»Sem otrok družbe in javnega sistema«

Na povabilo dr. Trampuža sem v Baslu opravil raziskavo v povezavi z okužbami vsadkov; raziskava je bila povezana z mojim podiplomskim doktorskim študijem. Raziskavo smo v celoti opravili in kasneje je bil na njeni podlagi napisan tudi strokovni oziroma znanstveni članek.

Dejan Zavec, najbolj športni poslanec: »Opozicija ni izgubila zaradi Roberta Goloba«

Legenda pravi, da naj bi Dejan Zavec v boks zašel po nesreči. Prišel je na trening nogometa, ki je odpadel, nato pa je k njemu stopil trener Ivan Pučko in ga vprašal, ali bi se rad preizkusil v boksanju. In se je. Ni bil sicer pretirano dober, sprva ni izkazal posebnega talenta, celo kolebnica mu je delala težave. A je bil žilav in vztrajen. Leta kasneje je začel osvajati svetovne naslove in postal eden najbolj prepoznavnih slovenskih športnikov. Zdaj se iz boksarskega ringa odpravlja še v političnega, je namreč eden od več političnih novincev, ki so se po zgodovinski zmagi stranke Roberta Goloba uvrstili v parlament.

»Majejo temelje hiše, jo uničujejo, razgrajujejo, iz javnega medija želijo narediti propagandno politično trobilo«

Tatjana Pirc je že skoraj 40 let novinarka Radia Slovenija, bila je tudi urednica, a najraje ima mikrofon in oddaje. Pred leti je ustvarila Petkovo centrifugo, avtorske komentarje tedenskega dogajanja, ki včasih zbodejo, včasih nasmejijo. Predvsem ima rada novinarstvo, je članica aktiva novinarjev Radia Slovenija in predsednica Novinarskega častnega razsodišča. Tatjana Pirc je ob dogajanju na javnem mediju pretresena. Ko je na dan svobode tiska 3. maja potekal protest pred stavbo RTV Slovenija, si je pripela napis: »Tudi jaz sem Studio City, tudi jaz sem Marcel.«

»Finančni minister mora postati makroekonomist, ki ima zelo jasno sliko o tem, kaj je celota narodnega gospodarstva, od koga je odvisna in kdaj se deli – ne pa gospodarstvenik«

Mitja Gaspari, letnik 1951, je danes upokojenec. Na vprašanje, ali bi prevzel ministrsko funkcijo – kroži tudi njegovo ime – odgovarja ekspresivno: »Lepo vas prosim. Vsak mora poznati svoje omejitve. Sem pa pripravljen pomagati, kot občan, če lahko in če rabi.« Gaspari je leta 1975 diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani z nalogo Analiza kreditnega potenciala naših bank. V osemdesetih je vodil analitskoraziskovalni center takratne Narodne banke Slovenije, kjer je leta 1987 postal namestnik guvernerja. Leto kasneje je postal namestnik guvernerja Narodne banke Jugoslavije in kmalu magistriral na beograjski Ekonomski fakulteti. V letih 1991 in 1992 je delal v Svetovni banki v Washingtonu. Med junijem 1992 in junijem 2000 je v treh vladah Janeza Drnovška vodil ministrstvo za finance. Leta 2000 je bil na državnozborskih volitvah izvoljen na listi stranke LDS, že aprila 2001 pa je bil na predlog predsednika države Milana Kučana v državnem zboru potrjen za guvernerja Banke Slovenije. V času Gasparijevega guvernerstva je Slovenija izpolnila pogoje in 1. januarja 2007 prevzela evro. A mesec dni kasneje, v času vlade Janeza Janše, v državnem zboru ni dobil novega mandata za vodenje centralne banke. V letih 2008– 2012 je v vladi Boruta Pahorja opravljal funkcijo ministra, odgovornega za razvoj in evropske zadeve, ter del mandata funkcijo ministra za gospodarstvo.

