Dr. Ljerka Bizilj

Ljerka Bizilj je najprej študirala primerjalno književnost, a je kar hitro, kot pravi, umaknila knjige in namesto njih v stanovanje postavila televizijo. Na televiziji je prvič delala leta 1973, šest let pozneje se je zaposlila. Takoj po osamosvojitvi je za nekaj časa medije zapustila in odšla v politiko; ker pa ni bila uspešna, se je na televizijo počasi vrnila. »Svet politike ni zame,« je dejala. Nedavno je postala direktorica Televizije Slovenije, otepa se političnih oznak, pravi, da jo zanima strokovnost. V novinarstvo bi rada vrnila znanje, poglobljeni pogled, pomembne teme in privlačne zgodbe.

Uporna učiteljica

Lani je postala članica Stranke Mira Cerarja in tudi nastopila na lokalnih volitvah v Šentjurju. Iz stranke je izstopila predvsem zaradi pomanjkanja ambicioznosti, kar zadeva šolsko politiko. Slovensko šolstvo je po njenem namreč potrebno velikih sprememb.
Boj za učiteljske plače je politična akcija Bojane Potočnik, ki je zbudila največ pozornosti, a ni njena prva. Leta 2012 se je postavila za lačne otroke in za izjavo v pismu takratnemu kmetijskemu ministru Francu Bogoviču dobila nagrado časnika Večer bob leta. »Na začetku svoje učiteljske poti sem jih učila, da lačni otroci živijo v Afriki, danes pa sedijo zraven njih,« je zapisala. Leta 2013 je pisala ministru za izobraževanje dr. Jerneju Pikalu, opozorila ga je, kako nesmiselno je nacionalno preverjanje znanja.

Alfa orel

Slovenija ima po dolgem času spet športno disciplino, v kateri se lahko pohvali ne zgolj z uspešnostjo posameznikov, temveč z nenehno prisotnostjo celotne ekipe v svetovnem vrhu. Smučarski skakalci se redno uvrščajo med najboljše na svetu in dosegajo tudi moštvene uspehe. Prvi med njimi je Peter Prevc, pri 22 letih že dobitnik srebrne in bronaste medalje na igrah v Sočiju, drugouvrščeni v skupnem seštevku lanskega svetovnega pokala in zmagovalec lanskega svetovnega pokala v poletih. V letošnjem izjemno izenačenem svetovnem pokalu je za zdaj na tretjem mestu.

Dr. Tomaž Mastnak

Zaradi političnih analiz Tomaža Mastnaka (roj. 1953) so komunistične oblasti Mladino pred tridesetimi leti zaplenjevale. Tedaj je bil seveda eden glavnih nosilcev t. i. civilnodružbenega gibanja, vseh tistih punkerjev, lezbijk in gejev, ekologov, mirovnikov ali novinarjev, ki so Slovenijo dejansko osamosvojili. A kot eden redkih iz tiste generacije se Mastnak ni pustil podkupiti in je ostal še naprej zvest kritik novega družbenega sistema – tokrat Združene Evrope. Leta 1989 se je v Mladini sicer definiral kot »prostolebdeči intelektualec«, a je formalno danes znanstveni svetnik na Filozofskem institutu Znanstvenoraziskovalnega centra (ali ZRC) SAZU in gostujoči raziskovalec na kalifornijski univerzi v mestu Irvine (UCI). Je seveda tudi eden najboljših poznavalcev odnosa med Evropo in islamom, kar je bil povod za ta pogovor.

