Nevidna epidemija demence

Ko govorimo o demenci, pa moramo med ljudi, na katere vpliva ta bolezen, šteti tudi njihove svojce, ki so v zdravljenje praviloma aktivno vključeni, že zdaj naj bi demenca torej vplivala na življenja okoli sto tisoč ljudi. Bolezni, ki jih štejemo kot demenco, prizadenejo starostnike in so med ljudmi znane šele zadnjih trideset let. Prej so pozabljanje in druge simptome pogosto pač pripisovali starosti. A vsako pozabljanje še ni demenca, hkrati pa pred njo tudi mladi odrasli niso zares varni. Evropska unija demenco določa za prednostno zdravstveno temo prihodnjih desetletij, saj se prebivalstvo Evrope hitro stara. Slovenija pri tem ni izjema. Po napovedih naj bi bila čez deset let že četrtina prebivalstva starejša od 65 let, kar bi nas uvrstilo na osmo mesto na svetu po starosti prebivalstva. Kako do demence pride, kakšen učinek ima na širšo družbo in kako nanjo vpliva epidemija covid-19, nam je razložil nevrolog doc. dr. Rok Berlot, dr. med., ki svojo prakso izvaja v UKC Ljubljana, med drugim pa se je usposabljal in raziskovalno deloval tudi na londonskem King’s Collegeu.

»Odločitev za začasno zaustavitev cepljenja je bila politična«

Z zaprisego novega ministra za zdravje se je zgodila tudi prenova vladne svetovalne skupine za epidemijo. Dr. Bojano Beović, po novem predsednico Zdravniške zbornice, je na položaju vodje skupine zamenjala njena kolegica z ljubljanske infekcijske klinike dr. Mateja Logar. Je ena od strokovnjakov, ki vse od začetka epidemije redno nastopa v medijih, pri čemer si jo je marsikdo zapomnil po bogatem naboru različnih majic s šaljivimi in zbadljivimi napisi, kot recimo »Ne morem pozdraviti neumnosti«.

Ana Roš: »Tudi če danes rečem, da sije sonce, se bo vsulo malo morje komentarjev, da sem prasica«

Ana Roš, doma iz Starega sela pri Kobaridu, je slavna gastronomska virtuozinja, ki je Slovenijo suvereno postavila na kulinarični zemljevid sveta. Gastronomska avtoriteta The World’s 50 Best Restaurants jo je okronala za najboljšo kuharico leta 2017, njeno restavracijo, Hišo Franko, pa je uvrstila na 38. mesto najboljših restavracij na obličju zemlje. Netflixova epizoda o njenem delu, ki je med najbolj gledanimi v seriji Chef’s Table, jo je tako rekoč čez noč preobrazila v mednarodno kuharsko zvezdnico najvišje ravni, njeno restavracijo pa med najbolj zaželene kulinarične destinacije v Evropi. Hiša Franko je po zaslugi mojstrske kuhinje Ane Roš tudi novopečena dobitnica kar dveh Michelinovih zvezdic, najprestižnejšega priznanja v svetu visoke kuhinje, a to je pravzaprav zgolj kaplja v oceanu uspehov, s katerimi se ponaša.

»Janković je hotel, da so begunci zunaj obvoznice«

»Neutrudna borka za svet brez meja, rasizma in zapiranja ljudi.« To so besede, s katerimi Društvo za promocijo žensk – Mesto žensk opisuje Zano Fabjan Blažič, eno izmed letošnjih prejemnic nagrade WoW, namenjene spregledanemu delu, zgodbam in pogumu posameznic in kolektivov, ki se borijo za boljši svet. Je aktivistka, etnologinja in kulturna antropologinja, ki je bila od leta 2015 dejavno vpeta v rogovsko skupnost v Ljubljani, kjer je čas posvečala predvsem delu z begunci in begunkami, tako da jim je zagotavljala pravno, čustveno, politično in drugačno podporo, ki je bila nujna za njihovo preživetje. Bila je tam, ko je država odpovedala, delo pa nadaljuje še danes, čeprav so bili prostori nekdanje tovarne Rog, v katerih je delovala begunska skupnost, nedavno zravnani z zemljo.

