Dr. Samo Tomšič: »Pravljica o spletu demokracije in kapitalizma kot najboljšem možnem svetu je končana.«

Dr. Samo Tomšič (1979) je zadnja leta študiral Freuda, Badiouja, Lacana ali Foucaulta na maastrichtski akademiji Jan van Eyck. Potem se je preselil v Berlin, kjer je na začasnem delu na Univerzi Humboldt. Tam raziskuje predvsem povezavo med Lacanom in Marxom. Če je danes Slovenija v svetu poznana po Slavoju Žižku in njegovi interpretaciji Lacanove psihoanalize, potem je Samo Tomšič nova serija tega našega izvoznega artikla. Je »Tina Maze« slovenske poststrukturalistične filozofije.

Dr. Danica Rotar - Pavlič: "Zdravniki so izrazili predvsem željo po boljših delovnih razmerah."

Izračun je nastal na podlagi baze podatkov Inštituta za varovanje zdravja in na podlagi statistik Eurostata o povprečju v drugih državah. Pri nas deluje v okviru družinske medicine 1195 oseb, sem pa poleg specialistov družinske medicine spadajo še upokojeni zdravniki. Najstarejši udeleženi so po naših statistikah stari 75 let. Deloma izračun temelji še na podatkih o opravljenih urah. Imamo 46 zdravnikov na 100.000 prebivalcev, povprečje v Evropi pa je 90 na 100.000 prebivalcev.

Steve Albini: »Slediti navdihu kot prašič tartufom.«

Težko bi našli producenta, ki je podobo rockovske glasbe zadnjih tridesetih let zaznamoval bolj kot Steve Albini, pa čeprav sam vztraja, da je njegovo delo v lastnem studiu Electrical Audio povsem tehnične narave. Vztraja tudi, da je tam le zato, da zabeleži zvok bendov, in ne zato, da bi jim nespoštljivo solil pamet. Z njim so plošče snemali taki velikani, kot so Nirvana, The Stooges, PJ Harvey, Pixies in Godspeed You! Black Emperor, sam pa se je že v osemdesetih proslavil s svojo kultno postpunkovsko zasedbo Big Black. Je glasen kritik založniških velikank in ustroja glasbene industrije, besede pa udejanja tudi z odpovedovanjem standardnim producentskim provizijam. Tej strogi etiki zadnjih dvajset let sledi s kultno minimalistično-rock zasedbo Shellac, v kateri mu družbo delata še basist Bob Weston in bobnar Todd Trainer. Čeprav se izogibajo spletkam glasbene industrije, jih redno srečujemo na največjih neodvisnih festivalih, zdaj pa se po petih letih spet vračajo v Ljubljano.

Dan Deacon: »Proti korporativnemu kapitalizmu!«

Dan Deacon, nekoč študent elektroakustične in računalniške kompozicije v New Yorku, je v zadnjih nekaj letih eden izmed glavnih akterjev baltimorske DIY, torej »naredi sam« scene. Izjemno produktiven in zvedav glasbenik, ki je prve štiri albume izdal v lastni režiji, zadnjo ploščo pa pri založbi Domino Records, se s svojim elektronskim »naredi sam« noise-popom, energičnimi nastopi in družbeno aktivistično držo predstavlja kot državljan nove, pravičnejše Amerike.

Michael A. Lebowitz: »Socializem ne more biti darilo ljudstvu«

Michael A. Lebowitz, zaslužni profesor ekonomije na Univerzi Simona Fraserja v Kanadi, proučuje socializem v vseh njegovih pojavnih oblikah. V svojih knjigah ostro in dosledno kritizira kapitalistično ureditev, a hkrati opozarja tudi na temeljne napake nekdanjih »socializmov, ki so dejansko obstajali« v Sovjetski zvezi, vzhodnoevropskih državah in Jugoslaviji. Meni, da prihodnost mora biti socialistična, vendar naj bi upoštevala Marxovo načelo, da mora socializem omogočiti razvoj vseh človekovih potencialov, česar realni socializem ni omogočal. Lebowitz je sredi prejšnjega desetletja postal svetovalec venezuelskega predsednika Huga Chaveza in sodi med najpomembnejše teoretike bolivarske revolucije.

