Aleksandar Popovski

Makedonski režiser Aleksandar Popovski, ki se je rodil leta 1969 v Skopju, je tam, na Univerzi Cirila in Metoda, tudi diplomiral iz gledališke in radijske režije. Po prvih projektih v domovini, kjer se je uveljavil z režijami besedil znanega dramatika Dejana Dukovskega, se je začela njegova »odisejada« po gledališčih drugih držav. Pot ga je najprej vodila na Dansko, nato v Turčijo, Grčijo, Srbijo, na Hrvaško, v Veliko Britanijo in Slovenijo, ki je njegov »gledališki dom«.

Wovenhand

V sredo v Ljubljano spet prihaja zasedba Wovenhand: demonični projekt posvečenega človeka, denverskega pridigarja Davida Eugena Edwardsa. Nekdanjega frontmana skupine 16 horsepower, človeka ene knjige, psalmista, ki črpa iz globeli človeškega zla in božje milosti, človeka, ki ga razsvetljenstvo ni oplazilo. Pred koncertom sva rekla besedo ali dve.

Dr. Grant Farred, filozof

Dr. Grant Farred (1963), profesor afriških študij in angleščine na newyorški Cornellovi univerzi, se je rodil in odraščal v Republiki Južni Afriki. Ko je bil dijak, je sodil v znamenito »generacijo 1976«, ki se je upirala apartheidu, torej segregaciji na rasni podlagi, hkrati pa je bil z levičarskih pozicij kritičen tudi do politike Nelsona Mandele. Po diplomi v domovini je leta 1989 s Fulbrightovo štipendijo študiral na ameriški Univerzi Columbia, leta 1997 pa je doktoriral na Univerzi Princeton.

Felix Ensslin

Tudi če sam v življenju ne bi ničesar dosegel, bi bil iskan sogovornik. Felix Ensslin (1967) je imel pet let, ko je bila njegova mati med soustanovitelji teroristične skupine Rote Armee Fraktion; ko je bil star deset let, je Gudrun Ensslin skupaj s tremi drugimi člani RAF-a v zaporu Stuttgart-Stammheim naredila samomor. Ta kolektivni samomor je bil ključni dogodek tako imenovane nemške jeseni, vrhunca terorizma zahodnonemške urbane gverile. In hkrati je bil to dogodek, ki je postal izhodišče za teorije zarote, češ da ni šlo za samomor, ampak za umor teroristov. Felix Ensslin te teorije zavrača.
Odraščal je pri rejniški družini, nato pa študiral filozofijo in gledališko režijo v New Yorku, nekaj let je bil strokovni svetovalec stranke Zveza 90/Zeleni v bundestagu, po doktoratu pa je postal kurator, režiser in profesor filozofije. Zdaj je predstojnik katedre za teorijo in umetniško vzgojo na umetniški akademiji v Stuttgartu, torej v neposredni bližini zapora, v katerem je zadnjih pet let življenja preživela jedrna skupina RAF-a. Filozofsko je blizu ljubljanski psihoanalitski šoli in pred časom je do nas prišel namig, da naj bi v zagrebškem narodnem gledališču režiral Antigono Slavoja Žižka. Ensslin pravi le, da ga besedilo res zanima. Navsezadnje je tudi v knjigi Alenke Zupančič Etika realnega: Kant, Lacan najti opombo, da kdor govori o Antigoni, ne more molčati o Gudrun.

dr. Joachim Becker

Joachim Becker pozna obe deželi, Avstrijo in Nemčijo. Je Nemec, ki že skoraj 25 let živi v Avstriji. Na dunajski ekonomski fakulteti predava razvojno ekonomiko, politično ekonomijo in teorije države. A poleg Nemčije in Avstrije pozna tudi Slovenijo. Je reden gost na ljubljanski univerzi. Bere slovensko in spremlja tukajšnji razvoj. Poleg tega bere in govori tudi poljsko ter spremlja razprave na Poljskem, govori in razume še češko in recimo špansko. Je torej ekonomist z enim najboljših pregledov nad Evropo.

