Dr. Vlasta Jalušič, politologinja

Poboji v Srebrenici, izbris v Sloveniji in ruandski genocid so bili za nas trije popolnoma neodvisni dogodki. Toda dr. Vlasta Jalušič jih je v svoji zadnji knjigi združila v en sam fenomen, zato da bi z njimi ilustrirala eno od največjih težav našega časa. Sama jo imenuje zlo nemišljenja. Tisti, ki so aktivno sodelovali v kolektivnem vrenju ob žametnih revolucijah konec osemdesetih, dobro vedo, na kaj Jalušičeva opozarja. Bodisi da temu rečemo apatija, demokratični deficit, pomanjkanje vizije ali kaj podobnega. Ta kriza gotovo ni ekonomska. Sicer pa je Jalušičeva politologinja. Je ena izmed ustanoviteljic Mirovnega inštituta, profesorica na FDV, predavateljica po univerzah od Dunaja do Budimpešte. Bila je na čelu ženskega gibanja, zavzemala se je za človekove pravice in se ubadala z dezintegracijo Jugoslavije.

Peter Pogačar, oče zadnje pokojninske reforme

Peter Pogačar, direktor direktorata za delovna razmerja na ministrstvu za delo, vodi strokovno skupino za pripravo pokojninske reforme. Je v približno enaki vlogi, kot jo je pred 11 leti imel Anton Rop. Med sindikati je nepriljubljen, “manjka samo, da bi me kamenjali”, opisuje sindikalni dialog. Zaradi pokojninske reforme vre, sindikati napovedujejo stavko in referendum. Pogačar pravi, da si prejšnja vlada zaradi tega ni drznila v spremembe, ki naj bi bile nujne. Zase pravi, da kot strokovnjak vidi dlje od prihodnjih parlamentarnih volitev, mnogi pa v tem vidijo slabost. Češ da je le Rop, z ustrezno politično močjo, ta korak zmogel.

Prijazna smrt

Smrt si navadno predstavljamo kot izkušnjo, polno bolečin. Mnogi se je bojijo, beseda ima negativno konotacijo, nekateri se ob njej zdrznejo. V Švici je dojemanje tega življenjskega dogodka drugačno že 28 let, saj je bila leta 1982 ustanovljena organizacija Exit, ki ljudem pomaga umreti neboleče. Izvaja pomoč pri samomoru, vendar jo ponuja le švicarskim državljanom. Zato je bila leta 1998 ravno tako v Švici ustanovljena organizacija Dignitas, ki sprejema paciente z vsega sveta. Njen ustanovitelj je Ludwig A. Minelli, večletni Exitov pravni svetovalec. Za ustanovitev Dignitasa se je odločil, ker je prepričan, da je pravica do dostojne smrti zadnja človekova pravica in bi morala biti dostopna vsem, ne glede na to, od kod prihajajo.

Dr. Srečo Dragoš, zagovornik krščanskega socialnega nauka

Sreča Dragoša, sociologa s Fakultete za socialno delo, sicer poznamo kot doslednega zagovornika ločitve cerkve od države. A do sem se je Dragoš prebil prek študija katoliških socialnopolitičnih idej, od Janeza Evangelista Kreka do Edvarda Kocbeka. Zanj je slovenska socialna država utemeljena na katoliški tradiciji. Še bolj presenetljivo: tudi slovenski socializem je zanj posledica krščanstva. Ta poudarek je danes pomemben. Pokojninski reformi sledi zdravstvena, tej reforma delovnopravne zakonodaje. Po kupovanju časa se slovenska država prilagaja krizi, in kot pravi Dragoš, se socialna država v imenu doseganja konkurenčnosti še naprej razgrajuje. Kot da gre za neko socialistično preteklost. To ni res, pravi.

Aleš Zalar, minister za pravosodje

Do zapleta med LDS in Borutom Pahorjem je prišlo zaradi Barbare Brezigar. Kdaj in kako bo razrešena, kako je skoraj lastnoročno zrušila vlado, kaj skriva v magnetogramu, zakaj jo Pahor tako odločno brani in ne nazadnje, kaj prinaša reforma tožilstva, so vprašanja, na katera je odgovarjal minister za pravosodje, ki ga predsednik vlade zdaj spet podpira.