dr. France Bučar

France Bučar je iskriv sogovornik. Včasih se malo poheca, nasmeji, drugič maha z rokami in jezno zatrjuje, da ima prav. Februarja bo star 92 let, pravi, da smuča sicer ne več, zato pa še vedno piše. Februarja bo pri Mladinski knjigi izšla njegova nova knjiga Prelom, do katerega ni prišlo. In o tem zakasnelem prelomu smo se pogovarjali tudi v intervjuju. Bučar je prepričan, da smo pozabili misliti državo, da smo ostali na vlaku, ki nas je pripeljal iz komunizma, in se odpeljali naprej, ne da bi vplivali na to, kam se bomo peljali. To se vidi tudi pri razprodaji državnega premoženja, ki ni samo moralno vprašanje, pač pa je po Bučarjevem mnenju celo neustavno. Pravica do lastnine po slovenski ustavi namreč ni absolutna, pač pa je omejena, tudi s socialnimi funkcijami.
France Bučar je bil prvi predsednik slovenskega državnega zbora, eden izmed avtorjev slovenske ustave, nekoč partizan, kasneje disident, dolga leta tudi profesor na pravni fakulteti, od koder ga je leta 1976 odstranila partija.
Je politični samorastnik, nikoli ni zares pripadal ne slovenski parlamentarni desnici ne njenemu levemu protipolu.
Je tudi eden iz množice podpisnikov peticije Preprečite razprodajo.

Jelka Reichman

Jelka Reichman je tista gospa, ob omembi katere odrasli v mislih pri priči odjadrajo nazaj v otroštvo, otroci pa z žarečimi očmi predte postavijo kup slikanic in pokažejo na njeno ime, izpisano na naslovnici Miškolina, Šivilje in škarjic, Cepecepetavčka, Levega devžeja, Zmaja Direndaja ... ter seveda Mojega prijatelja Pikija Jakoba in Mačka Murija. Z ilustracijami teh in še marsikatere druge slikanice se je uveljavila kot ena naših najvidnejših ilustratork, o čemer pričajo številne nagrade, tudi tri za življenjsko delo (nagrada Hinka Smrekarja, Levstikova in Župančičeva nagrada). Hkrati pa je ena naših najbolj priljubljenih ilustratork, saj pri nas skoraj ni gospodinjstva, ki ne bi imelo vsaj ene slikanice z njenimi podobami.
Jelka Reichman je tudi prijetna gospa, ki skupaj z možem Marjanom ter mucema Mikijem in Naomi živi na robu Ljubljane, v hiši, ki sta jo zgradila s prihranki in v kateri med drugim hrani obsežno zbirko punčk, medvedkov in najrazličnejših starin. Nedavno je praznovala 75. rojstni dan.

Dr. Mladen Dolar

Njegov prijatelj, so-filozof iz ljubljanske lacanovske šole Slavoj Žižek, je na platnice Dolarjeve zadnje knjige, zbirke njegovih ključnih tekstov, zapisal, da Mladen Dolar deluje, kot da ni idiot, da tudi izgleda, kot da ni idiot, »a ne pustite se prevarati – on NI idiot!«. Gre seveda za najodkritejši kompliment filozofu, ki se že desetletja ukvarja z najtežjimi vprašanji – vprašanji, ki danes, v času krize, spet prihajajo v modo. Še celo predsednik vlade, ki rad filozofira o krizi morale in etike, si jih javno zastavlja. Toda za začetek leta je vendarle prav, da damo besedo profesionalcu.

TBF: Splitski pingpongarji

Hrvaška skupina The Beat Fleet ali krajše TBF sodi v redko vrsto, med alternativce za množice. To je redek popularen in hkrati družbeno angažiran bend. Njegovi člani veljajo za pionirje tamkajšnjega hiphopa, čeprav jih nikoli nismo poslušali kot čistokrvne raperje. Za to se nikoli niti niso imeli. Od nekdaj nastopajo z živim bendom, svojo glasbo so zato šaljivo označili za pingpong in ne hiphop. So izjemno lokalni, v besedilih in glasbeno, njihova genialnost pa je v tem, da znajo to lokalnost prevesti tudi za tiste daleč zunaj domačega Splita. Danes je TBF eden najpopularnejših hrvaških bendov sploh. V sedemnajstih letih je izdal šest albumov in zdaj pripravlja novega. Aleksandar »Saša« Antić je glavni tekstopisec. Je eden od vokalistov, sklada pa tudi del glasbe. Z njim smo se pogovarjali v času, ko v Splitu postopoma propada imperij, ki ga je zgradil nekdanji župan, podjetnik Željko Kerum.