Davor Štern

Davor Štern je večino poklicne kariere zapisal nafti. Kot diplomant rudarsko-geološko-naftne fakultete Univerze v Zagrebu se je sprva zaposlil v družbi Ina, nato pa ga je pot vodila v Rusijo, kjer je velik del svojega življenja preživel kot direktor moskovskih podružnic več naftnih podjetij. V času vladavine Franja Tuđmana je bil tri leta hrvaški minister za gospodarstvo. Nato so ga imenovali na mesto generalnega direktorja Ine, kjer je ostal do leta 2000. Med letoma 2010 in 2013 je predsedoval nadzornemu svetu Ine. Danes je upokojen, a še vedno opravlja vlogo svetovalca za različne poslovne projekte. Z nafto se, zatrjuje, ne ukvarja. Čeprav je po duši »naftaš«, je do načrtov za iskanje nafte na Jadranu zadržan.

Dr. Metoda Dodič Fikfak

V času, ko o delavcih govorimo kot o le še eni obliki kapitala oziroma stroškov, lahko dr. Metoda Dodič Fikfak ponudi pomembne odgovore na vprašanja, ki jih navadno postavljamo le ekonomistom. Je dolgoletna predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, zato ve, da so »stroški dela« pač ljudje, ki tudi zbolevajo. In pogosto zbolevajo prav zaradi načina, na katerega delajo. Zaradi dogodkov in dejavnosti, ki se skrivajo za izrazi, kot so prestrukturiranje podjetja, optimizacija stroškov dela, fleksibilni delovnik, prožna delovna razmerja …

Dr. Katarina Bergant

Okrožna državna tožilka dr. Katarina Bergant je nedavno uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo »Kazenskopravni vidiki delovanja preiskovalnih novinarjev«. Ne glede na to, da je zaposlena na tožilstvu, ki v zadnjem času preganja več novinarjev, meni, da je s kazenskim pregonom teh treba ravnati zelo premišljeno, saj je svoboda izražanja bistvena za obstoj svobodne družbe.

Milojka Kolar Celarc

Milojka Kolar Celarc ima za seboj bogato funkcionarsko zgodovino. Skoraj deset let je bila v vladah Janeza Drnovška državna sekretarka na ministrstvu za finance, odgovorna predvsem za davčni sistem. Pomagala je recimo uvesti DDV in vzpostaviti enotno davčno upravo. Nato je šla v zavarovalništvo, delala je v Zavarovalnici Triglav, Pozavarovalnici Sava, vodila je Vzajemno. A ni samo izkušena finančnica, spozna se tudi na medicino. Doma skrbi za velik vrt, na katerem prideluje zdravilna zelišča. Pa tudi izkušena političarka je. Ne moremo recimo mimo njene zelo dobre, ne preveč sladke marmelade, s katero prepriča marsikoga.

Tadej Strehovec

Frančiškanski pater Tadej Strehovec, generalni tajnik Slovenske škofovske konference, je eden od vodilnih nasprotnikov pravne izenačitve različnih parterskih skupnosti. Opozarja, da naj bi zakonska sprememba izničila klasično družino, govori veliko, tudi površno, bolj kot jezuit, ne pa kot frančiškan, predvsem pa nikakor ne sprejme teze, da je katoliška cerkev militantna in žaljiva. Pravi, da manipulirajo drugi.

Ivica Žnidaršič

Dobre odnose je treba graditi na čistih računih, zato bi Slovenija morala zahtevati poravnavo vojne škode. Izgon Slovencev je vojni zločin, tako je bilo odločeno na nürnberškem procesu, in vojni zločin ne zastara. Odpadli so tudi vsi izgovori Nemčije, zakaj odškodnine ni dolžna plačati. Slovenija ima torej vse polno razlogov, da bi jo zahtevala. Za izterjavo je primeren vsak trenutek.