»Naša država, kot kaže, se tej priložnosti odpoveduje«

Na začetku februarja je Mladina prejela slovenski osnutek načrta za okrevanje, programa porabe evropskih subvencij, ki naj bi jih Slovenija dobila kot pomoč za izhod iz krize po pandemiji. Druge države so osnutke večinoma javno objavile že konec lanskega leta, slovenska vlada je to storila šele prejšnji petek, pred tem pa je osnutek skrivala. Ker naj bi bili cilji iz načrta večidel zeleni in trajnostni, smo se o njem pogovarjali z Andrejem Gnezdo iz Umanotere, organizacije, ki že 25 let sooblikuje trajnostno družbo. Filozof, teolog in okoljevarstvenik analizira pomanjkljivosti vladnega načrta in predlaga, kaj bi bilo v njem modro spremeniti.

»Lojalna sem idejam, ne političnim strankam«

Jana Javornik Skrbinšek, ki sicer živi in dela v Veliki Britaniji, se je v Slovenijo začasno vrnila zaradi službe. Prišla je z Univerze v Leedsu, sodeluje pa predvsem s švedsko univerzo v Stockholmu. V preteklosti smo jo poznali tudi kot urednico slovenskih poročil o človekovem razvoju. Javornikova je tudi ena od treh generalnih direktoric na ministrtvu za visoko šolstvo, ki jo je ministrica, skupaj z državnim sekretarjem Juretom Gašparičem, prejšnji teden brez pojasnil odpustila. Odpuščena je bila na podlagi določbe, ki vladi v prvem letu dovoljuje odpuščanje politično nekompatibilnih kadrov. Kakšni kadri so torej nekompatibilni?

»V vladajočih vidim grdo podobo komunizma«

Dušan Merc je pisatelj, pa tudi nekdanji ravnatelj OŠ Prule, ki so ga decembra lani ponovno potrdili za predsednika Društva slovenskih pisateljev. Vodi ga od leta 2019, ko je predčasno odstopila prejšnja predsednica Aksinja Kermauner. Zaradi državotvorne vloge društva pri nastajanju slovenske države je bil Merc vključen v častni odbor za počastitev 30. obletnice osamosvojitve, a je društvo odstopilo od sodelovanja, pri tem pa javnosti poslalo pismo, v katerem člani upravnega odbora poudarjajo, da vlada Janeza Janše z omejevanjem svobode govora in dostopa do ustreznih informacij maje temelje demokracije in s tem ogroža tudi slovenske povezave z demokratično in svobodno Evropo.

»Boljša ureditev od sedanje je ekosocializem«

V ljubljanskem projektnem prostoru Aksioma se je prejšnji teden začela serija javnih prireditev, na katerih se svetovno znani misleci pogovarjajo o žgočih vprašanjih, povezanih s posledicami brezbrižnosti do podnebne krize. Pogovori v duhu časa potekajo prek spleta in jih bodo enkrat na mesec pripravljali do novembra, vodi in kurira pa jih Marta Peirano, španska novinarka in pisateljica, ki se posveča temam, povezanim z odnosom med tehnologijo in močjo. Serija javnih razprav, imenovana (Re)programiranje – Strategije za samoregeneracijo, se je začela s pogovorom med Peiranovo in enim najpomembnejših avtorjev znanstvenofantastičnih romanov, ameriškim pisateljem Kimom Stanleyjem Robinsonom. New Yorker ga je okronal za »enega najpomembnejših političnih pisateljev, ki danes ustvarjajo v Ameriki«, v reviji L. A. Times Review of Books so zapisali, da je »zadnji veliki utopični vizionar«, The Atlantic pa je njegovo delo opisal kot »zlati standard realističnega, visoko pismenega znanstvenofantastičnega pisanja«.

»V boju proti epidemiji lahko vidimo precejšnje izdatke, ki z epidemijo niso povezani«

Dr. Davorin Kračun (1950) je leta 2017 postal prvi predsednik fiskalnega sveta, neodvisne institucije, ki smo jo tudi v Sloveniji dobili po finančni krizi leta 2009 zato, da bi ta zavirala skušnjave vsakokratne vlade po velikem javnem trošenju. Sicer je ekonomist, na mariborski Ekonomsko-poslovni fakulteti uči ekonomsko teorijo in politično ekonomijo, v devetdesetih pa je skočil še v politiko. Po letu 1992 je bil v vladah Janeza Drnovška za kratek čas minister za planiranje, minister za ekonomske odnose in kasneje, med letoma 2000 in 2004, veleposlanik v ZDA. Njegov fiskalni svet v svojih rednih poročilih počasi dviguje intonacijo. V zadnjem, januarskem je, kot pravi sam, vladi že prižgal rumeno luč.