»Ta hip bi nujno potrebovali ministra, ki bi pridobival izkušnje na terenu«

Šolstvo je v krču: spet se srečuje s stisko učencev ob prijavah na srednje šole in z visokimi omejitvami vpisa, ki vse jasneje nakazujejo, kako neustrezen je trenutni sistem točkovanja, po drugi strani pa se ravnokar oblikuje nova vlada in z njo novo ministrstvo za izobraževanje. Gregor Deleja, ravnatelj Gimnazije Celje Center, je vodja Partnerstva za kakovosten in pravičen vzgojno-izobraževalni sistem, v katerem sodelujejo številni strokovnjaki s področja šolstva, njihov cilj pa je oblikovanje smernic za celostno spremembo sistema, ki jih nameravajo v roku enega leta predati novi oblasti.

»V zunanjepolitično strategijo je Janševa vlada vstavila več podtaknjencev«

Slovenija je v zadnjih letih navzven delovala zmedeno. Zaradi arbitražnega sporazuma je sprva govorila le o spoštovanju prava, nato pa smo se pridružili skupini držav EU, ki se na pravo požvižga. Potem smo bili ena od bolj rusofilskih držav in v zadnjem mesecu ena že skoraj zaslepljenih prvobork proti Rusiji. Vse to ob velikih političnih spremembah in zdaj še rezultatu volitev doma kaže, da bo treba slovensko zunanjo politiko zastaviti drugače. Kako? Roman Kirn ima za seboj bogate diplomatske izkušnje. Še kot jugodiplomat je delal v Beogradu. Bil je v Burmi, pomagal je postaviti slovensko zunanje ministrstvo, bil je namestnik veleposlanika v Pragi in pozneje veleposlanik v najpomembnejših mednarodnih organizacijah, OVSE na Dunaju in OZN v New Yorku. Vodil je tudi projekt ustanovitve Fundacije za razminiranje, kariero pa je končal kot veleposlanik na Nizozemskem in nato kot svetovalec pri bivšem predsedniku vlade Marjanu Šarcu.

»Avtoritarni oblasti se je zgodilo ljudstvo«

Čeprav je spremembe vesela, Nika Kovač napoveduje, da bodo njihovi vatli ostali enaki tudi za Golobovo koalicijo.

»Ne smejo spregledati ukrajinske krize«

Gibanju Svoboda in zlasti njegovemu predsedniku Robertu Golobu želim veliko skromnosti. Zavedati se morata, da je na volitvah v bistvu zmagala koalicija KUL in da sta Janez Janša in SDS sama sebe – s tem pa tudi NSi – odstavila. Stranke KUL so skupaj s civilno družbo dovolj jasno kazale, čemu Slovenci ne bi smeli biti za družbeni in gospodarski prevrat, ki ga je izvajala in načrtovala oblast Janeza Janše.

Golob lahko postane državniku podobna osebnost

Najprej nujno pojasnilo. Če me kdo vpraša, koga sem volil, mu povsem iskreno in prisebno odgovorim, da ne vem. Resda sem v letih, ko se povprečen državljan bolje spominja rane mladosti kot včerajšnjega jedilnika, vendar imam čisto jasno pred očmi nedeljsko pot na volišče in v kabino, ogromen list in tudi ponujene možnosti. Z bogato obložene mize sem vzel še neznano jed. Izognil sem se tistim, ki so mi doslej že z vonjavami obležale v želodcu. Kako bo ta, ki je nova, učinkovala, ne vem. Vse prepogosto se mi je dogajalo, da na videz slasten prigrizek kaj hitro povzroči hude motnje. A je po bontonu treba jed prežvečiti do konca, če se ne zgodi kaj nepredvidenega.

»Nismo opravili s populizmom«

Nova vlada se ne sme opiti z zmagoslavjem, temveč mora s pomirjanjem strasti povrniti ljudem zaupanje v državo, opozarja Spomenka Hribar.