Dr. Igor Lukšič, minister za šolstvo in šport

Dr. Igor Lukšič je vladni resor za šolstvo in šport prevzel kot profesor politologije na Fakulteti za družbene vede in tudi kot podpredsednik Socialnih demokratov, ki je bil pogosto kritičen do svojega predsednika Boruta Pahorja. Visoko funkcijo v stranki je medtem izgubil, še vedno pa je kritik vlade, čeprav v njej sedi tudi sam. Z njim smo se pogovarjali o reformah, ki čakajo naše izobraževanje, pa tudi o aktualnih političnih temah. Tudi denimo o konfliktu Brezigar-Zalar.

Jelko Kacin: “Imamo pravico, da ne tonemo”

> Še nobena slovenska vlada ni bila pred takšnimi preizkušnjami, kot so izzivi globalne finančne in gospodarske krize ob tem, da smo del evroobmočja, del Evropske unije in da imamo kot enakopraven del Evropske unije tudi precej mednarodnih obveznosti. Za to je nujna izjemno dobra koordinacija, potrebno je projektno sodelovanje in seveda tudi prepričljivo komuniciranje z različnimi javnostmi, domačimi, tujimi.

Razbijalec mitov

Edzard Ernst je pred 17 leti zapustil ugleden položaj, ki ga je imel na dunajski medicinski fakulteti, in se preselil v Veliko Britanijo. Tam je na Univerzi v Exeterju ustanovil oddelek za komplementarno medicino in postal prvi profesor komplementarne medicine na svetu. Zdravilci so bili najprej navdušeni nad tem, da njihova stroka dobiva znanstveno zaledje, a to navdušenje je hitro splahnelo. Nasprotno velja za zdravnike. Dr. Ernst se je odločil, da bo raziskal učinkovitost alternativnih terapij, pri tem pa si je za dokazovanje učinkovitosti postavil enaka pravila, kot veljajo v uradni medicini. Danes velja za eno največjih avtoritet na svojem področju. Je avtor več kot 700 znanstvenih člankov, pred dvema letoma pa je z znanim britanskim poljudnoznanstvenim piscem Simonom Singhom izdal knjigo Trick or Treatment?, v kateri sta skupaj predstavila znanstvene dokaze o (ne)učinkovitosti posameznih alternativnih terapij. Lani je izšel slovenski prevod knjige Zdravilo ali slepilo?. Komplementarna medicina je najpogosteje opredeljena kot raba alternativnih terapij za dopolnitev postopkov uradne medicine, izraz alternativna medicina pa naj bi označeval enake terapije, kadar se uporabljajo kot nadomestek za uradno medicino. Dr. Ernst sicer pravi, da se mu ne zdi preveč koristno govoriti o definicijah, sploh na področju, kot je komplementarna/alternativna medicina, kjer se posamezni terapevtski postopki tako zelo razlikujejo med seboj. Koristneje je govoriti o posameznih terapijah, poudarja.

Philip Cordery: »Desne vlade so zapustile socialnim demokratom katastrofalno zapuščino«

Francoz Philip Cordery (44), pravnik in ekonomist, je leta 1985 postal član Francoske socialistične stranke. Od leta 1992 do 1997 je bil generalni sekretar Evropskih mladih socialistov, nato vodja oddelka za zunanje zadeve francoskih socialistov. V letu 2004 je postal generalni sekretar druge najmočnejše stranke v evropskem parlamentu, Stranke evropskih socialistov (PES). Prejšnji teden se je mudil na obisku v Ljubljani in to po srečanju socialno demokratskih in socialističnih strank držav nekdanje Jugoslavije.

Prof. dr. Rajko Kenda o reformi zdravstva

Potem ko je Borut Miklavčič zaradi zdravstvenih težav napovedal umik s položaja ministra za zdravje, je bil nekaj časa v igri za njegovega naslednika prof. dr. Rajko Kenda, a je povabilo predsednika vlade po premisleku zavrnil. Kenda je strokovni direktor Pediatrične klinike UKC Ljubljana in predsednik zdravstvenega sveta, najvišjega strokovnega posvetovalnega organa ministra za zdravje. Ker je s tem ministrova desna roka, ima pomembno besedo tudi pri sedanji reformi zdravstva. Njegov odgovor na čedalje večje likvidnostne težave zdravstvene blagajne je enostaven: premišljena racionalizacija in dotok svežega denarja.