Michael Häupl: »Sloveniji se maščuje zgodovina.«

Dunajski župan Michael Häupl velja za drugega človeka vladajoče Socialdemokratske stranke Avstrije (SPÖ), danes je eden vplivnejših avstrijskih politikov, hkrati pa tudi eden najpomembnejših županov Evrope. Že več kot 20 let vodi mesto Dunaj in k njemu po nasvete hodijo mnogi župani. Med našim obiskom je bila pri njem delegacija iz Berlina, pred tem iz Hamburga. Dunaj se lahko vedno znova pohvali, da je na lestvicah kakovosti življenja pri vrhu med mesti v Evropi in po svetu. V času krize pa je z za Slovenijo neortodoksnimi ukrepi tudi obvaroval mesto in Avstrijo pred krizo. Na Dunaju in v Avstriji je brezposelnost najnižja v Evropi. V intervjuju pojasnjuje tudi, zakaj Slovenija ni šla po tej poti.

Mag. Ana Vodičar: Za družinski zakonik brez kompromisov

Ana Vodičar je bila med mandatom Janševe vlade kazensko odstavljena s položaja vodje direktorata za družino. Zaradi družinskega zakonika. Ne samo ona. Pravi, da je direktorat zaradi tega doživel popoln kadrovski cunami. Zdaj je nazaj in meni, da kompromisni predlog zakonika ni več sprejemljiv, popolna izenačitev pravic istospolnih in heteroseksualnih parov pa je edina možnost. Medtem ko smo se prerekali o teh vprašanjih, so nas glede tega prehitele številne države.

Darko Vernik: "Večja domača pridelava semen bi bila vsekakor dobrodošla."

Odstotki se razlikujejo glede na vrsto. Pri žitih je samooskrba precej večja, nekaj srednjega pri krompirju in vrtninah, najmanj pri koruzi, saj je tej najtežje konkurirati na trgu. Postopek semenarjenja je ponekod bolj enostaven, drugje manj, in od tega je odvisna proizvodnja. Je pa Slovenija mali igralec na trgu semen. Ko smo leta 2005 vstopili v Evropsko unijo, smo postali del evropskega trga in se je uvoz semen in izdelkov povečal. Tudi pridelovalci sami težijo k določeni ekonomiki, v Sloveniji pa nimamo raziskovalnih institucij, ki bi razvijale tako kakovostne sorte, da bi bile primerno konkurenčne ostalim. Inštituti si zato prizadevajo predvsem za ohranjanje obstoječih vrst.

Blitz the Ambassador: »Moraš ven z območja udobja«

Blitz the Ambassador je v množici uspešnih zahodnoafriških raperjev posebnež: govori pet jezikov in ima doktorat iz afriških študij. Njegova besedila so kritična, njegova glasba bolj »oštra« od ustaljene poperske različice izvoznega hrupa afriške ulice. Ni afrocentrist, ampak afropolit.

Stevo Ščavničar: "Bistveno je, da preprečimo, da se storitev kot je voda, ne začne komercialno izkoriščati."

Pred meseci je veliko prahu dvignila evropska direktiva o podeljevanju koncesij, v kateri mnogi vidijo nevarnost privatizacije vodnih virov. O tem smo razpravljali tudi na Regionalni razvojni agenciji Gorenjske, ki koordinira župane te regije, in tu je nastal predlog za sprožitev ustavne revizije, ki sem ga sprožil kot zastopnik občin v državnem svetu.