»Brezup je le voda na mlin avtokrata. Napačno je prepričanje, da boš preživel, če se boš zavlekel v luknjico in čakal, da hudi časi minejo sami od sebe.«

Kako je danes živeti v iliberalni evropski državi? Kako je živeti v državi, v kateri imajo vsi časopisi enako naslovnico, na vseh televizijskih kanalih pa je prostor le za predstavnike in podpornike vladajočih? V kateri so zidovi polepljeni s plakati velikega vodje in njegovih pribočnikov? Ne govorimo o Sloveniji, a te države v Evropi danes obstajajo. Države nestrpnosti in primitivnosti, kjer se komunicira le še z žalitvami, maličenjem dejanskosti in prikrajanjem preteklosti, slikanjem notranjih in zunanjih sovražnikov. Kako blizu je danes temu Slovenija? Zakaj so te volitve tako usodne in zakaj smo se sploh znašli v tem stanju? Filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl, ena najbolj prepoznavnih in pronicljivih intelektualk, razlaga, v čem se je znašla Slovenija, v čem smo se znašli njeni prebivalci in kako usoden bo zdaj vsak glas.

»Janša se je odrekel komunističnim idejam, ni pa se odrekel komunističnim metodam. Še vedno je takšen, kot je bil – predvidljiv star partijec.«

Številni Vlada Miheljaka poznajo kot kolumnista, logično, že desetletja objavlja kolumne v različnih medijih, v zadnji dekadi to znova počne v Mladini. Številni ga poznajo tudi kot profesorja, saj je redni profesor za socialno psihologijo, poučuje na Filozofski fakulteti, predava tudi na Fakulteti za družbene vede. A Vlado Miheljak se zelo dobro spozna tudi na analize javnega mnenja, leta je sodeloval v znanstveni skupini, ki vodi longitudinalno raziskavo Slovensko javno mnenje, bil pa je tudi med tistimi, ki so pred prvimi demokratičnimi volitvami leta 1989 objavili prvo javnomnenjsko poizvedovanje o tem, katera stranka lahko zmaga na prihajajočih volitvah. Če kdo, torej ravno Miheljak dobro ve, kako se obnaša slovensko volilno telo. Zato je pogovor o volitvah z njim vedno pametna odločitev.

Frances Haugen, Facebookova žvižgačka: »Sovraštvo je najhitrejša pot do klika«

Zato je več tisoč dokumentov dala na vpogled javnosti in tako postala Facebookova žvižgačka. Pred dvema tednoma je nastopila na spletnem pogovoru, ki ga je pripravila slovenska pobuda za digitalno vzgojo Vsak.si, in na njem posebno pozornost namenila grožnjam, ki jih Facebook in Instagram pomenita za mlade, dotaknila pa se je tudi vprašanja lažnih novic in njihovega vpliva na demokratično odločanje. Po spletnem pogovoru si je vzela čas tudi za pogovor z Mladino.

»Mali bogovi se igrajo z našimi življenji«

Dino Pešut (1990) sodi med najvidnejše hrvaške literarne ustvarjalce mlajše generacije. Dramatik, pisatelj in pesnik se je marca mudil na rezidenčnem bivanju v Ljubljani, med drugim je na festivalu Fabula predstavljal svoj drugi roman Očetov sinko, v Mini teatru pa so uprizorili njegovo dramo Granatiranje, vojno ljubezensko zgodbo, ki je ta hip zaradi svetovnega dogajanja še posebej aktualna. Pešut ni le nadarjen, duhovit, prodoren pisec literarnih del, v katerih se izkušnja milenijskega življenja spaja z izkušnjo življenja znotraj LGBTQ-skupnosti, temveč prav tako luciden mislec in opazovalec, ki zelo dobro razume zgodovinski trenutek, v katerem smo, svež uvid pa ponuja tudi v razumevanje svoje generacije.

Golob: »Vsi si želimo vrnitve v stanje normale, ko nismo imeli vse te navlake«

Robert Golob je novi obraz, zelo verjetno bo tudi novi premier, ampak še večje vprašanje je, ali se bo znal tudi lepo postarati. Je njegovo gibanje to, na kar mnogi čakajo že leta, bo njegova stranka v slovensko politiko dejansko prinesla dolgoročno normalnost in stabilnost, ki si je mnogi želijo? Za zdaj Gibanju Svoboda dobro kaže. Njegovi največji politični nasprotniki kot da ne najdejo pravega odgovora. Janez Janša, ki ne zna pojasniti izvora svojega premoženja, in SDS, ki jo tožilci preiskujejo zaradi pranja denarja, Robertu Golobu težko kot največji greh očitata visoko plačo. Ampak slovenskih liberalcev seveda Janez Janša nikoli ni ogrožal tako kot kritična javnost. In tudi na tem področju Gibanje Svoboda za zdaj lepo napreduje. Na Mladini smo bili recimo kritični do njihovih izhodišč zdravstvene reforme. Ki pa so jih medtem že spremenili in popravili. Na papirju sicer, ampak vseeno pohvalno.