»Ne gre za glasovanje o navadni nezaupnici, gre za vprašanje, v kakšni državi si želimo živeti«

Karl Erjavec, človek, ki je lani zapustil politiko, a se je potem vrnil vanjo, je kandidat za predsednika vlade. Njegova kandidatura je posledica trenutnih političnih razmerij in želje dela poslancev, da Slovenija dobi novo vlado. Koliko je teh poslancev, v resnici ne ve niti Karl Erjavec, računa pa na modrost, na to, da bo večina poslancev sprevidela, kakšen politik vodi Slovenijo. Erjavec priznava, da je morda naiven, zase pravi, da je zato morda tudi eden izmed zadnjih romantikov v slovenski politiki, a bo vseeno poskusil. Politično norost, v kateri po njegovem mnenju živimo, je treba ustaviti.

»Boja ne morete prepustiti drugim«

Ken Loach je filmski režiser svetovnega slovesa. Rojen je leta 1936, pri 84 letih pa sodi med najostrejše kritike sodobne britanske družbe. Njegovi filmi so osredotočeni na vprašanja, kot so brezdomnost, razpad delavskih družin, neuspeh sledilcev spletnih gurujev, težave, s katerimi se morajo spoprijeti ljudje, ko pridejo v stik z rigidno državno birokracijo, in boj za enakopravnost. Loachevo delo je cenjeno po vsem svetu, za filma Veter, ki trese ječmen in Jaz, Daniel Blake pa je na festivalu v Cannesu prejel zlati palmi. Prosili smo ga, naj nam pojasni svoj pogled na prekariat, na aktivne politike zaposlovanja in na evropski zeleni sporazum.

»Ignoriranje temeljnih potreb mladih je najvulgarnejši prezir«

Upor staršev in otrok proti samovolji oblastnikov, ki brez vsake jasne strategije šolarje še vedno zapirajo za štiri stene, je brez dvoma upravičen. Je jasen znak, da je jedro slovenske družbe še zmeraj zdravo, čuteče in občutljivo za stiske najranljivejših. Med strokovnjaki, ki te stiske proučujejo in zdravijo, je tudi dr. Albert Mrgole, psiholog, psihoterapevt in sociolog kulture. Mrgole vzbuja vtis blagega in dobrodušnega moža – a ko beseda nanese na škodo, ki jo mladim povzroča tudi dolgo obdobje socialne izolacije, ne skriva zaskrbljenosti in razočaranja nad ravnanjem aktualne oblasti.

»Omejitev gibanja, vsaj na Hrvaškem, ni pomembno prispevala k preprečevanju okužb«

Ko človek, ki zadnje mesece prebiva v Sloveniji, prebira seznam omejitvenih ukrepov za boj proti epidemiji covid-19, ki veljajo na Hrvaškem, se mu kar nekoliko orosijo oči. Na odprtih javnih prostorih je dovoljeno zbiranje do 25 ljudi, v zaprtih prostorih so druženja omejena na deset ljudi iz največ dveh gospodinjstev. Nobene omejitve gibanja na občine ali regije, nobene policijske ure, le prepoved prodaje alkohola po 22. uri. Šole so bile odprte vse do božično-novoletnih počitnic, ki so jih januarja za en teden podaljšali, nato pa jih najprej odprli za učence prvih štirih razredov osnovne šole in dijake zadnjih letnikov srednjih šol. V ponedeljek se je zaradi izboljšane epidemiološke slike v razrede vrnila tudi večina preostalih osnovnošolcev.

»Poslušajte govore domobranskih voditeljev, pa boste videli, koliko antisemitizma je v njih«

Oto Luthar se ukvarja z zgodovino zgodovinopisja, filozofijo zgodovine in, družbenim razmeram primerno, z revizionizmom. Politično prikrajanje zgodovine ima, kot pravi, jasen namen, politiki daje legitimnost, da lažje ostaja na oblasti. Točno to počne slovenska vlada, to je tudi eden od razlogov, zakaj tako veliko govori o osamosvajanju, domoljubju. A bati se je treba ljudi, tako Luthar v intervjuju, ki vseskozi govorijo o domoljubju, ne zanima jih domovina, zanima jih predvsem oblast.