Marija Mojca Pungerčar: »Umetniki in drugi izobraženci smo novi proletariat«

Marija Mojca Pungerčar je pred dnevi postala prva slovenska umetnica, ki je prejela Jakopičevo priznanje – nacionalno priznanje za dosežke v likovni umetnosti, ki ga podeljujejo Moderna galerija, Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, Društvo likovnih kritikov ter Akademija za likovno umetnost in oblikovanje.

Mag. Alenka Bratušek: »Ne moreš imeti socialne države pri izdatkih in neoliberalne pri prihodkih ter hkrati izravnan proračun.«

S predsednico vlade mag. Alenko Bratušek o tem, ali niso ukrepi vlade malce preveč podobni ukrepom vlade Janeza Janše. O Zoranu Jankoviću in njunem razmerju – kdo je čigav kader in kakšen odnos ima do njegovih ugotovljenih mahinacij z občinskim denarjem. O tem, zakaj je Hillary Clinton njena vzornica. O tem, da vlada načrtuje uvedbo nepremičninskega davka. O tem, kako je sklicala direktorje vseh treh državnih bank in kaj jim je naročila. In seveda o protestih in protestniškem gibanju. Nič pa o čevljih in krilih. Ker tudi Pahorja in Janše, ko sta bila predsednika vlade, nismo spraševali ne o čevljih ne o hlačah.

Ilja Stogoff: »Moje poti niso pustolovščina.«

Ruski pisatelj Ilja Stogoff (1970) si je kot glasbeni novinar ustvaril ime že v nekdanji Sovjetski zvezi. Pisal je o punku in rocku za prestižno moskovsko glasbeno revijo, nekakšen ruski Rolling Stone, ki je imela šest milijonov bralcev. V devetdesetih letih je opustil pisanje in se ukvarjal s priložnostnimi deli – bil je prodajalec koles, trgovec na črnem trgu, urednik erotične revije, varnostnik, prevajalec –, nato pa se je leta 1999 zmagoslavno vrnil z romanom o ljubezni. Njegov roman Mačoti ne jočejo je postala knjiga leta. Stogoff piše za različne ruske revije, vendar je predvsem pisatelj. Njegovi romani so prevedeni v petnajst jezikov. Je oče treh otrok in – redkost v Rusiji – katolik. V minulem tednu je na Slovenskih dnevih knjige predstavljal slovenski prevod svoje knjige mASIAfucker, ki govori o njegovem popotovanju po osrednji Aziji.

Dr. Rastko Močnik: »Dolgoročna alternativa je samo odprava kapitalizma, države kapitala in buržoazne demokracije.«

V različnih javnih nastopih in polemikah Rastko Močnik, redni profesor na oddelku za sociologijo ljubljanske filozofske fakultete, že dolga leta opozarja, da ima tip kapitalizma, v katerega je zajadral svet, svoje meje in da poleg tega ustvarja družbo neenakosti in krivičnosti, kar seveda vodi v konflikte. Finančna kriza ga je le razgalila in znova opozorila, da je treba razmišljati o alternativah, tudi takšnih, ki smo jih nekoč že preizkusili. Vendar se je v zadnjih mesecih v Sloveniji vseeno zgodilo nekaj čudovitega, ljudje so odpravili moralno hegemonijo oblastnikov, od tega trenutka pa je mogoče čisto vse …

Nataša Pirc Musar: "Pomembneje je izvedeti, kaj je davčni urad sploh ukrenil, da bi se davek posameznika izterjal"

Zakon o ustavnem sodišču informacijskemu pooblaščencu daje možnost zahteve po ustavni presoji, potem ko se kršitev že zgodi. Čeprav je to nerodno, smo morali počakati na prvo objavo. Šele potem smo zaradi kršitve lahko opravili inšpekcijski nadzor in dali pobudo za ustavno presojo.

