dr. Sami Khatib

Dr. Sami Khatib, filozof z berlinske Freie Universität, si je pred leti postavil zanimivo raziskovalno vprašanje: kaj pa če je kapitalizem religija? Celo religija, ki nima smisla? O tem so razmišljali že številni pred njim, recimo Walter Benjamin. Dejansko kar cela frankfurtska šola, t. i. nemška kritična teorija. Khatib je danes eden tistih, ki poskušajo to tradicijo v Nemčiji nadaljevati. V Nemčiji torej, ki je, kot pravi sam, postala katedrala nove verske blaznosti.

»Kdo se boji natečaja?«

V Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma so že sedmič zapored razstavljeni sadovi dela slovenskih arhitektov. Arhitektura inventura 2012–14 ni samo priložnost za seznanitev z najboljšim, kar so arhitekti ustvarili v zadnjih dveh letih, ampak tudi za kritičen pogled na razmere, v katerih ustvarjajo. »V zadnjih dveh letih se v arhitekturni stroki ni prav nič spremenilo na bolje. Nasprotno. Prostorsko zakonodajo so še dodatno ’zmrcvarili’ parcialni interesi sektorjev in lobijev,« pravi predsednica Društva arhitektov Ljubljana Maja Ivanič.

Joachim Gross, reformator

Dr. Joachim Gross je nemški zdravnik, specialist socialne medicine in medicine dela. In je homeopat. Če bi živel v Nemčiji, bi bilo to nekaj povsem vsakdanjega. A že šest let živi in dela v Sloveniji, v Kopru, pri nas pa so takšni primeri zelo redki. Ker so prepovedani.
Zdravnik v Sloveniji po zakonu ne sme hkrati opravljati zdravniškega poklica in prakticirati homeopatije. Kdor se želi pri nas ukvarjati s homeopatijo, sicer potrebuje medicinsko izobrazbo, a bi se moral zdravniški licenci odpovedati, ker po naši zakonodaji zdravniški poklic ni združljiv z zdravilstvom.
Dr. Gross je zdravnik, ki je na Zdravniško zbornico Slovenije podal samoprijavo, da se ukvarja s klasično medicino in tudi s homeopatijo, in tako pristojne prisilil v vnovičen razmislek o smiselnosti uveljavljanja nezdružljivosti. Decembra lani je skupščina Zdravniške zbornice Slovenije izglasovala prelomno odločitev – ukvarjanje s homeopatijo ne bi smelo biti več razlog za odvzem zdravniške licence.

Alma Sedlar

Predsednika komisije Borisa Štefaneca smo za pogovor prosili novembra lani. Ker intervju z njim ni bil mogoč, smo se odločili za pogovor s članico senata Almo Sedlar, ki je odkrito spregovorila, kje KPK danes je.

Karmina Šilec

Karmina Šilec je fenomen. Vendar ne lokalni ali morda celo vseslovenski fenomen, s svojim edinstvenim odrskim pristopom, z udarno mešanico vokalne glasbe in gledališča, ki jo razvija v svojem ansamblu Carmina Slovenica, velja za fenomen svetovnega formata.
Poleg izjemnih kritiških odzivov to potrjujejo številna gostovanja po vseh celinah, pa tudi nagrade, denimo nagrada Prešernovega sklada (dobila jo je že za svoj prvi glasbeno-gledališki projekt Vampirabile »davnega« leta 2000, pozneje pa, presenetljivo, nikoli več) ali pa prestižna mednarodna nagrada Music Theatre Now, ki ji je pred leti pripadla v kategoriji Glasba onkraj opere.
Čeprav je komplimentov vajena, pa je med nedavnim gostovanjem v New Yorku, kjer je Carmina Slovenica premierno predstavila svojo najnovejšo predstavo, morala priznati, da jo je odziv tokrat vendarle osupnil. Ne le, da je občinstvo predstavo, ki so jo uprizorili petkrat, pozdravilo s stoječimi ovacijami, izjemno pozornost so jim namenili tudi mediji. Tudi najvplivnejši zahodni mediji, kot so The New York Times, New Yorker in The Guardian.
In bili so navdušeni. Med drugim smo lahko prebrali, da je Karmina Šilec »goreče talentirana«, njen ansambel pa »Cirque du Soleil vokalnega gledališča«.