Katarina Čas

Je v Sloveniji sploh kdo, ki v zadnjem letu ni naletel na podobo svetlolaske, oblečene le v modre kopalke in polepljene s šopi dolarskih bankovcev? Njen nastop v Volku z Wall Streeta, enem najvidnejših filmov iztekajočega se leta, ki ga je režiral sloviti Martin Scorsese in v katerem je v glavni vlogi nastopil nič manj sloviti Leonardo DiCaprio, je bil bomba. Pa kaj, če je bila vloga majhna. Filmski kritiki se strinjajo, da je bila ena ključnih. Marca bo premiero doživel njen drugi hollywoodski film, komična drama Danny Collins, kjer igra glavno vlogo Al Pacino, ona pa je njegova zaročenka. Za seboj pa ima še številne druge uspešno opravljene avdicije, med drugim tudi za vloge v treh nadaljevankah televizije BBC. Ob vsem tem ne preseneča, da so slovenski uporabniki iskalnika Google.si pogosteje kot njeno ime letos iskali le še imeni Luke Mesca in Violete Bulc. A že prej je bila eden naših najprepoznavnejših televizijskih obrazov. Vodila je številne oddaje, nastopala je tudi v nadaljevankah in občasno v kakšnem filmu. Šele odločitev, da poskusi na tujem, pa ji je dala pravi zagon tudi kot igralki. Za zdaj sicer predvsem na tujem in bolj redko doma. Je pa doma ravnokar dočakala svoj prvi pravi gledališki projekt.

Dr. Peter Jambrek

Peter Jambrek v intervju za Mladino ni privolil brez pomislekov. Pravi, da je Mladina preradikalna, da pa ima nekaj lucidnosti. Jambrek, nekoč ideološki sopotnik Janeza Janše in eden izmed avtorjev slovenske ustave, je danes iz aktivne politike umaknjen, razočaran, na stara leta naj bi bil prišel »k pameti«, dodajo, da je kdaj tudi cinično grenak. Ni mu hudo, o preveliki moči države predava na fakultetah, ki jih subvencionira prav ta država, prepričan je, da je temeljni problem Slovenije »železobeton« politične in korporacijske birokracije. Krize, ki jih povzroči prevelika liberalizacija gospodarstva, pa so po njegovem le učna pot kapitalizma.

Dr. Miro Cerar

Dr. Miro Cerar je predsednik vlade, ki je funkcijo prevzel z eno najvišjih javnomnenjskih podpor. V normalnih časih bi bilo to zagotovilo mirnega delovanja na mestu predsednika vlade. A danes ni več tako, slabe tri mesece kasneje je že vse drugače: priljubljenost mu strmo pada, vlado napadajo z vseh strani. A zdi se, da mu je bilo to jasno vnaprej: spreminjajoče se mnenje in razpoloženje javnosti sta del tega časa, zadnja kazalca stanja v tej državi.

Dr. Ciril Ribičič

Nekdanji ustavni sodnik, ki je napisal največ ločenih mnenj med vsemi ustavnimi sodniki doslej, pravi, da ga ločena mnenja treh ustavnih sodnikov v zadevi Patria niso prepričala. Čeprav je tudi sam sodeloval pri pripravi enega izmed pravnih mnenj (glede poslanskega mandata Janeza Janše), opozarja, da se vsi skupaj, predvsem pa ustavno sodišče, odločno preveč ukvarjamo s pravicami enega obsojenca. Medtem namreč, dodaja Ribičič, na tisoče ljudi, ki morajo v zapor zaradi nezmožnosti plačila kazni za še tako nepomemben prekršek, že leta čaka na odločitev ustavnega sodišča.