Radovan Hrast, partizan in zapornik na Golem otoku

Radovan Hrast, ki se je leta 1931 rodil v učiteljskem zakonu Lojzke in Oskarja Hrasta v Bukovščici v Selški dolini, danes živi upokojensko življenje v Šmartnem pri Ljubljani. Njegova življenjska pot je razburljiva in polna žalostnih, pa tudi svetlih obdobij. Bil je eden najmlajših slovenskih partizanov. Po vojni je najprej končal nižjo gimnazijo, se udeležil mladinskih delovnih brigad in bil na poti, da konča pomorsko šolo na Reki. To pa mu je preprečil spor Jugoslavije s Stalinovim informbirojem, ko so ga nedolžnega, kot še marsikoga drugega, poslali na Goli otok. Po štirih mesecih so ga izpustili, nato pa ga je prijatelj, sicer sodelavec vojaške obveščevalne službe, nagovoril k pobegu v Italijo. Bilo je januarja 1951. Radovan Hrast je bil obsojen na dve leti življenja na Golem otoku. Povratniki so bili deležni še hujše torture. Po dveh letih se je vrnil domov in se zaposlil v gospodarstvu. Pa tudi na morje je spet odšel in kot pomorščak obplul ves svet. Pri nas je prvi pisal o dogajanju na Golem otoku in v osemdesetih letih spodbudil proces rehabilitacije taboriščnikov z Golega otoka, na katerem je Titova oblast izolirala svoje nasprotnike in Stalinove privržence. Radovan se še danes vrača na Goli otok, ki velja za najhujšo povojno mučilnico. Tam se spomni revežev, s katerimi je lomil in prenašal kamenje, lakote, žeje in nečloveških odnosov med ljudmi. A vendar ne sovraži nikogar.

Boj za delo

Dr. Darko Štrajn je filozof, ki je zaposlen na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani. Nekoč je bil eden od vodilnih posameznikov študentskega gibanja, ki je maja 1971 zasedlo Filozofsko fakulteto

Le konflikt vodi k spremembam

Dr. Andrej Kurnik je politolog na Fakulteti za družbene vede. Poleg znanstvenega dela se s politiko ukvarja tudi aktivno. Podpiral je izbrisane, ilegalne pribežnike, njegova skupina se je borila za pravice azilantov. Zadnja leta deluje znotraj Socialnega centra Rog in v pobudi Nevidni delavci sveta. Na dan, ko so delavci kočevske Prenove iskali rešitev za svoje probleme, je sodeloval na pogajanjih in vodil aktiviste, ki zahtevajo radikalne spremembe odnosov med delavci in kapitalom. A Kurnik pravi, da zgodba iz Kočevja ni eksces, je pravilo. Visoka gospodarska rast je rezultat izkoriščanja delavcev, tujih in slovenskih, nevidnih in tistih, za katere naj bi veljala pravila socialne države. Naj bi zato, ker je po Kurnikovem mnenju socialna država v krizi. Ker tudi njo nadzira kapital. In zato je edina rešitev konflikt, avtonomno politično organiziranje proletariata, izven aktualnih struktur politične družbe. Danes delavci iz Kočevja iščejo nove službe, a zaradi sistemskega izkoriščanja, je takih delavcev še mnogo.