Janis Stavrakakis, grški analitik

Janis Stavrakakis je grški politični teoretik. Prav zdaj gostuje na Univerzi kraljice Marije v Londonu, sicer pa je stalno zaposlen na Aristotelovi univerzi v Solunu. V času, ko so zaradi kritičnih družbenih razmer, ki jih je v domovini povzročila kriza, vsa intelektualna prizadevanja Grkov usmerjena v to, da bi pomagali osmisliti nenehne posege tujih držav in institucij v njihovo odločanje o prihodnosti, grška družba doživlja korenite spremembe. Grčija pri tem ni osamljena, podobni poskusi potekajo tudi drugod po Evropi, ne samo na njenem obrobju. Kakšna bo nova Evropa po letih varčevalnih ukrepov in strukturnih reform? In kakšni bodo Evropejci? Bi moral biti odgovor na protiljudski neoliberalni projekt več populizma? Stavrakakisov prispevek v tej zgodbi temelji predvsem na njegovem poudarjanju psihoanalitskih dognanj, pomembnih za razumevanje sodobne družbe.

Janez Prašnikar

Privatizacija državne lastnine je v Sloveniji močno osovražena tudi zato, ker naša politika nikoli ni znala vzpostaviti okolja, ki bi omogočalo pregledno privatizacijo. Ekonomisti Janez Prašnikar, Polona Domadenik in Matjaž Koman na podlagi privatizacijskih izkušenj štirih nekdanjih tranzicijskih držav – Češke, Poljske, Madžarske in Slovenije, dokazujejo, da je množična, hitra privatizacija nevarna, saj vodi v nastanek balonov, ti pa imajo tendenco, da počijo in za seboj pustijo finančno in gospodarsko razdejanje.

David Švarc

Stečajna zakonodaja določa vrstni red poplačil upnikov. Delavci veljajo za prednostne upnike, to pomeni, da smo poplačani pred t. i. navadnimi upniki – trgovci, dobavitelji in drugimi partnerji podjetja v stečaju. Težava je v tem, da so pred prednostnimi še neki bolj prednostni, t. i. ločitveni upniki. To so banke s hipotekami na posojila, ki so jih dale posameznim podjetjem.

Rambo Amadeus

Rambo Amadeus je glasbenik, ki je svojo glasbo za turbofolk označil, še preden se je ta v devetdesetih letih razcvetel po večjem delu hribovitega Balkana. A v nasprotju s turbofolkom glasba Antonija Pušića, kar je Rambovo pravo ime, s svojimi satiričnimi besedili in mešanico sodobnih ter tradicionalnih glasbenih žanrov kljubuje ustaljenim normam vsakdanjega življenja v naši regiji in tudi zunaj njenih meja. Rambo na ironičen način secira in kritizira politično in družbeno dogajanje, zaradi česar je obveljal za nekakšnega »opinion makerja« nekdanje jugoslovanske scene.