Dr. Ljubica Marjanovič Umek

Pred nekaj dnevi je Društvo psihologov Slovenije objavilo javno stališče in v njem strokovno zavrnilo vse strahove, ki jih širijo pobudniki referenduma glede posvojitev otrok, ki naj bi jih odobrili istospolnim partnerjem. Omenjajo ideologijo, sovražnost, manipulacije, predvsem pa demifisticirajo prepričanje, da se otrokom v istospolnih družinah godi slabše kot v »klasični«. Z razvojno psihologinjo Ljubico Marjanovič Umek smo se pogovarjali o izjavi, stanju v Sloveniji, predvsem pa o otrocih, ki so do drugačnosti praviloma bolj odprti kot starši.

Janko Veber

Ko sem postal minister, sem obiskal vse oddelke, med drugim tudi upravo za zaščito in reševanje. Tam so mi predstavili tudi svoj projekt »e-call«. Gre za sistem avtomatskega nujnega klica iz avtomobila ob nesreči. Ob tem se je pojavilo vprašanje, kako bo ta sistem deloval v primeru prodaje državnega deleža v Telekomu, ki bi moral zato nadgraditi svoje omrežje. Zaposleni so mi takoj povedali, da izkušnje v drugih državah, ki so se popolnoma umaknile iz telekomov, niso dobre. Spraševali so se, ali bi bilo v tem primeru ta sistem sploh mogoče uvesti, ker izključno zasebni lastniki niso zainteresirani za takšna vlaganja. To je bil eden izmed motivov in zato sem se dogovoril, da pripravijo analizo tveganj.

Franjo Štiblar

Prof. dr. Franjo Štiblar je predstojnik pravno-ekonomske katedre Pravne fakultete v Ljubljani in raziskovalec na Ekonomskem inštitutu (EIPF). Je neusmiljen kritik politike zategovanja pasu, saj ta dokazano duši rast in je milijone ljudi po svetu, posebej v EU, po nepotrebnem potisnila v ekonomsko trpljenje. »Idejno gre za doktrino bogatih za ohranitev privilegiranega položaja, zato ima veliko podpore v kapitalskih elitah, politiki in medijih, ki jih kapitalske elite kontrolirajo,« pravi. V kratkem bo objavil knjigo o ekonomski znanosti, šlo bo za kritičen pogled na imperializem ekonomije, za odpravo mističnosti te vede, ki ima povsod po svetu neizmerno moč.

Domen Savič

Moti me, da so objave v medijih pogosto tam samo zato, da imajo podjetja kje oglaševati. Pogrešam jasno zastopanje mnenj, ki bi bila uporabnikom v pomoč pri odločanju. Danes se na podlagi objav ne morejo odločiti o ničemer. Mediji pasivizirajo, izklapljajo bralce. Ti sploh ne čutijo več, da mediji govorijo o njih. Nič pa se ne spremeni zato, ker vsi samo govorimo, da ni mogoče ničesar spremeniti. S tem projektom spodbujam refleksijo o vlogi medijev v družbi, o tem, čemu so namenjeni, kaj je njihova naloga, kaj odjemalci od njih pričakujemo in ali to dobivamo ali ne.