Irena Matko Lukan: »Vedno povedane drugače«

Prejšnjo nedeljo se je iztekel letošnji pripovedovalski festival, ki že trinajst let združuje tiste, ki radi pripovedujejo, in tiste, ki radi poslušajo pripovedi iz različnih ljudskih izročil. Zgodbe so bile tudi tokrat nabrane z vseh vetrov, pripovedovalci prav tako - nekateri so nagovarjali otroke, drugi odrasle, nekateri so bili zelo izkušeni, drugi so pripovedovali prvič.
Eden od vrhuncev festivala je bila nedvomno prireditev Pobrano na kup, ki je v petek zvečer napolnila Štihovo dvorano Cankarjevega doma. Na njej je nastopilo deset pripovedovalcev z različnimi zgodbami, od bohinjske do romunske, prvič pa smo lahko slišali tudi pripovedovalce z druge strani meje, iz Benečije in avstrijske Koroške. Slednjo je zastopal Gabriel Lipuš, ki je povedal eno od ljudskih zgodb, ki jih je v njihovih krajih pred desetletji popisal ter zbral pisatelj in etnograf Vinko Möderndorfer, sicer ded istoimenskega režiserja ter glasbene in gledališke ustvarjalke Vite Mavrič. Mavričeva, ki je bila tisti večer tudi sama pripovedovalka, je poslušalcem med drugim predstavila presunljivo (resnično) pripoved o tem, kako je ded, ki mu po vojni niso želeli objaviti zbirke pripovedi, ker naj ne bi bile skladne s tedanjim režimom, za vsako spisal posebno »opravičilo«. Za eno najbolj znanih slovenskih pravljic, Mojco Pokrajculjo, je denimo napisal, da je primerna za objavo zato, ker pravzaprav govori o spoštovanju do dela, saj Mojca trkajoče v hišo spusti šele potem, ko dokažejo, da poznajo ročne spretnosti.
Ljudskih pripovedi danes ne preganjajo več. Nasprotno, očitno imajo vse več privržencev, ti pa so pripravljeni tudi sami sodelovati pri vzpostavljanju čim bolj pravljičnega poslušalskega vzdušja. Ko je zadnji petkov pripovedovalec Boštjan Napotnik - Napo občinstvo zaprosil, naj se, preden bo začel pripovedovati, premiga in v dvorani pričara vzdušje nogometnega prvenstva v Južnoafriški republiki, je dvorana dvignila roke in naredila nekaj valov. Napo upravičeno velja za enega naših najboljših pripovedovalcev, obenem pa sodi med tiste, ki ljudske zgodbe več kot spretno tkejo v sodobni kontekst. Tokrat je občinstvu čisto mimogrede razložil denimo definicijo bobovnjaka, obrobnega predmeta, ki se je namesto fig pojavil v popotnem prtu enega od nastopajočih junakov v njegovi zgodbi. Razlage te besede ni našel v SSKJ-ju, temveč na Googlu, kjer pa se je prvi zadetek, ki besedo povezuje s Slavkom Bobovnikom, izkazal kot povsem zgrešen. Bobovnjak so namreč zajčji iztrebki.
Pripovedovalski festival pripravljajo Anja Štefan, Alenka Veler in Irena Matko Lukan, tri navdušenke nad to govorno veščino, ki so obenem z njo vsaka na svoj način povezane tudi poklicno. Vse tri so se takoj po festivalu udeležile sejma za založnike otroške literature v Bologni, a Ireno, ki je od leta 1999 urednica revij Ciciban in Cicido ter ima tudi zato redno vpogled v ljudske pripovedi, nam je vseeno uspelo povprašati, v čem je čar pripovedovanja in poslušanja ljudskih zgodb.

Primarij Matjaž Lunaček, specialist psihiater

Primarij Matjaž Lunaček, dr. med., je specialist psihiater, ki se je med letoma 1994 in 2006 psihoanalitično izobraževal v okviru Italijanske psihoanalitične asociacije (Societa psicoanalitica Italiana). Ukvarja se s psihoanalitično prakso in aplikacijo psihoanalize na področjih litereature in vzgoje. Leta 1996 je skupaj s psihologinjo Renato Bačer ustanovil Psihoanalitični vrtec. Objavlja članke s psihoanalitično vsebino, v centru njegovega interesa pa je teorija gonov. Slednje smo razumljivo postavili v središče našega pogovora, dotaknili pa smo se tudi pojavov, ki zadnje čase cepijo slovensko javnost in dajejo krila sovražnemu govoru vseh vrst, barv in oblik: od pretirane ljubezni do živali do patološkega sovraštva do istospolno usmerjenih. Od družbene prisile starševstva do nizke ravni komunikacije v slovenski družbi. Od tradicionalne družine do problematičnih seksualnosti. In nenazadnje, od kratkosti generacijskega spomina do nezavednega, ki tudi Slovence determinira bolj, kot bi si upali priznati.