Dr. Boris Buden

Boris Buden (1958), hrvaški filozof in publicist, je na Univerzi v Zagrebu diplomiral iz filozofije in doktoriral iz teorije kulture na Humboldtovi univerzi v Berlinu. Leta 1990, tik pred razpadom Jugoslavije, se je preselil na Dunaj, na začetku novega stoletja pa v Berlin, kjer predava na Fakulteti za umetnost in oblikovanje na Univerzi Bauhaus v Weimarju.
V hrvaščino je pred vojno prevedel zbrana dela Sigmunda Freuda, leta 1998 pa je pripravil novo hrvaško izdajo Komunističnega manifesta s predgovorom Slavoja Žižka. Buden je v devetdesetih letih, ko je sicer živel na Dunaju, s članki v mesečniku Arkzin ostro nastopil proti hrvaškemu nacionalizmu, vendar njegova glavna tarča niso bili hrvaški nacionalisti per se, ampak tiha meščanska, liberalna, kvazinenacionalistična elita, ki je v devetdesetih letih molče spremljala besnenje nacionalizmov. Prav ta elita je njegova glavna tarča še danes, saj ga skrbi, da bo dopustila vznik fašizma na Hrvaškem.
Njegovi prispevki iz Arkzina so bili objavljeni v knjigah Barikade (1996, 1997), v nemščini pa je napisal knjigi o prevajanju Babilonski boj (2004) in Cona prehoda: o koncu postkomunizma (2009). Obe knjigi je prejšnji teden predstavil na predavanjih v ljubljanskem Inštitutu Igorja Zabela.

JAŠA

Slikar in performer Jaša Mrevlje - Pollak (1978) bo od maja do novembra Slovenijo zastopal na svetovnem umetniškem odru. Za 56. beneški bienale, enega najpomembnejših dogodkov sodobne umetnosti na svetu, bo pripravil projekt Zaklop/nasilna nuja za utelešeno prisotnost upanja, večplastno prostorsko postavitev in performans »in situ«, ki bo potekal vseh 28 tednov bienala, glavni poudarki pa bodo na solidarnosti ter skrbi za skupnost(nost) in čistost komunikacije. To so že od vsega začetka tudi glavni atributi in modus operandi njegove razvejene ustvarjalnosti.

Erik Valenčič

Erik Valenčič je šel v Irak prvič leta 2003, malo pred drugo zalivsko vojno. Od takrat se vrača v te kraje, kot novinar, kot vojni poročevalec. Bil je še v Siriji, Palestini, v Izrael ga niso spustili, pa v Egiptu, Libiji, Sudanu, Afganistanu … Povsod je spoznaval, da se vojne vedno znova rojevajo, da so v interesu velikih sil in da v njih najbolj nastradajo nemočni, civilisti, otroci, ljudje, ujeti v svet nasilja in zla.

Dr. Ljerka Bizilj

Ljerka Bizilj je najprej študirala primerjalno književnost, a je kar hitro, kot pravi, umaknila knjige in namesto njih v stanovanje postavila televizijo. Na televiziji je prvič delala leta 1973, šest let pozneje se je zaposlila. Takoj po osamosvojitvi je za nekaj časa medije zapustila in odšla v politiko; ker pa ni bila uspešna, se je na televizijo počasi vrnila. »Svet politike ni zame,« je dejala. Nedavno je postala direktorica Televizije Slovenije, otepa se političnih oznak, pravi, da jo zanima strokovnost. V novinarstvo bi rada vrnila znanje, poglobljeni pogled, pomembne teme in privlačne zgodbe.

Uporna učiteljica

Lani je postala članica Stranke Mira Cerarja in tudi nastopila na lokalnih volitvah v Šentjurju. Iz stranke je izstopila predvsem zaradi pomanjkanja ambicioznosti, kar zadeva šolsko politiko. Slovensko šolstvo je po njenem namreč potrebno velikih sprememb.
Boj za učiteljske plače je politična akcija Bojane Potočnik, ki je zbudila največ pozornosti, a ni njena prva. Leta 2012 se je postavila za lačne otroke in za izjavo v pismu takratnemu kmetijskemu ministru Francu Bogoviču dobila nagrado časnika Večer bob leta. »Na začetku svoje učiteljske poti sem jih učila, da lačni otroci živijo v Afriki, danes pa sedijo zraven njih,« je zapisala. Leta 2013 je pisala ministru za izobraževanje dr. Jerneju Pikalu, opozorila ga je, kako nesmiselno je nacionalno preverjanje znanja.