»Javna sredstva bomo močno okrepili z zasebnimi vlaganji«

Zagotovo gre za pomembni vprašanji, ki ju je treba obravnavati z največjo skrbnostjo. Rudolfovo ni prejelo in porabilo še niti enega evra proračunskega denarja, zato ne moremo govoriti niti o porabi, kaj šele o netransparentni porabi. Ker je to javni raziskovalni zavod, je zavezan istim pravilom poslovanja, kot veljajo za Institut Jožef Stefan, Kemijski inštitut, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, pravzaprav za vseh 16 ostalih javnih raziskovalnih zavodov, pa tudi za vse tri javne univerze. Ko bo denar pridobljen, bo porabljen vsaj tako transparentno kot v drugih zavodih. Če doslej, ko imamo 16 javnih raziskovalnih zavodov, od katerih jih je 15 v Ljubljani, eden pa v Kopru, hkrati pa ni niti enega v celotni vzhodni kohezijski regiji, ni šlo za drobljenje, potem tudi Rudolfovo ne more biti deležno teh očitkov. Pri Rudolfovem gre za nadgradnjo raziskovalnega prostora in krepitev področij, ki so ključna za razvoj Slovenije in še niso dovolj pokrita z drugimi inštituti, kot so ključne omogočitvene tehnologije industrije 4.0, digitalizacije in digitalne preobrazbe, krožnega gospodarstva in pa prenosa tehnologij in intelektualne lastnine. Če se bo v prihodnosti odprla razprava o združevanju znanstvenih zmogljivosti, bi bilo vsekakor smotrno razmisliti, o tem smo se pripravljeni tudi pogovarjati, da bi se kateri od drugih manjših javnih raziskovalnih zavodov priključil Rudolfovemu. Ne nazadnje bo šlo že v začetku za šesti največji javni raziskovalni zavod, ki bo še rastel, ob tem pa je ta v industrijskem in izvoznem središču Slovenije.

»Ženske lahko državo drugače vodijo tudi zaradi bolj pomirjujoče komunikacije, znajo pridobiti zaupanje ljudi in so empatične«

Če se tik pred zdajci na političnem prizorišču ne bi pojavilo gibanje Roberta Goloba, bi bila Tanja Fajon najresnejša pretendentka za premierski položaj. Tako so vsaj kazale javnomnenjske raziskave še pred nekaj meseci. Njena razlaga, zakaj Socialni demokrati niso več najmočnejša opozicijska stranka, je umestna: kadar stranke na levici izgubijo zaupanje svojih kritičnih podpornikov, je pot nazaj zelo težka, trnova in počasna. Zdi se, da slovenski volivci tudi na prihajajočih volitvah grehov ne bodo odpustili, Fajonova pa trdi, da bi bilo prav to ključno za normalizacijo političnega prostora.

Luka Mesec: »Svojega Orbána moramo premagati doma, v Sloveniji«

V slovenski politiki obstaja globok rez, na eni strani so politiki, ki si prisvajajo državo, na drugi strani ljudje, ki politiko razumejo kot način upravljanja družbe. Prve vodi slast po moči, drugi se zavedajo, da je politična moč nevarna. Luka Mesec je v politiko vstopil leta 2014, ko je njegova stranka nepričakovano prišla v parlament. Leta 2018 so v Levici volilni izid še izboljšali. A, kot pravi, so prihajajoče aprilske volitve nekaj povsem drugega; če bo tokrat na volitvah zmagal Janez Janša, naj bi se Slovenija spremenila v Madžarsko. In tam demokracija pravzaprav ne obstaja.