»Dolgo zaprtje šol se odraža na duševnem zdravju otrok«

Zaprtje šol traja zelo dolgo in to se odraža na duševnem zdravju otrok. Bojim se, da je to, kar vidimo na Pediatrični kliniki, stiske otrok in poskusi samomorov, le vrh ledene gore. Je pa obenem res, da je vrh epidemičnega vala vztrajal dva meseca in so bile enote intenzivnih terapij po vsej državi na robu zmogljivosti, položaj se je začel umirjati šele v zadnjih nekaj dneh.

»Zdenka Badovinac je ena od herojinj našega časa«

Hou Hanru je umetniški direktor Nacionalnega muzeja sodobne umetnosti 21. stoletja – MAXXI. V zadnjih dveh desetletjih je bil kustos ali sokustos več kot 100 razstav po vsem svetu, od Pekinga do New Yorka, od Aucklanda do Benetk. Piše in predava o sodobni umetnosti.

»Obnašajo se kot kapo v koncentracijskem taborišču«

Če še ne veste: vi ste krivi za bilanco epidemije. Krivi ste, ker se družite z družinskimi člani in prijatelji in ker hodite na obisk k ostareli materi v dom za starejše; krivi ste, ker na sprehodih po gozdovih niste nosili mask; ker ste na črno šli k frizerju, da vam pobarva narastek; ker kolesarite pred parlamentom. Vi ste tisti, ki ste žurali v Zrćah, se opijali po martinovanjih, silvestrovali na ilegalnih žurkah. Vi ste tisti, ki ste premalo dobri za to vlado, ki si je brez demokratičnih volitev prigrabila mandat, da lahko v dobi koronavirusa utrjuje svojo oblast – in ta vlada ve, česa vse ste krivi. Pravzaprav ste krivi že zato, ker ste se rodili, grešni in nepopolni, kakršni ste. Zato vas bo oblast prevzgojila, vam pokazala vaše zablode in vas pregnetla v nov narod, poslušen, hvaležen, ponižen. Lahko sprejmete te namere – lahko pa prisluhnete glasovom razuma, ki opozarjajo, da niste vi krivi, in se vprašate, kdo pa je. Dr. Rajko Muršič je redni profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti.

»Nastavljanje slabih kadrov doživljamo že kot popolnoma samoumevno«

Kaja Širok, doktorica znanosti, zgodovinarka, raziskovalka, prevajalka in docentka za področje novejše in sodobne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, zadnjih deset let deluje tudi kot direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Kljub izjemnim uspehom, ki jih je dosegla v dveh mandatih vodenja muzeja, te dni – v duhu političnih menjav kadrov v javnih zavodih – zapušča direktorski stol. V njeni pisarni na Cekinovem gradu v ljubljanskem parku Tivoli, od katere se počasi poslavlja, je odgovorila na vprašanja, ki se odpirajo ob spornem kadrovanju v ustanovi, ki je bila pod njeno taktirko aktivno vpeta v širši mednarodni prostor in v mednarodno muzejsko dogajanje.

»SDS je avtoritarna stranka. Politiko, ki jo vodi, bi lahko označil tudi strožje.«

Med pogovorom z Milanom Kučanom se je težko znebiti vtisa, da je drugačen od vsega, kar je politika danes. Govori mirno, vljudno, posluša vprašanja, nič agresivnega in škodoželjnega ni v njegovih odgovorih. Seveda je drugačen, spada v čas, ko je politika vsaj poskušala vključevati različnosti. Četudi je Kučan nekoč sedel na vrhu enopartijskega sistema, je v času demokratizacije ugotovil, da je svoboda pomembnejša od ideologije in partijske pripadnosti. Zase še vedno pravi, da je komunist, a ne komunist sovjetskega tipa, pač pa človek, ki zagovarja skupnost, ljudi in manjšine v njej.

»Teorije zarote so tako trdovratne zato, ker nimajo odgovora v znanosti«

Tomaž Grušovnik je filozof, izredni profesor filozofije na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Širši javnosti se je predstavil s sodelovanjem z leta 2009 obujeno Tribuno, nato pa doktoriral na temo filozofije pragmatizma in položaja filozofije v družbi. Doslej je izdal pet knjig, zadnjo, Hotena nevednost, lani jeseni. Za Mladino je spregovoril o fenomenu izogibanja znanstvenim spoznanjem na primeru teorij zarote.