Alfa orel

Slovenija ima po dolgem času spet športno disciplino, v kateri se lahko pohvali ne zgolj z uspešnostjo posameznikov, temveč z nenehno prisotnostjo celotne ekipe v svetovnem vrhu. Smučarski skakalci se redno uvrščajo med najboljše na svetu in dosegajo tudi moštvene uspehe. Prvi med njimi je Peter Prevc, pri 22 letih že dobitnik srebrne in bronaste medalje na igrah v Sočiju, drugouvrščeni v skupnem seštevku lanskega svetovnega pokala in zmagovalec lanskega svetovnega pokala v poletih. V letošnjem izjemno izenačenem svetovnem pokalu je za zdaj na tretjem mestu.

Dr. Tomaž Mastnak

Zaradi političnih analiz Tomaža Mastnaka (roj. 1953) so komunistične oblasti Mladino pred tridesetimi leti zaplenjevale. Tedaj je bil seveda eden glavnih nosilcev t. i. civilnodružbenega gibanja, vseh tistih punkerjev, lezbijk in gejev, ekologov, mirovnikov ali novinarjev, ki so Slovenijo dejansko osamosvojili. A kot eden redkih iz tiste generacije se Mastnak ni pustil podkupiti in je ostal še naprej zvest kritik novega družbenega sistema – tokrat Združene Evrope. Leta 1989 se je v Mladini sicer definiral kot »prostolebdeči intelektualec«, a je formalno danes znanstveni svetnik na Filozofskem institutu Znanstvenoraziskovalnega centra (ali ZRC) SAZU in gostujoči raziskovalec na kalifornijski univerzi v mestu Irvine (UCI). Je seveda tudi eden najboljših poznavalcev odnosa med Evropo in islamom, kar je bil povod za ta pogovor.

dr. France Bučar

France Bučar je iskriv sogovornik. Včasih se malo poheca, nasmeji, drugič maha z rokami in jezno zatrjuje, da ima prav. Februarja bo star 92 let, pravi, da smuča sicer ne več, zato pa še vedno piše. Februarja bo pri Mladinski knjigi izšla njegova nova knjiga Prelom, do katerega ni prišlo. In o tem zakasnelem prelomu smo se pogovarjali tudi v intervjuju. Bučar je prepričan, da smo pozabili misliti državo, da smo ostali na vlaku, ki nas je pripeljal iz komunizma, in se odpeljali naprej, ne da bi vplivali na to, kam se bomo peljali. To se vidi tudi pri razprodaji državnega premoženja, ki ni samo moralno vprašanje, pač pa je po Bučarjevem mnenju celo neustavno. Pravica do lastnine po slovenski ustavi namreč ni absolutna, pač pa je omejena, tudi s socialnimi funkcijami.
France Bučar je bil prvi predsednik slovenskega državnega zbora, eden izmed avtorjev slovenske ustave, nekoč partizan, kasneje disident, dolga leta tudi profesor na pravni fakulteti, od koder ga je leta 1976 odstranila partija.
Je politični samorastnik, nikoli ni zares pripadal ne slovenski parlamentarni desnici ne njenemu levemu protipolu.
Je tudi eden iz množice podpisnikov peticije Preprečite razprodajo.

Jelka Reichman

Jelka Reichman je tista gospa, ob omembi katere odrasli v mislih pri priči odjadrajo nazaj v otroštvo, otroci pa z žarečimi očmi predte postavijo kup slikanic in pokažejo na njeno ime, izpisano na naslovnici Miškolina, Šivilje in škarjic, Cepecepetavčka, Levega devžeja, Zmaja Direndaja ... ter seveda Mojega prijatelja Pikija Jakoba in Mačka Murija. Z ilustracijami teh in še marsikatere druge slikanice se je uveljavila kot ena naših najvidnejših ilustratork, o čemer pričajo številne nagrade, tudi tri za življenjsko delo (nagrada Hinka Smrekarja, Levstikova in Župančičeva nagrada). Hkrati pa je ena naših najbolj priljubljenih ilustratork, saj pri nas skoraj ni gospodinjstva, ki ne bi imelo vsaj ene slikanice z njenimi podobami.
Jelka Reichman je tudi prijetna gospa, ki skupaj z možem Marjanom ter mucema Mikijem in Naomi živi na robu Ljubljane, v hiši, ki sta jo zgradila s prihranki in v kateri med drugim hrani obsežno zbirko punčk, medvedkov in najrazličnejših starin. Nedavno je praznovala 75. rojstni dan.