Če bi razmišljal o odhodu, bi bil videti kot izdajalec

Čeprav je Janko Goršek ob imenovanju za generalnega direktorja policije veljal za popolnoma apolitičnega kandidata, ni več daleč čas, ko bo v delu javnosti obveljal za orodje v rokah Katarine Kresal, kot je Barbara Brezigar orodje v rokah Janeza Janše. Sam vseskozi trdi, da deluje zgolj na podlagi strokovnih odločitev.

Wolfgang Wodarg

Eden izmed ljudi, ki skušajo priti stvari do dna, predvsem pa pripomoči k temu, da se kaj takega ne bi ponovilo, je dr. Wolfgang Wodarg, ki je januarja, takrat je bil predsednik odbora za zdravstvo skupščine Sveta Evrope v odhajanju, odredil preiskavo o vplivu farmacevtske industrije na Svetovno zdravstveno organizacijo. Dr. Wodarg je nemški zdravnik s podiplomsko izobrazbo iz interne medicine, epidemiologije, pnevmologije, javnega zdravstva itd. Dolga leta je bil dejaven v zdravniški zbornici in je vodil javni zdravstveni inštitut. Med letoma 1994 in 2009 je bil poslanec socialnih demokratov (SPD) v nemškem zveznem parlamentu bundestagu. Od leta 1998 do januarja 2010 je bil tudi član skupščine Sveta Evrope, v kateri je med drugim prevzel vodenje odbora za zdravstvo. Kljub izteku mandata dr. Wodarg ostaja v skupščini Sveta Evrope kot častni član in pomaga voditi preiskavo, ki jo je sprožil.

Milan Kučan, siva eminenca slovenske politike

Četudi se je umaknil iz politike, ga politika vsake toliko časa pokliče nazaj. Po eni strani ga kliče levica, ki si želi močnega voditelja, po drugi strani ga nazaj, na politično prizorišče, vedno znova postavi desnica, ki vidi v njem središče široke in globoke mreže, ki sega v komunistično preteklost. V zadnjih mesecih je teh klicev z desnice in levice več. Očitno, kot meni tudi Milan Kučan, bivši predsednik države, je čas res prelomen.

Hamo in Gal: »Nekaj enako mislečih. To je vse, kar imaš.«

Pevec, kitarist in pisec besedil Hamo - Matevž Šalehar - se je javnosti prvič predstavil s skupino Babewatch. Je frontman bluesovske skupine Tribute 2 love, ki je februarja v Ortobaru posnela unplugged album s konceptom »Vsi posnetki The Bootleg so na voljo brezplačno za slehernega ljubitelja dobre glasbe«.
Gal Gjurin, večinstrumentalist, pevec in skladatelj, ki je zahtevnejšim glasbenim sladokuscem poznan že dobro desetletje kot vodja zasedb Olivija ter Gal in Galeristi, pa je lani izdal prvi samostojni album Srce, ki je - vključno z besedili - avtorsko delo. Glasbenika sta združila moči v komadu Črni konji čez nebo, ki je na EMI osvojil peto mesto, znanilci apokalipse pa s tem še zdaleč niso končali pohoda čez slovensko glasbeno nebo.
Gal: »Ti nevrotik!« Hamo: »Ti ekscentrik,« to so prasketajoče opazke, ki si jih vihravo izrekata glasbenika, medtem ko jima iz oči sije srce, ki upa in ve ..., kot sporočata v zadnji skupni pesmi, Črni konji čez nebo, projektu, ki je med drugim tudi na letošnji EMI prevetril upe mnogih, ki mislijo, da vedo, kaj je srce glasbe. Za Mladino razkrivata, kako (pre)živeti, če ne ješ rumenjakov, ampak raje ustvarjaš po svojih originalnih receptih.

Matevž Krivic, borec za človekove pravice

Matevža Krivica je v mladosti zmotila krilatica, “da ni mogoče nič storiti”. Njegova disidentska pot se je začela z bojem proti odpravi gimnazij, nato je delo nadaljeval v različnih forumih za varstvo človekovih pravic. Iz javnega življenja je poniknil po službeni dolžnosti, ko je postal ustavni sodnik, nato se je z vso težo vrnil na prizorišče kot borec za pravice izbrisanih, sedaj pa je zagovornik pravic azilantov. Doslej si je prislužil že veliko etiket: da je legalist, so trdili eni, celo “Don Kihot” poštenja, kot naj bi ga bil že v osemdesetih letih označil Jaša Zlobec. Ta teden je Krivic praznoval enega od svojih uspehov, ko je država po dolgih letih končno uresničila odločbo ustavnega sodišča o izbrisanih.