»Živimo v časih, ko je dovolj, da na odru rečem zgolj »dober dan«, pa je to že provokacija«

Robert Pešut, ki že skoraj trideset let ustvarja pod imenom Magnifico, je samooklicani šarlatan, za katerega se zdi, da je ves čas na vrhuncu kariere. Ko se je pri nas z bogatim, izjemno raznolikim opusom in malim morjem provokativnih hitov suvereno uveljavil kot vodilni popzvezdnik, je pod okriljem založbe velikanke Sony osvojil še tuji trg, pred leti pa se je v sodelovanju z režiserjem Draganom Bjelogrlićem uveljavil tudi kot skladatelj filmske glasbe in v tej vlogi nehote napisal novo neuradno srbsko himno, Pukni zoro, ki ni zgolj ponarodela, temveč je pravzaprav postala izmišljen narodni ep. Magnifico kljub vsem vesoljnim uspehom ne jaha vala stare slave, temveč marljivo ustvarja naprej, kar počne v svojem šišenskem štabu, imenovanem Dom svobode, od koder je v duhu socialnega distanciranja dal tudi pričujoči intervju. Charlatan Magnifique je za Mladino spregovoril o šarlatanstvu, politični nekorektnosti, fascinaciji z narodnozabavno glasbo, o histerični ležernosti, vlogi glasbe med pandemijo in po njej, božičnem oportunizmu in še o marsičem drugem.

»Želim si zgolj, da bi ljudem lahko odprla oči in jim pokazala, kaj ta človek v resnici počne«

Spomenka Hribar je danes za Slovenijo dragocenejša kot kadarkoli. Dragocena je ne zgolj kot priča, temveč kot dejavnik zgodovinskih procesov, ki so oblikovali našo nacionalno bit. Z opozarjanjem na povojne poboje je izzvala jugoslovanski komunizem in nato dejavno sodelovala pri osamosvajanju Slovenije. Leta 1996 je s prelomno knjigo Svet kot zarota izzvala malike slovenske pomladi in prva opozorila na nevarne težnje svojega nekdanjega tesnega sodelavca Janeza Janše. Danes, tik pred 80. rojstnim dnem, neuničljiva filozofinja izziva janšistični avtoritarizem in brani nedotakljiva polja slovenske demokracije. To počne argumentirano in dostojanstveno.

Zadnja afriška kolonija

Dokumentarni film Videti El Aaiún je peti režijski projekt Erika Valenčiča, ki smo si ga letos junija lahko ogledali na TV Slovenija, nato pa še na Festivalu migrantskega filma in Festivalu slovenskega filma. Kot večina njegovih prejšnjih filmov se tudi ta ukvarja z zgodbami »nezaželenega« ljudstva. Vztrajni zagovornik človekovih pravic in novinar, čigar članke in reportaže lahko občasno berete tudi v našem tedniku, je po Palestincih, Kurdih in Sirjakih tokrat od blizu predstavil Sahravijce. Ob prvem obisku njihovih begunskih naselij na skrajnem zahodu Alžirije je svojemu tamkajšnjemu prijatelju obljubil, da se bo nekoč vrnil, zbral intervjuje ljudi, ki živijo na tem ozemlju, in jih izdal v knjigi. Osem let kasneje se je vrnil z namenom, da obljubo izpolni. Na izdajo zbranih 22 poglobljenih intervjujev bo treba še malo počakati. V filmu pa že lahko vidimo del tega gradiva: sedem sogovorcev, ki nam predstavljajo življenje in zgodovino sahravijskega ljudstva na ozemlju, o katerem nekateri »nočejo, da bi kaj vedeli«.

»Družbeni diskurz mora biti dovolj odporen, da ne pristane na teorije zarote o Sorosu in Kučanu«

Vladavina prava in pravna država sta nedoločna pojma, ki marsikomu ne pomenita ničesar. Tudi vlada pa vedno odločneje ravna tako, kot da res ne pomenita ničesar. Ampak, prav nasprotno, gre za pojma, ki se, ko ju razplastimo na posamezne pravice, tičeta vsakega od nas. O vladnem odnosu do pravne države in posledicah, ki jih prinaša, pa tudi o naraščajoči avtoritarnosti in represiji smo govorili z dr. Sašo Zagorcem s Pravne fakultete v Ljubljani.