Kostas Douzinas: Filozofija in upor v času krize

Je marksist, a ga ne bi postavili med ozkoglede ortodoksne teoretike razrednega boja. Politične teorije se ne loteva na tradicionalen način, s preučevanjem delovanja politikov, strank in parlamentov, ampak jo razume širše, skozi splet etike, estetike, političnega in psihoanalize. Kritične vpoglede v družbo črpa iz radikalne politične filozofije, pri tem pa uporablja konceptualna orodja, kot so multituda, demos, politična ontologija, hegemonija in biopolitika. Z drugimi besedami, zaveda se razmerij moči v družbi, ki prepletajo našo ekonomijo, politične institucije in druge družbene sfere. Uporniški duh današnjega časa osmišlja kot predrugačenje dosedanje politične prakse ter idej socializma in Evrope. Njegova najnovejša knjiga Filozofija in upor v času krize bo izšla maja letos.

Peter Kovačič Peršin: »Slovenski katolicizem se je že v začetku tranzicije odločil podpreti restavracijo kapitalizma v njegovi najradikalnejši obliki, ker cerkev v tem vidi priložnost za uveljavitev svoje moči.«

Peter Kovačič Peršin je eden od najvztrajnejših kritikov političnih stališč vodstva katoliške cerkve. Z njim se je razšel še kot študent teologije, v času osamosvajanja pa je poskušal ustanoviti stranko, ki bi v skladu z mislijo Edvarda Kocbeka in njegovih predhodnikov zagovarjala idejo krščanskega socializma. Cerkev ga ni podprla, raje se je odločila za Lojzeta Peterleta. Peršin je lani izdal knjigo Duh inkvizicije, ki obravnava slovenski katolicizem. Je tudi dolgoletni urednik Revije 2000.

Thomas Mayer: »Slovenci imajo kravato v omari, samo zavezati si jo morajo!«

Thomas Mayer (59) je poklicno pot začel na Inštitutu za svetovno gospodarstvo v Kielu. Med letoma 1983 in 1990 je delal na različnih položajih v Mednarodnem denarnem skladu v Washingtonu. Nato je sledilo sodelovanje z družbama Salomon Brothers in Goldman Sachs. Od leta 2002 do 2009 je bil glavni ekonomist za območje Evrope pri banki Deutsche Bank v Londonu. Nato je bil dve leti, od 2010 do junija 2012, glavni ekonomist skupine Deutsche Bank, danes pa je glavni raziskovalec v Središču za finančne raziskave na Goethejevi univerzi v Frankfurtu.

Evald Flisar: »Še vedno verjamem v moč besede na odru«

Evald Flisar je slovenski prozaist, ki piše tudi drame z občečloveško tematiko. Zato so razumljive na vseh koncih sveta in ni čudno, da je Flisar naš najuspešnejši dramatik po uprizorjenih delih na tujih odrih. Minuli ponedeljek je v okviru Tedna slovenske drame v Kranju dobil Grumovo nagrado za Komedijo o koncu sveta. V njej se, kot so zapisali v obrazložitvi nagrade, »na svež način ukvarja z najbolj žgočimi globalno lokalnimi temami« in se sprašuje – z besedami lika iz njegove drame –, »zakaj so propadle vse kurčeve vrednote«. V pogovoru nam je med drugim odgovoril tudi na to vprašanje.

Matjaž Krajnc: »Ali boš obsedel na kavču in se razburjal pred televizorjem ali pa boš ugotovil, da je treba to družbo soustvarjati, ker smo njen del prav vsi.«

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo katera izmed skupin, ki je sodelovala na protestih, odločila, da bo ustanovila stranko. Prvi korak so naredili posamezniki, zbrani okoli Odbora za pravično in solidarno družbo. Njihova stranka je v nastajanju, uradno naj bi se ustanovila v naslednjih tednih. Matjaž Krajnc je sicer samo eden izmed pobudnikov stranke, hkrati tudi eden od ustanovnih članov odbora. Krajnc je Mariborčan, ki že dolgo živi v Ljubljani, je redni profesor, doktor kemijskih znanosti in dela na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo.