»Največje žrtve vojne so državljani Ukrajine, naslednje bodo državljani Rusije. In mi vsi skupaj z njimi.«

Miroslav Gregorič je bil dolga leta vodja slovenske uprave za jedrsko varnost, še prej, v času rajnke Jugoslavije, je sodeloval pri neuspešnem načrtovanju nikoli postavljene druge slovensko-hrvaške jedrske elektrarne, ki naj bi bila v Prevlaki. Ko se je zgodil Černobil, je delal na Institutu Jožef Stefan. Gregorič je verjetno najbolj znan po svoji funkciji izpred dvajsetih let, bil je direktor bagdadskega centra mednarodnih inšpektorjev Združenih narodov, ki so v Iraku iskali orožje za množično uničevanje, a ga nikoli niso našli. Kasneje je delal tudi pri Mednarodni agenciji za jedrsko energijo (IAEA) na Dunaju. Napad na Rusijo je spremenil dojemanje sveta. Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je denimo dejal, da je jedrski spopad zaradi vojne v Ukrajini znova »v okviru možnosti«, ni torej nepredstavljiv. Strah, ki se širi naokoli, je logičen. Putin je povečal pripravljenost svojih jedrskih enot, spopadi v Ukrajini potekajo v neposredni bližini jedrskih elektrarn, Rusi pa Ukrajino obtožujejo, da pripravlja napad s kemičnim ali biološkim orožjem. Pa so grožnje s stopnjevanjem nasilja res upravičene? Lahko Nato nad Ukrajino razglasi »območje prepovedi preletov«? Je ruska vojska res želela porušiti jedrsko elektrarno? Kako smo se znašli tu, kjer smo?

»Zdaj imajo številni v Rusiji le še patriotizem ob praznih hladilnikih, kar je eksplozivno stanje«

V politiki ima umetnost vlogo lakmusovega papirja. Ko začne oblast širiti svoj vpliv na prepovedana področja, navadno sprva trči ob kritične in provokativne umetnike. Mihail Kalužski je bil tako eden prvih, ki je zaznal metamorfozo Rusije iz mlade demokracije v avtoritarno državo. Kalužski je ruski dramatik in novinar. Rodil se je v Novosibirsku, danes pa živi in dela v Berlinu, kamor je pred leti prispel kot politični emigrant. Ko se je od Rusije poslavljal, to je bilo med letoma 2012 in 2014, je tam delal kot kustos gledališkega programa v moskovskem Centru Andreja Saharova, ustanovljenega leta 1996 z namenom zaščite človekovih pravic, posvečenega ruskemu Nobelovemu nagrajencu in disidentu Andreju Saharovu. Rusija je leta 2014 center, ki so ga pred tem številne skrajno desne organizacije tudi fizično napadale, razglasila za »tujega agenta« in delo v njem je postalo težko, če ne nemogoče. Kalužski se danes v Berlinu ukvarja z dokumentarnim gledališčem in temami, kot so spomin, konflikti, množični mediji. Njegove drame, naslovljene Kriza, Moskovski procesi, Stalinov pogreb ali Vstaja, so bile uprizorjene in odigrane po vsej Evropi.

»Demokracije se Putin zagotovo bolj boji od Nata«

Rudi Rizman je po svoji akademski usmeritvi sociolog z doktoratom z ameriškega Harvarda, trenutno profesor na Univerzi v Bologni, a bi ga bilo primerneje označiti za angažiranega intelektualca svetovnega formata, kot jih je porajala revolucija leta 1968. To je bil čas vrenja mladih po konfliktih, ki so jih politiki zakuhali v Vietnamu, in kubanski krizi. Tudi zato se je Rizman ukvarjal z vprašanji, kot sta nacionalizem in liberalizem, zato je preučeval delitev interesnih sfer po drugi svetovni vojni, raziskoval je zločine ameriške in sovjetske vojske v Afganistanu. In tudi zato je postal generalni sekretar znamenitega Russllovega razsodišča, ki je v 60. letih bistveno vplivalo na mednarodno javno mnenje v zvezi z vojno v Vietnamu, človekovimi pravicami, kolonializmom, rasizmom. To je bila civilnodružbena organizacija, v kateri so sodelovali največji angažirani umi tistega časa, kot so bili Jean-Paul Sartre, Simone de Beauvoir, Noam Chomsky ali jugoslovanski Vladimir Dedijer, ki ga je Rizman zelo dobro poznal. Z rusko vojno v Ukrajini smo danes morda prav tam, v tistem času, pred letom 1968.