Dr. Eldar M. Gadžijev

Dr. Eldar Magomedovič Gadžijev je pomembno zaznamoval slovensko kirurgijo, pa tudi slovensko medicino nasploh. Je specialist za kirurgijo jeter, žolčnega sistema in trebušne slinavke in je izšolal številne kirurge iz Slovenije in iz drugih držav nekdanje Jugoslavije, pa tudi od drugod. Čeprav so ga nadrejeni včasih opozarjali, naj nikakor ne izda vseh svojih skrivnosti, jih ni poslušal. Med službovanjem v Mariboru je pripomogel k temu, da je mesto dobilo medicinsko fakulteto, predvsem pa, da je mariborska bolnišnica dobila status kliničnega centra.
Bil je redni profesor na obeh medicinskih fakultetah, zasedal je številne ugledne položaje doma in v svetu. Med drugim je bil član komisije za medicinsko etiko in glavni urednik revije ISIS, glasila Zdravniške zbornice Slovenije. Še danes, ko je že nekaj let v pokoju, in čeprav ga je prizadela huda bolezen, v njej redno objavlja kolumne. V njih ne skopari s kritiko razmer v medicini in družbi nasploh.
Njegov oče je bil med drugo svetovno vojno kirurg v ruski vojski. Nemci so ga zajeli in pripeljali v Trst. Od tam je pobegnil k partizanom v Brkine in ustanovil partizansko bolnišnico Zalesje. Tam je spoznal bodočo ženo, rodila se je velika ljubezen. In tam je bil spočet naš sogovornik.

Dr. Rajko Kenda

Naša prednostna naloga je bila seveda zaščita potencialno ogroženih otrok. Tukaj je težava čas. V treh dneh po izpostavljenosti okužbi je s cepljenjem še mogoče doseči imunost, v naslednjih dveh dneh pa je mogoče odpornost okrepiti z imunoglobulini. To smo opravili, naša trenutna skrb je osebje. Preveriti moramo status zaposlenih in organizirati delo tako, da bo kljub morebitnim odsotnostim teklo čim bolj nemoteno.

Clement Benech

V hotelski bar pride napravljen, kot bi prišel k birmi in kot se za literarni večer ne bi napravil noben slovenski avtor njegove generacije. Zloščeni čevlji, hlače na rob, v prsnem žepu suknjiča ima zataknjen kuli. Fant od fare, skratka. Clement Benech (1991) je francoski pisatelj najmlajše generacije. Na letošnjem festivalu Fabula se predstavlja z romanesknim prvencem, ki nosi naslov Slovensko poletje.

dr. Sami Khatib

Dr. Sami Khatib, filozof z berlinske Freie Universität, si je pred leti postavil zanimivo raziskovalno vprašanje: kaj pa če je kapitalizem religija? Celo religija, ki nima smisla? O tem so razmišljali že številni pred njim, recimo Walter Benjamin. Dejansko kar cela frankfurtska šola, t. i. nemška kritična teorija. Khatib je danes eden tistih, ki poskušajo to tradicijo v Nemčiji nadaljevati. V Nemčiji torej, ki je, kot pravi sam, postala katedrala nove verske blaznosti.

»Kdo se boji natečaja?«

V Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma so že sedmič zapored razstavljeni sadovi dela slovenskih arhitektov. Arhitektura inventura 2012–14 ni samo priložnost za seznanitev z najboljšim, kar so arhitekti ustvarili v zadnjih dveh letih, ampak tudi za kritičen pogled na razmere, v katerih ustvarjajo. »V zadnjih dveh letih se v arhitekturni stroki ni prav nič spremenilo na bolje. Nasprotno. Prostorsko zakonodajo so še dodatno ’zmrcvarili’ parcialni interesi sektorjev in lobijev,« pravi predsednica Društva arhitektov Ljubljana Maja Ivanič.

Joachim Gross, reformator

Dr. Joachim Gross je nemški zdravnik, specialist socialne medicine in medicine dela. In je homeopat. Če bi živel v Nemčiji, bi bilo to nekaj povsem vsakdanjega. A že šest let živi in dela v Sloveniji, v Kopru, pri nas pa so takšni primeri zelo redki. Ker so prepovedani.
Zdravnik v Sloveniji po zakonu ne sme hkrati opravljati zdravniškega poklica in prakticirati homeopatije. Kdor se želi pri nas ukvarjati s homeopatijo, sicer potrebuje medicinsko izobrazbo, a bi se moral zdravniški licenci odpovedati, ker po naši zakonodaji zdravniški poklic ni združljiv z zdravilstvom.
Dr. Gross je zdravnik, ki je na Zdravniško zbornico Slovenije podal samoprijavo, da se ukvarja s klasično medicino in tudi s homeopatijo, in tako pristojne prisilil v vnovičen razmislek o smiselnosti uveljavljanja nezdružljivosti. Decembra lani je skupščina Zdravniške zbornice Slovenije izglasovala prelomno odločitev – ukvarjanje s homeopatijo ne bi smelo biti več razlog za odvzem zdravniške licence.