Dr. Iztok Podbregar: »Takšne vojske ne potrebujemo«

Če sem zelo konservativen, najmanj 20 odstotkov, v resnici pa še več, če bi le naredili nekaj korakov k povezovanju policije, vojske, obveščevalno-varnostnih služb in institucij za zaščito in reševanje. S takšno reorganizacijo ne bi dobili le cenejšega, ampak tudi učinkovitejši sistem.

Andrej Lukšič: "V navezavi z uporniškimi, antikapitalističnimi gibanji, delavci, kmeti, skratka vsemi, želimo najti alternative."

Temeljna ideja Svobodne univerze je odpreti univerzo kot institucijo in uporabiti njene zmogljivosti za spoprijemanje s političnimi, življenjskimi, razvojnimi in drugimi družbenimi vprašanji. Univerza tako ne bo razumljena kot zaprt slonokoščeni stolp, ampak kot vsej javnosti dostopen prostor. Nekatere razprave se bodo nanašale na stroko posameznih fakultet, druge na sistemska in organizacijska vprašanja vseh javnih fakultet. Poudarili bomo tudi vprašanja, ki v strokovnih krogih ležijo na obrobju, in vprašanja, ki so se postavila na protestih – denimo vprašanje elektronske demokracije, varstva voda ...

Michel Husson: »Ideja o emancipaciji je imanentna marksizmu.«

Michel Husson je statistik in kritični ekonomist, zaposlen na Inštitutu za ekonomske in družbene raziskave (IRES) v Parizu. V fokusu njegovega preučevanja so vprašanja zaposlovanja, primerjalna delovna storilnost in delitev prihodkov, predvsem z vidika delovanja neoliberalnega sistema kapitalizma. Husson ubira svojo pot marksističnega preučevanja družbenih pojavov, saj je prepričan, da dogmatizem stare šole marksizma ne zmore pojasniti družbenoekonomskih razmerij v vsej kompleksnosti. Posveča se iskanju razmerij med različnimi ekonomskimi pojavi in tako proučuje zgradbo današnjega kapitalizma. To počne tudi v svoji knjigi Čisti kapitalizem, ki je prevedena v slovenščino.

Dr. Milica Antić Gaber: »Ženske vse pogosteje rečejo, ne bomo čakale, zahtevamo zdaj, v tem trenutku je treba opozoriti na to, ker bo sicer prepozno.«

Za slovensko politiko in odnose med spoloma v naši državi je imenovanje Alenke Bratušek za premierko prelomno. Zakaj je to pomembno, a še zdaleč ni dovolj, nam je razložila dr. Milica Antić Gaber, strokovnjakinja za ženske študije in feministično teorijo, predsednica slovenskega sociološkega društva in predavateljica na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Martin Novšak: »Jedrska varnost je prva prednostna naloga. To nekaterim ni všeč.«

Kaj pomenijo francoska opozorila o potresni nevarnosti območja Krškega, kako realen je drugi blok jedrske elektrarne in zakaj bi utegnili v Sloveniji nekoč spet kopati uranovo rudo?

Ana Čigon: "Če so za svoje delo plačani vsi, bi morali biti tudi umetniki, ki razstave v javnem zavodu in torej v javnem interesu izvedemo."

Razstavnine so plačilo umetniku za razstavljanje njegovih del. Nekateri javni zavodi poleg svojega primarnega poslanstva predstavljanja kulturne dediščine razstavljajo tudi dela sodobnih umetnikov. Za organizacijo teh programov prejmejo plačilo direktor zavoda, kustos, fotograf, oblikovalec, prevoznik, čistilka ... Razstavljavec pa pogosto ne. Nevladne organizacije so spodbujene, da razstave plačujejo, saj je to eden od pogojev za pridobitev programskih sredstev na razpisu. Za javne zavode pa spodbud ni. Zato smo predlagali uvedbo zahtev, da se za vsako razstavo, izvedeno v javnem zavodu, izplača razstavnina. Tako za samostojne kot za skupinske razstave.