»Dovolj imamo sovražne, ustrahovalne retorike«

Rodila se je leta 1988. Z režiserjem Žigo Divjakom sta eden najprodornejših, najbolj družbenokritičnih in produktivnih ustvarjalnih tandemov v slovenskem gledališču – svet in družbo kljub mladosti razumeta kot le malokdo. Žiga Divjak režira, Katarina Morano, ki je pred leti precej pozornosti pritegnila že s študentskimi kratkimi filmi (na AGRFT je študirala filmsko režijo), skrbi za dramska besedila in dramaturgijo. Skupaj sta denimo ustvarila pretresljivo in izjemno uspešno predstavo Gejm o beguncih, ki se igrajo nevarno igro, gejm: premagati skušajo zadnji del poti od Bosne do slovenske meje, da bi na območju Evropske unije zaprosili za azil. Podpisala sta tudi predstavi, ki dajeta nov zagon besedilom literarnih velikanov Cankarja in Kosovela, pa avtorski projekt Sedem dni, intimen prerez časa nenehne naglice, v katerem živimo.

»Današnja populistična desnica svojega glavnega sovražnika spet vidi v komunistih«

Marko Zajc je znanstveni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino. Nekoč je skupaj z Janezom Polajnarjem (danes kustosom v Mestnem muzeju Ljubljana) na Radiu Študent pripravljal oddajo Kocine zgodovine, nekakšen humorni pogled na minule čase, danes pa na inštitutu vodi raziskovalni program Politična zgodovina. Predava na Oddelku za zgodovino Fakultete za humanistične študije v Kopru. Pred leti je sodeloval v posebni vladni strokovni komisiji, ki je v času arbitražnega procesa preučevala zgodovino obmejnih območij, v zadnjem obdobju pa je fokus raziskovanja s poznega obdobja habsburške monarhije prenesel na pozno obdobje socialistične Jugoslavije. Študijsko se je izpopolnjeval na Dunaju, v Berlinu in Jeni.

»Slovenija je dober dokaz, kako hitro se lahko stvari spremenijo, kako hitro lahko postanemo Madžarska«

Metka Mencin je bila nekoč dejavna v politiki, v času osamosvojitve je bila delegatka v družbenopolitičnem zboru, en sklic tudi poslanka, sodila je v »prvo generacijo pravih politikov«, vodila je skupščinsko komisijo za žensko politiko. Zgodovina slovenskega parlamentarizma se je najbolj spomni po neuspešnem zakonskem dopolnilu, ki bi bolj nedvoumno določilo pravico ljudi s stalnim bivališčem, kar bi preprečilo sramoto, ki jo danes poznamo pod imenom »izbrisani«. Metka Mencin je bila hkrati ena od tistih, ki so si v času nastajanja slovenske ustave prizadevale, da je zdaj v njej zapisan 55. člen, ki pravi, da je odločanje o rojstvu otrok svobodno, to pomeni, da je pri nas ustavno zagotovljena pravica do umetne prekinitve nosečnosti.

»Madžarska izkorišča manjše in finančno šibkejše države«

Lucija Balikić je hrvaška zgodovinarka, ki živi in dela v Budimpešti. Tam na Srednjeevropski univerzi (CEU) končuje doktorski študij, pri katerem se posveča zgodovini političnih idej v času pred razpadom Avstro-Ogrske in v medvojni Jugoslaviji, do maja pa je kot gostujoča raziskovalka pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) na obisku v Sloveniji. Tukaj bo aprila tudi predstavila svojo knjigo o vplivu britanskih in francoskih intelektualcev na nastanek Jugoslavije. Predmet njenega preučevanja, Avstro-Ogrska, je zadnja leta postal nadvse aktualen. Seveda predvsem zaradi Orbánovega režima, ki obuja idejo velike Ogrske.