Boris Šuštar

Trditev, da je vodstvo presenečeno, je nedopustna in kaže na nekompetentnost ljudi, ki to trdijo. Tudi župan Celja Bojan Šrot in njegovi sodelavci nas niso jemali resno, ko smo opozarjali na skrb zbujajoče podatke o onesnaženju Celjske kotline. Zmerjali so nas s šalabajzerji, ekoteroristi … Poljaki so naše trditve potrdili. V plasteh zemlje, kjer Cinkarna deluje danes, kjer je delovala v preteklosti in kamor so odlagali metalurške odpadke, so koncentracije težkih kovin tako visoke, da tudi za več kot stokrat presegajo vrednosti, pri katerih je treba nujno ukrepati.

Branimir Štrukelj

V torek dopoldne generalni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije ter predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije Branimir Štrukelj ni deloval prav nič zmagoslavno, čeprav so sindikati in vlada večer prej podpisali dogovor, ki so ga mediji označili za popolno Štrukljevo zmago. Vlada je res skoraj v celoti privolila v zadnji sindikalni predlog, a to so bila še ena pogajanja, kjer so sindikati izborili zgolj zmanjšanje vladnih načrtov za krčenje sredstev. Štrukelj je intervju izkoristil, da je predlagal razpravo o smiselnosti socialnega partnerstva in delovanja sindikatov. Je čas za razredni boj?

Dino Mustafić

Predstavo Zid, ki jo je režiral v obleganem Sarajevu, so igrali pod točo izstrelkov z okoliških hribov. S to gledališko predelavo Sartrove novele o španski državljanski vojni je bosanski režiser Dino Mustafić skušal gledalcem prikazati vso absurdnost vojne v BiH in na območju nekdanje Jugoslavije. Vojna izkušnja ga je zaznamovala kot človeka in gledališkega ustvarjalca, saj je spoznal, da se je treba za svobodo boriti ves čas, v miru in vojni.
Dino Mustafić (1969) je med vojno končal študij režije na sarajevski Akademiji za gledališke umetnosti ter študij književnosti in bibliotekarstva na Filozofski fakulteti v Sarajevu. Odtlej je režiral dokumentarne filme, glasbene projekte in gledališke predstave. Njegov prvi igrani film Remake je bil leta 2003 na mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu izbran med peterico najboljših. Režiser Mustafić je režiral v večini nekdanjih jugoslovanskih republik, v gledališkem svetu pa je znan tudi zaradi dolgoletnega vodenja mednarodnega gledališkega festivala Mess, ki ga je leta 1997 obnovil in postal pri 27 letih njegov najmlajši direktor.
Ta čas režira v novogoriškem gledališču delo znanega ruskega dramatika Jevgenija Švarca Zmaj. Konec novembra pa bodo v tem gledališču igrali tudi predstavo Majhen mi je ta grob, ki govori o Mladi Bosni in Gavrilu Principu.

Boris Koprivnikar

Ko je bil Boris Koprivnikar predsednik skupnosti socialnih zavodov, ga je zelo razburil ukrep vlade Janeza Janše, s katerim je ta določila denarne kazni za direktorje javnih zavodov, ki bi imeli izgubo. »Volili smo ljudi, ki so nam obljubljali lepšo prihodnost, sedaj pa se nad nami izživljajo z nemogočimi političnimi akrobacijami in mazohizem Slovencev je v tem, da to mirno gledamo,« je zapisal leta 2012 v odprtem pismu. Od septembra je Koprivnikar minister za javno upravo in v tem času je zelo razburil sindikaliste, vzgojiteljice, kulturnike, knjižničarje in še koga. Zaveda se, da je po izkušnjah v zadnjih letih težko verjeti, da varčevanje prinaša kaj dobrega, vendar bi bilo po njegovem zelo preprosto, če bi vsi razumeli, da ne moremo porabiti več, kot zaslužimo, če bi sprejeli svoj del bremena in če bi vladne predloge obravnavali strokovno.