Dr. Mladen Dolar

Njegov prijatelj, so-filozof iz ljubljanske lacanovske šole Slavoj Žižek, je na platnice Dolarjeve zadnje knjige, zbirke njegovih ključnih tekstov, zapisal, da Mladen Dolar deluje, kot da ni idiot, da tudi izgleda, kot da ni idiot, »a ne pustite se prevarati – on NI idiot!«. Gre seveda za najodkritejši kompliment filozofu, ki se že desetletja ukvarja z najtežjimi vprašanji – vprašanji, ki danes, v času krize, spet prihajajo v modo. Še celo predsednik vlade, ki rad filozofira o krizi morale in etike, si jih javno zastavlja. Toda za začetek leta je vendarle prav, da damo besedo profesionalcu.

TBF: Splitski pingpongarji

Hrvaška skupina The Beat Fleet ali krajše TBF sodi v redko vrsto, med alternativce za množice. To je redek popularen in hkrati družbeno angažiran bend. Njegovi člani veljajo za pionirje tamkajšnjega hiphopa, čeprav jih nikoli nismo poslušali kot čistokrvne raperje. Za to se nikoli niti niso imeli. Od nekdaj nastopajo z živim bendom, svojo glasbo so zato šaljivo označili za pingpong in ne hiphop. So izjemno lokalni, v besedilih in glasbeno, njihova genialnost pa je v tem, da znajo to lokalnost prevesti tudi za tiste daleč zunaj domačega Splita. Danes je TBF eden najpopularnejših hrvaških bendov sploh. V sedemnajstih letih je izdal šest albumov in zdaj pripravlja novega. Aleksandar »Saša« Antić je glavni tekstopisec. Je eden od vokalistov, sklada pa tudi del glasbe. Z njim smo se pogovarjali v času, ko v Splitu postopoma propada imperij, ki ga je zgradil nekdanji župan, podjetnik Željko Kerum.

Katarina Čas

Je v Sloveniji sploh kdo, ki v zadnjem letu ni naletel na podobo svetlolaske, oblečene le v modre kopalke in polepljene s šopi dolarskih bankovcev? Njen nastop v Volku z Wall Streeta, enem najvidnejših filmov iztekajočega se leta, ki ga je režiral sloviti Martin Scorsese in v katerem je v glavni vlogi nastopil nič manj sloviti Leonardo DiCaprio, je bil bomba. Pa kaj, če je bila vloga majhna. Filmski kritiki se strinjajo, da je bila ena ključnih. Marca bo premiero doživel njen drugi hollywoodski film, komična drama Danny Collins, kjer igra glavno vlogo Al Pacino, ona pa je njegova zaročenka. Za seboj pa ima še številne druge uspešno opravljene avdicije, med drugim tudi za vloge v treh nadaljevankah televizije BBC. Ob vsem tem ne preseneča, da so slovenski uporabniki iskalnika Google.si pogosteje kot njeno ime letos iskali le še imeni Luke Mesca in Violete Bulc. A že prej je bila eden naših najprepoznavnejših televizijskih obrazov. Vodila je številne oddaje, nastopala je tudi v nadaljevankah in občasno v kakšnem filmu. Šele odločitev, da poskusi na tujem, pa ji je dala pravi zagon tudi kot igralki. Za zdaj sicer predvsem na tujem in bolj redko doma. Je pa doma ravnokar dočakala svoj prvi pravi gledališki projekt.

