Pričakovani odstop

Studio 14 je bil nekoč na Radiu Slovenija legendarni prostor, kjer je snemal Jože Privšek, pa tudi kopica drugih slovenskih glasbenikov. Bil je dom Big banda, prostor z velikim volumnom, odrom, stoli, vanj je šlo približno 140 ljudi. Tega studia ni več. Zadnji posnetek je nastal septembra 2015, posnet je bil koncert skupine Niet. Studio so nato zaprli in začeli obnovo. Tukaj se je zgodba končala. Danes, devet let kasneje, je tam še vedno gradbišče. Tako bo ostalo še nekaj časa. Kot je v sredo zjutraj na Valu 202 razkril Andrej Karoli, uprava zavoda RTV Slovenija priznava, da se dela ne bodo nadaljevala: »Dokler RTV Slovenija ne najde dodatnega finančnega vira za financiranje takih projektov, žal ne morem podati nobenega časovnega načrta.«

»Airbnb, pejt domov!«

Na gospodarskem ministrstvu so v prvi polovici meseca predstavili predlog zakona o gostinstvu, ki ureja tudi kratkotrajne najeme stanovanj. Osnutek zakona med drugim predvideva omejitev kratkotrajnega oddajanja stanovanj na največ 30 dni na leto. Pri tem občinam daje možnost, da omejitev omilijo, če presodijo, da se turistični najemi ne zajedajo pretirano v njihov stanovanjski oziroma najemniški trg. Sobodajalci pa bi se časovnim omejitvam lahko, vsaj načeloma, še vedno izognili, vendar bi morali za to spremeniti namembnost »stanovanja« v gostinski nastanitveni obrat.

Nemčija leto dni brez nukleark

Portal Clean Energy Wire (CLEW), specializiran za poročanje o energetskem prehodu, je objavil analizo nemške oskrbe z elektriko v prvem letu po opustitvi jedrskih elektrarn. Ključna ugotovitev? »Napovedi o tveganjih pri dobavi, zvišanju cen in umazanem premogu, ki bo nadomestil brezogljično jedrsko energijo, se niso uresničile.« Natanko 15. aprila lani so bile ugasnjene zadnje tri nemške jedrske elektrarne, Isar 2 na Bavarskem, Emsland v Spodnji Saški in Neckarwestheim 2 v zvezni deželi Baden-Württemberg. Zaradi energetske krize je bilo njihovo delovanje podaljšano do aprila 2023, sicer bi ugasnile konec leta 2022. Prvo leto po zaprtju se črne napovedi niso uresničile. »Namesto tega je bila v Nemčiji proizvodnja obnovljive energije rekordna, poraba premoga najmanjša v zadnjih 60 letih, cene energije so se znižale na vseh področjih,« navaja portal in dodaja opombi. Prvič: predstavniki nemške industrije opozarjajo, da bo učinek na stroške električne energije vidnejši, ko se bo nemška energetsko intenzivna industrija izvila iz recesije in se bo povpraševanje povečalo. In drugič: kljub nemški opustitvi jedrske energije nekatere države načrtujejo širitev jedrskih elektrarn, čeprav podatki ne svetovni ravni ne kažejo, da je jedrska »obuditev« neizbežna.

Ona / Spor med OpenAI in Scarlett Johansson

Pred dobrim desetletjem je Spike Jonze posnel oskarjevski hit Ona, distopično znanstvenofantastično dramo, v kateri se osamljeni protagonist zaljubi v klepetalnega robota, ki ga poganja sistem umetne inteligence. Tej digitalni asistentki (torej protagonistovi virtualni romantični partnerici) je takoj prepoznavni raskavi glas posodila Scarlett Johansson. Čeprav smo takrat, leta 2013, že poznali primitivne različice digitalnih asistentov, kot je Applova Siri, so bili napredni klepetalni roboti, ki z uporabnikom navidezno čustveno kramljajo s sintetičnim, a realističnim glasom, še stvar znanstvenofantastičnih predstav. Danes je to – zaradi podjetij, kot je OpenAI – že resničnost.

Janko Lorenci

31. 5. 2024  |  Mladina 22  |  Kolumna

Komentar / Kupite, poceni smo

Prodaja Panvite in Celjskih mesnin je dvignila kar nekaj medijskega prahu. Najbolj zato, ker so ju kupili Hrvati, pri nas vedno večji lastniki, menda pa od nas manj razviti.