Roman Kuhar: »Pravi moški niti nočem biti«

> Že konec 90. let se je kazal trend normalizacije homoseksualnosti, vendar če pomislim na zadnji Cukjatijev nastop v državnem zboru, bo moja teza zelo hitro padla. Medikalizacija in vprašanje, ali je homoseksualnost bolezen, sta značilna za 70. leta. Že v zgodnjih 80. letih tega v medijih ni bilo več. No, imamo pa leto 2010 in razlage, kako homoseksualnost na stara leta izzveni.

Drago Kos: »Tožilstvo nekaterih zadev sploh ne procesira, ampak samo arhivira.«

Nekdanji kriminalist in aktualni predsednik protikorupcijske komisije je pred dnevi kot največji problem v Sloveniji ta hip izpostavil razmere na tožilstvu. Zdaj pojasnjuje, v čem ali v kom je največji problem in zakaj.

Filozof dr. Boris Vezjak: "Paranoja je zmagala, razum je izgubil"

> Nima. Vaše vprašanje izžareva neko zadržanost do vprašanja politične paranoje. Sam pa mislim, da ji v njeni resnosti sploh nismo kos. Poleg tega jo moramo nujno ločiti od konspiracizma. Prva je patološka in nevarna, je tudi širši pojem, teorije zarot pa so lahko socialno sprejemljive in nedolžne.

Od A do Ž Tomaža Lavriča

A zzardo D'Amore - Jedrnat in duhovit gangsterski triler iz leta 1994, kriminalka po motivih igralniške afere Hit, v kateri mafijcem obraze posodijo najvidnejši predstavniki takratne slovenske politične scene, s pokojnim Janezom Drnovškom na čelu. B osanske basni - Riba, Kača, Muha, Ptica, Pes, Svinja, Mačka, Mazga, osem naslovov osmih Bosanskih basni, osmih zgodb, ki o vojni povejo več, kot boste kdajkoli...

Bjørn Lomborg, skeptični okoljevarstvenik

Dr. Bjørn Lomborg je človek, ki redkokoga pusti hladnega. 45-letni Danec, doktor političnih znanosti, je avtor ene najbolj kontroverznih knjig zadnjih desetletij z naslovom Skeptični okoljevarstvenik (angl. Sceptical Environmentalist). V njej je leta 2001 podvomil o splošno sprejetih vtisih o stanju in razvoju svetovnih problemov, od povečevanja lakote do izginjanja naftnih rezerv in podnebnih sprememb, ter s pomočjo analize statističnih podatkov pokazal, da so številni problemi prenapihnjeni in da se stanje na veliko področjih pravzaprav neprestano izboljšuje. Knjiga je naletela na burne odzive znanstvenikov, pri čemer so družboslovci Lomborga večinoma zagovarjali, naravoslovci pa kritizirali. Danski odbor za znanstveno nepoštenost, telo v okviru ministrstva za znanost, ga je obtožil zavajanja in napačne interpretacije podatkov. Vendar pa se je Lomborg pritožil in ministrstvo je odločitev odbora preklicalo, postopek pa se je na tej točki ustavil. Knjigo je Lomborg spisal v času, ko je bil zaposlen kot profesor statistike na Univerzi v Aarhusu. Leta 2002, leto po izidu knjige, ga je na novo izvoljeni danski premier Anders Fogh Rasmussen imenoval za direktorja novoustanovljenega inštituta za ocenjevanje okolja. Dve leti pozneje se je Lomborg odločil organizirati Koebenhavnski konsenz (angl. Copenhagen Consensus), projekt, v okviru katerega naj bi ugledni svetovni ekonomisti določali prednostne naloge pri reševanju svetovnih problemov. Na kratko, vprašali so jih: Kako lahko z omejenimi sredstvi storimo največ dobrega za svet? Sklep je bil, da se je daleč najbolj smiselno najprej spopasti s problemi tretjega sveta, kot so nalezljive bolezni in podhranjenost. Ukrepi za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov in s tem za boj proti podnebnim spremembam so se izkazali za daleč najmanj stroškovno učinkovite. Tudi to je Lomborga spodbudilo, da je leta 2007 objavil še eno knjigo, tokrat posvečeno izključno problematiki podnebnih sprememb. Naslovil jo je “Ohladite se” (angl. Cool It), v njej pa opozarja, da je trenutna strategija spopadanja s podnebnimi spremembami obsojena na neuspeh, da se moramo ustaviti in zadevo še enkrat dobro premisliti. Pri tem sicer vseskozi poudarja, da je segrevanje ozračja realen problem, ki ga je z izrabo fosilnih goriv v največji meri povzročil človek, zato ga ne gre uvrščati med tako imenovane klimatske skeptike, čeprav ga velikokrat tlačijo mednje. Lomborg svoje prispevke objavlja v številnih najbolj uglednih svetovnih časnikih, bil je gost Larryja Kinga na CNN-u, revija Time ga je leta 2004 uvrstila na seznam stotih najvplivnejših ljudi na svetu, britanski Guardian pa ga je leta 2008 imenoval za enega od petdesetih ljudi, ki bi lahko rešili svet.

