostovoljci so prostore nekdanjega zavoda preuredili v muzej, kraj opominjanja na neprijetno dediščino. A zdaj želi ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti grad prodati, neuradno avstrijskemu kupcu.

Kavč epidemija

Ko se je maja po dveh mesecih končala zaustavitev javnega življenja zaradi epidemije in so se spet odprle tudi šole, so na nekaj več kot sto šolah še pred začetkom poletnih počitnic izvedli testiranje telesnih sposobnosti otrok za tako imenovani športnovzgojni karton v okviru programa SLOfit. Rezultati, ki so jih predstavili v teh dneh, so po besedah vodje programa SLOfit dr. Gregorja Starca s Fakultete za šport alarmantni. Ustavitev vseh šolskih in obšolskih športnih dejavnosti je povzročila drastičen upad gibalnih sposobnosti otrok.

Postaja ZOO štirideset let kasneje

Ljubljanska Cukrarna počasi dobiva novo podobo. Kjer so še pred nekaj leti na plesnivih razpadajočih tleh po kotih ob zasilnih ležiščih ležale injekcijske igle, danes polagajo svež beton. V zraku je vonj po novem, dan, ko bo stavba oživela v novi vlogi, ni več daleč. A kam so šli ljudje, ki so prej dobesedno živeli v teh prostorih? Varnih sob za narkomane v Ljubljani ni, ni niti nobenega drugega zatočišča zanje. Dovolj je stopiti na drugo stran. Prozorne brizgalke pri enem od temeljev Fabianijevega mostu ležijo kar vsevprek. Za večino »nevidni« uporabniki opiatov ves čas živijo med nami, že tako dolgo, da so nekateri med njimi že ostareli.

Umetna čustvena inteligenca

Pred nekaj leti me je raziskovanje dejavnosti storitvenega prijateljstva pripeljalo do portala RentAFriend, na katerem posamezniki za plačilo ponujajo prijateljsko druženje. Na spletni strani je bilo za (platonske) zmenke na slepo mogoče najeti tudi nekaj lokalnih ponudnikov, zato sem se po službeni dolžnosti odpravil na serijo bizarnih druženj, da bi najemniško prijateljstvo preizkusil tudi na lastni koži. Eden izmed novih prijateljev, ki so mi v zameno za nekaj bruseljskih bankovcev posvetili svoj popoldan, je bil osemnajstletni programer in strasten igričar. Med drugim je razlagal, da mu je programiranje mnogo manj pri srcu kot nabijanje računalniških iger, saj lahko znotraj igre World of Warcraft komunicira s soigralci, pri programiranju pa je nekoliko osamljen. To težavo je skušal rešiti tako, da je razvijal svojega chatbota, pogovornega robota, nekakšno alternativno verzijo Applove digitalne spremljevalke Siri. V program, ki bi ga poganjala umetna inteligenca, si je prizadeval vkomponirati tudi čustveno senzibilnost, saj so se mu vsi obstoječi boti zdeli preveč hladni. Če mu do danes ni uspelo ustvariti robotskega kompanjona, s katerim bi si lahko krajšal čas med dolgimi urami programiranja, si lahko zdaj pomaga z izumom tech inovatorjev iz Silicijeve doline, aplikacijo Replika. Bistvo tega vedno bolj priljubljenega chatbota, ki deluje na osnovi umetne inteligence, je prav druženje. Avtorji digitalnega kompanjona celo trdijo, da je njegov namen vzpostavljanje pravega prijateljstva.

»Živeti Jugoslavijo«

Arhitekt Mirza Vranjaković ima v pisarni v Charlottenburgu, četrti za petičneže v Berlinu, dve fotografiji.

Ja, brez medijev bi bili ljudje še bolj zmedeni

V preteklem tednu smo zabeležili poziv prve covid strokovnjakinje vlade, Bojane Beović, da je v boju zelo pomembna vloga medijev. Lahko se le strinjamo z njo, a morda bi bilo dobro, da to razloži svojemu prijatelju in dolgoletnemu strankarskemu tovarišu Janezu Janši, ki medije ves čas napada in jih poskuša uničiti, samo zato, ker nepristransko opravljajo svoje delo. Ali pa tudi ne – ker pač ne bi zaleglo.

Boj še ni končan

Marica Nadlišek Bartol, urednica, pisateljica in publicistka, je bila ena redkih žensk, ki so si na prelomu 19. in 20. stoletja kupile kolo in se začele učiti kolesarjenja. Dolgo je namreč veljalo, da kolo ženskam škodi, namenjeno je bilo izključno moški zabavi. Leta 1898 se je v časopisu Slovenski narod pojavil podlistek Ali naj dame kolesarijo?, njegov avtor je bil »Antikolesarjevič«, kakor se je podpisal pesnik Anton Aškerc. »Gosposka ženska je na kolesu živa karikatura svojega spola, prava ironija ženske gracije,« je pisal Aškerc, ki mu ženske na biciklu niso bile niti najmanj pogodu. »Pomislite, gospodična, kako malo se prilega kolesarjenju Vaša ženska – obleka! – Kakor na konju, tako utegne biti tudi na kolesu moški še lep, utegne nam popolnoma ugajati v estetičnem oziru, ako sedi pravilno in se zna voziti, oziroma jahati. Ženska nepraktična, svobodno gibanje nog ovirajoča obleka pa že na konju ni več lepa. Ženska nam že na konju ne ugaja več, še manj pa na kolesu! Ko Vam krilo takisto visi na obeh straneh kolesa in vihra v vetru, ko se Vam stresajo in trepečejo tisti široki rokavi – ali mislite, da je to estetično lepo?« je še spraševal. Odgovore žensk, da bodo na kolesu nosile moške obleke, pa je odpravil z besedami: »Mislim, da bi v marsikaterem oziru niti dobro ne bilo, če pade v obleki razlika med obema spoloma. Kontrast med moškim in žensko je tako velik, da že sam od sebe zahteva, da se ta razlika tudi na zunaj v obleki markira!«