Dr. Peter Jambrek

Peter Jambrek v intervju za Mladino ni privolil brez pomislekov. Pravi, da je Mladina preradikalna, da pa ima nekaj lucidnosti. Jambrek, nekoč ideološki sopotnik Janeza Janše in eden izmed avtorjev slovenske ustave, je danes iz aktivne politike umaknjen, razočaran, na stara leta naj bi bil prišel »k pameti«, dodajo, da je kdaj tudi cinično grenak. Ni mu hudo, o preveliki moči države predava na fakultetah, ki jih subvencionira prav ta država, prepričan je, da je temeljni problem Slovenije »železobeton« politične in korporacijske birokracije. Krize, ki jih povzroči prevelika liberalizacija gospodarstva, pa so po njegovem le učna pot kapitalizma.

Dr. Miro Cerar

Dr. Miro Cerar je predsednik vlade, ki je funkcijo prevzel z eno najvišjih javnomnenjskih podpor. V normalnih časih bi bilo to zagotovilo mirnega delovanja na mestu predsednika vlade. A danes ni več tako, slabe tri mesece kasneje je že vse drugače: priljubljenost mu strmo pada, vlado napadajo z vseh strani. A zdi se, da mu je bilo to jasno vnaprej: spreminjajoče se mnenje in razpoloženje javnosti sta del tega časa, zadnja kazalca stanja v tej državi.

Dr. Ciril Ribičič

Nekdanji ustavni sodnik, ki je napisal največ ločenih mnenj med vsemi ustavnimi sodniki doslej, pravi, da ga ločena mnenja treh ustavnih sodnikov v zadevi Patria niso prepričala. Čeprav je tudi sam sodeloval pri pripravi enega izmed pravnih mnenj (glede poslanskega mandata Janeza Janše), opozarja, da se vsi skupaj, predvsem pa ustavno sodišče, odločno preveč ukvarjamo s pravicami enega obsojenca. Medtem namreč, dodaja Ribičič, na tisoče ljudi, ki morajo v zapor zaradi nezmožnosti plačila kazni za še tako nepomemben prekršek, že leta čaka na odločitev ustavnega sodišča.

Boris Šuštar

Trditev, da je vodstvo presenečeno, je nedopustna in kaže na nekompetentnost ljudi, ki to trdijo. Tudi župan Celja Bojan Šrot in njegovi sodelavci nas niso jemali resno, ko smo opozarjali na skrb zbujajoče podatke o onesnaženju Celjske kotline. Zmerjali so nas s šalabajzerji, ekoteroristi … Poljaki so naše trditve potrdili. V plasteh zemlje, kjer Cinkarna deluje danes, kjer je delovala v preteklosti in kamor so odlagali metalurške odpadke, so koncentracije težkih kovin tako visoke, da tudi za več kot stokrat presegajo vrednosti, pri katerih je treba nujno ukrepati.

Branimir Štrukelj

V torek dopoldne generalni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije ter predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije Branimir Štrukelj ni deloval prav nič zmagoslavno, čeprav so sindikati in vlada večer prej podpisali dogovor, ki so ga mediji označili za popolno Štrukljevo zmago. Vlada je res skoraj v celoti privolila v zadnji sindikalni predlog, a to so bila še ena pogajanja, kjer so sindikati izborili zgolj zmanjšanje vladnih načrtov za krčenje sredstev. Štrukelj je intervju izkoristil, da je predlagal razpravo o smiselnosti socialnega partnerstva in delovanja sindikatov. Je čas za razredni boj?