Aleksander Aristovnik

Tako kot je bila sporna hitra, nevzdržna gospodarska rast v obdobju debelih krav, torej pred krizo, je sporna tudi sedanja gospodarska rast. Ekonomist dr. Aleksander Aristovnik trdi, da ni stabilna in je izrazito kratkoročne narave. Namesto v lokalno infrastrukturo in betonske stebre bi morali več vlagati v človeški kapital in tehnološki razvoj. Pa ne samo Slovenija, temveč vsa Evropa. Le tako bomo lahko konkurirali Ameriki in Aziji.

Dr. Anja Kopač Mrak

Še dobro, da je november topel, saj je morala ministrica za delo, družino in socialne zadeve dr. Anja Kopač Mrak pred intervjujem prezračiti svojo pisarno. Prostor je bil potreben osvežitve, ker se je pred tem ministrica v njem pogovarjala s predstavniki študentov, ki ji želijo zadnje dni povedati veliko, a nič lepega o njenem predlogu za povišanje stroškov študentskega dela. Odkar je na ministrstvu, je imela Anja Kopač Mrak precej konfliktnih pogovorov. V politiko je vstopila, da bi v praksi preizkusila teorijo države blaginje, ki jo je deset let preučevala na ljubljanski fakulteti za družbene vede, a morala je sprejemati skoraj samo slabe rešitve. Državna sekretarka je postala na začetku krize, imela med vladavino Janeza Janše enoletni odmor, nato pa se je vrnila kot ministrica v vladi Alenke Bratušek. Pričakuje, da se bo čas izbiranja med slabimi in manj slabimi rešitvami končal leta 2016.

Jože Stegne

Si lahko predstavljate bankirja, kako se pred vhodom v prostore nove bančne poslovalnice sklanja k tlom, pedantno pregleduje tlak in glasno ošteva gradbene delavce, ker so ga malomarno položili? Verjetno težko. Razen če je bankirju ime Jože Stegne in je predsednik uprave Delavske hranilnice, majhne slovenske banke v večinski lasti sindikatov. Stegne je popolnoma drugačen od značilnih bančnikov, pa ne samo zato, ker je tako neposreden, ampak tudi zato, ker je Delavska hranilnica edina slovenska bančna ustanova, ki že vsa leta krize posluje z dobičkom in si zato lahko privošči celo nakup letališča. »Smo gazela bančnega poslovanja,« pravi Stegne. Na dan intervjuja je Delavska hranilnica odprla že svojo trideseto poslovalnico.

Albert Royo-Mariné

Prihodnjo nedeljo, 9. novembra, se bodo Katalonci in Katalonke na posvetovalnem referendumu odločali o (ponovni) samostojnosti severovzhodne, industrijsko najbogatejše španske regije, ki jo zaznamujejo poseben jezik, kultura, sedemstoletna tradicija parlamentarizma in prestolnica Barcelona. O zapletih pri izvedbi referenduma, o kratkih stikih s špansko vlado in ustavnim sodiščem, o primerjavi katalonskega s škotskim referendumom o samostojnosti, o identiteti Kataloncev, o razlogih za množično priseljevanje v Katalonijo v zadnjem stoletju in glavnih razlogih za veliko podporo Kataloncev samostojnosti smo se pogovarjali z Albertom Royo-Marinéjem, nekdanjim zunanjim ministrom v katalonski vladi, dolgoletnim sodelavcem evropske komisije, profesorjem evropskih študij in zdajšnjim generalnim sekretarjem katalonskega Sveta za javno diplomacijo. Royo-Mariné je bil že večkrat v Sloveniji, tokrat pa se je v Sloveniji mudila »njegova« misija, ki je slovenske politike prepričevala, da bi slovenski parlament s posebno resolucijo podprl Katalonce v njihovih prizadevanjih za samostojnost.