TV komentar / Zvezdan Martić odstopil

Nobenega dvoma ni, da je pred lastnim pragom težko pometati, a ko se zgodi odstop generalnega direktorja RTV Slovenija, je seveda treba najti novinarko ali novinarja, ki bo za nas gledalke in gledalce pripravil poročilo o dogajanju – nimamo vsi volje in časa, da bi si ogledovali sicer brez dvoma grozno sejo sveta RTV Slovenija in sami izluščili razloge in potek dogajanja. Le filozofu in blogerju dr. Borisu Vezjaku in pa članom aktiva radijskih novinarjev se lahko zahvalimo, da smo v sredo zjutraj oziroma torek popoldan vsaj tisti, ki nas vse, kar se dogaja na RTV Slovenija, zanima, izvedeli, da je generalni direktor Martić svetu RTV (že v drugo) predlagal v imenovanje popolnoma neprimerno novo članico uprave. Koga že? Dr. Vezjak je upravičeno blogerski zapis naslovil: »Se na RTV Slovenija vračajo stari Janševi kadri?« Martićeva kandidatka Alenka Vodončnik je že bila na RTV Slovenija, še več, članica nadzornega sveta RTV Slovenija je postala na predlog Jelinčičeve stranke SNS v času, ko je slovensko vlado vodil Janez Janša, nato pa je v času v. d. direktorja Andreja Graha Whatmougha sodelovala pri prodaji delnic Eutelsat, pa pri zaščiti Graha Whatmougha in glasovala proti temu, da je bil imenovan nezakonito, soglašala pa je tudi z vsemi potezami, s katerimi so Janševi kadri lomili javni zavod.

Hir aj kam, Tivoli

Kje bo konec avgusta koncertiral Robert Pešut Magnifico, še ni jasno. Ta ponedeljek so mu javno pismo poslali Mladi za podnebno pravičnost, ki jih je podprlo več kot 130 podpisnikov, od krajinskih arhitektov, biologov, urbanistov, glasbenikov, umetnikov do uporabnic in uporabnikov parka Tivoli. Predlagajo mu, naj koncert namesto v parku Tivoli pripravi na lokaciji, na kateri ne bo imel negativnih učinkov na ljudi in naravo. »Verjamemo, da bi bil tak razplet najboljši za vse, dostojen in vreden spoštovanja. Hkrati izražamo podporo Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave pri njegovi odločitvi ter pozivamo k interdisciplinarni strokovni razpravi o prihodnjem upravljanju množičnih prireditev v Tivoliju, saj postajajo te vedno pogostejše,« poudarjajo podpisniki.

Heni Erceg

31. 5. 2024  |  Mladina 22  |  Hrvaška

Komentar / Žoganje z genocidom

Direktor Spominskega območja Jasenovac je nepreklicno odstopil. V Združenih narodih so sprejeli resolucijo o genocidu v Srebrenici. Parlament Črne gore se pripravlja na sprejetje resolucije o genocidu v Jasenovcu, kjer naj bi bilo ubitih 700 tisoč Srbov. In kako so ti dogodki medsebojno povezani? O, so, pa še kako, bratski narodi spet tekmujejo, namesto žoge pa si podajajo gnijoče človeške kosti. Direktor Jasenovca je odstopil, ker je neko državno telo, pa čeprav kvazizgodovinarsko, »ugotovilo«, da med oblastmi v NDH in nemškim okupatorjem ni bilo dogovora o preganjanju pripadnikov srbskega naroda na Hrvaškem leta 1941, v skladu s tem pa naj ne bi bilo niti genocida nad pretežno srbskim prebivalstvom v taborišču Jasenovac. Ampak je tam – v skladu z »znanstvenimi« trditvami – umrlo le nekaj sto ljudi, in to zaradi slabega zdravja.