Chinawoman: »Iskrenost je pomembna«

Chinawoman je kanadska kantavtorica Michelle Gurevich, ki je glasbo začela ustvarjati kar v svoji dnevni sobi; tam je leta 2007 nastal tudi njen kritiško uspešni prvenec Party Girl. Tri leta kasneje je pečat klasične evropske balade, prepletene z elementi dekadence in drame, še izostrila na albumu Show Me The Face. Kmalu jo je opazila Evropa in pred skoraj dvema letoma se je preselila v Berlin. Takrat je prvič obiskala Ljubljano in s kabarejskim nastopom navdušila na festivalu Mesto žensk.
Nova zvezda svetovne alternativne glasbene scene zdaj razprodaja koncerte po Balkanu, nastopa po Vzhodni Evropi in Rusiji in pravzaprav ne preseneča, da jo je občinstvo vzelo za svojo. S starimi, pa tudi z novimi, nekoliko hitrejšimi skladbami, v katerih še naprej neguje fatalistično-emocionalen način pisanja, se bo z vokalom, s kitaro in klaviaturami predstavila v mali dvorani Kina Šiška, kamor prihaja v spremstvu dveh glasbenikov: bobnarja Robina Thomsona in kitarista Diega Ferrija.

Helena Kovač: »V razvitem svetu legalizacij črnih gradenj ne poznajo, saj črne gradnje takoj porušijo.«

Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki jo je vlada Janeza Janše sprejela tik pred odhodom z oblasti, omogoča divjo liberalizacijo prostora. Gre za provincialen ukrep provincialne vlade, ki ji domet ne seže dlje od zidanic in ki prostor dojema zgolj kot plen. Ne gre samo za to, da bodo lope, vinske kleti in skednji po novem z lahkoto postali stanovanjski objekti. Gre za veliko širši problem, pravi Helena Kovač, pooblaščena arhitektka in komisarka za zakonodajo pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije. Če želi nova vlada ohraniti kredibilnost, mora sporno uredbo takoj odpraviti, kar pomeni, da morajo biti izničeni tudi vsi ukrepi, ki bi bili po tej sporni uredbi že izvedeni.

Bojan Oblak: "Pritiskamo pa na državo, ki naj vzpostavi učinkovit javni servis."

Povod so slabe izkušnje z državnimi organi oziroma s posamezniki v njih. Ti se običajno skrivajo za kolektivno odgovornostjo, mi pa menimo, da bi bilo treba uveljaviti individualno. Nekateri uslužbenci sicer delajo dobro, drugi pa so arogantni, opuščajo dolžno ravnanje ... Najpogostejša kršitev je molk organa. Sam imam na primer izkušnje s pridobivanjem informacij javnega značaja. Čeprav obstaja za to zakonska podlaga, odgovore večkrat pridobim šele s pomočjo informacijske pooblaščenke.

Peter Hook: »Tisto je bil res prav poseben čas«

Na krilih britanskega punka, ki je konec sedemdesetih let pretresel svetovno glasbeno dogajanje in konservativno družbo, je pot začela tudi danes kultna zasedba Joy Division. Že dve leti pozneje je napisala novo poglavje. Takrat jo je v roke dobil ekscentrični producentski vizionar Martin Hannet in skupaj sta povila eksperimentalno, »arty« punkovsko izpeljanko, ki jo danes poznamo kot postpunk. Le leto pozneje je skupini velike načrte prekrižala tragična usoda. Ali pa neumnost, če vprašate basista Petra Hooka. Dan pred odhodom na prvo ameriško turnejo je karizmatični frontmen in tekstopisec Ian Curtis, ki je trpel za epilepsijo in depresijo, pri nedopolnjenih štiriindvajsetih letih storil samomor, s tem pa se je končala tudi zgodba zasedbe Joy Division.