Martin Pollack

Martin Pollack (1944) je avstrijski pisatelj ter bivši novinar in urednik nemškega Spiegla. Leta 2004 je zaslovel s knjigo o svojem očetu, nacističnem zločincu dr. Gerhardu Bastu, šefu Gestapa v avstrijskem Linzu, vodji posebnega oddelka SS, ki je med drugo svetovno vojno likvidiral Jude na Slovaškem in Poljskem. Njegova nacistična družina po očetovi strani izhaja iz Kočevskega in Laškega, od koder so se leta 1912 odselili v Avstrijo. Iz protesta proti njeni nemškonacionalni usmeritvi, tudi sovraštvu do Slovencev, se je Pollack po drugi svetovni vojni odločil za študij slavistike in vzhodnoevropske zgodovine na Poljskem. Z družino in očetom se je soočil v knjigi Smrt v bunkerju, ki je leta 2005 izšla tudi v slovenskem prevodu, letos pa je izdal esej z naslovom Kontaminirane pokrajine, kjer piše o množičnih grobiščih v Srednji Evropi in soočanju ljudi, ki živijo v njihovi bližini, s preteklimi zločini. Z njim smo se pogovarjali po razpravi, ki jo je organizirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani.

Dr. Tatjana Avšič - Županc

Če se bomo v Sloveniji morali soočiti s primerom okužbe z ebolo, katere epidemija v zahodni Afriki dosega neslutene razsežnosti, bo profesorica Tatjana Avšič - Županc med prvimi, ki jim bo zazvonil telefon. Je namreč vodja laboratorija, kamor bi po hitrem postopku poslali vzorce okuženega, saj gre za edini primerno opremljen laboratorij v Sloveniji za ravnanje s tako nevarnimi mikroorganizmi.
Je svetovno priznana virologinja, odkriteljica virusa mišje mrzlice z imenom Dobrava in ena od zgolj petih ženskih članic Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njena specializacija so predvsem virusi, ki se prenašajo z živali na človeka. Med zaslonoma njenega računalnika v pisarni na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani je zataknjena plišasta igračka – virus ebole.

Dr. Mitja Velikonja

Mitja Velikonja je pred kratkim izdal knjigo Rock’n’retro, kratko študijo o novem jugoslavizmu v sodobni slovenski popularni glasbi. Jugoslavizem v vsakdanjem življenju, v popularni glasbi še vedno obstaja. Ali pa obstaja vedno bolj. Kajti, tako Velikonja, sklicevanje na preteklost pomeni kritiko sedanjosti, pa četudi se ta idealizirana, neobstoječa preteklost obuja v povsem nepomembnih zadevah, kot naj bi bila popularna glasba. Nekateri bi zamahnili z roko, dejali, nostalgija pač, drugi bi v tem videli zločinski načrt komunističnih zombijev, Velikonja pa v intervjuju pojasnjuje, da so stvari bolj zapletene, in dodaja, da prava alternativa vedno vodi naprej, ne pa v preteklost.

Dr. Andrej Fištravec

Prej je bil Andrej Fištravec (1957) sociolog, angažiran publicist, pedagog. Potem so bile v Mariboru vstaje in Fištravec je čez noč, deloma kot predstavnik vstajnikov, februarja 2013 postal župan Maribora. Da je na tej funkciji mnoge razočaral, je morda celo razumljivo. Po največjem izrazu nezadovoljstva v postsocialistični Sloveniji so bila pričakovanja visoka. A kakorkoli pogledamo na njegovo kratko županovanje v težavnih razmerah, z večinoma starim, »kanglerjevim« mestnim svetom, dejstvo je, da je s Fištravcem Maribor na svoje čelo dobil doktorja. Torej razmeroma razumnega človeka, ki ne udriha po mizi s čevljem, ko mu zmanjka besednega zaklada za izražanje kakšne misli.

Zoran Janković

Zoran Janković, četudi ne prizna, ne odgovarja rad na vprašanja o preiskavah, sumih, obtožbah, na vprašanja o korupciji. Niso mu všeč. »Gre za gostilniške govorice,« pravi. »Delam pošteno, zakonito.«
Kljub sijoči Ljubljani ne more skriti, da je njegov optimizem vsaj začasno začel izginjati. Na državni ravni ni bil uspešen. Tudi tokrat bo verjetno postal župan, a njegova lista bo težko dobila večino v mestnem svetu. Županovanje bo težje in vmes bo obiskoval sodišča. Umaknil se ne bo. Vztraja.