Alma Sedlar

Predsednika komisije Borisa Štefaneca smo za pogovor prosili novembra lani. Ker intervju z njim ni bil mogoč, smo se odločili za pogovor s članico senata Almo Sedlar, ki je odkrito spregovorila, kje KPK danes je.

Karmina Šilec

Karmina Šilec je fenomen. Vendar ne lokalni ali morda celo vseslovenski fenomen, s svojim edinstvenim odrskim pristopom, z udarno mešanico vokalne glasbe in gledališča, ki jo razvija v svojem ansamblu Carmina Slovenica, velja za fenomen svetovnega formata.
Poleg izjemnih kritiških odzivov to potrjujejo številna gostovanja po vseh celinah, pa tudi nagrade, denimo nagrada Prešernovega sklada (dobila jo je že za svoj prvi glasbeno-gledališki projekt Vampirabile »davnega« leta 2000, pozneje pa, presenetljivo, nikoli več) ali pa prestižna mednarodna nagrada Music Theatre Now, ki ji je pred leti pripadla v kategoriji Glasba onkraj opere.
Čeprav je komplimentov vajena, pa je med nedavnim gostovanjem v New Yorku, kjer je Carmina Slovenica premierno predstavila svojo najnovejšo predstavo, morala priznati, da jo je odziv tokrat vendarle osupnil. Ne le, da je občinstvo predstavo, ki so jo uprizorili petkrat, pozdravilo s stoječimi ovacijami, izjemno pozornost so jim namenili tudi mediji. Tudi najvplivnejši zahodni mediji, kot so The New York Times, New Yorker in The Guardian.
In bili so navdušeni. Med drugim smo lahko prebrali, da je Karmina Šilec »goreče talentirana«, njen ansambel pa »Cirque du Soleil vokalnega gledališča«.

Janis Stavrakakis, grški analitik

Janis Stavrakakis je grški politični teoretik. Prav zdaj gostuje na Univerzi kraljice Marije v Londonu, sicer pa je stalno zaposlen na Aristotelovi univerzi v Solunu. V času, ko so zaradi kritičnih družbenih razmer, ki jih je v domovini povzročila kriza, vsa intelektualna prizadevanja Grkov usmerjena v to, da bi pomagali osmisliti nenehne posege tujih držav in institucij v njihovo odločanje o prihodnosti, grška družba doživlja korenite spremembe. Grčija pri tem ni osamljena, podobni poskusi potekajo tudi drugod po Evropi, ne samo na njenem obrobju. Kakšna bo nova Evropa po letih varčevalnih ukrepov in strukturnih reform? In kakšni bodo Evropejci? Bi moral biti odgovor na protiljudski neoliberalni projekt več populizma? Stavrakakisov prispevek v tej zgodbi temelji predvsem na njegovem poudarjanju psihoanalitskih dognanj, pomembnih za razumevanje sodobne družbe.

Janez Prašnikar

Privatizacija državne lastnine je v Sloveniji močno osovražena tudi zato, ker naša politika nikoli ni znala vzpostaviti okolja, ki bi omogočalo pregledno privatizacijo. Ekonomisti Janez Prašnikar, Polona Domadenik in Matjaž Koman na podlagi privatizacijskih izkušenj štirih nekdanjih tranzicijskih držav – Češke, Poljske, Madžarske in Slovenije, dokazujejo, da je množična, hitra privatizacija nevarna, saj vodi v nastanek balonov, ti pa imajo tendenco, da počijo in za seboj pustijo finančno in gospodarsko razdejanje.