Bogdan Osolnik, kulturni delavec, diplomat in publicist

Bogdan Osolnik se je rodil 13. maja 1920 v Borovnici, otroštvo pa je preživel v Kočevju in Novem mestu. Med 2. svetovno vojno je bil aktivist Osvobodilne fronte, član Vrhovnega plenuma OF in Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS). Po osvoboditvi se je posvetil novinarstvu, kulturi ter diplomaciji. Sam pa pravi, da ga je opredelilo »tisto, kar ni bilo profesionalno, kar ni bilo institucionalizirano, intimni del moje osebnosti. To je kulturno delovanje«. Osolnik nam je pripovedoval svojo življenjsko zgodbo skozi svoje delovanje pred 2. svetovno vojno, med njo in po njej, saj je s svojimi devetdesetimi leti zvesti pričevalec svojega časa.

Ni razlogov za dodatno zaposlovanje vojakov

> Že ko smo na vladi oblikovali skupni kadrovski načrt - spomnite se posnetka, ki je bil objavljen -, smo hoteli ustaviti rast zaposlovanja. Ministrstvo za obrambo je v svojem uniformiranem delu po programu predvidevalo celo dodatnih 900 zaposlitev glede na stanje zaposlenih v začetku leta 2009. Njihov argument je bil, da se v času visoke gospodarske rasti v zadnjih štirih letih vojaki, pa tudi policisti...

Katarina Kresal, notranja ministrica in predsednica LDS

Ravno v času pogovora z ministrico so v parlamentu vložili interpelacijo zoper njo. Že drugo. Pravi, da se je ne boji, da so obtožbe smešne, da je ponosna na to, kar dela. Tudi mreže je ne motijo, vsaj dokler vse poteka po zakoniti in pravni poti. Katarina Kresal vseskozi prisega na pravno državo in zato, tako pravi, je ob morebitni formalni obtožbi Kosove komisije za kaznivo dejanje zaradi najema stavbe ne bo treba pozivati k odstopu. A z najemom naj bi bilo vse v redu.

Dr. Jernej Pikalo: »Programski svet bi se moral bolj angažirati«

Dr. Jernej Pikalo je pred tednom dni postal novi predsednik programskega sveta RTV Slovenija, tistega 29-članskega organa, ki na nacionalki predstavlja javnost ter ki ima med drugim pomembno vlogo pri imenovanju generalnega direktorja in sprejemanju statuta RTV-hiše. Pikalo je profesor politologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, v programskem svetu pa ni novinec, saj je bil njegov član že v prejšnjem sklicu. Na položaju predsednika je nasledil zgodovinarja dr. Staneta Grando.

Dr. Ciril Ribičič, bivši ustavni sodnik in profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani

Ciril Ribičič je tisti bivši ustavni sodnik, ki mu je desnica najbolj očitala političnost, hkrati pa je bil v tem času verjetno najglasnejši in najbolj konsistenten zagovornik človekovih pravic na ustavnem sodišču. Med devetletnim mandatom je napisal več kot sto ločenih mnenj, zdaj pa piše knjigo o največjih razočaranjih in najpogumnejših odločitvah ustavnega sodišča v tem času, ki bo izšla v zbirki Koda Študentske založbe.