Varuh spominov

Varuh spominov, posnet po najstniški senzaciji à la Igre lakote in Razcepljeni, nam da že po nekaj kadrih vedeti, da je enakost nekaj slabega in represivnega. Amerika se namreč po veliki vojni preseli v Utopijo, ki temelji na enakosti. Vsi imajo enake hiške, enake zelenice, enaka kolesa. Razlike niso dovoljene, zato imajo vsi enake spomine, kar pomeni, da spominov nimajo.

Dr. Jasna Podreka

To je posledica družbenokulturnih in ideoloških vzorcev, v katerih se ohranja sistem moške prevlade in ženske podrejenosti. Moški so v zasebnih odnosih nasilni, ker skušajo uveljavljati moč in nadzorovanje partnerke.

Japonski Žižek

Kojina Karatanija (1941), japonskega filozofa in literarnega kritika, se je že v osemdesetih letih prijel naziv »razmišljujoči stroj« (The Thinking Machine). Nekateri mu pravijo tudi »japonski Žižek«. Marksist po osnovni usmeritvi piše o filozofiji, literaturi in arhitekturi, zadnje desetletje in pol pa se je posvetil pisanju knjig, v katerih se ukvarja s politično filozofijo in ekonomijo, saj ga skrbi, kam vodi Japonsko in druge družbe sedanji neobrzdani kapitalizem. Značilno za njegovo misel je izumljanje novih konceptov analize, s katerimi na novo osvetljuje družbene pojave.
Karatani je na Univerzi v Tokiu diplomiral iz ekonomije in nato magistriral iz angleščine. Sprva je na tokijski univerzi Hosei predaval književnost, že leta 1975 pa so ga kot gostujočega predavatelja povabili na ameriško univerzo Yale. Med njegovimi deli je treba omeniti še Transkritiko: o Kantu in Marxu (2010, Transcritique: On Kant and Marx, 2003), knjigo, iz katere si je Slavoj Žižek sposodil koncept »paralaktičnega pogleda«, še posebej pa njegova zadnja dela: History and Repetition (2011, Zgodovina in ponovitev) in Structure of World History: From Modes of Production to Modes of Exchange (2014, Struktura svetovne zgodovine: od produkcijskih načinov k načinom menjave).

Dr. Milan Brglez

Dr. Milan Brglez (47) je dinamičen sogovornik. Je šahist, ki je svoj znani doktorat o pomenu »nepozitivističnih epistemoloških in realističnih ontoloških predpostavk za osmišljanje mednarodnih odnosov in metodologije njihovega proučevanja« pisal deset let, četrtino doktorata je zavzemalo naštevanje literature. A Brglez sedaj ni več teoretik, ampak tudi praktik. Je drugi najmočnejši mož v državi – po državnem protokolu kot predsednik državnega zbora in po svoji funkciji znotraj Stranke Mira Cerarja (SMC). In kot se spodobi za politika, napoveduje, da bo na tej funkciji ostal še dolgo časa.

Damjan Damjanovič

Damijan Damijanovič je bil nekoč član stranke Boruta Pahorja, kandidiral je na njeni listi, prvič je postal direktor Slovenske filharmonije v času ministrice Andrej Rihtar. Kulturni resor je takrat upravljala SD. A po nekaj letih si je Damijanovič premislil, vključil se je v SDS in ostal direktor. Lani je začel svoj tretji mandat, a bi sedaj raje postal župan Ljubljane. Kot pravi, kandidira kot samostojni kandidat, zbral je dovolj podpisov. Svoje (nove) strankarske pripadnosti ne skriva, podpisal je recimo memorandum o »montiranih sodnih procesih«. Ko Damijanovič govori o Patrii, govori z besedami Janeza Janše. »Največji problem je izključevanje,« dodaja. »To je pravi problem Slovenije.« Ljubljani bi rad vrnil ponos, občutek, kaj pomeni, »če si Ljubljančan«.