David Švarc

Stečajna zakonodaja določa vrstni red poplačil upnikov. Delavci veljajo za prednostne upnike, to pomeni, da smo poplačani pred t. i. navadnimi upniki – trgovci, dobavitelji in drugimi partnerji podjetja v stečaju. Težava je v tem, da so pred prednostnimi še neki bolj prednostni, t. i. ločitveni upniki. To so banke s hipotekami na posojila, ki so jih dale posameznim podjetjem.

Rambo Amadeus

Rambo Amadeus je glasbenik, ki je svojo glasbo za turbofolk označil, še preden se je ta v devetdesetih letih razcvetel po večjem delu hribovitega Balkana. A v nasprotju s turbofolkom glasba Antonija Pušića, kar je Rambovo pravo ime, s svojimi satiričnimi besedili in mešanico sodobnih ter tradicionalnih glasbenih žanrov kljubuje ustaljenim normam vsakdanjega življenja v naši regiji in tudi zunaj njenih meja. Rambo na ironičen način secira in kritizira politično in družbeno dogajanje, zaradi česar je obveljal za nekakšnega »opinion makerja« nekdanje jugoslovanske scene.

Dr. Boris Buden

Boris Buden (1958), hrvaški filozof in publicist, je na Univerzi v Zagrebu diplomiral iz filozofije in doktoriral iz teorije kulture na Humboldtovi univerzi v Berlinu. Leta 1990, tik pred razpadom Jugoslavije, se je preselil na Dunaj, na začetku novega stoletja pa v Berlin, kjer predava na Fakulteti za umetnost in oblikovanje na Univerzi Bauhaus v Weimarju.
V hrvaščino je pred vojno prevedel zbrana dela Sigmunda Freuda, leta 1998 pa je pripravil novo hrvaško izdajo Komunističnega manifesta s predgovorom Slavoja Žižka. Buden je v devetdesetih letih, ko je sicer živel na Dunaju, s članki v mesečniku Arkzin ostro nastopil proti hrvaškemu nacionalizmu, vendar njegova glavna tarča niso bili hrvaški nacionalisti per se, ampak tiha meščanska, liberalna, kvazinenacionalistična elita, ki je v devetdesetih letih molče spremljala besnenje nacionalizmov. Prav ta elita je njegova glavna tarča še danes, saj ga skrbi, da bo dopustila vznik fašizma na Hrvaškem.
Njegovi prispevki iz Arkzina so bili objavljeni v knjigah Barikade (1996, 1997), v nemščini pa je napisal knjigi o prevajanju Babilonski boj (2004) in Cona prehoda: o koncu postkomunizma (2009). Obe knjigi je prejšnji teden predstavil na predavanjih v ljubljanskem Inštitutu Igorja Zabela.

JAŠA

Slikar in performer Jaša Mrevlje - Pollak (1978) bo od maja do novembra Slovenijo zastopal na svetovnem umetniškem odru. Za 56. beneški bienale, enega najpomembnejših dogodkov sodobne umetnosti na svetu, bo pripravil projekt Zaklop/nasilna nuja za utelešeno prisotnost upanja, večplastno prostorsko postavitev in performans »in situ«, ki bo potekal vseh 28 tednov bienala, glavni poudarki pa bodo na solidarnosti ter skrbi za skupnost(nost) in čistost komunikacije. To so že od vsega začetka tudi glavni atributi in modus operandi njegove razvejene ustvarjalnosti.

Erik Valenčič

Erik Valenčič je šel v Irak prvič leta 2003, malo pred drugo zalivsko vojno. Od takrat se vrača v te kraje, kot novinar, kot vojni poročevalec. Bil je še v Siriji, Palestini, v Izrael ga niso spustili, pa v Egiptu, Libiji, Sudanu, Afganistanu … Povsod je spoznaval, da se vojne vedno znova rojevajo, da so v interesu velikih sil in da v njih najbolj nastradajo nemočni, civilisti, otroci, ljudje, ujeti v svet nasilja in zla.