dr. Bogomir Kovač

31. 5. 2024  |  Mladina 22  |  Ekonomija

Komentar / Nemčija in Francija

Macronov državniški obisk v Nemčiji je kljub tesnemu sodelovanju in hkrati razhajanju obeh držav poln političnih sporočil. Francoski predsednik prihaja v Berlin tik pred evropskimi volitvami, 9. junija 2024. Macron in nemški predsednik Steinmeier želita pokazati, da sloviti »francosko-nemški motor« evropske integracije ni zastal in deluje. Francija in Nemčija imata skupno odgovornost do evropskega projekta, pogosto drugačna stališča, geostrateško pa tudi različna izhodišča. Vsaj štirideset let sta bili obe državi osrednji nosilki gradnje EU. V devetdesetih letih sta bilateralne odnose podredili evropskim institucijam in novemu ustroju ekonomske in monetarne unije. Zadnje desetletje in pol sta v vlogi nekakšnega kriznega menedžerja unije na razpotjih njene širitve in reformiranja. Od izhodiščnega aktivizma do sedanjega institucionalnega konformizma stoji veliko mejnikov, francosko-nemški motor je pogosto bolj mit kot dejanski odločevalec. Obe državi sta danes druga drugi bolj opora pri reševanju lastnih notranjih problemov kot pa prvi nosilki evropskih rešitev. Problem evropske prelomne točke, »Zeitenwende«, je zato danes onkraj nemških težav in francoskih ambicij.

Načrt za utopijo

Vrhunec letošnjega filmskega festivala Kino Otok gre takole: Palestinci treh generacij, Abu (Mohamed Kheir-Halouani), Asad (Bassan Lofti Abou-Ghazala) in Maruan (Saleh Kholoki), se skušajo iz Iraka prebiti v Kuvajt. V okupirano Palestino ne morejo, v »bratskem« Iraku, kjer so obsojeni na životarjenje v begunskih taboriščih, revščino, brezposelnost in diskriminacijo, ne vzdržijo več, v Kuvajtu pa delo na naftnih poljih obljublja plačo, preživetje, blaginjo in morda celo prihodnost. Ker vedo, da jih v Iraku čaka socialna smrt, skušajo nekega iraškega tihotapca prepričati, da bi jih skrivaj spravil na drugo stran, mimo kuvajtskih kontrol, a je predrag, zato poiščejo cenejšega tihotapca, Palestinca (Abderrahman Alrahy), pot na drugo stran pa vodi skozi puščavski pekel, ob katerem boste več kot enkrat pomislili na Clouzotovo Plačilo za strah. Tudi tam ste imeli obupance, napeto, agonično, tvegano vožnjo s tovornjakom, nevaren teren in oddaljena naftna polja. Toda ta pekel je unikatno palestinski. Solze in znoj se tu takoj stopijo. Upanje se tu takoj stali. Zato tudi ne preseneča, da Abu, najstarejši izmed treh Palestincev (tisti, ki se še spomni nakbe, izgona iz Palestine), dahne: »Nenehno nas vsi le prodajajo in kupujejo.« Težko boste našli stavek, ki bi bolje – in brezhibneje – povzel strašno usodo Palestincev.

Svet bi bil lahko videti drugače

Ste vedeli, da je legendarna slovenska pevka Marjana Deržaj v letih 1959 in 1961 nastopala v Gazi? Kaj pa, da je bila med dvesto tisoč brigadirji in brigadirkami z vsega sveta, ki so leta 1947 sodelovali pri gradnji nove železniške proge Šamac–Sarajevo, tudi palestinska brigada? Vam je morda novo dejstvo, da je bilo v Jugoslaviji več tisoč palestinskih študentov? Razstava Ozvezdja mnogoterih želja: ob vzhodnem obzorju, ki se je prejšnji teden odprla v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) v Ljubljani, v ospredje postavlja likovne izraze in poetike drugih vzhodov, »onkraj preteklih kolonialnih delitev, zgodovinskih narativov in političnih zavezništev«, s poudarkom na Palestini, s katero smo bolj povezani, kot je morda videti na prvi pogled.

Sedmina

Skoraj deset let, tako rekoč vsa devetdeseta leta, se je vsak moj petek začel enako: iz poštnega nabiralnika sem izvlekel Mladino, s pogledom najprej ošvrknil Diarejo, nato pa od zadnje strani hitro prelistal do podatka, kako je tisti teden prebavljal ata Ilovar. Je bilo vse mirno? Je imel nemara srečo in mu je bila malica v užitek ali pa je talarje celo navdušeno pomazal s kruhom? Kaj pa, če mu je krulilo v želodcu ali se mu je – bog ne daj – kakšna kost zataknila v grlu?