»Priča smo sprevrženju oblasti«

Dr. Rajko Pirnat se ni prvič oglasil zoper vlado Janeza Janše. Je pa tokrat neomajen, da smo prišli do točke, ko bi se za dobro ljudi vlada morala posloviti. Vlada, pravi Pirnat, ogroža vladavino prava v Sloveniji in kaže popolno brezbrižnost do pravne države. Pred diktaturo in stanjem stvari, kakršnemu smo priča na Madžarskem in Poljskem, Slovenijo po njegovem mnenju varuje le še volilni sistem, ki eni politični opciji otežuje pridobitev dvotretjinske večine v državnem zboru. Če bi se to zgodilo, nas ne reši nič več, opozarja Pirnat.

»Razmišljala sem o odstopu, vendar se za takšno potezo nisem odločila«

Prof. dr. Bojane Beović ni treba posebej predstavljati. Kot infektologinja je sprejela položaj glavne strokovne svetovalke za epidemijo, vlogo, ki naj bi bila rezervirana za epidemiologe. A sprejeti ukrepi za zajezitev epidemije ne delujejo dobro. Krivulja okužbe se noče in noče obrniti navzdol, »lockdown« v Sloveniji ni uspel. Število smrti je v primerjavi z večino drugih držav zastrašujoče visoko. Nervoza med odgovornimi za obvladovanje epidemije narašča, zamisli, kako katastrofo omiliti, pa zmanjkuje.

»Avstrija rešuje podjetja, ne da bi se spraševala, koliko bo to stalo«

Protikoronski svežnji slovenske vlade povzročajo sive lase marsikateremu malemu podjetniku in njegovemu računovodji, medtem pa se sosednja Avstrija z ekonomskimi posledicami epidemije spoprijema precej bolj sistematično. Postopki za uveljavljanje pomoči so preprosti, prijave potekajo prek spleta, nakazila so ažurna – predvsem pa zadostna in nediskriminatorna. Eden od ključnih ljudi pri snovanju in uveljavljanju teh ukrepov je koroški Slovenec Marian Wakounig, regionalni direktor za davke in carine za Spodnjo Avstrijo in Gradiščansko, ki deluje v okviru zveznega ministrstva za finance.

»Tudi večini policistov se utegne sčasoma upreti nasilje nad lastnimi miroljubnimi ljudmi«

Dr. Dragan Petrovec, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in profesor na tej fakulteti, je znan po kritičnosti do represije, zaostrovanja kaznovalne politike, avtoritarnosti nasploh. Kritičen je bil do predsednikov vlad in ministrov vseh mogočih barv in političnih predznakov, kadar so »teptali« človekove pravice ali ravnali v nasprotju z interesi ljudstva in družbe. Dandanes, pravi, ima še posebej veliko razlogov za kritiko oblasti. A hkrati poudarja, da je optimist in da verjame, da bomo prej ali slej uzrli »sliko spuščenih ščitov in dvignjenih vizirjev ter skupnega sprehoda policistov in protestnikov«.

»Zakaj si Janša želi, da bi ga vrgli z oblasti?«

Jože Vogrinc je na ljubljanski Filozofski fakulteti dolga leta poučeval sociologijo, predvsem sociologijo kulture in medijev, ukvarjal pa se je tudi s konceptualiziranjem humanistike in družboslovja ter z izzivom radikalnih družbenih sprememb. Ravno danes, sredi epidemije, je jasno, da moramo o teh spremembah še vedno razmišljati in jih skušati udejanjiti. Kajti demokracija, politični sistem, ki je vpeljan danes, vsem ljudem ne prinaša enakih demokratičnih učinkov. Vogrinc je zelo kritičen do Janše, a zanj je zgolj simptom in posledica tega, da živimo v družbi, ki ni več demokratična in v kateri bo treba demokracijo samo, kot ideal in kot družbene prakse, zastaviti na novo.

»Splav je moja pravica«

Direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač, ta je med drugim tudi pobudnik slovenske kampanje #jaztudi, je izdala knjigo o splavu. Drobno, dostopno knjižico Moja odločitev, ki naj bi ženskam ob neželeni nosečnosti olajšala odločitev, ne da bi kdo pred njihovimi vrati molil »za življenje«. Z njo smo se pogovarjali o zgodovinskem kontekstu splava, demonizaciji ženske spolnosti in moči ženskih protestnih gibanj.