»Aktualna prodaja Savinih turističnih zmogljivosti na najboljših lokacijah se mi zdi napaka«

Mojmir Mrak (1954) je doktor ekonomije ter raziskovalec in redni profesor za področje mednarodnih financ in ekonomskih politik EU na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot gostujoči profesor predava na podiplomskem študiju financ na Wirtschaftsuniversität na Dunaju in na Burgundy School of Business v francoskem Dijonu. V zadnjih dveh desetletjih je bil član številnih vladnih strokovnih skupin, med drugim je v letih 2000–2002 sodeloval pri pogajanjih ob pridruževanju EU in je soavtor slovenske pristopne strategije. Večkrat so ga prepričevali, naj prevzame funkcijo finančnega ministra, a ga niso nikoli prepričali.

»Če na koga v družbi stavim, so to mladi!«

Dr. Damijan Štefanc, izredni profesor za didaktiko in kurikularne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je eden tistih, ki so od začetka pandemije prispevali največ premislekov o novem položaju, v katerem se je znašlo šolstvo. S kritičnim očesom je spremljal izvajanje pouka na daljavo, pandemično izvedbo mature, prilagoditev ocenjevanja, ukrepe ministrstva in tudi to, kako se je šolsko okolje v splošnem odzivalo na pandemijo, postopoma digitaliziralo in privajalo na »novo normalnost«. V intervjuju je tokrat med drugim spregovoril o tem, kaj smo se v teh dveh letih naučili in kakšne bodo naloge šolstva v naslednji etapi pandemije.

»To je abolicija za ljudi s političnega vrha«

Vladni poslanci so pretekli teden v odboru za pravosodje potrdili predlog zakona, ki tako skrajšuje zastaralne roke v kazenskih postopkih, da onemogoča kazenski pregon gospodarskega kriminala, korupcije, zlorab položaja in drugih zapletenih oblik kriminala. Še več, s trenutkom uveljavitve zakona bi se ustavila velika večina odprtih kazenskih postopkov, tudi postopek zoper premiera Janeza Janšo v zadevi Trenta. O razlogih, namenih in učinkih nove zakonodaje smo se pogovarjali z Boštjanom Valenčičem, tožilcem specializiranega državnega tožilstva in predsednikom Društva državnih tožilcev Slovenije.

»Od direktorja sem dobila cvek, tako da verjetno ne ustrezam več standardom. Skrajni čas, da grem.«

Zdenka Badovinac je ena od mednarodno najvplivnejših osebnosti, kar jih premore slovenska kultura. Ne bi pretiravali, če bi zapisali, da je najvplivnejša. Vse ključne ljudi iz sveta sodobne umetnosti pozna osebno, govorijo isti jezik, z leti so postali prijatelji. Moderno galerijo, našo osrednjo institucijo za sodobno umetnost, je vodila skoraj tri desetletja – vse do decembra 2020, ko jo je minister Vasko Simoniti po dolgotrajnih kolobocijah, ki so vključevale tudi pravno zelo vprašljiva sredstva, zrušil s položaja. Direktor Moderne galerije je danes ministrov izbranec Aleš Vaupotič. Zdenka Badovinac je ostala v hiši in zadnje leto opravljala delo kustosinje, a pred nekaj dnevi je bila imenovana za direktorico primerljive institucije v sosednji državi. V Zagrebu bo vodila Muzej sodobne umetnosti.

»Podražila se nista ne voda ne sonce, tudi strošek dela ni zrasel, ne gorivo za jedrsko elektrarno. To pomeni, da ni razloga, da cene elektrike ne bi diktirali doma.«

Dr. Peter Novak (1937) je po študiju v Ljubljani leta 1975 v Beogradu doktoriral iz strojništva in je eden največjih strokovnjakov za energetiko, priznan tudi mednarodno. Kot redni profesor in dekan ljubljanske strojne fakultete je bil mentor 20 doktorandom in več kot 300 inženirjem strojništva. Danes predava na Fakulteti za strojništvo v Novem mestu, katere ustanovitelj je.