Dino Mustafić

Predstavo Zid, ki jo je režiral v obleganem Sarajevu, so igrali pod točo izstrelkov z okoliških hribov. S to gledališko predelavo Sartrove novele o španski državljanski vojni je bosanski režiser Dino Mustafić skušal gledalcem prikazati vso absurdnost vojne v BiH in na območju nekdanje Jugoslavije. Vojna izkušnja ga je zaznamovala kot človeka in gledališkega ustvarjalca, saj je spoznal, da se je treba za svobodo boriti ves čas, v miru in vojni.
Dino Mustafić (1969) je med vojno končal študij režije na sarajevski Akademiji za gledališke umetnosti ter študij književnosti in bibliotekarstva na Filozofski fakulteti v Sarajevu. Odtlej je režiral dokumentarne filme, glasbene projekte in gledališke predstave. Njegov prvi igrani film Remake je bil leta 2003 na mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu izbran med peterico najboljših. Režiser Mustafić je režiral v večini nekdanjih jugoslovanskih republik, v gledališkem svetu pa je znan tudi zaradi dolgoletnega vodenja mednarodnega gledališkega festivala Mess, ki ga je leta 1997 obnovil in postal pri 27 letih njegov najmlajši direktor.
Ta čas režira v novogoriškem gledališču delo znanega ruskega dramatika Jevgenija Švarca Zmaj. Konec novembra pa bodo v tem gledališču igrali tudi predstavo Majhen mi je ta grob, ki govori o Mladi Bosni in Gavrilu Principu.

Boris Koprivnikar

Ko je bil Boris Koprivnikar predsednik skupnosti socialnih zavodov, ga je zelo razburil ukrep vlade Janeza Janše, s katerim je ta določila denarne kazni za direktorje javnih zavodov, ki bi imeli izgubo. »Volili smo ljudi, ki so nam obljubljali lepšo prihodnost, sedaj pa se nad nami izživljajo z nemogočimi političnimi akrobacijami in mazohizem Slovencev je v tem, da to mirno gledamo,« je zapisal leta 2012 v odprtem pismu. Od septembra je Koprivnikar minister za javno upravo in v tem času je zelo razburil sindikaliste, vzgojiteljice, kulturnike, knjižničarje in še koga. Zaveda se, da je po izkušnjah v zadnjih letih težko verjeti, da varčevanje prinaša kaj dobrega, vendar bi bilo po njegovem zelo preprosto, če bi vsi razumeli, da ne moremo porabiti več, kot zaslužimo, če bi sprejeli svoj del bremena in če bi vladne predloge obravnavali strokovno.

Aleksander Aristovnik

Tako kot je bila sporna hitra, nevzdržna gospodarska rast v obdobju debelih krav, torej pred krizo, je sporna tudi sedanja gospodarska rast. Ekonomist dr. Aleksander Aristovnik trdi, da ni stabilna in je izrazito kratkoročne narave. Namesto v lokalno infrastrukturo in betonske stebre bi morali več vlagati v človeški kapital in tehnološki razvoj. Pa ne samo Slovenija, temveč vsa Evropa. Le tako bomo lahko konkurirali Ameriki in Aziji.

Dr. Anja Kopač Mrak

Še dobro, da je november topel, saj je morala ministrica za delo, družino in socialne zadeve dr. Anja Kopač Mrak pred intervjujem prezračiti svojo pisarno. Prostor je bil potreben osvežitve, ker se je pred tem ministrica v njem pogovarjala s predstavniki študentov, ki ji želijo zadnje dni povedati veliko, a nič lepega o njenem predlogu za povišanje stroškov študentskega dela. Odkar je na ministrstvu, je imela Anja Kopač Mrak precej konfliktnih pogovorov. V politiko je vstopila, da bi v praksi preizkusila teorijo države blaginje, ki jo je deset let preučevala na ljubljanski fakulteti za družbene vede, a morala je sprejemati skoraj samo slabe rešitve. Državna sekretarka je postala na začetku krize, imela med vladavino Janeza Janše enoletni odmor, nato pa se je vrnila kot ministrica v vladi Alenke Bratušek. Pričakuje, da se bo čas izbiranja med slabimi in manj slabimi rešitvami končal leta 2016.